Jedro

Izvedenski organ pri tožniku ni mogel ugotoviti zmanjšane delovne zmožnosti za 50 % in več in tudi ne potrebe za poklicno rehabilitacijo. Ta bi bila pri tožniku ugotovljena le, če za drugo delo, to je za delo z omejitvami, ne bi bil zmožen brez predhodne poklicne rehabilitacije. Ker je tožnik zmožen za delo z omejitvami s polnim delovnim časom, za ugotavljanje potrebe po poklicni rehabilitaciji ni podlage, zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do poklicne rehabilitacije in do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano dopolnilno sodbo zavrnilo tožnikov podredni tožbeni zahtevek, da se odločba toženca št. ... z dne 22. 9. 2014 in odločba št. ... z dne 28. 4. 2014 odpravita in da se tožnika razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in zmanjšanja zmožnosti za delo v svojem poklicu za 50 % ali več, ki je bila ugotovljena dne 4. 2. 2014 ter da ima tožnik pravico do poklicne rehabilitacije in pravico do denarnega nadomestila v višini 130 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, vse do končane rehabilitacije.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da takšna odločitev nima podlage v izvedenem dokaznem postopku in je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Citira 63. in 64. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) in poudarja, da je osebna zdravnica, ki najbolj pozna njegovo zdravstveno stanje v predlogu navedla, da je pri tožniku delovna zmožnost popolnoma izgubljena. Enakega mnenja je bila tudi invalidska komisija prve stopnje. Prav zato je zahteval, da se pridobi njegov zdravstveni karton, česar sodišče ni storilo. Povzema ugotovitve invalidske komisije druge stopnje in izvedenskega organa predvsem glede srčnega popuščanja, za katerega opiše vzroke za njegov nastanek in kakšne so težave tega obolenja. Navaja, da so bile takšne težave pri njem ugotovljene v izvidu z dne 23. 5. 2014 in da se njegovo zdravstveno stanje slabša. Kljub takšnim težavam je izvedenski organ navedel, da med pregledom ni ugotovil srčnega popuščanja. Zato ni pravilna navedba sodišča, da ni imelo razlogov za dvom v izvedensko mnenje. Smiselno očita kršitev 61. in 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Meni, da sodišče ni ustrezno razčistilo razhajanj med prvotnim mnenjem invalidske komisije prve stopnje, da je pri njem podana I. kategorija invalidnosti in da ni mogoče trditi, da je pri tožniku preostala delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % zaradi srčnega popuščanja. Posledično je nepravilna odločitev glede priznanja pravice do poklicne rehabilitacije. Sodišču očita kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ker ni upoštevalo metodološkega napotka iz te določbe. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. V obravnavanem primeru je sporna odločitev glede podrednega tožbenega zahtevka. O primarnem tožbenem zahtevku, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb toženca št. ... z dne 22. 9. 2014 in št. ... z dne 28. 4. 2014 in da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 4. 2. 2014 in se mu od tega dne dalje prizna pravico do invalidske pokojnine že odločilo s sodbo opr. št. II Ps 2072/2014 z dne 22. 8. 2016. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Psp 522/2016 z dne 11. 1. 2017 potrdilo in zavrnilo tožnikovo pritožbo, pritožbo glede podrednega tožbenega zahtevka pa je štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Zato je sodišču prve stopnje naložilo, da odloči še o podrednem tožbenem zahtevku, s katerim je poleg odprave odločb toženca z dne 22. 9. 2014 in z dne 28. 4. 2014 uveljavljal razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti s pravico do poklicne rehabilitacije in ustreznim nadomestilom.

6. Pravna podlaga za odločitev je ZPIZ-2 in določba 63. člena, ki določa definicijo invalidnosti in posameznih kategorij invalidnosti ter določba 64. člena, ki določa definicijo preostale delovne zmožnosti.

7. Sodišče prve stopnje je prav zaradi odstopanj med mnenji invalidskih komisij, ko je bila na eni strani invalidska komisija I. stopnje dne 4. 2. 2014 mnenja, enako pa je predlagala tudi tožnikova osebna zdravnica, na kar posebej opozarja pritožba, da je pri tožniku prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in I. kategorije invalidnosti, invalidska komisija II. stopnje pa je v reviziji dne 8. 4. 2014 in nato v pritožbenemu postopku dne 25. 8. 2014 menila, da je pri tožniku od 4. 2. 2014 zaradi bolezni podana III. kategorija invalidnosti, za mnenje o tem, ali je pri tožniku podana popolna izguba delovne zmožnosti ali pa še ima preostalo delovno zmožnost, zaprosilo Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B.. Ta izvedenski organ je sodišče izrecno, zlasti glede na pripombe na podano mnenje, zaprosilo za mnenje, ali je pri tožniku glede na njegovo zdravstveno stanje prišlo do popolne nezmožnosti za delo ali do zmanjšanja delovne zmožnosti in za kakšno zmanjšanje, ali gre za zmanjšanje za manj kot 50 % ali za 50 % in več.

8. Tako iz osnovnega mnenja kot dopolnilnega mnenja izhaja, da izvedenci med pregledom niso ugotavljali kliničnih znakov srčnega popuščanja. Navedli pa so, da je ultrazvočno ugotovljena oslabela sistolična funkcija levega prekata, kar pomeni, da gre za srčno popuščanje in so to, kakor tudi ostale kardiološke diagnoze, ki so bile zajete v diagnozi ishemične kardiomiopatije, upoštevali pri oceni delazmožnosti, tako da ne drži, da izvedenski organ pri tožniku ni ugotovil srčnega popuščanja. Kar pa je najpomembneje, je izvedenski organ pri oceni delazmožnosti navedeno tudi upošteval, kakor tudi vse ostale tožnikove zdravstvene težave oziroma celotno zdravstveno stanje. Izvedenci so dodatno pojasnili, da je bila diagnoza SOA podana na podlagi anamnestičnih podatkov in predhodnega zdravljenja zapletov alkoholizma in da psihiater ni ugotavljal dodatne psihiatrične patologije. Aktualno se pri tožniku kaže stanje psihoorganskega sindroma, ki pa je dostopno izboljšanju ob celostnem zdravljenju odvisnosti in stabilni remisiji.

9. Po prepričanju pritožbenega sodišča je izvedenski organ Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B. upošteval vso medicinsko dokumentacijo in na podlagi izkazanega zdravstvenega stanja pravilno ocenil, da je pri tožniku delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 %, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je pomožni delavec. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: psihofizično enostavno delo, brez dvigovanja bremen do 5 kg, v ugodnih klimatskih pogojih in ne s hepatotoksičnimi snovmi. To pa pomeni, da izvedenski organ pri tožniku ni mogel ugotoviti zmanjšane delovne zmožnosti za 50 % in več in tudi ne potrebe za poklicno rehabilitacijo. Ta bi bila pri tožniku ugotovljena le, če za drugo delo, to je za delo z omejitvami, ne bi bil zmožen brez predhodne poklicne rehabilitacije. Ker pa je tožnik zmožen za delo z omejitvami s polnim delovnim časom, za ugotavljanje potrebe po poklicni rehabilitaciji ni podlage in posledično tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje pravice do poklicne rehabilitacije in do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije, ni utemeljen.

10. Sodišče prve stopnje je postopalo skladno z določbo 8. člena ZPP in odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Neutemeljen pa je tudi očitek, da sodišče ni pridobilo tožnikovega zdravstvenega kartona. V sklepu št. II Ps 2072/2014 z dne 5. 2. 2016 je izvedenskemu organu posebej naložilo, da zaprosi osebno zdravnico za zdravstveni karton, pred tem pa je od tožnika na glavni obravnavi dne 5. 2. 2016 pridobilo za to ustrezno njegovo privolitev oziroma soglasje. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in izvedlo predlagane dokaze in mu ni mogoče očitati kršitev določbe 61. in 62. člena ZDSS-1. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja, da je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 22. 9. 2014, na podlagi dejanskega stanja do dneva dokončnosti, to je do 22. 9. 2014. Vsakršne spremembe v zdravstvenem stanju, še zlasti v primeru takšnega poslabšanja, da bi bil tožnik upravičen do novih pravic, je lahko le stvar novega postopka pri tožencu.

11. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano dopolnilno sodbo. Obenem je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.