Jedro

Izpodbijana zamudna sodba se gotovo ne nanaša neposredno na zavarovalnico, zato ne more iti za enotnega sospornika (202. čl. ZPP v povezavi s 196. čl. ZPP), zato tudi njegova dejanja ne učinkujejo, so namreč v nasprotju z dejanji strank. Če so torej vse stranke, tako tožeča kot tožena, soglasne, da je ¾ premoženja tožničino zaradi njenega večjega prispevka k nastanku oz. ohranitvi premoženja, ki je bilo pridobljeno v času zakonske zveze, potem intervenient v pritožbi ne more trditi nasprotnega, dejanja ne morejo imeti pravnega učinka, če nasprotujejo procesnim dejanjem strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da se ugotovi in to tožene stranke izrecno priznavajo, da je tožnica lastnica do 3/4 iz naslova skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze z R.D. in lastnih vlaganj po njegovi smrti, do ¼ pa na podlagi sklepa o dedovanju po pokojnem možu, namesto do celote, kakor je to nepravilno ugotovljeno v sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Postojni z dne 13.5.1999, ki je postal pravnomočen dne 16.6.1999, nepremičnine, in sicer stanovanja v P. v stanovanjski hiši, vl. št. 2236 k.o. P., parc. št. 1043 v izmeri 85,62 m², stanovanje št. 13 v 3. nadstropju. Zamudno sodbo je izdalo, ker je ugotovilo, da so pogoji iz 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za izdajo take sodbe izpolnjeni.

Zoper sodbo se je pritožil stranski intervenient, ki je pred tem hkrati s pritožbo predlagal, da se ugodi predlogu za intervencijo in prizna intervenientu položaj enotnega sospornika.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 4.9.2006 temu predlogu ugodilo, predlagatelju v tej pravdni zadevi, priznalo stransko intervencijo in položaj enotnega sospornika.

Intervenient v pritožbi uveljavlja bistvene postopkovne kršitve iz 6. in 8. tč. 339. čl. ZPP. Meni, da je sodba oprta na nedovoljeno razpolaganje strank. Zahtevek se nanaša na stanovanje, ki je predmet izvršbe in prodaje. Brez sodelovanja upnika - po predlogu intervenienta oz. sospornika, ne bi smelo priznati razpolaganja. Tožba bi morala biti torej vročena intervenientu, saj sta glede predmetnega stanovanja na sodišču v teku še dva postopka. S tem je podana tudi kršitev iz 8. tč. 339. čl. ZPP. Predlaga razveljavitev sodbe, sosporniku naj se omogoči sodelovanju v postopku na prvi stopnji, priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Zavarovalnica nima nobene vloge v tem postopku. Pritožbo je treba zavreči. Sicer so tudi razlogi neutemeljeni. Dejstvo je, da bi lahko tožnica že v zapuščinskem postopku izločala iz zapuščinske mase svoj delež na skupnem premoženju in tudi uspela, če bi ji dediči to priznali. Sploh pa uveljavljenje deleža na skupnem premoženju in priznanje takega deleža ni nedovoljeno razpolaganje strank. Postopek ni kršen, kot to trdi pritožnica, tožbo se vroči strankam, pritožnica pa stranka ni in ne more biti. Predlaga zavrženje pritožbe ali njeno zavrnitev. Priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

1. odst. 199. čl. ZPP določa: kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko pridruži tej stranki. Intervenient torej ni stranka, njegov interes je, da sodeluje v pravdi, podan pa je s pravnimi posledicami sodbe, ki bi lahko vsaj posredno vplivala tudi na njegov pravni položaj. Gre torej za osebo, ki se v pravdi, ki teče med strankami, pridruži eni od strank zaradi svojega pravnega interesa, da ena od strank, torej tista, kateri se je pridružil, v pravdi tudi zmaga.

Izpodbijana zamudna sodba se gotovo ne nanaša neposredno na zavarovalnico, zato ne more iti za enotnega sospornika (202. čl. ZPP v povezavi s 196. čl. ZPP). Ne gre namreč za situacijo, ko bi bilo mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti le na enak način za vse sospornike. Ta odgovor je posledica uporabe materialnega prava, posledica vprašanja, kakšno je materialnopravno razmerje med sospornikom - zavarovalnico in dediči, tega pa ne more spremeniti niti procesni sklep sodišča prve stopnje z dne 4.9.2006 posebej, ker iz izreka ne izhaja niti to, kateri stranki naj bi se intervenient pridružil. Ne gre torej za enotnega sospornika, zato tudi njegova dejanja ne učinkujejo, so namreč v nasprotju z dejanji strank (4. odst. 201. čl. ZPP). Če so torej vse stranke, tako tožeča kot tožena, soglasne (trditve tožeče in neprerekanje njenih trditev), da je ¾ premoženja tožničino zaradi njenega večjega prispevka k nastanku oz. ohranitvi premoženja, ki je bilo pridobljeno v času zakonske zveze, potem intervenient v pritožbi ne more trditi nasprotnega, dejanja ne morejo imeti pravnega učinka, če nasprotujejo procesnim dejanjem strank. Dejstvo, da je z zamudno sodbo ugotovljen delež tožnice kot žene pokojnega moža na skupnem premoženju, pa še ne pomeni, da gre za zlorabo procesnih pravic, trditve pritožnika, da bi moral biti o pravdi že prej obveščen oz., da bi mu morala biti vročena tožba, ker tečeta še dva sodna postopka glede spornega stanovanja, pa v procesnih določbah podlage nimajo. Tudi sicer bo v drugem postopku intervenient v razmerju do strank tega postopka, očitno predvsem tožnice, lahko ugovarjal, da je ta zamudna sodba nepravilna, saj njegova dejanja niso učinkovala, ker so bila v nasprotju z dejanji strank. Glede na razloženo procesna kršitev iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP (če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem) ni podana in tudi ni sodišče oprlo odločbe na nedovoljena razpolaganja strank (6. tč. 2. odst. 339. čl. ZP).

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je glede na dejstveno podlago materialno pravo pravilno uporabilo in tudi pravilno izdalo zamudno sodbo, potem ko je ugotovilo, da so pogoji za njeno izdajo izpolnjeni. (353. čl. ZPP). Intervenient sam trpi pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel, prav tako mora stroške odgovora na pritožbo trpeti tožnica sama, ne gre za potrebne stroške, ker z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi pritožbe (154., 155. in 165. čl. ZPP).