Jedro

Tožeča stranka je kot naročnik bančne garancije aktivno legitimirana za zahtevek na prepoved unovčitve garancije ter za zahtevek, da se že podani zahtevek za unovčitev umakne. Na to okoliščina, da je bila bančna garancija izdana v zavarovanje dolga družbe R. d. o. o., ne vpliva.

Ni nujno, da bi tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja pravnega razmerja med njo in toženo stranko, temveč lahko z ugotovitveno tožbo zahteva tudi ugotovitev pravnega razmerja do tretje osebe; nujno pa je, da tožeča stranka izkaže pravni interes, da se to razmerje ugotovi prav v pravdi med njo in toženko.

Če pogodbena obveznost ni izpolnjena, ima pogodbi zvesta stranka bodisi izpolnitveni interes bodisi interes, da pride do prenehanja pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je prva toženka s sklenitvijo Aneksa 3 izkazala interes vztrajati pri izpolnitvi Pogodbe z znižanim zneskom sofinanciranja. Zato prva toženka zaradi uveljavljanja istih napak ne more doseči drugačne pravne posledice od tiste, ki si jo je že izbrala. To bi bilo namreč v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj velja prepoved nasprotovanja poprejšnjemu ravnanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prva toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.278,15 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbena dejanja

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: - 1./ Ugotovi, da Pogodba o sofinanciranju operacije "S", št. RCSG/2011 z dne 7. 7. 2011, sklenjena med Republiko Slovenijo, Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo ter družbo R., d. o. o., na temelju odstopne izjave, podane v dopisu št. ... z dne 20. 1. 2015, ni bila razvezana in ostaja v veljavi; - 2./ Prvi toženki Republiki Sloveniji, Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo se prepove podati kakršenkoli zahtevek za unovčitev garancije št. 83561/49, ki jo je dne 19. 7. 2011 izdala N. d. d., in je prva toženka dolžna umakniti zahtevek za unovčitev te garancije z dne 19. 2. 2015, sicer bo izjavo o umiku nadomestila ta sodba; - 3./ Drugi toženki N., d. d. se prepove izplačilo kakršnegakoli zneska po bančni garanciji št. 83561/49 z dne 19. 7. 2011 na podlagi zahtevka prve toženke z dne 19. 2. 2015 in sicer tako v korist prve toženke kot katerekoli druge osebe, na katero bi slednja prenesla pravice iz garancije.

- 4./ Prva toženka Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki U. d. d., povrniti pravdne stroške v znesku 9.703,17 EUR in drugi toženki N., d. d. povrniti pravdne stroške v znesku 40,25 EUR, obema v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila prva toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Druga toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

Dosedanji potek postopka

6. Sodišče prve stopnje je 26. 2. 2015 izdalo začasno odredbo Zg 17/2015 v zavarovanje nedenarne terjatve (priloga A2).1 Tožeča stranka je predmetno tožbo vložila, da bi to začasno odredbo opravičila (prim. 6. in 7. točko izreka začasne odredbe Zg 17/2015 ter drugi odstavek 277. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju2).

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje prvič odločilo s sklepom VIII Pg 887/2015 z dne 21. 6. 2016. Takrat je tožbo zavrglo, ker je presodilo, da je tožeča stranka izgubila pravni interes (prim. 274. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je na podlagi pritožb tožeče stranke in prve toženke ta sklep s sklepom I Cpg 1183/2016 z dne 21. 12. 2016 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pojasnilo je, da napotitveni sklep sodišča prve stopnje, ki izhaja iz 6. in 7. točke izreka začasne odredbe Zg 17/2015 z dne 26. 2. 2015, predpostavlja pravni interes za to tožbo. Zato je sodišču prve stopnje naložilo, naj tožbo meritorno obravnava.

8. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Presodilo je, da je bila glede na ugotovljeno dejansko stanje zahteva prve toženke po unovčenju bančne garancije v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja pri izvrševanju pravic (5. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). To pa je po prvostopenjskem stališču utemeljen razlog za prepoved unovčenja bančne garancije.

Relevantno dejansko stanje

9. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da sta prva toženka Republika Slovenija in družba R., d. o. o. dne 7. 7. 2011 sklenili Pogodbo o sofinanciranju operacije "S." št. pogodbe RCSG/2011 (v nadaljevanju Pogodba, priloga A3); - da je v 6. členu Pogodbe določeno, da so dodeljena sredstva namenska in jih sme upravičenec uporabljati izključno v skladu s pogoji, navedenimi v javnem razpisu, razpisni dokumentaciji in v tej pogodbi; v primeru ugotovljene nenamenske porabe sredstev pa je upravičenec dolžan vrniti vsa že prejeta sredstva v realni vrednosti iz naslova te pogodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nakazila do dneva vračila; ministrstvo lahko unovči tudi bančno garancijo iz 9. člena te pogodbe; - da je v drugem odstavku 19. člena Pogodbe določeno, da če je upravičenec prejel plačilo sredstev, pa se pozneje pri nadzoru nad porabo proračunskih sredstev, dodeljenih za operacijo izkaže, da je plačilo neupravičeno prejel ali je bilo ugotovljeno dvojno sofinanciranje projekta, lahko ministrstvo odstopi od pogodbe ter zahteva vrnitev realne vrednosti dodeljenih nepovratnih sredstev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nakazila do dneva vračila oziroma unovči bančno garancijo iz 9. člena te pogodbe; - da sta prva toženka Republika Slovenija in R. d. o. o. sklenili Aneks št. 3 k Pogodbi (v nadaljevanju Aneks 3, priloga A6), s katerim je bila znižana višina sofinanciranja po Pogodbi zaradi ugotovljenih nepravilnosti3 v vrednosti 1.970.390,00 EUR, tako da je družba R. d. o. o. namesto prvotno dodeljenih 16.705.000,00 EUR nepovratnih sredstev prejela le nepovratna sredstva v znesku 14.734.610,00 EUR; - da je v deveti alineji 1. člena Aneksa 3 določeno, da v kolikor bodo v nadaljevanju s strani represivnih organov oziroma drugih ustreznih organov ugotovljena in potrjena, še ministrstvu neznana dejstva, ki bodo utemeljevala ugotovitev resnih nepravilnosti oziroma goljufijo pri izvajanju operacije, bo ministrstvo ukrepalo skladno z njihovimi priporočili in odstopilo od pogodbe ter od upravičenca zahtevalo vračilo vseh že izplačanih sredstev; - da je prva toženka Republika Slovenija z dopisom št. ... z dne 20. 1. 2015 (v nadaljevanju Dopis, priloga A14) družbi R d. o. o. podala izjavo, da odstopa od Pogodbe ter od nje zahtevala, naj v roku 8 dni vrne vse na temelju Pogodbe prejete zneske, sicer bo unovčila bančno garancijo; - da je tožeča stranka naročnik garancije, prva toženka pa upravičenec iz garancije po Pogodbi o izdaji storitvene garancije (priloga A11) in Garanciji za dobro izvedbo del (priloga A12); v garanciji je navedeno, da bo banka (druga toženka) izplačala prvi toženki določen znesek, če R., d. o. o. ne bo izpolnil pogodbene obveznosti v dogovorjeni kvaliteti, količini in rokih; - da je tožeča stranka eden izmed družbenikov R., d. o. o..

Razlogi za zavrnitev pritožbe Aktivna legitimacija tožeče stranke

10. Pritožnik ponovno poudarja, da tožeča stranka ni stranka Pogodbe. Zato vztraja pri stališču, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana ne za tožbeni zahtevek na ugotovitev, da Pogodba ni razvezana in ostaja v veljavi (1. točka izreka izpodbijane sodbe), ne za tožbeni zahtevek, da se prvi toženki prepove podati kakršenkoli zahtevek za unovčitev garancije in je prva toženka dolžna umakniti zahtevek za unovčitev te garancije, sicer bo izjavo o umiku nadomestila ta sodba (2. točka izreka izpodbijane sodbe).

11. Na vprašanje aktivne in pasivne legitimacije, torej kdo in proti komu lahko uveljavlja zahtevek, daje odgovor materialno pravo.4 Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu stališču, da je tožeča stranka kot naročnik bančne garancije aktivno legitimirana za zahtevek na prepoved unovčitve garancije ter za zahtevek, da se že podani zahtevek za unovčitev umakne. Na to okoliščina, da je bila bančna garancija izdana v zavarovanje dolga družbe R. d. o. o., ne vpliva. Bančna garancija "brez ugovora" oziroma "na prvi poziv" predstavlja po svoji naravi abstraktno in od temeljnega posla neodvisno obveznost banke proti upravičencu iz garancije (prim. 1087. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Teorija in sodna praksa pa dopuščata izjemo od pravila abstraktnosti v primeru, da je zahtevana prepoved unovčenja garancije s strani naročnika garancije posledica zlorabe upravičenca garancije.5 Prav to je tožeča stranka zatrjevala v obravnavani zadevi. Zato je aktivna legitimacija tožeče stranke kot naročnika garancije za dajatveni zahtevek nedvomno podana.6

12. Na podlagi tretjega odstavka 181. člena ZPP se lahko glede predhodnega vprašanja postavi vmesni ugotovitveni zahtevek, za katerega načeloma ni treba, da se posebej izkaže pravni interes. Tega nadomešča pogoj prejudicialnosti.7 To pomeni, da mora biti konkretna odločitev o zahtevku odvisna od predhodnega vprašanja, ki je predmet vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Vmesni ugotovitveni zahtevek na ugotovitev veljavnosti Pogodbe, kot ga je tožeča stranka postavila v 1. točki tožbenega zahtevka, v tej zadevi predstavlja prejudicialno vprašanje. Da je sodišče prve stopnje lahko odločilo o tožbenih zahtevkih v zvezi z bančno garancijo, se je moralo najprej opredeliti do veljavnosti Pogodbe. Pri tem pa je nepomembno, da je ta sklenjena med prvo toženko in družbo R. d. o. o.. Ni namreč nujno, da bi tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja pravnega razmerja med njim in toženo stranko, temveč lahko z ugotovitveno tožbo zahteva tudi ugotovitev pravnega razmerja do tretje osebe; nujno pa je, da tožeča stranka izkaže pravni interes, da se to razmerje ugotovi prav v pravdi med njim in toženko.8 Ker odločitev o veljavnosti Pogodbe torej vpliva na presojo o utemeljenosti zahtevka na prepoved unovčitve garancije, to pa na obveznosti tožeče stranke po drugem odstavku 1087. člena ZOR, je pravni interes v konkretni zadevi podan. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Utemeljenost odstopa od Pogodbe

13. Sodišče prve stopnje je presodilo, da prva toženka z Dopisom z dne 20. 1. 2015 ni veljavno odstopila od Pogodbe. Obrazložilo je, da je s sklenitvijo Aneksa 3 skladno s 103. členom OZ izbrala vztrajanje pri Pogodbi, jo glede na ugotovljeno nepravilnost ustrezno korigirala in izrecno določila kot razlog za svojo pravico do kasnejšega odstopa ugotovitev še dodatnih, do tedaj neznanih dejstev, torej neko novo, dodatno kršitev Pogodbe. Po prvostopenjski oceni dejstvo, da so pristojni organi v zvezi z ugotovljenimi nepravilnostmi začeli voditi predkazenski postopek, ne pomeni novih oziroma neznanih dejstev v smislu pravice do odstopa od Pogodbe iz Aneksa 3, saj so bila vsa relevantna dejstva v zvezi z ugotovljenimi kršitvami ob sklepanju Aneksa 3 že znana in z njim tudi sanirana. Izbira takšne sankcije je po presoji sodišča prve stopnje tudi skladna z evropskimi predpisi in z načelom sorazmernosti.

14. Pritožbeno sodišče z opisano prvostopenjsko presojo v celoti soglaša. Pritožnik neutemeljeno vztraja pri stališču, da predstavlja sporočilo kriminalistične policije z dne 6. 1. 2015 o uvedbi predkazenskega postopka tisto novo dejstvo, ki zadostuje za odstop od Pogodbe in unovčitev bančne garancije po deveti alineji 1. člena Aneksa 3. To sporočilo se namreč nanaša na nepravilnosti, odprava katerih je bila predmet Aneksa 3. Torej gre za že ugotovljena in pogodbenim strankam znana dejstva. Takšnega zaključka pritožbena navedba, da je prva toženka sporne nepravilnosti "prekvalificirala" iz napake v poskus goljufije, ne more omajati. Sporočilo o že znanem dejstvu, na podlagi katerega je prva toženka sporne nepravilnosti zgolj drugače pravno opredelila, se namreč ne more šteti za dejstvo, ki prvi toženki ob sklepanju Aneksa 3 ni bilo znano. Le v primeru, da bi represivni oziroma drugi ustrezni organi ugotovili in potrdili prvi toženki še neznana dejstva, bi bila prva toženka skladno z deveto alinejo 1. člena Aneksa 3 upravičena odstopiti od Pogodbe. Prva toženka pa takšnih novih dejstev, ki bi bila ugotovljena po sklenitvi Aneksa 3, niti ni opredeljeno navedla (prim. 7. in 212. člen ZPP).

15. Določba 103. člena OZ ureja situacijo, kadar pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti. V tem razmerju pravo varuje pogodbi zvesto stranko in ji omogoča, da pravno razmerje oblikuje tako, kot najbolj ustreza njenim interesom. Zato so oblike pravnega varstva pogodbi zveste stranke ponujene alternativno.9 Nasprotno pritožbeno stališče je zmotno. Če pogodbena obveznost ni izpolnjena, ima pogodbi zvesta stranka bodisi izpolnitveni interes bodisi interes, da pride do prenehanja pogodbe.10 Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je prva toženka s sklenitvijo Aneksa 3 izkazala interes vztrajati pri izpolnitvi Pogodbe z znižanim zneskom sofinanciranja. Pogodbeni stranki sta tako z dogovorom v Aneksu 3 soglasno določili posledice ugotovljenih nepravilnosti v okviru njune pogodbene avtonomije (3. člen OZ). Zato prva toženka zaradi uveljavljanja istih napak ne more doseči drugačne pravne posledice od tiste, ki si jo je že izbrala. To bi bilo namreč v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), saj velja prepoved nasprotovanja poprejšnjemu ravnanju (venire contra factum proprium).

16. Pritožnik ne more uspeti niti z vztrajanjem pri trditvah, da je odstop od Pogodbe edina primerna sankcija za ugotovljene kršitve, ob čemer se sklicuje na evropske predpise. Že sodišče prve stopnje je prepričljivo utemeljilo, da odstop od pogodbe ni edina možna sankcija v primeru ugotovljenih nepravilnosti. Tudi v primeru suma goljufije je treba ravnati skladno z načelom sorazmernosti. To je bilo v obravnavanem primeru s sklenitvijo Aneksa 3 ustrezno upoštevano, saj je bila škodljiva poledica ugotovljenih nepravilnosti v celoti odpravljena, v primeru novih nepravilnosti pa je bilo dogovorjeno odstopno upravičenje prve toženke. Takšen ukrep je bil tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezen in skladen z načelom afirmacije pogodb ter odstopa od pogodbe kot ultima ratio.

Pravdni stroški

17. Pritožbo proti stroškovni odločitvi je prva toženka vložila le "posledično": če bo pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, naj spremeni tudi odločitev o pravdnih stroških. Ker pa s pritožbo prva toženka ni uspela, je tudi pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških neutemeljena.

Sklepno

18. Iz obrazloženega izhaja, da pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

19. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker prva toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.032,75 EUR (2.250 točk po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife), administrativne stroške v višini 14,92 EUR (32,5 točk po 11. členu Odvetniške tarife) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.278,15 EUR. To obveznost je dolžna prva toženka izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cpg 1120/2015 z dne 17. 9. 2015 potrdilo prvostopenjsko odločitev Zg 17/2015 z dne 3. 7. 2015 o zavrnitvi dolžnikovega ugovora zoper sklep o tej začasni odredbi. 2 Če izda začasno odredbo pred vložitvijo tožbe oziroma pred začetkom kakšnega drugega postopka ali če izda začasno odredbo v zavarovanje terjatve, ki še ni nastala, določi sodišče upniku, kakšno tožbo mora vložiti oziroma kakšen drug postopek mora začeti, da odredbo opraviči. Sodišče določi upniku tudi rok, v katerem je to dolžan opraviti in o tem sodišču predložiti dokazilo ter ga opozori na posledice iz prvega odstavka 278. člena tega zakona. 3 Nepravilnosti so bile v tem, da se je strojna oprema predajala in prikazovala kot nova, čeprav to ni bila. 4 Prim. sklep VSRS III Ips 177/2007 in sklep VSL I Cpg 336/2013. 5 Prim. npr. sklep VSRS III Ips 206/2008, sodba VSRS III Ips 44/2011, sklep VSL I Cpg 1023/2010 ter sklep VSL I Cpg 530/2013, sklep VSL I Cpg 702/2015, sodba VSL I Cpg 683/2012 in Kranjc, Preprečitev zlorab ob unovčitvi neodvisnih bančnih garancij, Podjetje in delo, št. 1/2013/XXXIX. 6 Prim. tudi Cigoj v: Komentar Obligacijskih razmerij, IV. knjiga, Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1986, str. 2769. 7 Prim. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 160-162 ter sodbo in sklep VSRS II Ips 277/2010 in sodbo VSRS III Ips 19/2011. 8 Prim. Galič v: navedeno delo, str. 157. 9 Prim. Juhart v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 562, 563. 10 Prim. sodbo VSRS II Ips 155/2009 in sklep VSL I Cpg 329/2012.