Jedro

Uvedbe kazenskega postopka pa čeprav za enakovrstno kaznivo dejanje ni dopustno upoštevati kot obteževalno okoliščino, kakor tudi dejstva, da mladostnik kaznivega dejanja ni obžaloval. Storitev kaznivega dejanja je namreč zanikal in zato od njega ni moč pričakovati obžalovanje le tega. V tej fazi postopka tudi ni dopustno trditi, da je mladostnik nadaljeval z obravnavanimi početji, saj kot rečeno, še ni bil pravnomočno obsojen. Po določbi prvega odstavka 89. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 375. člena KZ-1 je mladoletniku dopustno izreči mladoletniški zapor le, če zaradi narave in teže kaznivega dejanja ter visoke stopnje kazenske odgovornosti ne bi bilo upravičeno izrečeni vzgojnega ukrepa. Gre torej za skrajen ukrep, ko ostali vzgojni ukrepi svojega namena očitno ne bi dosegli, česar pa v obravnavani zadevi ni moč z zanesljivostjo trditi.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika ml. pl. A. S. se deloma ugodi in izpodbijana sodba pod točko I spremeni tako, da se navedenemu mladoletniku na podlagi 79. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 375. člena KZ-1 izreče vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod, v ostalem pa se pritožba, v celoti pa pritožba zagovornikov ml. pl. J. K. kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Po 484. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) bremenijo stroški pritožbenega dela postopka proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo ml. polnoletnika A. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 ter mu na podlagi 89. in 90. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 375. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto zapora, ki se bo izvrševal v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora C.. Z isto odločbo pa je nato še sklenilo, da se zoper navedenega ml. polnoletnika na podlagi 2. točke 483. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ustavi kazenski postopek v smeri storitve kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1. Pod točko II pa je ml. polnoletniku J. K. zaradi kaznivega dejanja poskusa posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1 na podlagi 79. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 375. člena KZ-1 izreklo vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod. Na podlagi 484. člena ZKP je stroške kazenskega postopka naložilo v breme proračuna.

2. Zoper sklep se pritožujeta zagovornika obeh ml. polnoletnikov. Zagovornik A. S. se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe kazenskega zakona, sodišču druge stopnje pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izda oprostilno sodbo oziroma, da mlajšemu polnoletniku izreče vzgojni ukrep milejše narave.

3. Zagovornik J. K. pritožbo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega zakona in kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper ml. polnoletnika ustavi postopek oziroma, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, če pa temu ne bo sledilo, naj sklep spremeni tako, da ml. polnoletniku izreče blažji vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva.

4. Pritožba zagovornika ml. polnoletnika A. S. je deloma utemeljena, pritožba zagovornika ml. polnoletnika J. K. pa ni utemeljena.

5. Preizkus izpodbijane odločbe je pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavane zadeve pravilno in v celoti ugotovilo ter sprejete zaključke tako prepričljivo obrazložilo, da jih pritožbena izvajanja obeh zagovornikov niso omajala. Pri dokazni oceni obeh dejanj se je namreč vsestransko in skrbno opredelilo tako do zagovorov obeh mladostnikov kot do izpovedbe oškodovane S. V., pri kateri je njeno verodostojnost presojalo tudi na podlagi ugotovitev izvedenke psihiatrične stroke in nato pravilno zaključilo, da v njeno izpovedbo nima nobenih pomislekov. V izogib ponavljanju se zato sodišče druge stopnje sklicuje na razloge izpodbijane odločbe ter odgovore podaja le glede tistih očitkov, ki jih oba zagovornika v pritožbah konkretno izpostavljata.

K pritožbi zagovornika ml. polnoletnika J. K.:

6. Pritožbeni očitek, da se sodba ne bi smela sklicevati na izpovedbo oškodovankine sestre E. V., ker je ta po ugotovitvi izvedenke popolnoma nezanesljiva priča, je sodišče prve stopnje obrazložilo v 5. točki odločbe, kjer je izrecno navedlo, da je pričo ocenilo kot nezanesljivo in je zato njene navedbe presojalo le v odnosu na izpovedbo oškodovanke in zagovor J. K.. V nadaljevanju (točka 8) pa je tudi konkretno navedlo zakaj verjame izpovedbi E. V. v delu, ko je ta opisovala napad K. na njeno sestro in zgolj okoliščina, da se je med njim in oškodovanko nahajal kamion, kot navaja pritožba, ni razlog, da bi bilo moč podvomiti v izpovedbo te priče. Izvedensko mnenje o nezanesljivosti priče E. V. bi zato bilo upoštevno le tedaj, kadar bi slednja bila edina in obremenilna priča, ne pa v obravnavani zadevi, ko je sodišče njeno izpovedbo upoštevalo le v tistem delu, ko je potrdila izpovedbo njene sestre, oškodovane S. V..

7. Po mnenju pritožnika tudi izpovedba oškodovane S. V. ni zanesljiva, saj je izvedenka zanjo ugotovila, da ima nižje intelektualne sposobnosti, ovadbe pa tudi ni podala takoj po dejanju temveč šele kasneje, ko je izvedela, da naj bi po medmrežju krožili posnetki spolnega odnosa z mladostnikom, katerega naj bi domnevno snemal K. B., ki je bil tedaj v njihovi družbi. Tudi ta očitek je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje, ko je upoštevajoč ugotovitve sodne izvedenke glede oškodovankine osebnosti, obrazložilo zakaj njeno izpovedbo ocenjuje kot verodostojno. Dvoma ni, da se je oškodovanka za podajo ovadbe odločila zaradi strahu pred objavo posnetkov v javnosti, misleč, da ti obstajajo, vendar motiv prijave sam po sebi ni odločujoč. Gotovo je, da številnih posilstev žrtve sploh ne prijavijo, ker se ne želijo izpostavljati v javnosti ali iz drugih razlogov, pa to še ne pomeni, da posilstev ni bilo. Pomembna je vsebina prijave, medtem, ko je motivu pripisati pomembnost le tedaj, ko bi se izkazal sum, da gre za lažno prijavo kaznivega dejanja. Po sklepanju pritožbe naj bi se torej oškodovanka prostovoljno spustila v spolni odnos z K., prijavo poskusa posilstva pa je podala zaradi bojazni po objavi posnetkov v javnosti in tudi zaradi njenih obsebnostnih lastnosti. Pomembno težo pa daje pritožba tudi dejstvu, da se je oškodovanka sestala z družbo A. S. čeprav jo je ta dva meseca pred tem posilil. Zaradi njenih osebnostnih lastnosti je zato po mnenju obrambe lahko prišlo do obrambnih mehanizmov, ki spremenijo videnje preteklega spolnega odnosa v potrebi kompenzacije dogodka, potem, ko se je pri njej pojavila frustracija zaradi grozeče objave posnetkov.

8. Povzete pritožbene navedbe v izpovedbi oškodovanke in v mnenju izvedenke dr. M. Ž. T., nimajo podlage, saj izvedenka ne omenja nobenih obrambnih mehanizmov in potrebe po kompenzaciji dogodka, kot to navaja pritožba. Nasprotno, na glavni obravnavi je zaslišana izvedenka oškodovanko ocenila kot kredibilno, pa tudi sicer ni jasno, zakaj bi oškodovanka mladostnika bremenila le za poskus posilstva, če pa naj bi po navedbah mladostnika prišlo do sporazumnega spolnega odnosa. Logično bi bilo, da bi ga bremenila posilstva, kot je to storila pri A. S., ne pa poskusa le tega. Sicer pa tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v verodostojnost oškodovankine izpovedbe. Oba dogodka je namreč zelo podrobno opisala in bistvenih navedb navkljub številnim vprašanjem strank in sodišča ni spreminjala, njena izpovedba pa je bila deloma skladna tudi z izpovedjo njene sestre E. V.. V pritožbi izpostavljene okoliščine češ, da se je oškodovanka sestala z družbo mladostnikov čeprav je pred tem že doživela neprijetno izkušnjo posilstva, pa tudi ni bistvena, temveč lahko kaže le, da je posilstvo, morda tudi zaradi njenih osebnostnih lastnosti ni prizadelo toliko, da bi se družbi mladostnikov izogibala. Na zastavljeno vprašanje v tej smeri zakaj se je ponovno družila s skupino mladostnikov, posebnega odgovora ni podala, razen tega, da se je z njimi družila že v preteklosti. Okoliščine, ki jih pritožba izpostavlja torej nimajo takšne teže, da bi kakorkoli omajale pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Enako velja tudi kar zadeva kazensko sankcijo, ki je bila temu mladostniku izrečena. Sodišče prve stopnje je v 13. točki odločbe prepričljivo obrazložilo zakaj se je odločilo za izrečeni ukrep in ne drži, da odločitev nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar naj bi po mnenju pritožbe bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. S tem, ko je sodišče odločitev oprlo na mnenje izvedenke psihiatrične stroke, ni nanjo prevalilo svoje odločitve, kot navaja pritožba, pač pa je upoštevalo njene argumente, kar je povsem pravilno, saj ima izvedenka potrebno znanje in dolgoletne izkušnje z obravnavo mladoletnih delikventov. Ne glede na to, da je mladostnik po navedbah obrambe osebnostno urejen, pa po oceni izvedenke, kot je to pojasnila na glavni obravnavi, nima zadostne samokritičnosti, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, čeprav tega izrecno ni navedlo, da morebitni milejši vzgojni ukrep svojega namena ne bi dosegel. Glede na težo kaznivega dejanja in ugotovljene osebnosti mladostnika pa je izrečeni vzgojni ukrep tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem primeren in mladostniku koristen ukrep. Zato nasprotna pritožbena izvajanja niso utemeljena, kolikor pa pritožba še oporeka formalni obličnosti odločbe češ, da bi sodišče moralo izdati sklep in ne sodbe, spregleda, da je sodišče izdalo tako sodbo kot sklep. Sodba se namreč nanaša na ml. polnoletnika S., kateremu je bil izrečen mladoletniški zapor, sklep pa na izrečeni vzgojni ukrep J. K., zaradi česar pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

K pritožbi zagovornika ml. polnoletnika A. S.:

10. Po mnenju zagovornika je pri mladostniku vprašljiv subjektivni element kaznivega dejanja, to je naklep posilstva, saj se je z oškodovanko, ki je bila polnoletna sam pa mladoleten, že pred dejanjem po facebooku dogovarjal za spolni odnos. Kritičnega dne sta se zato dobila prav zato, da bi spolno občevala in če si oškodovanka tega ne bi želela, se na njegovo povabilo tudi ne bi odzvala. Zato je ni prisilil k spolnim odnosom in dejstvo je, da ga po dejanju ni prijavila in da se je z njegovo družbo ponovno sestala, skupaj s sestro, dejanje pa je prijavila le zaradi drugega dogodka, oziroma grožnje po objavi posnetkov na medmrežju.

11. Navedeni očitki pravilnosti izpodbijane odločitve ne morejo omajati. Dejstvo, da je mladostnik oškodovanko že po facebooku nagovarjal k spolnim odnosom in da se je oškodovanka z njim sestala, gotovo ne govori v smeri privolitve spolnim odnosom, saj je oškodovanka, kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje, mladostniku dala jasno in nedvoumno vedeti, da si spolnih odnosov ne želi. Kot je sodišče obrazložilo v 6. točki odločbe se mu je tedaj telesno in verbalno uprla, kar je mladostniku kljub temu, da ta slovenščine dobro ne obvlada tudi bilo jasno, kar dalje potrjuje okoliščina, da je zoper njo uporabil silo. Če bi torej oškodovanka s spolnim odnosom soglašala, sile zoper njo ne bi bilo potrebno uporabiti in prav to dejstvo istočasno utrjuje njegov naklep, da oškodovanko prisili k spolnim odnosom. Zato v pravilnost ugotovljene odločitve sodišča prve stopnje tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov.

12. Neupoštevna je dalje pritožbena razlaga, da mladostnik ni vedel za osebnostne lastnosti oškodovanke kot jih je pri njej ugotovila izvedenka, sploh pa je po ugotovitvah izvedenke tudi sam oseba z nižjimi intelektualnimi sposobnostmi in nižjo ravnjo socialne zrelosti. Te navedbe bi namreč lahko bile upoštevne le v primeru, ko bi se mladostniku očitalo posilstvo slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1, kar pa se mu ne očita. Ne glede na njegovo slabšo intelektualno razvitost pa glede na ugotovitve izvedenke tudi ni bilo dvoma, da se je mladostnik zavedal protipravnosti svojega dejanja.

13. Čeprav zagovornik sodišču druge stopnje predlaga spremembo odločbe tako, da mladostniku izreče milejši vzgojni ukrep, pa pritožbenega razloga zaradi odločbe o kazenski sankciji podrobneje ni obrazložil. Zato je sodišče druge stopnje izpodbijano odločbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti na podlagi 386. člena ZKP in ugotovilo, da je mladoletniški zapor prestroga sankcija. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, po tistem, ko je sicer povzelo ugotovitve izvedenke in predlog tožilstva pojasnilo, da se je mladostnik tokrat kot polnoletna oseba ponovno znašel v kazenskem postopku zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Kot namreč izhaja iz zadeve pod opr. št. I Kp 5590/2018 je podan utemeljen sum, da je 26.8.2017 spolno občeval z otrokom starim nekaj čez 12 let, kar kaže, da kljub temu, da se je že znašel v predmetnem postopku ni spremenil svojega vedenja. Glede na visoko stopnjo kazenske odgovornosti, neobžalovanja kaznivega dejanja in nesprejemanja odgovornosti za storjeno dejanje, je zato sodišče zaključilo, da je mladoletniški zapor zanj najbolj primerna sankcija in da mu bo tudi nudena ustrezna strokovna pomoč.

14. Z navedenimi razlogi pritožbeni sodišče ne soglaša. Dejstvo namreč je, da uvedbe kazenskega postopka pa čeprav za enakovrstno kaznivo dejanje ni dopustno upoštevati kot obteževalno okoliščino, kakor tudi dejstva, da mladostnik kaznivega dejanja ni obžaloval. Storitev kaznivega dejanja je namreč zanikal in zato od njega ni moč pričakovati obžalovanje le tega oz. mu očitati nesprejemanje odgovornosti za storjeno dejanje. Uvedba postopka pa pomeni le, da je podan utemeljen sum, da naj bi mladostnik kot polnoletna oseba storil novo kaznivo dejanje ne pa tudi, da ga je dejansko storil, saj bo odločitev o tem, ali je to bilo storjeno ali ne, odvisno v ločenem kazenskem postopku. Po podatkih K vpisnika se kazenska zadeva pod opr. št. I K 5590/2018 nahaja v ugovornem postopku, izpovedba oškodovanke v navedenem postopku pa je takšna, da mladostnika kot obdolženca posebej ne obremenjuje, sam pa, ko je bil o tem povprašan na pritožbeni seji, tudi ni vedel pojasniti, kaj sploh se ga bremeni. Zato v tej fazi postopka tudi ni dopustno trditi, da je mladostnik nadaljeval z obravnavanimi početji, saj kot rečeno, še ni bil pravnomočno obsojen. Je pa glede na sicer nesprejemljive očitke mladostniku o neobžalovanju dejanja potrebno opozoriti na izpovedbo oškodovane S. V. v obravnavanem postopku, češ, da se ji je poleg J. K., kasneje opravičil tudi A. S., ko sta se srečala z njegovim dekletom in ji je tedaj ponudil roko.

15. Po določbi prvega odstavka 89. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 375. člena KZ-1 je mladoletniku dopustno izreči mladoletniški zapor le, če zaradi narave in teže kaznivega dejanja ter visoke stopnje kazenske odgovornosti ne bi bilo upravičeno izrečeni vzgojnega ukrepa. Gre torej za skrajen ukrep, ko ostali vzgojni ukrepi svojega namena očitno ne bi dosegli, česar pa v obravnavani zadevi ni moč z zanesljivostjo trditi. Kolikor se namreč primerja obe kaznivi dejanji, ki sta ju na škodo oškodovanke storila oba mladostnika, je ugotoviti, da med njima, razen tega, da je dejanje K. ostalo pri poskusu, ni bistvene razlike. Dejanje S. in tudi sicer njegove osebnostne lastnosti bistveno ne odstopajo od okoliščin pri J. K., za katerega pa sodišče prve stopnje meni, da bo milejši vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod vendar dosegel svoj namen. Upoštevajoč vse okoliščine primera ter zlasti osebnost A. S. zato sodišče druge stopnje meni, da je tudi temu potrebno izreči enak vzgojni ukrep kot prvemu mladostniku, to je oddaje v vzgojni zavod, saj bo tudi v tej instituciji zanj povsem primerno in strokovno poskrbljeno. Pritožbi zagovornika je zato v navedenem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je mladostniku izreklo vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod tako kot izhaja iz izreka tega sklepa. V ostalem pa je pritožbo, v celoti pa pritožbo zagovornika ml. polnoletnika J. K. kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje, potem ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do nepravilnosti, na katere je bilo paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP.

16. Izrek o stroških pritožbenega dela kazenskega postopka ima podlago v določbi 484. člen ZKP.