Jedro

Lastnik, ki ne poskrbi za vpis svoje pravice v zemljiško knjigo na podlagi priposestvovanja, nato pa zemljišče kupi dobroverni tretji in se vpiše v zemljiško knjigo, mora utrpeti te posledice (44. člen SPZ drugi odstavek). Prednost ima dobroverni tretji pridobitelj, ki se je kot dobroveren vpisal v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (II. in III.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, da sodišče odredi zaznambo spora. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik lastnik delov parc. št. 1 in 2, k.o. X, v obsegu in z rezervirano parcelno številko iz elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru in da je tožena stranka dolžna izdati zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri teh delih parcele tožnik vpisal kot lastnik. Naložilo je tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov.

2. Tožeča stranka vlaga proti sodbi pritožbo in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Graja zatrjevano dobrovernost tožene stranke. Sodišče ugotavlja, da bi izvedenec ob ogledu na delih parcel moral opaziti objekt. Vendar sodišče sklepa, da toženi stranki ni moč nič očitati. Napačno je sklepanje, da je ugotovitev izvedenca zadosti za toženo stranko, da jo odvezuje zahtevane skrbnosti. Izvedenec je pooblaščenec tožene stranke in to dejanje ima enak učinek, kot da jih je opravila tožena stranka sama. Sicer bi se moral prepričati direktor o tem, kaj je v naravi. To je dejanje zunanjega strokovnjaka. Ogled pa dejansko ni bil opravljen, saj bi objekt in ograja morali biti opaženi. Sodišče se sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, vendar je tožena stranka opustila raziskovalno dolžnost stanja v naravi. Tožena stranka je strokovnjak finančnega zakupa in to redno dela. Drugačno posestno stanje je jasno zaznambno. To izhaja iz priloženih skenogramov iz leta 2003 in 2004. Sporni del parcele je bil očiščen, urejen in z ograjo razmejen od ostalih delov. Na njem sta stala dva objekta. Vse to je vidno iz prostorske informacije. Takšna je tudi sodna praksa v sklep VSL II Cp 3077/2013 in I Cp 1662/2016. 3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za pritožbo ni sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka pred vpisom v zemljiško knjigo lastninske pravice tožene stranke, priposestvovala dele dveh parcel. Za pritožbo je le sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka vpisala v zemljiško knjigo in je bila pri tem dobroverna ter je zato njena pravica močnejša kot je pravica tožeče stranke (44. člen SPZ). Pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistega, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Sodišče prve stopnje je glede dobrovernosti presojalo navedbe in dokaze tožene stranke, da je pred pogodbo in vpisom v zemljiško knjigo naročila izvedeniško mnenje sodnega izvedenca za gradbeništvo ing. A. A. (priloga B6). Ta je med drugim opravil ogled in ugotovil, da je predmetno zemljišče prosto kakršnekoli infrastrukture. Tožeča stranka pa je dokazovala, da je na delih dveh parcel, na katerih uveljavlja priposestvovanje, garaža in in tudi ograja ter naredila objekte po fotografiji (A15 in naprej). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in nato pravilno sklepalo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je bila premalo skrbna, ko je kupovala in vpisovala lastninsko pravico v zemljiško knjigo.

6. Zmotno meni pritožba, da je bil izvedenec "pooblaščenec". Tožena stranka je pred nakupom pridobila izvedeniško mnenje glede vrednosti zemljišč, vpisanih v izvedeniškem mnenju (4 parcele v skupni izmeri iz izvedeniškega mnenja 45.506 m2). Izvedenec je opravil ogled in izračunal vrednost vseh teh zemljišč. Vprašanje pa je, ali je bila tožena stranka dovolj skrbna, ko je sledila temu izvedeniškemu mnenju ali pa (kot meni pritožba) bi moral direktor opraviti ogled sam. Sodišče prve stopnje se je v tem pravilno opredelilo, da dovolj, da vpogleda v zemljiško knjigo, da je toženka pridobila izvedeniško mnenje izvedenca, ki je opravil ogled in ugotovil, da ni tam objektov in da mu je prodajalec jamčil, da nepremičnine niso obremenjene s pravicami tretjih oseb. Sodišče tudi pravilno ugotavlja, da so nepremičnine bile vpisane kot nezazidano stavbno zemljišče, delno gozd in delno travnik, neplodno z obrastlim šavjem, prosto infrastruktur. Gre za vprašanje, ali bi moral direktor še osebno na ogled teh zemljišč. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je bila tožena stranka dovolj skrbna na način, kot je dokazala. Neobičajno bi bilo, da direktorji finančnih organizacij osebno opravljajo oglede in kot ugotavlja sodišče prve stopnje, to ni nikjer predpisano. Tako je tožena stranka opravila raziskovalno dolžnost. Pač pa je tožeča stranka bila premalo skrbna, ko ni poskrbela za vpis v zemljiško knjigo1 . Pritožba navaja dva judikata Višjega sodišča v Ljubljani, vendar se v dejanskem stanju ne prekrivata s tem primer oziroma je veliko bolj primerljiv primer II Ips 397/2006. Vendar je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti oziroma tehtati pravico tistega, ki zatrjuje priposestvovanje in pravico tistega, ki se je dobroveren vpisal v zemljiško knjigo. Sodna praksa je v tem jasna in enotna.

7. Pritožba še navaja, da se iz Prostorskega informacijskega sistema oziroma Prostorskega portala RS lahko vidijo objekti. Vendar pritožbeno sodišče odgovarja, da so tehtanja sodišča prve stopnje pravilna. Pri tako obširnih področjih, kot jih je kupila tožena stranka, ni mogoče ugotoviti vsega tega, kar sedaj zatrjuje pritožba. Pravilno je ravnala tožena stranka, da je naročila izvedeniško mnenje.

8. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 154. in 165. člena ZPP.

1 Primerjaj razloge sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 397/2006, II Ips 67/2012.