Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba in sklep Pdp 374/2015

ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.374.2015 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

izredna odpoved delodajalca zagovor zmotna uporaba materialnega prava nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pravica do zagovora
Višje delovno in socialno sodišče
19. november 2015
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je tožena stranka do tožnika izpolnila svojo obveznost delodajalca v smislu 2. dostavka 85. člena ZDR-1 in da tožniku ni kršila pravice do zagovora, ker je tožniku poskušala omogočiti zagovor, zlasti zato, ker je razloge za to, da se zagovora ni udeležil (27. 2. oziroma 10. 3. 2014) pripisalo tožniku samemu namesto toženi stranki, kar je napačno. Tožena stranka je namreč ravnala nepravilno, ker že v prvem vabilu na zagovor ni določila, ob upoštevanju pravice tožnika kot naslovnika priporočene pošiljke, da se pisanje lahko dvigne v 15 dneh od prejema obvestila. Ni mogoče šteti, da se je tožnik izogibal vročitvi vabila, če je pisanje prejel oziroma dvignil v okviru 15 dnevnega roka – tožnikova žena je pisanje dvignila predzadnji dan roka. Še bolj nesprejemljivo pa je stališče, da je tožnikova žena „selektivno“ dvigovala poštne pošiljke in da je dne 5. 3. 2014 že razpolagala z novim obvestilom pošte o poštni pošiljki, to je drugim vabilom z dne 27. 2. 2014, kar naj bi očitno pomenilo, da je razlog, da (drugega) vabila ni prejel prej, na tožnikovi strani. Zmotno je torej stališče, da so zato podane in izkazane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke kot delodajalca neupravičeno pričakovati, da tožeči stranki kot delavcu omogoči zagovor. Za tako okoliščino ni mogoče šteti niti očitanega „selektivnega“ dvigovanja pošte niti domnevno namernega prevzema pošiljk tik pred koncem roka. Tožnik je priporočene poštne pošiljke sprejemal v roku, sicer bi prišlo do t. i. fikcije vročitve, ki bi zanj imela škodljive posledice, saj bi se v tem primeru štelo, da se ni odzval na pravilno poslano vabilo na zagovor. Bistveno je, da tožena stranka z vabili na zagovor, kakršna je poslala tožniku, tožniku zagovora ni omogočila in je kršila njegovo pravico do zagovora. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter delno spremenilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku. V preostalem (nespremenjenem) delu pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje (v zvezi z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom) nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - delno spremeni v točki I/1 tako, da se glasi: „1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, z dne 12. 3. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, je nezakonita in se razveljavi,“ - delno razveljavi v preostalem nespremenjenem delu ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbe tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (brez številke), z dne 12. 3. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, je nezakonita in se razveljavi.

2. Tožena stranka je za čas od 29. 3. 2014 do 29. 9. 2014 dolžna obračunati tožeči stranki plačo po pogodbi o zaposlitvi, jo zmanjšati za izplačano plačo pri delodajalcu A. d.o.o. v višini 1.650,00 EUR bruto in od dne 29. 9. 2014 v višini 1.850,00 EUR bruto, od te razlike obračunati prispevke in davke, jih odvesti pristojnim organom, tožeči stranki pa nakazati od razlike neto znesek plače, od neto razlike v plači pa obračunati in izplačati zakonske zamudne obresti od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna od dneva pravnomočnosti sodbe v tej zadevi poklicati tožečo stranko nazaj na delo in ji priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja in sicer jo prijaviti v zavarovanje, ji za ta čas obračunati in plačati plačo po pogodbi o zaposlitvi, pripadajoči regres, od tega zneska obračunati prispevke in davke ter jih odvesti pristojnim organom, od neto plače in regresa obračunati in izplačati zakonske zamudne obresti od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo; podredno:

v kolikor sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, naj tožeči stranki prizna denarno povračilo v višini 15 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v roku 15 dni,od takrat naprej pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča“ (I. točka izreka).

Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka zoper citirano sodbo pravočasno vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni kršila pravice do zagovora, s čimer pa se tožeča stranka nikakor ne strinja. Obrazložitev sodišča v tej zvezi je po prepričanju tožnika neprepričljiva, poleg tega pa sodišče iste argumente enkrat uporablja v prid, drugič pa v škodo tožniku. Delodajalec mora pred izredno odpovedjo delavcu omogočiti zagovor, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Sodišče je v izpodbijani sodbi napačno presodilo, da so podane takšne okoliščine. Delodajalec mora delavca nedvoumno povabiti na zagovor in mu tako omogočiti njegovo pravico. Tega pa tožena stranka v konkretnem primeru ni storila. Tožniku je poslala kar tri vabila na zagovor, od tega dve vabili s priporočeno pisemsko pošiljko, enega pa z navadno pisemsko pošiljko. Prvo vabilo (z datumom zagovora dne 27. 2. 2014) je tožena stranka poslala s priporočeno pošiljko in povratnico dne 18. 2. 2014. To vabilo je bilo tožniku pravilno vročeno šele 5. 3. 2014, saj je vabilo sprejel na pošti znotraj 15 dnevnega roka po obvestilu o priporočeni pisemski pošiljki. Datum zagovora 27. 2. 2014 nikakor ni bil postavljen upoštevajoč pravice tožnika o roku za prevzem priporočene poštne pošiljke.

Drugo vabilo je tožena stranka po pošti priporočeno s povratnico poslala istega dne po izvedbi neuspelega zagovora dne 27. 2. 2015 in kot datum zagovora določila „šesti dan po prejemu vabila“. To vabilo je tožeča stranka prejela dne 14. 3. 2014, in sicer ponovno v skladu z zakonskimi možnostmi, da priporočeno pisemsko pošiljko sprejme v 15 dneh od prejema obvestila o priporočeni pisemski pošiljki. Temu vabilu se je nato tožeča stranka tudi odzvala in je na zagovor tudi prišla šesti delovni dan po prejemu vabila, t.j. dne 24. 3. 2014, skupaj s svojim pooblaščencem, predstavnikom Sindikata B., C.C.. Prihod tožeče stranke na zagovor je toženo stranko presenetil. Tožena stranka si je vzela eno uro časa za premislek, nato pa je poklicala tožečo stranko ter ji povedala, da ji je z navadno pošto poslala še neko drugo vabilo ter nek drug datum, zato tožeči stranki zagovora ni omogočila. Dejstvo, da se je tožnik udeležil zagovora, pa dokazuje, da se zagovoru nikakor ni izogibal, ampak je zgolj prevzemal vabila in sledil rokom glede datuma zagovora. Tožnik je zagotovo želel podati zagovor, pri tem pa je upošteval vse zakonske možnosti glede vročanja vabil. Očitki sodišča, da je tožnik pošto prevzemal selektivno in da bi moral pričakovati pomembna pisanja s strani delodajalca, so pravno nerelevantni in zmotni, saj ne temeljijo na nobenem zakonskem predpisu, ampak že mejijo na moraliziranje. Predpisi, ki se nanašajo na vročanje in prevzemanje poštnih pošiljk so jasni in nedvoumni. Tožnik je imel vso pravico pošto prevzeti v 15 dneh, kar je tudi storil (glej tudi del jedra sodbe VSRS VIII Ips 275/2009). Če pa bi bil za prevzem pošiljke določen krajši rok, bi tožnik v okviru tega roka to tudi storil. Odločilno je, da bi z jasnimi in znanimi pravili vročanja priporočenih pisemskih pošiljk morala računati predvsem tožena stranka. Če je tožniku poslala vabilo na zagovor, datuma zagovora ne bi smela razpisati pred potekom zakonskih rokov za sprejem pisemske pošiljke. Če se je toženi stranki mudilo zaradi roka za podajo izredne odpovedi, pa bi vabilo lahko tožniku vročila tudi na drugačen način, npr. z vročevalcem ali detektivom. Namesto tega pa je tožena stranka s pošiljanjem vabil ustvarila popolno zmedo: poslala je prvo vabilo, določila datum zagovora, slednjega izvedla, poslala spet novo vabilo, s katerim je datum prvega razgovora razveljavila, novi datum je določila v 6 dneh od prejema vabila, nato naj bi poslala še tretje vabilo z navadno pošto, s katerim je preklicala vse prejšnje datume in določila nek novi datum zagovora, vmes pa je tožniku tudi že poslala pisno odpoved.

Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka prejela dne 28. 3. 2014, ne izhaja, da bi obstajale kakršnekoli okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da bi delavcu omogočil zagovor. Po mnenju tožeče stranke je torej lahko sporno le pravno in dejansko vprašanje, ali je tožena stranka tožeči stranki zagovor omogočila ali ne. Če bi tožena stranka dejansko želela delavcu omogočiti zagovor, bi mu lahko že prvo vabilo poslala na način, da bi mu določila rok za zagovor v določenem obdobju po prejemu pisemske pošiljke (kot je to storila v drugem primeru), ali pa vročila po vročevalcu ali po e-mailu (tehnika dopušča, da se pridobi povratnica o branju e-maila), lahko pa bi tožečo stranko enostavno poklicala po telefonu ali ji poslala telefaks.

V zvezi z zdravstvenim stanjem je tožeča stranka v postopku izkazala, da je bila od 17. 2. 2014 dalje vseskozi v bolniškem staležu zaradi akutne stresne reakcije ter so ji bila predpisana zdravila Cipralex 1 ter Lexaurin. Tožeča stranka je doživela živčni zlom, ni mogla spati, ni mogla misliti in biti pri miru. Pri tožeči stranki se je pojavila stalna depresivnost in suicidne misli. Zmoten je zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi tožeča stranka o svojem zdravstvenem stanju morala obvestiti toženo stranko. Za kaj takega ni bilo potrebe, saj je bila tožena stranka z zdravstvenim stanjem tožnika seznanjena. Tudi če je tožena stranka poslala tožeči stranki vabilo z navadno pošto (ki ga ni prejela), je potrebno upoštevati, da je tožeča stranka že imela (drugo) vabilo z rokom za zagovor. Zato od tožeče stranke ni mogoče pričakovati, da bi vedela, da bo tožena stranka vmes pošiljala še kakšna vabila z navadno pošto, s katero bi preklicala vabilo, poslano s priporočeno pošto ter povratnico. Poleg tega se tožnik sploh ni opravičeval, da se zagovora ne more udeležiti, saj je zagovor želel opraviti in je na zagovor prišel 24. 3. 2014, pa mu tožena stranka zagovora ni omogočila. Tožeča stranka meni, da ji tožena stranka zagovora ni omogočila, izpodbijana odpoved pa je zato nezakonita.

Izpodbijana sodba nima nobenih razlogov in obrazložitve glede podanih navedb tožnika, da mu je tožena stranka prikrivala in onemogočala, da se seznani z vsemi dejanskimi razlogi za postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s čimer je prav tako kršila njegovo pravico do zagovora. V tem okviru je podana absolutna bistvena kršitev v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz konvencije MOD št. 158 izhaja obveznost delodajalca, da razloge (obtožbe) za odpoved posreduje (sporoči) delavcu jasno in nedvoumno tako, da ima delavec dejansko (realno) možnost zagovora. Tožena stranka je tožniku prikrivala in onemogočala, da se seznani z vsemi dejanskimi razlogi za postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz točke II vabila na zagovor izhaja, da je preiskovalna komisija pridobila izjavo stranke, da je tožeči stranki in drugim za odobritev bančnega posla plačala določen znesek. Kdo je podal to izjavo, tožeči stranki ni bilo znano, niti ni to opisano v obrazložitvi. S tem bi morala biti seznanjena (načelo poštene obrambe) že prej, preden je preiskovalna komisija sploh pričela opravljati razgovor s tožečo stranko dne 11. 2. 2014 v poslovalnici D., ali pa bi vsebina izjave morala biti najmanj povzeta v pisni obrazložitvi v vabilu za zagovor. Ob pomanjkanju ključnih podatkov se tožeča stranka ni mogla uspešno braniti oziroma zagovarjati. Zato je bila obramba tožeče stranke onemogočena. Tožena stranka pa je bistvene podatke razkrila šele v odgovoru na tožbo ter pojasnila, da ni šlo za izjavo stranke, temveč za delavko tožene stranke, E.E., ki je prejela reklamacijo s strani komitentke tožene stranke F.F.. Tožena stranka je izjavo F.F. sicer predložila v postopku pred sodiščem, vendar je bila izjava očitno pridobljena naknadno, sodišče pa priče F.F. v postopku tudi ni zaslišalo. Sodišče je torej zmotno ugotovilo, da tožena stranka v postopku izredne odpovedi ni kršila določb ZDR-1. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka izredno odpoved podala pravočasno, je napačna, ker je sodišče enostavno sprejelo razlago tožene stranke, da je rok pričel teči šele s 14. 2. 2014, t. j. ob ponovni sestavi preiskovalne komisije in ob podaji poročila G.G.. Sodišče je povsem prezrlo ugovore tožeče stranke, da je bila komisija ponovno formirana zgolj zaradi zavedanja dejstva, da je bila izredna odpoved podana po izteku prekluzivnega roka in s tem skuša sanirati napako v postopku. Povod za sestavo komisije je bila prijava delavke tožene stranke, E.E., ki je prejela reklamacijo s strani komitentke tožene stranke F.F.. Z vsemi odločilnimi razlogi za izredno odpoved je bila komisija seznanjena že 6. 2. 2014, zgolj zaradi formalnosti in zavlačevanja roka za izredno odpoved pa se je nato sestala še dvakrat. Odpoved bi morala biti tožeči stranki podana najkasneje 8. 3. 2014, tožena stranka pa je odpoved podala 12. 3. 2014, zaradi česar je tožena stranka zamudila rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Da je tožeča stranka storila očitane ji kršitve, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi pregledanih listinskih dokazov in izpovedi prič. Glede na vse izvedene dokaze je odločitev sodišča napačna. Tožena stranka tožniku ni dokazala očitanih kršitev, sploh glede na dokazno breme (84. člen ZDR-1) in stopnjo verjetnosti, s katero bi morala biti dokazana zatrjevana dejstva. Sodišče je enostransko sledilo navedbam v izredni odpovedi tožene stranke, v kateri je navedeno, da je preiskovalna komisija ugotovila nepravilnosti pri bančnih poslih za stranke F.F., H.H. in I.I. pri otvoritvi TRR. Ta dejanja pa naj bi po navedbah tožene stranke imela vse znake kaznivega dejanja ter bi naj predstavljala kršitve ZDR-1 ter internih aktov tožene stranke kot delodajalca.

Izpoved priče J.J., direktorja Podružnice tožene stranke na K. v obdobju od 2010 do 2013 potrjuje navedbe tožnika, da na lastno pest ni delal ničesar in da je delal zgolj v skladu z navodili in priporočili nadrejenih, pri svojem delu pa je bil nadpovprečno uspešen. L.L., ki je bila tedaj pomočnica vodje PE K., pa je izpovedala o tedanji praksi pri toženi stranki in novejši, veliko strožji praksi. Izpovedala je, da so včasih, zaradi pridobivanja in v dobrobit komitentov v podružnici na K., odstopali od navodil tožene stranke, saj so na zadeve gledali ne toliko formalno ampak bolj življenjsko. Včasih dokumentov nista mogla podpisati dva podpisnika, ker je bil eden odsoten. Očitane napake tožnika je priča označila bolj kot „šlamparije“. Izpovedi prič so potrdile navedbe tožnika, da očitane kršitve niso mogle biti tako hude, da bi zaradi tega moral prejeti kar izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka bi tožnika lahko na napake pisno opozorila z opozorilom pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ter mu šele nato odpovedala pogodbo o zaposlitvi, če bi napake ponavljal. Prvostopenjsko sodišče ni presojalo pogoja za zakonitost odpovedi iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1. Sodba je v tem delu povsem neobrazložena.

V tej zvezi je sodišče napačno presojalo tožnikove navedbe o njegovem nadpovprečno dobrem delu. Tožnik ima skoraj 29 letne izkušnje v M. banki, kjer je celotno obdobje delal v različnih poslovalnicah, vseskozi je bil dober in korekten delavec, zato ni mogoče trditi, da je odnos porušen do te mere, da dela ne bi bilo mogoče več nadaljevati. Tožena stranka je tožnika odpustila po 29 letih prizadevanj in trdega dela zaradi banalnih razlogov in „očitka šlamparije“. Pred tem tožeča stranka nikoli ni bila disciplinsko kaznovana. Pritožnik glede na vse navedeno pritožbenemu sodišču primarno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške te pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke ter potrditev izpodbijane sodbe. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da tožena stranka s prvim vabilom, ki ga je tožeča stranka prevzela šele dne 5. 3. 2014, torej po dnevu predvidenega zagovora, ni upoštevala 15-dnevnega roka, v katerem lahko tožeča stranka poštno pisanje prevzame na pošti. Navedeno naj bi po mnenju tožeče stranke izkazovalo dejstvo, da tožena stranka zagovora tožeči stranki ni želela omogočiti, kar ne drži. V zvezi z navedenim je bistvenega pomena dejstvo, da je tožeča stranka tudi po 5. 3. 2014, ko je nedvomno prevzela prvo vabilo, ostala povsem pasivna in svojega izostanka z zagovora dne 27. 2. 2014 ni opravičila, niti ni zagovora podala v pisni obliki. Zgolj dejstvo, da se je tožeča stranka nahajala v bolniškem staležu, skladno z veljavno sodno prakso ne predstavlja opravičljivega razloga, zakaj se tožeča stranka zagovora ni udeležila in ni podala zagovora v pisni obliki. Glede na to, da se je tožeča stranka pri toženi stranki osebno zglasila dne 24. 3. 2014, njeno zdravstveno stanje ni bilo takšno, da se zagovora ne bi mogla udeležiti, oziroma da ne bi mogla podati zagovora v pisni obliki. V predmetnem postopku je tožena stranka z listinskimi dokazi izkazala, da je dne 5. 3. 2014, ko je tožeča stranka oziroma po njenem pooblastilu žena prvo vabilo prevzela na poštnem okencu, tožeča stranka že razpolagala z novim obvestilom o prispeli poštni pošiljki, ki je vsebovala drugo vabilo, ki pa je kljub navedenemu na poštnem okencu ni prevzela. Navedeno ravnanje nedvomno kaže na to, da tožeča stranka na poštnem okencu dne 5. 3. 2014 namenoma ni prevzela druge poštne pošiljke. Dodatno pa selektivni in premišljen prevzem poštnih pošiljk na poštnem okencu dokazuje tudi dejstvo, da je tožeča stranka obvestilo o prepovedi opravljanja dela, ki je bilo tožeči stranki posredovano dne 14. 2. 2014, prevzela isti dan, tj. dne 14. 2. 2014, ostale pošiljke pa namenoma tik pred koncem roka za prevzem pošiljk. Z navedenim so podane in izkazane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke kot delodajalca neupravičeno pričakovati, da tožeči stranki kot delavcu omogoči zagovor, kar pravilno ugotavlja tudi naslovno sodišče v izpodbijani sodbi. Ker se predstavnik sindikata zagovora dne 27. 2. 2014 ni udeležil, je sodišče pravilno zaključilo, da je bil sindikat očitno seznanjen z dejstvom, da se tožeča stranka zagovora ne bo udeležila in je torej med tožečo stranko oziroma njeno ženo ter sindikatom obstajal kontakt, kar potrjuje tudi dejstvo, da se je v prostorih tožene stranke dne 24. 3. 2014 oglasil tudi predstavnik sindikata. V konkretnem primeru je tožena stranka poslala več vabil na zagovor, z namenom omogočiti tožeči stranki zagovor, do zagovora pa ni prišlo izključno iz razlogov na strani tožeče stranke, zato je naslovno sodišče pravilno in utemeljeno zaključilo, da so v konkretnem primeru podane okoliščine iz 2. odstavka 85. člena ZDR-1. V zvezi s pravico do zagovora tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je tožena stranka tožeči stranki prikrivala in onemogočila, da se seznani z vsemi dejanskimi razlogi za postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeča stranka nikoli ni pozvala tožene stranke k predložitvi listin oziroma dokazil, ni podala zahteve po vpogledu v predmetno reklamacijo, zato se ne more sklicevati na dejstvo, da se zaradi neseznanitve z listinami ni mogla uspešno braniti. Tožeči stranki pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi nedopustnega prejema denarja (provizije), reklamacija, kjer se omenjajo nepravilnosti, je predstavljala zgolj podlago (povod) za podajo prijave suma nedovoljenih ravnanj. Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki je bila v konkretnem primeru podana zaradi drugih kršitev, navedenih v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in ne zaradi nedopustnega prejemanja denarja, zato so pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da reklamacija komitentke predstavlja ključno obtožbo, neutemeljene.

Kot pravilno ugotavlja naslovno sodišče, je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki podala v predpisanem 30 dnevnem roku, potem ko je preiskovalna komisija s preiskovalnimi dejanji zaključila dne 14. 2. 2014, kar so pred sodiščem potrdile vse zaslišane priče. S tem dnem se je ga. N.N., ki je s strani uprave tožene stranke pooblaščena za izvajanje postopkov redne in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, seznanila s kršitvami in razlogi za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki in z dnem 14. 2. 2014 pričela s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki.

V izpodbijani sodbi se je naslovno sodišče določno opredelilo tudi do izpovedi zaslišanih prič (točka 53. obrazložitve izpodbijane sodbe), tudi prič J.J., L.L., katerih izpovedbo sodišče v obrazložitvi povzema. Priči J.J. in L.L. navedb tožeče stranke nista potrdili, glede načina poslovanja ter spoštovanja internih predpisov in navodil sta potrdili navedbe tožene stranke. Drugačne navedbe tožeče stranke o tem, da naj bi delo opravljala z vedenjem oziroma celo s soglasjem nadrejenih, so tako nepravilne in zavajajoče. Tudi sicer pa navedeni priči s konkretnimi zadevami tožeče stranke z izjemo primerov, ko je bila potrebna odobritev s strani nadrejenega, nista bili seznanjeni.

Tožeča stranka očitanim kršitvam niti ni nasprotovala in je v postopku zgolj pavšalno navajala, da se konkretnega primera ne spominja, da je storila napako, da je pomotoma popravila podatke, da je razpolagala s pooblastilom itd., iz listinskih dokazov ter izpovedb priče pa izhaja nasprotno. Vsa ravnanja, ki se tožeči stranki očitajo v izredni odpoved pogodbe o zaposlitvi, so izkazana, sodišče pa je v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo, da kršitve, ki se tožeči stranki očitajo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in so nedvomno izkazane, da jih je tožeča stranka storila vsaj iz hude malomarnosti, če že ne naklepno, nikakor ni mogoče opredeliti kot „šlamparije“, da in nedvomno predstavljajo hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo tudi vse znake kaznivega dejanja, in sicer kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin iz prvega odstavka 135. člena KZ-1, saj je v konkretnem primeru tožeča stranka napačno evidentirala in prikazovala lažne podatke o prilivih strank, ki so bili podlaga za izračun kreditne sposobnosti oziroma pomembnih podatkov, ki bi bili podlaga za odobritev finančnih naložb tožene stranke, ni vpisovala v predpisane obrazce, ter kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1, saj je tožeča stranka prirejala poslovno dokumentacijo, ki je bila podlaga za odobritev finančnih naložb. V točki 61. obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da je po mnenju sodišča izpolnjen tudi drugi kumulativni pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1 za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, zaradi izgube zaupanja v tožečo stranko, in v zvezi z navedenim dodatno pojasnilo, da je bančna dejavnost tožene stranke dejavnost, kjer je še posebej potrebno neomajno zaupanje delavca in v tej zvezi ni možna nikakršna toleranca. Pri tem dejstvo, da je bila tožeča stranka dolgoletni sodelavec tožene stranke ter vzoren in priden delavec, na kršitve oziroma težo kršitev, ki so bile storjene s strani tožeče stranke, ter v povezavi z navedenim porušenim zaupanjem, nima nikakršnega vpliva, zato so pritožbene navedbe v tem delu irelevantne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba, vendar neutemeljeno. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

6. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, v kolikor se nanaša na vprašanje, ali je tožena stranka tožniku omogočila zagovor in izpolnila svojo obveznost delodajalca pred odpovedjo v smislu 2. odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Zaradi zmotne pravne presoje, da je tožena stranka svojo obveznost izpolnila in tožniku omogočila zagovor, je sprejeta odločitev, to je zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, napačna.

7. V 2. odstavku 85. člena ZDR-1, ki ureja obveznosti delodajalca pred odpovedjo, je določeno, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami oziroma z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pisna seznanitev se lahko opravi tudi po elektronski pošti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z vabili na zagovor v postopku izredne odpovedi izhaja zlasti naslednje: - Tožena stranka je 18. 2. 2014 tožečo stranko pisno povabila na zagovor dne 27. 2. 2014 (ob 8. uri v prostoru Sektorja O. na sedežu tožene stranke), v vabilu pa ga je podrobno pisno seznanila z očitanimi kršitvami in navedla sume in dejstva glede konkretnih kršitev. Vabilo je bilo poslano tožeči stranki dne 18. 2. 2014 s priporočeno poštno pošiljko s povratnico, tožnikova žena pa je pošiljko z vabilom, kot izhaja iz povratnice, prevzela na pošti šele 5. 3. 2014, torej po dnevu predvidenega zagovora.

- Tožnik se zagovora dne 27. 2. 2014 ni udeležil, na neuspelem zagovoru pa je N.N. ugotovila, da tožena stranka do dneva zagovora povratnice še ni prejela, ker tožnik vabila na zagovor (očitno) še ni prevzel. - Dne 27. 2. 2014 je tožena stranka tožniku ponovno poslala vabilo na zagovor (katerega vsebina je bila vsebinsko identična prvemu vabilu, z razliko glede datuma zagovora), s priporočeno poštno pošiljko s povratnico in v vabilu določila kot datum zagovora šesti delovni dan od prejema vabila ob 8.00 uri v prostorih Sektorja O. na sedežu tožene stranke. Tožnikova žena je poštno pošiljko z vabilom prevzela dne 14. 3. 2014. - Dne 28. 2. 2014 je tožena stranka poslala tožniku še eno (tretje) vabilo na zagovor, ki naj bi bil 10. 3. 2014 ob 8.00 uri, in sicer z navadno poštno pošiljko, vabilo pa je imelo identično vsebino kot prvi dve vabili (razen datuma zagovora). V njem je bilo tudi navedeno, da naj tožeča stranka drugo vabilo z dne 27. 2. 2014 (z datumom zagovora šesti delovni dan od prejema vabila) šteje za brezpredmetno.

- Tožnik na zagovor dne 10. 3. 2014 ni pristopil, ugotovljeno je bilo, da tožena stranka ni prejela povratnice v zvezi z drugim vabilom na zagovor.

- Dne 12. 3. 2014 je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in mu odpoved poslala s priporočeno poštno pošiljko s povratnico. Iz izredne odpovedi izhaja, da se tožniku, vodji poslovalnice D., izredno odpoveduje pogodba o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, in ker je naklepoma kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

- Dne 24. 3. 2014 se je tožnik s pooblaščencem in predstavnikom sindikata zglasil pri toženi stranki (pri N.N.) zaradi zagovora, vendar je bil seznanjen s tem, da mu je bilo z navadno poštno pošiljko poslano še eno (tretje) vabilo na zagovor, za katerega pa je tožnik navedel, da ga ni prejel in zanj ne ve.

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka v obravnavani zadevi ni kršila pravice tožeče stranke do zagovora, ker je poskušala tožeči stranki omogočiti zagovor. Svojo odločitev s tem v zvezi je obrazložilo zlasti v točkah 46 in 47 obrazložitve, pri čemer je ugotovilo: - da tožena stranka v vabilu z dne 18. 2. 2014 s predvidenim terminom zagovora 27. 2. 2014 ni upoštevala pravice tožeče stranke, da pisanje na pošti prevzame v roku 15 dni od obvestila pošte in da je imela tožeča stranka pravico poštno pošiljko prevzeti na pošti v roku 15 dni od sprejetja obvestila; - da je tožnikova žena dne 5. 3. 2014, ko je na pošti prevzela priporočeno poštno pošiljko s prvim vabilom, že razpolagala z novim obvestilom pošte o poštni pošiljki (drugem vabilu z dne 27. 2. 2014); - da je bilo tožniku zagotovo znano, da mu bo tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslala pomembne poštne pošiljke, ker mu je bilo 14. 2. 2014 pisno prepovedano opravljanje dela od 17. 2. 2014 do zaključka postopka izredne odpovedi; - da je tožnik po prevzemu prvega vabila na zagovor dne 5. 3. 2014 lahko ugotovil, da je bil predviden datum zagovora že 27. 2. 2014, vendar v tej zvezi sploh ni kontaktiral s toženo stranko in se opravičil, niti ji ni pojasnil, da je v slabem zdravstvenem stanju ali predložil medicinske dokumentacije, kar vse bi v primeru, če tožnik tega ni mogel storiti, lahko storila njegova žena, ki je v tej zvezi kontaktirala s predsednikom Sindikata B. C.C. in po tožnikovem pooblastilu „selektivno“ prevzela priporočeni poštni pošiljki (obe vabili).

Presojo, da tožena stranka pravice do zagovora tožniku ni kršila, sodišče prve stopnje utemeljuje z dejstvom, da tožnik v zvezi z nezmožnostjo zagovora toženi stranki ni posredoval nobene informacije oziroma opravičila za odsotnost, ki bi jo izkazal s predložitvijo ustrezne medicinske dokumentacije, niti ni predložil pisnega zagovora, ter z okoliščino, da je toženo stranko zavezoval predpisan kratek 30 dnevni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi od ugotovitve razlogov za izredno odpoved. Sklicuje pa se na obsežno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, zlasti na odločbe opr. št. VIII Ips 122/2013 z dne 11. 11. 2013, VIII Ips 204/2013, VIII Ips 205/2013 in VIII Ips 275/2009 in izpostavlja, da je glede na citirano sodno prakso treba vsebino pravice delavca do zagovora presojati in tehtati tudi ob upoštevanju pravice delodajalca, da iz razlogov in ob pogojih, ki so določeni v ZDR-1 (oz. ZDR) delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Za te primere gre tedaj, če se delavec ne odzove povabilu na zagovor ter če je delodajalec sicer poskušal delavcu omogočiti zagovor, pa mu to ni uspelo iz razlogov, ki so na strani delavca (v primerih daljšega bolniškega staleža delavca, hospitalizacije delavca in v drugih upravičenih primerih).

10. Pritožba utemeljeno opozarja, da mora delodajalec delavca nedvoumno povabiti na zagovor in mu tako omogočiti, da se ga udeleži, česar pa tožena stranka v obravnavani zadevi ni storila. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je tožena stranka do tožnika izpolnila svojo obveznost delodajalca v smislu 2. dostavka 85. člena ZDR-1 in da tožniku ni kršila njegove pravice do zagovora, ker je tožniku poskušala omogočiti zagovor, zlasti zato, ker je razloge za to, da se zagovora ni udeležil (27. 2. oziroma 10. 3. 2014) pripisalo tožniku samemu namesto toženi stranki, kar je napačno. Tožena stranka je namreč ravnala nepravilno, ker že v prvem vabilu na zagovor ni določila, ob upoštevanju pravice tožnika kot naslovnika priporočene pošiljke, da se pisanje lahko dvigne v 15 dneh od prejema obvestila. Ni mogoče šteti, da se je tožnik izogibal vročitvi vabila, če je pisanje prejel oziroma dvignil v okviru 15 dnevnega roka – tožnikova žena je pisanje dvignila predzadnji dan roka. Še bolj nesprejemljivo pa je stališče tožene stranke, ki mu je sodišče prve stopnje pritrdilo, da je tožnikova žena „selektivno“ dvigovala poštne pošiljke in da je dne 5. 3. 2014 že razpolagala z novim obvestilom pošte o poštni pošiljki, to je drugim vabilom z dne 27. 2. 2014, kar naj bi očitno pomenilo, da je razlog, da (drugega) vabila ni prejel prej, na tožnikovi strani. Zmotno je torej stališče, da so zato podane in izkazane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke kot delodajalca neupravičeno pričakovati, da tožeči stranki kot delavcu omogoči zagovor. Za tako okoliščino ni mogoče šteti niti očitanega „selektivnega“ dvigovanja pošte niti domnevno namernega prevzema pošiljk tik pred koncem roka. Tožnik je priporočene poštne pošiljke sprejemal v roku, sicer bi prišlo do t. i. fikcije vročitve, ki bi zanj imela škodljive posledice, saj bi se v tem primeru štelo, da se ni odzval na pravilno poslano vabilo na zagovor.

11. Sodišče prve stopnje je v škodo tožnika kot pomembno štelo tudi dejstvo, da se tožnikov pooblaščenec, predstavnik sindikata C.C. ni udeležil zagovora 27. 2. 2014, ker naj bi vedel, da tožnika na zagovor ne bo, kakor tudi dejstvo, da tožnik v zvezi z nezmožnostjo zagovora (po prejemu prvega vabila, ki ga je prejel po datumu predvidenega zagovora) ni posredoval nobene informacije oziroma opravičila za odsotnost in ni predložil medicinske dokumentacije, niti ni predložil pisnega zagovora. Nobeno od navedenih dejstev ni odločilno – tožnik odsotnosti ni opravičeval zaradi slabega zdravstvenega stanja, ampak na zagovor ni prišel zato, ker je vabilo prejel prepozno. Razlogi, da se tudi predstavnik sindikata zagovora dne 27. 2. 2014 ni udeležil, pa prav tako niso relevantni. Bistveno je, da tožena stranka z vabili na zagovor, kakršna je poslala tožniku, tožniku zagovora ni omogočila in je kršila njegovo pravico do zagovora. Prvo vabilo je tožnik prejel prepozno, čeprav je priporočeno poštno pošiljko na pošti dvignil v 15 dneh od prejema obvestila, zato se zagovora ni mogel udeležiti. Na drugo vabilo pa se je tožnik odzval in prišel na zagovor (24. 3. 2014, to je šesti delovni dan po prejemu vabila), ki mu ni bil omogočen, ker je tožena stranka (drugo) vabilo preklicala in določila drug datum zagovora 10. 3. 2014. Tožena stranka pa mu je še pred tem (12. 3. 2014) podala izredno odpoved in mu jo poslala s priporočeno pošto. Za tretje vabilo, s katerim je bilo drugo vabilo preklicano, ter določen nov datum zagovora 10. 3. 2014, pa ni dokazov, da bi bilo tožniku vročeno. Glede na vse navedeno so pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi s kršitvijo pravice do zagovora utemeljene.

12. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka tožniku onemogočala obrambo s tem, ko mu ni že v prvi fazi postopka (pred zaslišanjem na preiskovalni komisiji oziroma niti v obdolžitvi) posredovala izjave oziroma reklamacije komitentke, da naj bi tožeči stranki za odobritev bančnega posla plačala določen znesek. Tožeča stranka bi imela že tedaj možnost od tožene stranke zahtevati to listino, česar ni storila, sicer pa je glede na dokaj natančno in konkretno opredeljene kršitve, ki se tožniku očitajo (v vabilu z obdolžitvijo), imela vse možnosti, da poda konkreten zagovor.

13. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je izredna odpoved nezakonita tudi zato, ker je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala prepozno, po izteku 30 dnevnega subjektivnega prekluzivnega roka. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved v okviru 30 dnevnega subjektivnega roka za podajo odpovedi iz 2. odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga, v primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo, da je subjektivni rok začel teči ob podaji poročila preiskovalne komisije dne 14. 2. 2014, saj je iz zapisnika preiskovalne komisije z dne 14. 2. 2014 ugotovilo, da se je preiskovalna komisija tega dne na sestanku seznanila z dokumentom notranje revizorke G.G. z dne 13. 2. 2014, in na podlagi pregledanih dokumentov ugotovila, da je tožeča stranka pri odobravanju poslov štirih komitentov kršila interne akte tožene stranke in ponaredila bančne listine. Ni mogoče pritrditi tožniku, da naj bi rok začel teči že z dnem prvega sestanka preiskovalne komisije 6. 2. 2014, saj je na tem (prvem) sestanku preiskovalna komisija na podlagi prijave nepravilnosti in dokumentacije v zvezi s krediti in transakcijskimi računi komitentov ugotovila, da iz predložene dokumentacije domnevno izhaja, da so se v času od leta 2012 dalje dogajale nepravilnosti pri odobravanju bančnih poslov za fizične osebe v Poslovalnici D., ter v okviru svojih pristojnosti sprejela sklepe o nadaljnjih aktivnostih ter za opravo preiskave posameznih prijavljenih nedovoljenih ravnanj pooblastila P.P., G.G. in R.R.. Na drugem sestanku dne 11. 2. 2014 je komisija pridobila pojasnila od tožnika, ki je odgovoril na posamezna vprašanja v zvezi z očitanimi nepravilnostmi, na zadnjem sestanku dne 14. 2. 2014 pa je sprejela dokončne ugotovitve na podlagi dokumenta G.G. z dne 13. 2. 2014. Glede na navedeno ni nobenega dvoma o tem, da je tožena stranka izredno odpoved z dne 12. 3. 2014 podala pravočasno. Zato niso utemeljene tožnikove pritožbene navedbe oziroma ugovori, da naj bi bila komisija ponovno formirana zgolj zaradi formalnosti in zaradi tega, ker naj bi se tožena stranka zavedala, da je prekluzivni rok potekel in s tem skušala napako sanirati, čeprav je bila z vsemi odločilnimi razlogi za izredno odpoved seznanjena že 6. 2. 2014. Presoja pravočasnosti podane izredne odpovedi je skladna tudi s stališči sodne prakse. Do vprašanja teka prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi iz 2. odstavka 110. člena ZDR (ki ima enako vsebino kot določba sedaj veljavnega 2. odstavka 109. člena ZDR-1) je bilo v mnogih sodnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, pa tudi pritožbenega sodišča (dostopnih v bazi Ius Info ter na spletnih straneh sodišč), že zavzeto stališče. V sodbi opr. št. VIII Ips 114/2009 je Vrhovno sodišče RS izpostavilo, da je vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, dejansko vprašanje in da je delodajalec lahko seznanjen takoj, ko je do razlogov dejansko prišlo, lahko pa se z njim seznani kasneje, vse do zagovora delavca, ki je zadnji možni čas, da se z razlogi seznani.

14. V obravnavanem primeru je torej sodišče prve stopnje zaradi zmotne pravne presoje štelo, da je tožena stranka tožniku zagotovila pravico do zagovora oziroma obrambe v skladu z določbo 2. odstavka 85. člena ZDR-1. To pa je razlog, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, napačna.

15. Zato je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno oz. da prvostopenjsko sodišče ni pravilno presodilo listin v spisu, pritožbi ugodilo ter delno spremenilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, kot izhaja iz izreka. V preostalem (nespremenjenem) delu pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje (v zvezi z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom) nepopolno ugotovljeno. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da se je tožnik v času, ko je tekel postopek pred sodiščem prve stopnje, zaposlil pri drugem delodajalcu, zaposlitev pri drugem delodajalcu pa je pomembna pri presoji utemeljenosti reparacijskega (pa tudi reintegracijskega) zahtevka in podrednega zahtevka, ki ga je uveljavljal tožnik (za plačilo denarnega povračila v višini 15 plač). V obravnavanem primeru bi lahko prišlo v poštev tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča po določbah 118. člena ZDR-1, glede na predlog tožene stranke na naroku za glavno obravnavo dne 6. 11. 2014. Odločilna dejstva v zvezi s temi vprašanji se v postopku pred sodiščem prve stopnje – zaradi odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka v celoti – doslej niti niso ugotavljala, zato dopolnjevanje postopka v pritožbenem postopku ne pride v poštev, tako da z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ni kršena prepoved iz 355. člena ZPP. Odločitev pritožbenega sodišča (delna sprememba in delna razveljavitev izpodbijane sodbe) temelji na določbah 1. odstavka 351., 355. in 5. alinee 358. člena ZPP. V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek v zvezi z navedenimi vprašanji in nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka v delu, v katerem je bila sodba razveljavljena.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia