Up-312/01 - 11

4. 7. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., trenutno na prestajanju kazni v ZPKZ Dob pri Ž., na seji senata dne 18. junija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Vrhovnim sodiščem v zadevi št. I Ips 203/99 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavni pritožnik navaja, da je že v mesecu maju 1999 pri Vrhovnem sodišču vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V letu 2000 naj bi na Vrhovno sodišče poslal tudi urgenco in dobil odgovor, da njegova zadeva še ni na vrsti za obravnavo. S tem naj bi mu bila kršena pravica iz 23. člena Ustave. Iz navedb v ustavni pritožbi je mogoče razbrati, da razlaga vsebino zahteve za varstvo zakonitosti in izrecno predlaga, naj Ustavno sodišče "apelira" na Vrhovno sodišče, da bi to zadevo obravnavalo resno in jo rešilo v najkrajšem možnem času.

2.Po vložitvi ustavne pritožbe je Vrhovno sodišče s sodbo št. I Ips 203/99 z dne 7. 2. 2002 odločilo o zahtevi za varstvo zakonitosti ustavnega pritožnika (dopis Vrhovnega sodišča z dne 21. 5. 2002). S tem je bil postopek pred Vrhovnim sodiščem končan.

B.

3.Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno Upravno sodišče (tako npr. v sklepu št. Up-369/97 z dne 21. 1. 1998, OdlUS VII, 116). V odločbi št. Up-277/96 z dne 7. 11. 1996 (OdlUS V, 189) je sprejelo stališče, da sodno varstvo v upravnem sporu ne bi bilo učinkovito v primerih, ko bi šlo za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Vrhovnim sodiščem. Zato je v takšnih primerih dopustno vložiti ustavno pritožbo. Navedena stališča Ustavnega sodišča so bila sprejeta za primere, ko kršitev še traja, saj je smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te pravice prav v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ni več in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev. V tem delu torej niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev obravnavane ustavne pritožbe. Povračilo morebitne škode, ki bi bila storjena s kršitvijo ustavnih pravic, lahko prizadeti zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave), ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, pa lahko ob pogojih Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) vloži tudi ustavno pritožbo. Ker navedene oblike pravnega varstva pritožnik še ni izčrpal, je bilo treba ustavno pritožbo zavreči. Na podlagi tretjega odstavka 160. člena Ustave in prvega odstavka 51. člena ZUstS se namreč ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpane vse druge oblike pravnega varstva.

C.

4.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča.

Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan