Jedro

Zaradi kasnejše nezakonite dodelitve stanovanja tožencu stanovanjska pravica na prejšnjem stanovanju ni prenehala.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izrek o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec izprazniti garsoniero v Ljubljani, pritličje, stanovanje št. 3 in jo izročiti tožeči stranki, ministrstvu za obrambo ter ji povrniti 3.600.00 Sit pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je tožencu sporno garsoniero dodelila Komanda garnizije - stanovanjski organ z odločbo z dne 6.9.1991. Dodelitev je brez pravne podlage, ker tedaj stanovanjski organ bivše JLA ni imel več pravice razpolaganja s stanovanjskim skladom JLA. Republika Slovenija je namreč ob osamosvojitvi s Temeljno ustavno listino prevzela pravice in obveznosti organov SFRJ, prevzem izvrševanja pravic in obveznosti pa je uredil Ustavni zakon za izvedbo te listine. Na podlagi 9. čl. Ustavnega zakona je Republika Slovenija prevzela v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. S sklepom z dne 10.7.1991 je Skupščina Republike Slovenije potrdila skupno deklaracijo z dne 7.7.1991 in za 90 dni ustavila nadaljnjo implementacijo svojih ustavnih aktov o osamosvojitvi, kar pa na veljavnost že sprejetih ustavnih aktov ni vplivalo. Glede na navedeno je odločba o dodelitvi stanovanja tožencu nična in se je toženec vselil brez pravne podlage.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo proti tej sodbi. Z izčrpnimi razlogi je potrdilo prvostopno stališče o pomenu ustavnih aktov, ki jih je Republika Slovenija sprejela ob osamosvojitvi in o tem, da Skupna deklaracija z dne 7.7.1991 ni vplivala na veljavnost že sprejetih ustavnih aktov. Ker se je tožnik nezakonito vselil v sporno garsoniero, je štelo za neutemeljen njegov ugovor, da bi moral izselitveni izrek vsebovati dolžnost, da se tožencu dodeli njegova prejšnja garsoniera v Ljubljani.

Proti tej sodbi je toženec vložil revizijo, s katero uveljavlja revizijsko razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek. Navaja, da je bilo s skupno deklaracijo z dne 7.7.1991 (Ul.l. RS mednarodne pogodbe št. 1/91) in sklepom skupščine Republike Slovenije z dne 10.7.1991 (Ur.l. RS št. 5/91) izvrševanje osamosvojitvenih ustavnih aktov odloženo, zaradi česar so na ozemlju Republike Slovenije še veljali prejšnji predpisi. Tako je SFRJ ponovno pridobila pravico do razpolaganja s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada in je torej Komanda garnizije v Ljubljani tožencu veljavno dodelila sporno garsoniero. To svoje stališče obširno utemeljuje in se pri tem sklicuje na pomen besede "suspenz", uporabljene v Prilogi I skupne deklaracije. Meni, da je Slovenija tedaj še za 90 dni ostala v sestavi tedanje SFRJ in je bila bivša JLA zakoniti stanodajalec za sporno stanovanje. V dopolnitvi revizije pa še navaja, da je Slovenija samo en od solastnikov na skupnem zveznem premoženju in da brez soglasja drugih solastnikov - republik bivše SFRJ - ne more razdružiti skupnega premoženja.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili vseh pravno odločilnih dejstev za pravilno uporabo materialnega prava. Pri odločanju sta sicer izhajali iz pravilnega stališča, da Komanda garnizije po 25.6.1991 ni bila več upravičena razpolagati s stanovanji iz stanovanjskega sklada bivše JLA, vendar pa za odločitev o tožbenem zahtevku ta ugotovitev ne zadošča. Imetnik stanovanjske opravice je stanovanjsko pravico lahko pridobil in izgubil le na način in pod pogoji, ki jih je določal zakon. Če je toženec pridobil stanovanjsko pravico na svoji prejšnji garsonieri v stavbi, v skladu s tedaj veljavnimi predpisi in če je na podlagi te pravice pridobil pravico do drugega stanovanja, stanovanjske pravice na prejšnji garsonieri ni mogel izgubiti, dokler ni pridobil pravice na drugem stanovanju. Zaradi kasnejše nezakonite dodelitve drugega stanovanja, mu stanovanjska pravica na prejšnjem stanovanju ni prenehala, temveč je v prejšnjem obsegu obstajala še naprej.

Drugačna materialnopravna presoja bi pomenila neenakost pred zakonom. Tisti, ki je ostal v stanovanju, stanovanjske pravice ne bi izgubil, drugi pa, ki je eno stanovanje izročil, v drugega pa se vselil, pa bi zgolj zaradi tega dejstva ostal brez vsakega stanovanja. Prav na to se sklicuje toženec: laično smiselno v odgovoru na tožbo, povsem izrecno in podprto s priloženo listino pa v pritožbi. Sodišče druge stopnje je ta toženčev ugovor tudi obravnavalo, vendar materialno pravno nepravilno, ker je toženčevo nezakonito vselitev v sporno stanovanje štelo za edino odločilno dejstvo in toženčevemu ugovoru, da je s tem izgubil prejšnje stanovanje, ki ga je predal stanovanjskemu organu bivše JLA, ni dalo ustreznega pomena.

Revizijsko sodišče je zaradi navedenih razlogov reviziji ugodilo. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je razveljavilo obe sodbi (2. odst. 395.čl. ZPP). Sodišče prve stopnje bo pri ponovnem sojenju moralo ugotoviti, ali so točne toženčeve trditve, da je do dodelitve spornega stanovanja imel stanovanjsko pravico na prejšnji garsonieri in ali mu je bila sporna garsoniera dodeljena zaradi izboljšanja stanovanjskih pogojev. Ugotoviti je torej treba obseg toženčevih pravic pred izdajo sporne nakazilne odločbe. Šele nato bo bo mogoče ob upoštevanju napotkov ponovno odločiti. Če se bodo toženčeve trditve izkazale za točne, bo mogoče izpraznitvenemu zahtevku ugoditi le, če bo istočasno mogoča vrnitev v prejšnje stanje oz. takšna rešitev, ki bo tožencu zagotavljala enak obseg stanovanjskega varstva, kot ga je imel pred dodelitvijo spornega stanovanja.

Revizijsko sodišče pa v celoti potrjuje ugotovitve in stališča sodišč prve in druge stopnje, ki se nanašajo na razlago osamosvojitvenih aktov Republike Slovenije in njihovih pravnih posledic v zvezi s pravicami na premoženju, s katerim so upravljali zvezni organi, poveljstva, enote in zavodi JLA na ozemlju Republike Slovenije. Glede na revizijska izvajanja je treba posebej poudariti, da je postala Republika Slovenija z dne 25. 6. 1991 samostojna in neodvisna država in da noben kasnejši akt ni vplival na veljavnost osamosvojitvenih aktov. Zato Republika Slovenija od dne osamosvojitve dalje ni bila več sestavni del bivše SFRJ in so vsa revizijska izvajanja, ki temeljijo na tej napačni domnevi, neutemeljena. Napačno je tudi revizijsko stališče o solastništvu na bivšem zveznem premoženju. O teh vprašanjih je Republika Slovenija odločila kot suverena država s svojimi predpisi. Sklicevanje na pravila o solastništvu v tem primeru ne pridejo v poštev.

Revizijski sklep temelji na določbi 2. odst. 395.čl. ZPP, pri čemer je revizijsko sodišče uporabo materialnega prava presojalo na podlagi 386.čl. ZPP po uradni dolžnosti.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166.čl. ZPP.