19. 10. 2023

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji 19. oktobra 2023

odločilo:

Drugi odstavek 560. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo) ni v neskladju z Ustavo.

OBRAZLOŽITEV

1.Vrhovno sodišče (v nadaljevanju predlagatelj) je s sklepom št. I Ips 13466/2009 z dne 16. 5. 2019 prekinilo postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 560. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). ZKP naj bi bil v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ki določa, da so vsi pred zakonom enaki, ker naj bi določil različne pogoje za vložitev navedenega izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo sodišča, ki ni bilo pristojno za območje Slovenije, ampak za območje druge republike nekdanje Jugoslavije. V tem primeru v korist obsojenega slovenskega državljana zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti, če ne gre za sodbo vojaškega sodišča.

2.Predlagatelj trdi, da načelo enakosti pred zakonom zakonodajalcu nalaga, da sprejme ureditev, ki je razumna in ni arbitrarna, ter oblikuje razumno zvezo med izbrano rešitvijo in zasledovanim ciljem. Zakonodajalec je po njegovem stališču zaradi dostopa v nekdanji Jugoslaviji po krivici obsojenih oseb do pravice do sodne rehabilitacije (30. člen Ustave) po osamosvojitvi določil posebne pogoje za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Pri določanju navedenih pogojev se je v 559. in 560. členu ZKP v okviru polja proste presoje[1] načeloma omejil na sodišča, ki so bila pristojna za območje Slovenije, vendar je v drugem odstavku 560. člena ZKP napravil tudi izjemo in v korist slovenskih državljanov omogočil vložitev zahteve tudi zoper sodbe sodišč, pristojnih za območja drugih republik nekdanje Jugoslavije, pod pogojem, da je šlo za vojaška sodišča. Predlagatelj zatrjuje, da spoštovanje suverenosti držav naslednic nekdanje Jugoslavije ne pomeni stvarno utemeljenega razloga za razlike v pravnem položaju obsojencev pred sodišči, ki so bila pristojna za območje Slovenije, v primerjavi s položajem obsojencev pred sodišči, ki so bila pristojna za območje drugih republik, saj se sodbe jugoslovanskih sodišč, ki so postale pravnomočne pred 25. 6. 1991, ne štejejo za tuje sodbe.[2] Položaj slovenskih državljanov je po njegovem mnenju v bistvenem enak tudi ne glede na okoliščino, ali so bili obsojeni pred vojaškim ali drugim sodiščem. V Jugoslaviji so sodno funkcijo namreč izvajala samo redna sodišča, sestavljena iz rednih sodišč splošne pristojnosti, gospodarskih sodišč in vojaških sodišč, ki pa so bila glede na Zakon o sodiščih (Uradni list FLRJ, št. 30/54) organizacijsko povezana v enoten sodni sistem, sodila so po istih ustavnih načelih in pri tem uporabljala ista temeljna postopkovna načela. Prav tako pa so imela v nekaterih primerih vojaška sodišča pristojnost za izrekanje kazni civilnim osebam.

3.Predlagatelj izpostavlja odločbo št. U-I-54/07 z dne 20. 9. 2007 (Uradni list RS, št. 89/07, in OdlUS XVI, 71), v kateri je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila ureditev pravnega sredstva revizije iz 22. člena takrat veljavnega Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 70/05 – uradno prečiščeno besedilo) v neskladju z načelom enakosti pred zakonom. Zakonodajalec je tudi pri urejanju navedenega pravnega sredstva najprej predvidel zgolj možnost sodne rehabilitacije zaradi krivičnih sodb jugoslovanskih sodišč na ozemlju Republike Slovenije. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 53/05 – v nadaljevanju ZPKri-D) je potem omogočil v korist slovenskih državljanov tudi revizijo sodb sodišč, ki so bila pristojna za ozemlja drugih republik nekdanje Jugoslavije. Vendar je pri tem, podobno kot v drugem odstavku 560. člena ZKP, dopustnost revizije omejil le na sodbe vojaških sodišč. Ustavno sodišče je presodilo, da je bila navedena ureditev v neskladju z Ustavo, ker iz zakonodajnega gradiva ni izhajal jasen in nedvoumen razlog, zakaj se je zakonodajalec ob razširitvi možnosti vložitve revizije omejil na sodbe vojaških sodišč. Tudi v postopku presoje skladnosti ureditve ZPKri-D z Ustavo se je skliceval samo na suverenost drugih republik, kar glede na to, da se sodbe jugoslovanskih sodišč v Republiki Sloveniji ne štejejo za tuje sodbe, ni stvarno utemeljen razlog za razlike v položaju obsojencev. Ustavno sodišče je zato delno razveljavilo 22. člen ZPKri in glede dopustnosti revizije izenačilo položaj obsojenih slovenskih državljanov pred vojaškimi in drugimi sodišči, enako odločitev pa bi moralo zato po stališču predlagatelja sprejeti glede pogojev za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 560. člena ZKP.

4.Državni zbor na zahtevo ni odgovoril. Svoje mnenje o navedbah v zahtevi je podala Vlada. Vlada meni, da ima zakonodajalec na področju določanja izrednih pravnih sredstev polje proste presoje,[3] v okviru katerega se je glede dopustnosti zahteve za varstvo zakonitosti zoper tiste obsodilne sodbe, ki so jih slovenskim državljanom izrekla sodišča na območju drugih republik nekdanje Jugoslavije, razumno omejil na sodbe vojaških sodišč. Ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (Uradni list RS, št. 23/94, in OdlUS III, 33) Vlada meni, da so bili že temelji ureditve vojaških sodišč vsaj delno protiustavni. Vojaška sodišča pa so tudi kasneje glede na Ustavo iz leta 1974 samo formalno spadala v sistem rednih sodišč, saj so bili sodniki teh sodišč imenovani s strani vojaškega poveljnika, niso bili izvoljeni v skupščini, niso imeli trajnega mandata in jih je bilo mogoče razrešiti pod drugačnimi pogoji kot sodnike sodišč splošne pristojnosti, sodniško službo pa so urejali predpisi o službi v oboroženih silah. Hkrati je bilo za odločanje o izrednih pravnih sredstvih pristojno Vrhovno vojaško sodišče, in ne Zvezno sodišče. Če je za nekdanja republiška sodišča veljalo, da so bila vsaj formalno neodvisna, navedeno po mnenju Vlade ni moglo veljati za vojaška sodišča, ki so dejansko delovala kot sodišča s posebnim statusom v okviru nekdanje Jugoslovanske ljudske armade. Zato tudi položaj obsojencev ni bil enako urejen. Vlada se pri tem sklicuje na odločbo št. U-I-46/96, v kateri je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da je položaj oseb, ki so bile obsojene pred vojaškimi sodišči, delno sicer podoben položaju oseb, ki so bile obsojene ali kaznovane pred organi drugih republik nekdanje Jugoslavije, vendar razlikovanje med njimi utemeljuje dejstvo, da je sam obstoj vojaških sodišč v mirnem času nezdružljiv z Ustavo.

5.Vlada meni, da je po osamosvojitvi po eni strani prišlo do preloma z vojaškimi sodišči, ki so bila zvezna sodišča, po drugi strani pa je ostal sistem nekdanjih republiških sodišč do uzakonitve Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) v bistvenem nespremenjen. S 126. členom Ustave je prepovedano ustanavljanje vojaških sodišč v mirnem času, zato je zakonodajalec sistemsko logično dovolil vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ne glede na območje vojaškega sodišča, saj bi obsojeni slovenski državljani sicer ostali brez pravnega sredstva. Poleg tega so po mnenju Vlade ostale države naslednice nekdanje Jugoslavije uredile pravna sredstva zoper sodbe nekdanjih republiških sodišč, ki so dostopna tudi slovenskim državljanom. Čeprav se navedene sodbe v Republiki Sloveniji ne štejejo za tuje sodbe, pa bi omogočanje njihovega izpodbijanja spodbujalo tako imenovani forum shopping, postopki z izrednimi pravnimi sredstvi zoper isto sodbo pa bi lahko v različnih državah privedli tudi do različnih izidov. Poseganja v suveren sodni sistem države članice Evropske unije (v nadaljevanju EU), na primer Republike Hrvaške, po oceni Vlade ne dopušča tudi varovanje vrednote vladavine prava kot del skupnega pravnega reda EU.

6.Mnenje Vlade je bilo poslano predlagatelju, ki nanj ni odgovoril.

B. – I.

7.Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti (156. člen Ustave). Predlagatelj je s sklepom št. I Ips 13466/2009 z dne 16. 5. 2019 prekinil postopek z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vrhovna državna tožilka v korist obsojenca vložila zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča za mesto Beograd št. K-752/54 z dne 23. 1. 1955, s katero je bil slovenski državljan obsojen za kaznivo dejanje vojnega zločina zoper civilno prebivalstvo po 125. členu Kazenskega zakonika (Uradni list FLRJ, št. 13/51). Predlagatelj meni, da bi moral po veljavni ureditvi drugega odstavka 560. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavreči, ker je vložena zoper pravnomočno obsodilno sodbo, ki jo je izreklo sodišče splošne pristojnosti z območja druge republike nekdanje Jugoslavije, saj naj bi bila v tem primeru dopustna samo, če bi šlo za sodbo vojaškega sodišča. Vendar naj bi bilo po stališču predlagatelja navedeno razlikovanje glede dopustnosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti v korist pravnomočno obsojenega slovenskega državljana v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Zato je po presoji Ustavnega sodišča izpolnjen pogoj zveznosti.[4]

B. – II.

8.Po osamosvojitvi Republike Slovenije je bil sprejet novi Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94). V prehodnih in končnih določbah zakona je zakonodajalec določil posebne pogoje za vložitev izrednih pravnih sredstev, pod katerimi jih je bilo dopustno vložiti zoper obsodilne sodbe sodišč, ki so postale pravnomočne pred 25. 6. 1991 oziroma pred uveljavitvijo novega ZKP, zaradi odprave na podlagi predpisov jugoslovanskih oblasti izrečenih krivičnih sodb in poprave njihovih posledic.[5] Zahtevo za varstvo zakonitosti je dopustno vložiti pod naslednjimi pogoji:[6]

559. člen Ne glede na rok iz tretjega odstavka. 421. člena tega zakona smejo obsojenec, zagovornik in osebe iz drugega odstavka 367. člena tega zakona zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo tega zakona, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku dveh let po uveljavitvi tega zakona.[7]

560. člen Zoper sodbo vojaškega sodišča, ki je bilo pristojno za območje Republike Slovenije, ki je postala pravnomočna pred 25. junijem 1991, se sme, po določbah tega zakona, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti in zahteva za izredno omilitev kazni. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se sme zoper sodbo vojaškega sodišča, ki je bilo pristojno za območje katerekoli republike bivše Jugoslavije, ki je postala pravnomočna pred 25. junijem 1991, po določbah tega zakona vložiti zahteva za varstvo zakonitosti in zahteva za izredno omilitev kazni, če je ali je bil obsojenec slovenski državljan še po predpisih, ki so veljali do 25. junija 1991.

9.Drugi odstavek 14. člena Ustave določa, da so vsi pred zakonom enaki. Po ustaljeni presoji splošno načelo enakosti pred zakonom terja, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako, če pa take položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari, ki je predmet zakonskega urejanja.[8] Prvo vprašanje pri presoji skladnosti ureditve z načelom enakosti pred zakonom je torej, ali zakon (bistveno) enakih položajev ne ureja enako. Glede na drugi odstavek 560. člena ZKP je dovoljeno v korist slovenskega državljana, ki je bil pred osamosvojitvijo pravnomočno obsojen na območju druge republike nekdanje Jugoslavije, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le, če je šlo za sodbo vojaškega sodišča. Zato je položaj obsojencev različno urejen glede možnosti vložitve izrednega pravnega sredstva v njihovo korist.[9]

10.V zvezi z odpravo posledic predpisov jugoslovanske povojne komunistične oblasti s področja kaznovalnega prava zakonodajalec po ustavnosodni presoji uživa polje proste presoje.[10] To se med drugim nanaša tudi na področje urejanja izrednih pravnih sredstev, na katerem ima polje proste presoje glede vprašanj, ali bo določil posebno pravno sredstvo ali omogočil uporabo obstoječih izrednih pravnih sredstev,[11] kako širokemu krogu upravičencev bo dovolil vložiti pravno sredstvo brez sodelovanja državnega tožilca,[12] kakšen rok za vložitev pravnega sredstva bo upravičencem na voljo[13] ter ali bo izredno pravno sredstvo dopustil zgolj zoper sodbe in odločbe organov, ki so bili pristojni za območje Slovenije, ali pa tudi zoper sodbe in odločbe organov, ki so bili pristojni za območja drugih republik nekdanje Jugoslavije.[14]

11.Čeprav sodijo navedena vprašanja v polje zakonodajalčeve proste presoje, pa je Ustavno sodišče že večkrat presodilo, da ureditev pravnih sredstev, ki jih je zakonodajalec namenil sodni rehabilitaciji po krivici obsojenih oseb, ni bila v skladu s 14. členom Ustave. Neskladja je ugotovilo, ker zakonodajalec ni za vse kategorije upravičencev podaljšal neprimerno kratkega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 559. člena ZKP, s čimer je nekaterim onemogočil sodno rehabilitacijo,[15] ker je pridobitev statusa političnega zapornika v ZPKri omogočil le osebam slovenske narodnosti, ne vsem državljanom Republike Slovenije,[16] in kot navaja že predlagatelj, ker ZPKri-D slovenskim državljanom ni omogočil vložitve revizije tudi zoper sodbe, izdane na ozemlju drugih naslednic nekdanje Jugoslavije, če ni šlo za sodbe vojaških sodišč.[17] V zvezi s presojo skladnosti ureditve pravnega sredstva revizije po 22. členu ZPKri z drugim odstavkom 14. člena Ustave je Ustavno sodišče oblikovalo tudi stališča, ki so uporabna za presojo obravnavane zadeve. V odločbi št. U-I-46/96 je zapisalo, da ima zakonodajalec sicer glede vprašanj odpravljanja posledic predpisov jugoslovanske povojne komunistične oblasti s področja kaznovalnega prava široko polje proste presoje, vendar da načelo enakosti pred zakonom tudi v teh primerih zahteva, da je njegova rešitev razumna in ni arbitrarna ter da obstaja med izbrano zakonsko rešitvijo in zasledovanim ciljem razumna zveza. V odločbi št. U-I-54/07 pa je pojasnilo, da načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpis, če podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave, ne sme različno urejati enakih položajev, pač pa da navedenega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga ter da mora Ustavno sodišče pri odločanju o morebitni kršitvi načela enakosti zato presoditi, ali gre za objektivno utemeljeno razlikovanje.

12.O podobnem vprašanju, kot se zastavlja v obravnavani zadevi, je Ustavno sodišče sicer odločalo že v zadevi št. U-I-46/96. Po uzakonitvi novega ZKP je zakonodajalec sprejel še ZPKri, s katerim je uzakonil posebno pravno sredstvo revizije, in sicer so smeli revizijo upravičenci[18] pod dodatnimi pogoji iz 22. člena ZPKri vložiti zoper sodbe, ki so bile izdane v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 na območju Republike Slovenije. Pobudniki, bivši politični zaporniki na Golem otoku, so ureditev v ZPKri izpodbijali, ker naj bi bila neskladna z načelom enakosti pred zakonom, saj jim je omogočala, da so pridobili status političnega zapornika in izhajajoče pravice do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne glede na to, ali so bili politično zaprti v sodnem ali upravnokaznovalnem postopku, in pod določenimi pogoji tudi ne glede na to, ali je postopek tekel na območju Republike Slovenije ali ne.[19] Po drugi strani je bila revizija, ki bi jim omogočila sodno rehabilitacijo, dopustna le zoper sodbe z območja Republike Slovenije. Po presoji Ustavnega sodišča zakonodajalec s tem, da je revizijo dopustil le zoper sodbe, izdane na območju Republike Slovenije, ni ravnal arbitrarno. Ker so bili prav vsi pobudniki politično zaprti po postopkih, izvedenih v drugih republikah nekdanje Jugoslavije, pa niso izkazovali pravnega interesa za izpodbijanje navedene ureditve.[20]

13.Ne glede na to je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-46/96 primerjalo ureditev revizije po ZPKri z ureditvijo zahteve za varstvo zakonitosti po ZKP. Ugotovilo je, da je zakonodajalec pri določanju slednje izhajal iz premise, da mora država na prvem mestu zagotoviti varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter popravo tistih njihovih kršitev, ki so jih storili njeni organi. Zato je namenil izredno pravno sredstvo za izpodbijanje sodnih odločb, izdanih s strani jugoslovanske komunistične oblasti, zgolj osebam, obsojenim na ozemlju Republike Slovenije, z izjemo iz drugega odstavka 560. člena ZKP, ki se nanaša le na sodbe vojaških sodišč. Za to izjemo je Ustavno sodišče ocenilo, da je položaj obsojencev pred vojaškimi sodišči deloma sicer podoben položaju oseb, ki so bile obsojene ali kaznovane pred organi drugih republik nekdanje Jugoslavije, saj da so v obeh skupinah primerov kazenske sankcije izrekali organi iste države, vendar naj bi v navedenih primerih razlikovanje utemeljevalo dejstvo, da je že sam obstoj vojaških sodišč v mirnem času, in zatorej tudi izrekanje kazenskih sankcij pred njimi, nezdružljiv z Ustavo (drugi odstavek 126. člena).[21] S tem je po vsebini že odgovorilo na obravnavano vprašanje dopustnosti razlikovanja med obsojenci.

14.Predlagatelj opozarja, da je zatem v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 31/2000 – v nadaljevanju ZP-L) zakonodajalec ne glede na krajevno pristojnost organa za prekrške določil pravno sredstvo, ki ga je bilo mogoče vložiti tudi zoper odločbe o prekršku ali upravnem kaznovanju, ki so jih izdali upravni ali prekrškovni organi na območju drugih republik nekdanje Jugoslavije.[22] Predvsem pa naj bi novo ustavnosodno presojo pomenila odločba Ustavnega sodišča št. U-I-54/07 glede ureditve revizije po ZPKri-D. Ob sprejetju ZPKri je zakonodajalec, kot je bilo navedeno, izhajal iz načela teritorialne suverenosti in vložitev revizije najprej dopustil samo zoper sodbe, ki so bile izdane na ozemlju sedanje Republike Slovenije. Ko je z ZPKri-D po eni strani sicer razširil dopustnost vložitve revizije tudi na sodbe, izdane na ozemlju drugih držav naslednic nekdanje Jugoslavije, se je po drugi strani omejil zgolj na sodbe vojaških sodišč. Ustavno sodišče je ocenilo, da je to razlikovanje v položaju obsojencev v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Med drugim se je sklicevalo na dejstvo, da iz zakonodajnega gradiva ni izhajal jasen in nedvoumen razlog, zakaj se je zakonodajalec ob širitvi možnosti vložitve revizije omejil samo na sodbe vojaških sodišč, v postopku presoje skladnosti ureditve z Ustavo pa se je skliceval samo na suverenost držav naslednic, kar glede na to, da se sodbe jugoslovanskih sodišč v Republiki Sloveniji ne štejejo za tuje sodbe, tudi ne pomeni stvarno utemeljenega razloga za razlikovanje med obsojenci.

15.Presoja Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-54/07 pa ne more biti v celoti upoštevna za odločanje v obravnavani zadevi. Namen ZPKri je specifičen, saj ureja predvsem položaj bivših političnih zapornikov in svojcev žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja (1. člen ZPKri).[23] Nosilno stališče iz odločbe št. U-I-54/07 se zato nanaša na vprašanja poprave krivic, povzročenih v postopkih pred organi medvojne in povojne jugoslovanske komunistične oblasti, z raznimi pravnimi sredstvi. Drugi odstavek 560. člena ZKP pa zaradi njegove povezave s splošnimi pogoji za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 420. člena ZKP omogoča preizkus zakonitosti sodb jugoslovanskih sodišč onkraj omenjenega specifičnega namena ZPKri in zaradi vsakega kaznivega dejanja.

16.Poleg tega je zakonodajalec ob sprejemanju ZKP ravnal drugače kot ob sprejemanju ZPKri-D. Že iz zakonodajnega gradiva izhaja obširnejše pojasnilo, zakaj je prišlo do izpodbijane ureditve. Vladi kot predlagateljici zakona je namreč zakonodajalec naložil, naj v prehodne določbe ZKP vgradi možnost, da se po uradni dolžnosti opravi revizija vseh političnih procesov,[24] sodb, ki so bile izrečene po Zakonu o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast (Uradni list SNOS in NVS, št. 7/45 – v nadaljevanju ZSNČ), ter sodb vojaških sodišč, in to ne glede na tedaj veljavne obnovitvene razloge.[25] Bistvo drugega odstavka 560. člena ZKP pa je bilo v zapolnitvi vrzeli, ki je za obsojence nastala z osamosvojitvijo in odpravo vojaških sodišč v mirnem času.[26] Po presoji Ustavnega sodišča obstaja med takim zakonodajalčevim ravnanjem pri sprejetju izjeme od načela, naj država naslednica najprej poskrbi za popravo krivic, povzročenih zaradi delovanja jugoslovanskih oblasti na njenem ozemlju, ter ciljem, da zagotovi obsojenim slovenskim državljanom neko pravno sredstvo zoper sodbe sodišč, ki so zaradi razpada federacije dejansko prenehala delovati, razumna zveza. Tako ravnanje zakonodajalca tudi ni arbitrarno.

17.Razlika med položajem obsojencev pred vojaškimi in drugimi sodišči pa je tudi vsebinska. Že zakonodajalec je primerjal sodbe vojaških sodišč s političnimi procesi in s sodbami po ZSNČ, za katerega je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-248/96 z dne 30. 9. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98, in OdlUS VII, 176) presodilo, da so njegove določbe, kolikor so bile zaradi nedoločnosti podlaga za arbitrarno uporabo zakona, v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih že v času uveljavitve ZSNČ priznavali civilizirani narodi. Glede na to, da je zakonodajalec za navedene zadeve najprej načrtoval revizijo po uradni dolžnosti, je šlo po njegovi oceni pri sodbah vojaških sodišč za segment zadev, v katerih obstaja posebna potreba po rehabilitaciji obsojencev.[27] Upoštevne pa so tudi navedbe Vlade, da so vojaška sodišča sprva sodila tudi po Uredbi o vojaških sodiščih, ki je bila deloma v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi načeli, in da so bila pristojna za sojenje civilnim osebam, pri čemer organizacijsko niso bili zagotovljeni vsi pogoji za pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem oziroma so bili ti standardi bistveno nižji, kot je veljalo za sojenje pred republiškimi sodišči.[28] Glede na navedeno je razumno razlikovanje med pravnim položajem obsojencev glede možnosti sodne rehabilitacije. Ker pa so bile sodbe po ZSNČ izrečene samo na območju Slovenije[29] in ker je zakonodajalec že ob sprejetju ZKP predvidel, da bo vprašanja političnih procesov urejal v posebnem zakonu o popravi krivic,[30] je v drugem odstavku 560. člena ZKP širša dopustnost zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbe sodišč, pristojnih za območja drugih republik nekdanje Jugoslavije, povezana s preostalimi zadevami, torej sodbami vojaških sodišč. Za slovenske državljane, obsojene pred vojaškimi sodišči na območju drugih republik, so bile v prehodnih in končnih določbah ZKP posebej urejene tudi možnosti vložitve zahteve za izredno omilitev kazni[31] in zahteve za obnovo postopka.

18.Vlagatelj poudarja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti po 22. členu ZP-L in po odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-54/07 tudi revizijo po 22. členu ZPKri dopustno vložiti zoper pravnomočne sodbe oziroma odločbe prekrškovnih in upravnokaznovalnih organov ne glede na območje njihove pristojnosti in tudi ne glede na okoliščino, ali je šlo za sodbo vojaškega ali drugega sodišča. Gotovo je zakonodajalec pri urejanju navedenih pravnih sredstev in zahteve za varstvo zakonitosti po prehodnih in končnih določbah ZKP zasledoval popravo krivic in ureditev pravice do sodne rehabilitacije, torej v izhodišču enak cilj, vendar je pri tem predpisal pravna sredstva z različno vsebino, kar pomeni, da se ugotovljena neenakost položaja obsojencev glede dostopa do enega pravnega sredstva ne preslikava nujno na položaj obsojencev v zvezi z drugim.

19.Razlike med posameznimi pravnimi sredstvi so občutne. Zahtevo za varstvo zakonitosti po 22. členu ZP-L je smel vložiti samo državni tožilec. Za revizijo pa je značilno, da gre za posebno pravno sredstvo, s katerim se lahko poleg tistih primerov, navedenih v določbah ZKP o obnovi postopka in zahtevi za varstvo zakonitosti, spremeni pravnomočna obsodilna kazenska sodba (21. člen ZPKri). Revizijo je po ZPKri-D dopustno vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bodisi ker temelji na uporabi zakona, ki je taksativno določen v ZPKri (in se torej domneva, da gre za obsodbo, ki je neupravičena ter v nasprotju z načeli in pravili pravne države), bodisi ker je bil drug kazenski materialni zakon zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen ali uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države (prvi odstavek 22. člena ZPKri). V tem drugem primeru gre za subsidiarno pravno sredstvo, ki se lahko vloži le pod pogojem, da se zloraba kazenske zakonodaje ne more uveljavljati z drugimi izrednimi pravnimi sredstvi po ZKP (drugi odstavek 22. člena ZPKri). Če gre za revizijo zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče na ozemlju druge države naslednice nekdanje Jugoslavije, gre poleg tega, da morajo biti izpolnjeni vsi navedeni pogoji, za dodatno subsidiarno pravno sredstvo, saj je dovoljena samo, če pravni red druge države naslednice ne omogoča državljanom Republike Slovenije vložitve pravnega sredstva, ki bi ustrezalo reviziji (tretji odstavek 22. člena ZPKri). Predvsem pa sta obe izredni pravni sredstvi povezani z zakonskim materialnim pogojem, zaradi katerega sta očitno namenjeni obravnavanju primerov krivičnih obsodb, v katerih je potreba po rehabilitaciji obsojenca povezana z ravnanjem oblasti, ki so hudo kršile človekove pravice in temeljne svoboščine.[32]

20.Zahtevo za varstvo zakonitosti je po drugi strani dopustno vložiti zaradi vseh kršitev kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb ZKP (prvi odstavek 420. člena ZKP), saj je zakonodajalec v prehodnih in končnih določbah ZKP za namen poprave krivic določil predvsem posebne roke in krog upravičencev za vložitev zahteve, ni pa izpodbijanja pravnomočnih sodb sodišč iz obdobja nekdanje Jugoslavije vsebinsko zamejil. Navedeno je tudi v praksi privedlo do širokega razumevanja, iz katerih materialnih in procesnih nezakonitosti je dopustno te sodbe z zahtevo izpodbijati.[33] V primerjavi z revizijo je potencialni obseg sodb sodišč z območij drugih republik nekdanje Jugoslavije, ki bi bile z izenačitvijo položajev obsojencev pred vojaškimi in drugimi sodišči lahko izpostavljene preizkusu z zahtevo, zato neprimerno večji. Z revizijo je omejeno možno doseči spremembo sodbe, kadar se domneva ali pa je dokazana zloraba kazenske zakonodaje iz političnih, razrednih ali ideoloških razlogov, zahteva za varstvo zakonitosti pa načeloma dopušča enak preizkus kot v primeru sodbe, ki je bila izrečena v kazenskem postopku po osamosvojitvi. Poleg tega revizije ni dovoljeno vložiti, če v drugi državi naslednici obstaja ustrezno pravno sredstvo, kar med drugim preprečuje kopičenje pravnih sredstev. Tudi upoštevajoč različno vsebino izrednih pravnih sredstev zato po presoji Ustavnega sodišča drugi odstavek 14. člena Ustave ne zahteva izenačitve položajev obsojencev iz drugega odstavka 560. člena ZKP glede na okoliščino, ali so bili obsojeni pred vojaškimi ali drugimi sodišči, pri čemer Ustavno sodišče ni bilo soočeno z vprašanjem, ali bi moral zakonodajalec vprašanje poprave krivic, ki so procesne narave, urediti v ZPKri.

21.Ustavno sodišče je, upoštevajoč polje proste presoje zakonodajalca, dejstvo, da je imel zaradi prenehanja delovanja vojaških sodišč kot zveznih sodišč tudi stvarno utemeljen razlog, da je zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sodbe sodišč, ki so bila pristojna za območja drugih republik nekdanje Jugoslavije, dopustil vložiti le v korist slovenskih državljanov, ki so bili pravnomočno obsojeni pred vojaškimi sodišči, in ker so v položaju obsojencev pred vojaškimi in drugimi sodišči vsebinske razlike, ki so povezane s prepovedjo ustanavljanja vojaških sodišč v mirnem času iz drugega odstavka 126. člena Ustave ter z nastankom in organizacijskimi pogoji za sojenje pred vojaškimi sodišči, pri čemer je upoštevalo drugačno pravno ureditev drugih izrednih pravnih sredstev, ki so namenjena popravi krivic ter uresničevanju pravice obsojencev do sodne rehabilitacije, presodilo, da drugi odstavek 560. člena ZKP ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

C.

22.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – ZUstS) in druge alineje drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Neža Kogovšek Šalamon. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodniki Jaklič, Svetlič in Šorli. Sodnik Šorli je dal odklonilno ločeno mnenje, sodnik Knez pa pritrdilno ločeno mnenje.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Predlagatelj se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-46/96 z dne 19. 6. 1997 (Uradni list RS, št. 41/97, in OdlUS VI, 93).

[2]Predlagatelj se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-245/00 z dne 18. 10. 2001 (Uradni list RS, št. 91/01, in OdlUS X, 179).

[3]Po stališču Vlade naj bi se navedeno polje proste presoje, ko gre za vprašanje poprave krivic, tudi širilo, kolikor bolj je obdobje, v katerem naj bi bile krivice storjene, časovno odmaknjeno.

[4]Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-173/17 z dne 10. 10. 2018.

[5]Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-6/93 presodilo, da je bil ZKP v neskladju z Ustavo, zato ker ni omogočal odprave vseh v procesnem in vsebinskem pogledu krivičnih odločb, izdanih na podlagi predpisov revolucionarne medvojne in povojne oblasti, in odprave posledic teh odločb z izrednimi pravnimi sredstvi. Zato je pred sprejetjem novega zakona pozvalo zakonodajalca, naj ugotovljeno protiustavnost odpravi ter ustvari ali posebno izredno pravno sredstvo ali omogoči uporabo obstoječih izrednih pravnih sredstev zoper sodbe, izdane na podlagi predpisov, ki niso bili v skladu s splošno priznanimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi, in ki so oblastem omogočali nedopustno zlorabo kazenskopravne represije v politične namene.

[6]Splošne pogoje za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti določajo 420. do 428. člen ZKP.

[7]Po ustaljeni sodni praksi se tretji odstavek 421. člena ZKP, da smejo obdolženec, zagovornik in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v treh mesecih oziroma, če gre za odločbo iz četrtega odstavka 420. člena ZKP, v osmih dneh od zadnje vročitve pravnomočne sodne odločbe obdolžencu oziroma zagovorniku (četrti odstavek 120. člena ZKP), razlaga tako, da vrhovni državni tožilec kot edini upravičenec ni vezan na te roke za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, zato je poleg upravičencev, navedenih v 559. členu ZKP, dovoljeno zahtevo za varstvo zakonitosti zoper obsodilno sodbo, ki je postala pravnomočna pred 25. 6. 1991, vložiti tudi njemu, brez upoštevanja roka iz 559. člena ZKP, ki je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 68/08 – ZKP-I) podaljšan do 31. 12. 2012.

[8]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06, in OdlUS XV, 26).

[9]Glede na odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-245/00 in št. U-I-54/07 se sodbe vojaških in drugih sodišč, ki so postale pravnomočne pred osamosvojitvijo, v Republiki Sloveniji ne štejejo za tuje sodbe.

[10]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-46/96, 14. točka obrazložitve, in št. U-I-54/07, 9. točka obrazložitve.

[11]Glej 5. točko B. dela odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-6/93.

[12]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-24/04 z dne 20. 4. 2007 (Uradni list RS, št. 40/07, in OdlUS XVI, 26), 11. točka obrazložitve, in št. U-I-284/98 z dne 13. 6. 2002 (OdlUS XI, 138), 11. točka obrazložitve.

[13]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-24/04, 12. točka obrazložitve.

[14]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-245/00, 12. točka obrazložitve.

[15]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-24/04, 11. točka obrazložitve.

[16]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-371/96 z dne 23. 9. 1998 (Uradni list RS, št. 68/98, in OdlUS VII, 161), 11.–12. točka obrazložitve.

[17]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-54/07.

[18]Glede na prvi odstavek 23. člena ZPKri sta lahko zahtevo za revizijo sodbe vložila državni tožilec in obsojenec, po njegovi smrti pa tudi osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP.

[19]Členi 1 do 4 ZPKri.

[20]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-46/96, 19. točka obrazložitve.

[21]Glej prav tam, 18. točka obrazložitve.

[22]Člen 22 ZP-L je določal: "Zoper pravnomočno odločbo o upravnem kaznovanju, izdano pri pristojnem upravnem organu oziroma zoper odločbo o prekršku, ki je bila izdana pred organom za prekrške, pristojnem za območje Republike Slovenije ali za območje katerekoli izmed republik bivše Jugoslavije, ki je postala pravnomočna pred 25. junijem 1991, lahko državni tožilec Republike Slovenije pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, če je ali je bil kaznovani kadarkoli slovenski državljan, in mu je bila neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov izrečena kazen kakršnekoli oblike odvzema prostosti."

[23]Temu namenu so prilagojeni tudi pogoji za dopustnost revizije (22. člen ZPKri).

[24]Predlog zakona o kazenskem postopku – EPA 287 – druga obravnava, Poročevalec Državnega zbora, let. XX, št. 8, Ljubljana, 22. 2. 1994, str. 139.

[25]Prav tam, str. 137–139.

[26]Predlog zakona o kazenskem postopku –- EPA 290 – tretja obravnava, Poročevalec Državnega zbora, let. XX, št. 31, Ljubljana, 4. 8. 1994, str. 123. Obrazložitev se sicer nanaša na drugi odstavek 556. člena ZKP, vendar se zakonodajalec nanjo jasno sklicuje v zvezi z drugim odstavkom 560. člena ZKP, gre za podobno odločitev v zvezi z uzakonitvijo posebnih pogojev za zahtevo za obnovo postopka.

[27]Predlog zakona o kazenskem postopku – EPA 287 – druga obravnava, nav. delo, str. 137.

[28]Da je bila pristojnost vojaških sodišč za sojenje civilistom v mirnem času v nasprotju z načeli pravne in demokratične države in da vojaška sodišča niso zagotavljala poštenega sojenja, pravno utemeljujejo B. M. Zupančič, M. Cerar, B. Mrva, K. Šugman, M. Končina, K. Marolt, B. Bugarič in A. Žerdin v publikaciji Pravni memorandum Vojaški tožilec versus Janša, Borštnar, Tasić, Zavrl, poglavje Vojaškopravna vprašanja, Časopis za kritiko znanosti, Ljubljana 1989.

[29]Glej 1. člen ZSNČ.

[30]Predlog zakona o kazenskem postopku – EPA 287 – druga obravnava, nav. delo, str. 139.

[31]Izredna omilitev kazni je bila kasneje ukinjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 91/11 – ZKP-K).

[32]Glej preambulo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

[33]Glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča se lahko z zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo na podlagi prehodnih in končnih določb ZKP, med drugim uveljavljajo tudi kršitev obdolženčeve procesne pravice do materialne obrambe zaradi nevročene obtožnice (sodba št. I Ips 261/96 z dne 30. 10. 1997), kršitev pravice do obvezne formalne obrambe (sodba št. I Ips 54/98 z dne 11. 5. 2000) oziroma do obrambe z zagovornikom (sodba št. I Ips 174/2007 z dne 24. 1. 2008), kršitev pravice obdolženca do izvajanja dokazov v svojo korist (sodba št. I Ips 229/96 z dne 8. 7. 1998), kršitev pravice do neposredne izvedbe obremenilnih dokazov (sodba št. I Ips 66/2006 z dne 24. 9. 2009), kršitev načela neposrednosti (sodba št. I Ips 35/97 z dne 18. 6. 1999), kršitev pravice do uporabe svojega jezika v postopku (sodba št. I Ips 6/98 z dne 13. 9. 2000), da je kazenski postopek tekel zoper mrtvo osebo (sodba št. I Ips 94/95 z dne 1. 10. 1997) in da sodba ni imela obveznih sestavin (sodba št. I Ips 81/93 z dne 6. 7. 1994).

ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA MARKA ŠORLIJA K ODLOČBI ŠT. U-I-184/19 Z DNE 19. 10. 2023

1.Okrožno sodišče za mesto Beograd je s sodbo, pravnomočno z dne 23. 1. 1955, sedaj že pokojnega Franca Klinca spoznalo za krivega kaznivega dejanja vojnega zločina zoper civilno prebivalstvo po 125. členu KZ-51. Izreklo mu je kazen strogega zapora šestnajst let in stransko kazen omejitve državljanskih pravic z izgubo volilne pravice, pravice do pridobivanja in opravljanja funkcij v družbenih organizacijah in združenjih ter pravic do javnega nastopanja v trajanju štirih let, šteto od dne, ko bo prestal glavno kazen ali mu bo ta na drug način odpravljena.

2.Zoper sodbo je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti v korist obsojenca. Vrhovno sodišče je postopek z zahtevo prekinilo in pri Ustavnem sodišču vložilo zahtevo za presojo ustavnosti drugega odstavka 560. člena ZKP. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je ureditev v ZKP, po kateri se zahteva za varstvo zakonitosti dopušča le zoper pravnomočne sodbe vojaških sodišč, ki so bile izrečene na območju drugih republik bivše Jugoslavije, ne pa tudi zoper sodbe sodišč splošne pristojnosti, v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

3.Ustavno sodišče je z večino glasov razsodilo, da izpodbijana določba ni v neskladju z Ustavo. Po stališču večine presoja Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-54/07 z dne 20. 9. 2007 ne more biti v celoti upoštevna za odločanje v obravnavani zadevi. Namen ZPKri naj bi bil specifičen, ker predvsem ureja položaj bivših političnih zapornikov in svojcev žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, čemur so prilagojeni tudi pogoji dopustnosti revizije. Nosilno stališče citirane odločbe naj bi se torej nanašalo na vprašanja poprave krivic, povzročenih v postopkih pred organi medvojne in povojne jugoslovanske komunistične oblasti z različnimi pravnimi sredstvi (sic!). V 21. točki obrazložitve odločbe Ustavno sodišče sklene: "Upoštevajoč polje proste presoje zakonodajalca, dejstvo, da je imel zaradi prenehanja delovanja vojaških sodišč kot zveznih sodišč tudi stvarno utemeljen razlog, da je zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sodbe sodišč, ki so bila pristojna za območje drugih republik nekdanje Jugoslavije, dopustil vložiti le v korist slovenskih državljanov, ki so bili pravnomočno obsojeni pred vojaškimi sodišči, in ker so v položaju obsojencev pred vojaškimi in drugimi sodišči vsebinske razlike, ki so povezane s prepovedjo ustanavljanja vojaških sodišč v mirnem času iz drugega odstavka 126. člena Ustave, ter z nastankom in organizacijskimi pogoji za sojenje pred vojaškimi sodišči, pri čemer je vzelo v ozir drugačno pravno ureditev drugih izrednih pravnih sredstev, ki so namenjena popravi krivic ter uresničevanju pravice obsojencev do sodne rehabilitacije, je Ustavno sodišče presodilo, da drugi odstavek 560. člena ZKP ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

4.S takšno odločitvijo in razlogi zanjo se nisem mogel strinjati.

5.Vrhovno sodišče je v zahtevi za oceno ustavnosti podrobno predstavilo razvoj zakonodaje glede zagotavljanja pravice do sodne rehabilitacije (poprave krivic) tistim, ki so bili po krivem obsojeni v času nekdanje države Jugoslavije. S tem v zvezi je tudi celovito povzelo dosedanjo ustavnosodno presojo skladnosti sistemov poprave krivic z načelom enakosti pred zakonom. Med drugim se utemeljeno sklicuje na stališče iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-54/07, po katerem sta položaja obsojencev (slovenskih državljanov), katerim so sodbe izrekla sodišča splošne pristojnosti, in obsojencev, ki so jih obsodila vojaška sodišča, v bistvenem enaka. Vrhovno sodišče je tudi opozorilo, da je bila razlika med rednimi in vojaškimi sodišči predvsem v tem, da so bila vojaška sodišča pristojna le za sojenje v določenih zadevah (glede določenih kaznivih dejanj) ali zoper določene osebe. Po objektivnem kriteriju so bila vojaška sodišča pristojna ne glede na to, ali je bil storilec vojaška ali civilna oseba v smislu tedaj veljavnega zakona o vojaških sodiščih. Po subjektivnem kriteriju se je stvarna pristojnost vojaških sodišč določala glede na to, ali so imeli storilci določeno lastnost ali svojstvo (storilec je moral biti vojaška oseba ali imeti drugo lastnost, določeno z zakonom). Sicer pa, tako Vrhovno sodišče, so vse tri vrste takratnih sodišč (sodišča redne pristojnosti, vojaška in gospodarska sodišča) v pogledu organiziranosti in delovanja slonele na istih ustavnih načelih in poslovale po istih temeljnih načelih postopka.

6.Temeljna predpostavka za presojo, ali gre za kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave, je opredelitev primerjanih položajev oziroma, ali gre za bistveno enake položaje. Za presojo, katere podobnosti ali razlike so bistvene, je treba upoštevati predmet pravnega urejanja. Izbrano merilo ujemanja ali razlikovanja mora biti v razumni povezavi s predmetom pravnega urejanja.

7.Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije z dne 25. 6. 1991 v svoji preambuli ugotavlja, da nekdanja Socialistična federativna republika Jugoslavija ni delovala kot pravno urejena država in da so se v njej hudo kršile človekove pravice. Ta meta ustavna vrednostna premisa je temelj kasnejših odločitev Ustavnega sodišča, v katerih so ugotovljene zlorabe prava v kazenskih postopkih (OdlUS VII, 176, 16. točka obrazložitve). Načelo enotnosti oblasti, ki je dejansko pomenilo oblast vladajoče komunistične partije, osredotočeno v njenem politbiroju, ni moglo priznavati sodišč kot neodvisnih in samostojnih organov države.[1] S tega vidika glede odločanja rednih in vojaških sodišč ni bilo bistvene razlike, posebej kadar je šlo za zadeve, ko je bilo potrebno obračunati z dejanskimi ali namišljenimi političnimi nasprotniki. Sodni procesi, še posebej politični, so postali pomemben instrument državne represije za doseganje političnih ciljev oblasti. S kaznovanjem dejanskih ali namišljenih storilcev kaznivih dejanj so oblasti posredno opozarjale politične oponente.[2]

8.Doslej navedeno vodi k vprašanjema: 1) ali je podana večja verjetnost, da so bile obsojencu v posameznem procesu kršene človekove pravice, če je bil sojen pred vojaškim sodiščem, kot če je bil sojen pred rednim sodiščem, 2) ali je manjša verjetnost kršitev človekovih pravic pred eno vrsto sodišč utemeljen razlog za različno obravnavanje krivično obsojenih.

9.Odgovor je več kot jasen: tako z vidika obsojenca in njegovega položaja kot z vidika pravičnosti ni bistveno, ali je krivično obsodbo izreklo vojaško ali redno sodišče oziroma ali so vojaška sodišča večkrat kršila človekove pravice kot redna sodišča. Za isto kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojen Franc Klinc, bi mu, če bi bil vojaška oseba, sodilo vojaško sodišče in v takem primeru bi imel pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Ker pa je bil obsojen pred rednim sodiščem, te možnosti nima. Z vidika države, ki je dolžna popraviti krivice oziroma sodno rehabilitirati krivično obsojene, ne bi smelo biti različnega obravnavanja slovenskih državljanov v primerih, ko je do kršitve človekovih pravic prišlo pred vojaškimi ali rednimi sodišči.

10.V zvezi z odpravo posledic predpisov jugoslovanske povojne komunistične oblasti s področja kaznovalnega prava zakonodajalec po ustavnosodni presoji uživa polje proste presoje.[3] To se med drugim nanaša tudi na področje urejanja izrednih pravnih sredstev, na katerem ima polje proste presoje glede vprašanj, ali bo določil posebno pravno sredstvo ali omogočil uporabo obstoječih izrednih pravnih sredstev,[4] kako širokemu krogu upravičencev bo dovolil vložiti pravno sredstvo brez sodelovanja državnega tožilca,[5] kakšen rok za vložitev pravnega sredstva bo upravičencem na voljo[6] ter ali bo izredno pravno sredstvo dopustil zgolj zoper sodbe in odločbe organov, ki so bili pristojni za območje Slovenije, ali pa tudi zoper sodbe in odločbe organov, ki so bili pristojni za območja drugih republik nekdanje Jugoslavije.[7]

11.Čeprav sodijo navedena vprašanja v polje zakonodajalčeve proste presoje, pa je Ustavno sodišče že večkrat presodilo, da ureditev pravnih sredstev, ki jih je zakonodajalec namenil sodni rehabilitaciji po krivici obsojenih oseb, ni bila v skladu s 14. členom Ustave. Neskladja je ugotovilo, ker zakonodajalec ni za vse kategorije upravičencev podaljšal neprimerno kratkega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 559. člena ZKP, s čimer je nekaterim onemogočil sodno rehabilitacijo,[8] ker je pridobitev statusa političnega zapornika v ZPKri omogočil le osebam slovenske narodnosti, ne pa vsem državljanom Republike Slovenije,[9] in, kot navaja že predlagatelj, ker ZPKri-D slovenskim državljanom ni omogočil vložitve revizije tudi zoper sodbe, izdane na ozemlju drugih naslednic nekdanje Jugoslavije, če ni šlo za sodbe vojaških sodišč.[10] V zvezi s presojo skladnosti ureditve pravnega sredstva revizije po 22. členu ZPKri z drugim odstavkom 14. člena Ustave je oblikovalo tudi stališča, ki so uporabna za presojo obravnavane zadeve. V odločbi št. U-I-46/96 je zapisalo, da ima zakonodajalec sicer glede vprašanj odpravljanja posledic predpisov jugoslovanske povojne komunistične oblasti s področja kaznovalnega prava široko polje proste presoje, vendar da načelo enakosti pred zakonom tudi v teh primerih zahteva, da je njegova rešitev razumna, da ni arbitrarna in da obstoji med izbrano zakonsko rešitvijo in zasledovanim ciljem razumna zveza. V odločbi št. U-I-54/07 pa je pojasnilo, da načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpis, če podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave, ne bi smel različno urejati enakih položajev, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, to je brez razumnega in stvarnega razloga, ter da mora Ustavno sodišče pri odločanju o morebitni kršitvi načela enakosti zato presoditi, ali gre za objektivno utemeljeno razlikovanje.

12.Poleg tega zakonodajalca, čeprav ima pri urejanju navedenih vprašanj polje proste presoje, zavezuje tudi vsebinska omejitev iz načela pravne države iz 2. člena Ustave. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-6/93 presodilo, da je bil še iz časa prejšnje države veljavni zakon o kazenskem postopku v neskladju z Ustavo, zato ker ni omogočal odprave vseh v procesnem in vsebinskem vidiku krivičnih sodnih odločb, izdanih na podlagi predpisov revolucionarne medvojne in povojne oblasti, in odprave posledic teh odločb z izrednimi pravnimi sredstvi.[11] V odločbi št. U-I-24/04 je Ustavno sodišče še poudarilo, da je namen pravnih sredstev, kot je zahteva za varstvo zakonitosti iz prehodnih in končnih določb ZKP, povezan s temeljnim izhodiščem kazenskega postopka, da se nikogar, ki je nedolžen, ne bi obsodilo ter da bi se pošteno sodilo vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja.[12] Zato mora zakonodajalec tudi pri urejanju izrednih pravnih sredstev upoštevati, da je položaj po krivici obsojenih oseb celovito urejen ter da so v zvezi z dostopom do pravnih sredstev obsojenci enako obravnavani.[13] Po ustavnosodni presoji mora biti izredno pravno sredstvo, namenjeno popravi krivic, tudi učinkovito.[14] Navedene vidike bi moralo Ustavno sodišče upoštevalo tudi pri presoji, ali je drugi odstavek 560. člena ZKP v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

13.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-46/96 obrazložilo, da je zakonodajalec, ki je izhajal s stališča, da je država dolžna na prvem mestu zagotoviti varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter odpravo tistih njihovih kršitev, ki so jih storili njeni organi, uvedel pravno sredstvo za izpodbijanje sodnih odločb, ki jih je izdala jugoslovanska komunistična oblast, samo osebam, obsojenim na ozemlju Republike Slovenije (načelo teritorialne suverenosti), z edino izjemo iz drugega odstavka 560. člena ZKP, ki velja za sodbe vojaških sodišč. Zanjo je Ustavno sodišče navedlo, da je položaj obsojencev pred vojaškimi sodišči deloma sicer podoben položaju tistih oseb, ki so bile obsojene oziroma kaznovane pred drugimi organi nekdanje Jugoslavije, saj so v obeh skupinah primerov kazenske sankcije izrekli organi iste države, vendar je izhajalo s stališča, da razlikovanje med navedenimi osebami utemeljuje dejstvo, da je bil sam obstoj vojaških sodišč v mirnem času, in torej tudi izrekanje kazenskih sankcij pred njimi, nezdružljiv z Ustavo (drugi odstavek 126. člena).[15]

14.V času sprejetja navedene ustavnosodne odločbe zakonodajalec, razen pravnih sredstev po ZKP, ki jih je bilo dovoljeno vložiti le zoper sodbe vojaškega sodišča,[16] ni določil drugih izrednih pravnih sredstev za rehabilitacijo slovenskih državljanov, ki so bili obsojeni na območjih drugih republik nekdanje Jugoslavije. Tudi pravno sredstvo revizije iz 22. člena ZPKri[17] je bilo takrat namreč dovoljeno vložiti zgolj zoper sodbe, ki so bile izdane na ozemlju Republike Slovenije. Kasneje pa je prišlo do upoštevnih sprememb, zlasti glede razumevanja pomena načela teritorialne suverenosti. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 30/2000 – v nadaljevanju ZP-L) je zakonodajalec namreč omogočil tudi vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper odločbe o prekrških ali upravnem kaznovanju, ne glede na območno pristojnost organa, ki je slovenskemu državljanu pred osamosvojitvijo Slovenije pravnomočno izrekel kazen kakršnekoli oblike odvzema prostosti.[18] Predlagatelj je zahteval presojo skladnosti takšne ureditve z Ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in nasl. – v nadaljevanju UZITUL), ker naj bi ZP-L s tem na slovenske organe prenesel pristojnosti republiških organov iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-245/00 presodilo, da ZP-L ni v neskladju z Ustavo, med drugim, ker odločbe jugoslovanskih organov, ki so bile izdane in izvršene pred osamosvojitvijo, tudi po osamosvojitvi nimajo značaja tujih odločb in še vedno učinkujejo na ozemlju Republike Slovenije, enako kot odločbe, ki so jih izdali njeni organi. Še več, Ustavno sodišče je jasno zapisalo, da je zakonodajalec s tem razrešil še eno vprašanje, ki se nanaša na odpravo posledic, nastalih na podlagi predpisov jugoslovanske povojne komunistične oblasti s področja kaznovalnega prava, in tako v celoti zagotovil izvajanje načela pravne države iz 2. člena Ustave, ki je od njega zahtevalo, da predvidi revizijo postopkov, v katerih so bile kršene človekove pravice.

15.Novo ustavnosodno presojo pomeni tudi odločba Ustavnega sodišča št. U-I-54/07 glede ureditve revizije po ZPKri-D. Ob sprejetju ZPKri je zakonodajalec izhajal iz načela teritorialne suverenosti in revizijo najprej dopustil samo zoper sodbe, ki so bile izdane na ozemlju sedanje Republike Slovenije. Ko je z ZPKri-D po eni strani razširil dopustnost vložitve revizije na sodbe, izdane na ozemlju drugih držav naslednic nekdanje Jugoslavije, jo je po drugi strani omejil zgolj na sodbe vojaških sodišč. Ustavno sodišče je presodilo, da nastalo razlikovanje v položaju obsojencev ni bilo v skladu z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Med drugim je navedlo, da iz zakonodajnega gradiva ni izhajal jasen in nedvoumen razlog, zakaj se je zakonodajalec ob širitvi možnosti vložitve revizije omejil le na sodbe vojaških sodišč ter se je v postopku presoje skladnosti ureditve z Ustavo skliceval samo na suverenost držav naslednic, kar ni stvarno utemeljen razlog razlikovanja med obsojenci. Če zakonodajalec pri urejanju pravnega sredstva v okviru polja proste presoje zgolj za nekatere skupine obsojencev napravi izjemo od načela teritorialne suverenosti, s tem obsojence različno obravnava. Kadar stvarno utemeljen razlog za različno obravnavo ne izhaja očitno že iz samega predmeta pravnega urejanja, mora zakonodajalec zato razloge zanjo utemeljiti v postopku sprejemanja zakona oziroma v postopku presoje njegove skladnosti z Ustavo.

16.Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-54/07 tretji odstavek 22. člena ZPKri delno razveljavilo v besedi "vojaško" ter glede revizije pravno izenačilo položaj obsojencev pred vojaškimi in drugimi sodišči tudi v primeru sodb, izrečenih na ozemlju drugih republik bivše Jugoslavije.[19] S tem je bila številnim slovenskim državljanom v zakonu, v katerem je zakonodajalec urejal predvsem vprašanja odprave posledic političnih procesov,[20] omogočena sodna rehabilitacija zaradi obsodb v tovrstnih procesih pred sodišči v drugih državah nekdanje Jugoslavije. Vendar pa položaj obsojenih slovenskih državljanov z vidika pravic iz 30. člena Ustave s tem zaradi narave posebnega pravnega sredstva revizije ni celovito urejen. Revizijo je namreč dovoljeno vložiti le zaradi kršitve kazenskega zakona, bodisi ker sodba temelji na uporabi zakona, ki je taksativno določen v ZPKri (in se torej domneva, da gre za obsodbo, ki je neupravičena ter v nasprotju z načeli in pravili pravne države), bodisi ker je bil drug kazenski materialni zakon zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen ali uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države (prvi odstavek 22. člena ZPKri). Zato ZPKri ne ureja položaja obsojencev, ki so bili po krivici obsojeni v postopkih, v katerih je prišlo do kršitve pravice do poštenega sojenja, ki po ustavnosodni presoji spada med drugim med garancije, ki so jih v času po drugi svetovni vojni priznavali civilizirani narodi.[21] Kršitve jamstev procesne narave se sme v korist obsojencev uveljavljati samo z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti.[22] Ker je zakonodajalec revizijo v razmerju do zahteve za varstvo zakonitosti uredil kot subsidiarno pravno sredstvo, je vprašanje enake obravnave takšnih obsojencev v prvi vrsti vprašanje skladnosti drugega odstavka 560. člena ZKP z Ustavo, saj pred tem niti ni mogoče oceniti, v kakšnem obsegu bi navedena materija lahko spadala v ureditev po ZPKri.

17.Iz zakonodajnega gradiva za sprejetje ZKP izhaja, da je zakonodajalec Vladi kot predlagateljici zakona namreč naložil, naj v prehodne določbe ZKP vgradi možnost, da se po uradni dolžnosti izvede revizija vseh političnih procesov,[23] sodb, ki so bile izrečene po Zakonu o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast (Uradni list SNOS in NVS, št. 7/45 – v nadaljevanju ZSNČ), ter sodb vojaških sodišč, in sicer ne glede na tedaj veljavne obnovitvene razloge.[24] Bistvo drugega odstavka 560. člena ZKP pa je bilo v zapolnitvi vrzeli, ki je za obsojence nastala z osamosvojitvijo in odpravo vojaških sodišč v mirnem času, in sanacije na ta način ob osamosvojitvi zatečenega stanja.[25] Ravnanje zakonodajalca, ki je v tujini obsojenim slovenskim državljanom omogočil pravno sredstvo zoper sodbe zveznih sodišč, ki so zaradi razpada federacije prenehala delovati, sicer ni bilo arbitrarno, ne pomeni pa stvarno utemeljenega razloga za razlikovanje med obsojenci pred vojaškimi in drugimi sodišči glede možnosti, da dosežejo sodno rehabilitacijo in s tem uresničujejo svoje pravice iz 30. člena Ustave.

18.Posebni pogoji za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 560. člena ZKP so namreč določeni tudi zaradi poprave krivic. Iz načela pravne države izhaja, da mora država vzpostaviti ustrezne mehanizme poprave krivic, ne glede na to, ali so pravno gledano materialnega ali procesnega značaja. Zakonodajalec tudi ni navedel nobenega stvarno utemeljenega razloga, da bi med obsojenci s tega vidika lahko obstajalo razlikovanje glede dostopa do pravnih sredstev. Z vidika pravne države bi bilo v celoti nesprejemljivo, da bi do neenakopravne obravnave prihajalo ravno v postopkih poprave krivic. Glede na ustavnosodno presojo ni dvoma, da se sodbe jugoslovanskih sodišč, ki so postale pravnomočne in so bile izvršene pred osamosvojitvijo, ne štejejo za tuje sodne odločbe in da zato učinkujejo enako kot sodbe domačih sodišč. Zato ne obstaja stvarno utemeljen razlog, da drugi odstavek 560. člena ZKP, kadar gre za sodbo jugoslovanskega sodišča, ki ni bilo pristojno za območje Republike Slovenije, ne dopušča vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, če ne gre za sodbo vojaškega sodišča, saj je do krivičnih obsodb prihajalo tudi pred drugimi sodišči z območij nekdanjih republik. Prav tako ni več mogoče spregledati, da imajo slovenski državljani, obsojeni na prostostne kazni, po dopolnitvi zakonodaje in ustavnosodni presoji možnost, da pravna sredstva, ki so namenjena sodni rehabilitaciji, v praktično vseh primerih vložijo tudi zoper sodbe oziroma odločbe organov, ki so bili pristojni za območja ostalih republik nekdanje Jugoslavije, samo v primeru nastalih krivic procesnega značaja jim to še ni v celoti omogočeno.

19.Po moji presoji zato niti iz samega predmeta urejanja niti iz zakonodajalčeve utemeljitve v postopku sprejemanja ZKP ne izhaja utemeljen razlog za razlikovanje med obsojenci, ki izhaja iz drugega odstavka 560. člena ZKP. Vlada navaja, da bile med vojaškimi in drugimi sodišči pomembne razlike glede možnosti, da se pred njimi zagotovi pošten postopek, zlasti neodvisno in nepristransko sojenje. Tudi Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-46/96 izhajalo s stališča, da razlikovanje v položajih obsojencev pred vojaškimi in drugimi sodišči utemeljuje že dejstvo nezdružljivosti obstoja vojaških sodišč v mirnem času z Ustavo. Z odločbo št. U-I-54/07 pa je vendar kot protiustavno odpravilo ravno navedeno razlikovanje glede dopustnosti vložitve revizije zoper sodbo sodišča, pristojnega za območje druge republike nekdanje Jugoslavije. Zgolj prepoved ustanavljanja vojaških sodišč iz drugega odstavka 126. člena Ustave torej še ne zadošča za presojo, da zakonodajalec ne bi bil dolžan tudi obsojenim pred drugimi sodišči omogočiti, da zaradi kršitev, ki so procesne narave, pod enakimi pogoji, kot velja za obsojence pred vojaškimi sodišči, vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sodbe sodišč z območij drugih držav nekdanje Jugoslavije ter na ta način dosežejo sodno rehabilitacijo.

Sodnik

[1]L. Šturm, Začetek revolucionarnega kazenskega prava na Slovenskem in njegovi odmevi po drugi svetovni vojni in po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, Acta histriae, let. 25, št. 3 (2017), str. 727.

[2]Glej Ž. Koncilija, Politično sodstvo, Inštitut za novejšo zgodovino, Razpoznavanja 26, Ljubljana 2015, str. 327–328.

[3]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-46/96, 14. točka obrazložitve, in št. U-I-54/07, 9. točka obrazložitve.

[4]Glej 5. točko B – oddelka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (Uradni list RS, št. 23/94, in OdlUS III, 33).

[5]Glej 11. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-24/04 in 11. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-284/98 z dne 13. 6. 2002 (OdlUS XI, 138).

[6]Glej 12. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-24/04.

[7]Glej 12. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-245/00 z dne 18. 10. 2001 (Uradni list RS, št. 91/01, in OdlUS X, 179).

[8]Glej 11. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-24/04 z dne 20. 4. 2007 (Uradni list RS, št. 40/07, in OdlUS XVI, 26).

[9]Glej 11.–12. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-371/96 z dne 23. 9. 1998 (Uradni list RS, št. 68/98, in OdlUS VII, 161).

[10]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-54/07.

[11]Glej B. – III. del obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-6/93.

[12]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-24/04, 12. točka obrazložitve.

[13]To je pomen odločbe št. U-I-24/04, ko je Ustavno sodišče presodilo, da je podaljšanje roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 559. člena ZKP, samo če je šlo za sodne odločbe za nekatera, taksativno določena dejanja, določena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 101/05), v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

[14]Glej 21. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-247/96 z dne 22. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98, in OdlUS VII, 195).

[15]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-46/96, 18. točka obrazložitve.

[16]Glej drugi odstavek 556. člena in drugi odstavek 560. člena ZKP.

[17]V času presoje je veljal Zakon o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96).

[18]Člen 22 ZP-L je določal: "Zoper pravnomočno odločbo o upravnem kaznovanju, izdano pri pristojnem upravnem organu oziroma zoper odločbo o prekršku, ki je bila izdana pred organom za prekrške, pristojnem za območje Republike Slovenije ali za območje katerekoli izmed republik bivše Jugoslavije, ki je postala pravnomočna pred 25. junijem 1991, lahko državni tožilec Republike Slovenije pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, če je ali je bil kaznovani kadarkoli slovenski državljan, in mu je bila neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov izrečena kazen kakršnekoli oblike odvzema prostosti."

[19]Enako kot zahtevo za varstvo zakonitosti sme tudi revizijo v korist obsojenca vložiti državni tožilec (primerjaj 421. člen ZPK in 23. člen ZPKri). Državni tožilec je bil tudi edini možni vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti po 22. členu ZP-L.

[20]Predlog zakona o kazenskem postopku – EPA 287 – druga obravnava, Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, let. XX, št. 8, Ljubljana 1994, str. 137–139, ter Predlog zakona o popravi krivic – EPA 539 – prva obravnava, Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, št. 7, Ljubljana 1995.

[21]Glej 37.–46. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-629/17 z dne 13. 1. 2022.

[22]Glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča se lahko z zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo na podlagi prehodnih in končnih določb ZKP, med drugim uveljavljajo tudi kršitev obdolženčeve procesne pravice do materialne obrambe zaradi nevročene obtožnice (sodba št. I Ips 261/96 z dne 30. 10. 1997), kršitev pravice do obvezne formalne obrambe (sodba št. I Ips 54/98 z dne 11. 5. 2000) oziroma do obrambe z zagovornikom (sodba št. I Ips 174/2007 z dne 24. 1. 2008), kršitev pravice obdolženca do izvajanja dokazov v svojo korist (sodba št. I Ips 229/96 z dne 8. 7. 1998), kršitev pravice do neposredne izvedbe obremenilnih dokazov (sodba št. I Ips 66/2006 z dne 24. 9. 2009), kršitev načela neposrednosti (sodba št. I Ips 35/97 z dne 18. 6. 1999), kršitev pravice do uporabe svojega jezika v postopku (sodba št. I Ips 6/98 z dne 13. 9. 2000), da je kazenski postopek tekel zoper mrtvo osebo (sodba št. I Ips 94/95 z dne 1. 10. 1997), da sodba nima obveznih sestavin (sodba št. I Ips 81/93 z dne 6. 7. 1994) oziroma da njen izrek ni razumljiv (sodba št. I Ips 231/96 z dne 6. 11. 1997) ter da nima razlogov o odločilnih dejstvih (sodba št. I Ips 18/97 z dne 15. 3. 2000 in sodba št. I Ips 3425/2014 z dne 8. 10. 2019).

[23]Predlog zakona o kazenskem postopku – EPA 287 – druga obravnava, nav. delo, str. 139.

[24]Prav tam, str. 137–139.

[25]Predlog zakona o kazenskem postopku – EPA 290 – tretja obravnava, Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, let. XX, št. 31, Ljubljana 1994, str. 123. Obrazložitev se sicer nanaša na drugi odstavek 556. člena ZKP, vendar se zakonodajalec nanjo jasno sklicuje v zvezi z drugim odstavkom 560. člena ZKP, gre pa za podobno odločitev v zvezi z uzakonitvijo posebnih pogojev za vložitev zahteve za obnovo postopka.

27. 10. 2023

PRITRDILNO LOČENO MNENJE SODNIKA DR. RAJKA KNEZA

K ODLOČBI ŠT. U-I-184/19 Z DNE 19.10.2023

1.V ločenem mnenju želim pojasniti nekaj dodatnih razlogov, zaradi katerih sem podprl odločitev. Izhajam iz preteklih odločitev Ustavnega sodišča. V zadevi št. U-I-46/96 je Ustavno sodišče primerjalo ureditev revizije po ZPKri[1] z ureditvijo zahteve za varstvo zakonitosti po ZKP, v odločbi št. U-I-54/07 pa je bilo obravnavano vprašanje poprave krivic, povzročenih s sodbami sodišč nekdanje skupne države. To ureja ZPKri in novela D iz leta 2005 je razširila dopustnost vložitve revizije tudi na sodbe, izdane na ozemlju drugih držav naslednic nekdanje Jugoslavije. Vendar pa se je omejila zgolj na sodbe vojaških sodišč. Ustavno sodišče je ocenilo, da je to razlikovanje v položaju obsojencev v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Iz zakonodajnega gradiva tudi ni izhajalo pojasnilo, zakaj se možnost vložitve revizije nanaša samo na sodbe vojaških sodišč. Ustavno sodišče sodb jugoslovanskih sodišč v Republiki Sloveniji ni štelo za tuje sodbe in posledično tudi ni našlo stvarno utemeljenega razloga za razlikovanje med obsojenci.[2] Torej, sodbe vseh nekdanjih jugoslovanskih sodišč so lahko predmet presoje v reviziji po ZPKri. Z drugimi besedami, ko gre za popravo krivic, ki se nanaša na politične zapornike, je zakonodajalec sprejel poseben zakon, ki je omogočil preverjanje z učinkom ex tunc preko meja, ne le časovnih mej pravnomočnosti, ampak tudi načela teritorialne suverenosti. Poprava krivic je močnejša od tega načela.[3]

2.Zahteva Vrhovnega sodišča terja presojo, ali bi tudi v drugem odstavku 560. člena ZKP zakonodajalec moral uvesti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbe vseh vrst sodišč z območja drugih republik bivše Jugoslavije (pravnomočne pred 25. 6. 1991), če je bil obsojenec slovenski državljan. Torej, zahteva za varstvo zakonitosti bi po mnenju Vrhovnega sodišča morala biti omogočena zoper vse kazenske sodbe, ne le zoper sodbe vojaških sodišč. Širitev možnosti zahteve za varstvo zakonitosti proti vsem obsodilnim kazenskim sodbam presega ratio, kot sta ga zakonodajalec in Ustavno sodišče prepoznala za ZPKri (tudi v zadevi št. U-I-54/07). Namen ZPKri je specifičen (lex specialis), saj ureja predvsem položaj bivših političnih zapornikov in svojcev žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja (1. člen ZPKri).[4] Tudi nosilno stališče iz odločbe št. U-I-54/07 se nanaša na vprašanja poprave krivic, povzročenih v postopkih pred organi medvojne in povojne jugoslovanske komunistične oblasti, z raznimi pravnimi sredstvi. Nasprotno pa drugi odstavek 560. člena ZKP zaradi njegove povezave s splošnimi pogoji za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 420. člena ZKP omogoča preizkus zakonitosti sodb jugoslovanskih sodišč onkraj omenjenega specifičnega namena ZPKri in zaradi vsakega kaznivega dejanja. Tako zapiše Ustavno sodišče v 15. točki obrazložitve odločbe, h kateri dajem ločeno mnenje in, menim, predstavlja pomemben argument.

3.Namreč, namen pravnega sredstva, ki bi za nazaj preverjalo odločitve sodišč nekdanje skupne države, v kateri je veljal t. i. sistem full faith and credit (torej načelo popolnega zaupanja v odločitve sodišč (in tudi upravnih organov) in zato ni bilo posebnih postopkov priznanj, kot velja za tuje sodne odločbe), po razpadu te države in ustanovitvi neodvisnih držav spreminja vprašanje teritorialne suverenosti vsaj do tiste mere, ko je nujno imeti stvarno utemeljen razlog, ki bo ne le "prebil" časovne in teritorialne meje pravnomočnosti, ampak tudi načelo zaupanja v pravo. Vidik slednjega ni nepovezan tudi z odmikom od omenjenega pravila popolnega zaupanja. Z drugimi besedami, to slednje pravilo je veljalo do razpada Jugoslavije in ustanovitve novih samostojnih držav, potem pa se Republika Slovenija od tega odmika. Seveda, s samostojnostjo nove države so vse druge nekdanje republike postale teritoriji izven meja suverene nove države in s tem je omenjeno pravilo popolnega zaupanja izgubilo pomen. Vse nove sodne odločbe v drugih novonastalih državah so zato tuje sodne odločbe (in, na primer, za doseganja učinka v Republiki Sloveniji morajo tega doseči v postopku priznanja; za tiste, sprejete pred samostojnostjo Republike Slovenije in za katere je veljalo, da ni potreben postopek priznavanja, pa ta režim ne velja, ampak bi veljal načeloma še vedno režim, kot je veljal do samostojnosti leta 1991).

4.V referenčnem primeru ne gre za vprašanje priznavanja oziroma omogočanja učinkov sodnih odločitev sodišč drugih nekdanjih republik, kajti te so učinke v Republiki Sloveniji že imele. Nasprotno, gre za vprašanje, kako te učinke izničiti s pomočjo pravnih sredstev. A gre za vprašanje iste osnove: dati učinek ali ga odvzeti v spremenjenih okoliščinah nove države in odločitev nekdanjih skupnih, zdaj tujih, sodišč. Pri vprašanju omogočanja učinka in priznavanja se postavijo ovire, kot jih poznamo iz postopka in pogojev za priznanje tujih sodnih odločb, pri odvzemanju učinkov pa gre za pogoje pravnih sredstev, ki ustvarjajo učinke za nazaj (ex tunc). Torej pri priznavanju gre za učinke za naprej (ex nunc), pri pravnih sredstvih za učinke za nazaj. V tem pogledu se osrednje vprašanje razlikuje in to terja drugačno razumevanje pravnih meja teritorialne suverenosti. Odmik torej od spoštovanja mej suverenosti je, kot je Ustavno sodišče zapisalo v odločbi v zadevi št. U-I-54/07 mogoč, vendar je za to potrebno imeti stvarno utemeljen razlog. Ne gre torej za to, da bi z učinkom za nazaj in brez kakršnegakoli upoštevanja meja suverenosti dopuščali možnost odvzemanja učinkov prav vseh sodnih odločb sodišč nekdanje Jugoslavije, ampak je to po vsebini (ratione materiae) omejeno na popravljanje krivic, kot jih definira ZPKri (lex specialis). To je osnovna misel in osnovni specialno urejen namen. Zato razumem, da zahteva Vrhovnega sodišča po spremembi drugega odstavka 560. člena ZKP v smer, da bi veljala prav za vse kazenske obsodilne sodbe, seže onkraj okvira, ki ga je tudi Ustavno sodišče že prepoznalo kot dovoljeno mejo preseganja teritorialne suverenosti.

5.Odgovoriti pa sem si moral še na vprašanje, ali bi dejanske okoliščine zadeve, v kateri je Vrhovno sodišče prekinilo postopek in vložilo zahtevo, narekovale drugačno razmišljanje. Vrhovno sodišče je zahtevo za oceno ustavnosti vložilo v zadevi, ki glede na opravilno številko sega v leto 2009. In šlo je za obsodbo slovenskega državljana pred Okrožnim sodiščem za mesto Beograd iz leta 1955. V Srbiji je bil sprejet in potem leta 2011 prenovljen Zakon o rehabilitaciji.[5] Zakon ureja pravno sredstvo "Zahtev za rehabilitacijo" kot obliko sodne rehabilitacije. Med drugim je sodna rehabilitacija mogoča, če je bila osebi iz političnih, verskih ali nacionalnih razlogov s sodno odločbo organa Republike Srbije odvzeta osebna svoboda. Pravico do (sodne) rehabilitacije je imela oseba pod pogojem: " […] ako je sudska ili administrativna odluka doneta protivno načelima pravne države i opšteprihvaćenim standardima ljudskih prava i sloboda" (drugi odstavek 1. člena), in sicer pet let po uveljavitvi zakona. Postavlja se tako vprašanje, ali bi v korist pokojnega obsojenca državni tožilec ali svojci revizijo lahko vložili zaradi pogoja subsidiarnosti iz tretjega odstavka 22. člena ZPKri (če pravni red druge države naslednice ne omogoča državljanom Republike Slovenije vložitve pravnega sredstva, ki ustreza pravnemu sredstvu po 22. in 23. členu tega zakona).[6] Ne le torej, kakšni so razlogi za vložitev revizije po ZPKri (ZPKri sicer omogoča samo izpodbijanje sodb zaradi kršitev materialnega prava), ampak še dodani omenjeni pogoj subsidiarnosti.

6.Vendar zapisano v prejšnji točki in vse zgoraj zapisano glede odnosa med ZPKri in ZKP še ne pomeni tudi odgovora na vprašanje, ali je ZPKri ustrezen oziroma ustavno skladen. Z drugimi besedami, če ZPKri vsebuje pogoje, ki jim vložnik pravnega sredstva nesorazmerno ne more zadostiti (so preveč oteženi) ali neskladno z Ustavo zmanjšujejo učinkovitost pravnega sredstva, potem se postavlja vprašanje ustavne skladnosti tega specialnega zakona in ne generalnega zakona (ZKP), ki ima sicer "lažje" pogoje, a bi presegel ratione materiae poseganja za nazaj, v pretekle odločitve.

7.To, da se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zaradi vseh kršitev kazenskega zakona in zaradi bistvenih določb ali zaradi bistvenih kršitev določb ZKP, seveda omogoča širše možnosti od ZPKri, vendar menim, da je zakonodajalec v ZKP poiskal ustrezno mero presoje za nazaj (časovno pred osamosvojitvijo Slovenije), s tem ko je te širše možnosti omejil zgolj na vojaška sodišča, medtem ko za vsa ostala velja ZPKri in tam zapisani pogoji (in posledično ne gre za kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave[7]). Ali so ti pogoji iz ZPKri ustavno skladni (poleg že opravljenih preteklih presoj Ustavnega sodišča), pa Ustavno sodišče v tej zahtevi Vrhovnega sodišča ni moglo presojati. Zahteva teh vidikov ni vsebovala.

dr. Rajko Knez

[1]Zakon o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96).

[2]Glej 14. točko obrazložitve odločbe.

[3]Tako 10. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-54/07.

[4]Temu namenu so prilagojeni tudi pogoji za dopustnost revizije (22. člen ZPKri).

[5]Sl. glasnik RS, br. 92/11.

[6]Pogoj subsidiarnosti, menim, ni sporen. Če država sodišča, ki je izdalo sodbo, omogoča preverjanje povzročenih krivic, je to po eni strani znak zavedanja in priznanja te države, da so se krivice v preteklosti dogajale (samorefleksija), in po drugi strani možnost prizadetih, da se te krivice popravijo. Predvsem prvo štejem tudi za pravico države, da najprej sama poskuša popraviti v preteklosti storjene krivice. Če kriteriji in pogoji za prizadete niso nesorazmerno strogi in pravno sredstvo ni neučinkovito, se s pogojem subsidiarnosti takšni državi omogoča popraviti storjene krivice, kar štejem za del kurtoazije med državami (da se torej spoštuje možnost samorefleksije, preden se zunaj meja takšne države (v drugi državi) omogoči pravno sredstvo.

Drugi odstavek 14. člena Ustave je izhodiščna zgornja premisa v obravnavanem primeru. Torej, za razlikovanje med tistimi upravičenci, ki lahko vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 560. člena ZKP (le zoper sodbe vojaških sodišč) na eni strani, in vsemi drugimi na drugi strani, mora obstajati stvarno utemeljen razlog. Iz odločbe in iz tega ločenega mnenja izhaja, da so ratione materiae dejanja, ki so skupna obema skupinama, tista, ki potrebujejo popravo krivic. Ta možnost je urejena v ZPKri. Za ureditev v ZKP bi torej potrebovali ožjo izjemo (ne torej zoper vse kazenske sodbe), a ta izjema v ZPKri že obstaja in ratione materiae je omejen na okvire stvarno utemeljenega razloga (poprava krivic).