Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče, da je bil zaseg protipraven, ker je bilo vozilo zaseženo v kazenski zadevi, s katero tožnik ni imel nobene zveze. Vozilo je mogoče zaseči tudi osebi, za katero ni podan sum, da je storila kakšno kaznivo dejanje. Iz določb ZKP, ki urejajo zaseg predmetov v (pred)kazenskem postopku, namreč izhaja, da lahko organi pregona (začasno) zasežejo vsak predmet, ki utegne biti dokaz v postopku, ne glede na to, v čigavi lasti je. Bistveno je, da so policisti sumili, da avto izvira iz kaznivega dejanja, in presodili, da utegne biti dokaz v kazenskem postopku (zoper osumljenca) ter so zato imeli realno podlago.

Tožnik je postal lastnik vozila šele z ugotovitveno sodbo. V skladu s 64. členom SPZ gre namreč za poseben primer pridobitve, in sicer originarno pridobitev. Lastninska pravica se ne pridobi od prednika, temveč na novo nastane pri pridobitelju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (potem, ko je zaradi delnega umika tožbe za znesek 290,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2010 dalje ustavilo postopek v tem delu - I. točka izreka odločbe in ni dopustilo objektivne spremembe tožbe - II. točka izreka) s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo odškodnine v znesku 17.438,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2010 dalje do plačila (III. točka izreka). Tožniku je naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo (to je zoper III. in IV. točko navedene odločbe) vlaga tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve zahtevku. Meni, da je v obrazložitvi sodbe podana kontradiktornost, ko sodišče na eni strani zavrača odškodninski zahtevek po temelju, ker ni protipravnosti ravnanja državnih organov, na drugi strani pa ugotavlja nastala priznano škodo in zavrača zahtevek tudi po višini. Po navedenem je mogoče sklepati, da sodišče le priznava temelj odškodninskega zahtevka. Tudi sicer je neutemeljen zaključek sodišča, da protipravnost ravnanja toženke ni izkazana. Osebno vozilo, ki ga je dobroverno kupil od A. A., mu je bilo zaseženo pri prečkanju državne meje z Republiko ... Zaseženo je bilo, ker je bilo zabeleženo v evidenci ukradenih vozil. V predkazenskem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila registracija opravljena na podlagi ponarejenih dokumentov. Zoper osumljenca je bila vložena kazenska ovadba zaradi storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin in overitve lažne vsebina. Vozilo je torej bilo zaseženo v kazenski zadevi, s katero tožnik nima nobene veze. Zato je šlo za protipravno dejanje toženke, ki je zaradi suma tatvine zasegla vozilo, čeprav za to kaznivo dejanje ni nikoli bil sprožen kazenski postopek. Toženka je brez pravnega temelja hranila vozilo kot dokaz v kazenskem postopku, v katerem vozilo niti ni predstavljalo dokaz. Okrajno sodišče v Mariboru je zavrnilo zahtevo tožnika za vrnitev zaseženega vozila na podlagi teh dejstev. Odločalo je na podlagi 110. člena Zakona o kazenskem postopku (tedaj veljavni ZKP), po katerem morata biti izpolnjena dva pogoja. Zaseženo vozilo mora pripadati oškodovancu in stvar ne sme biti dokaz v kazenskem postopku. Oba pogoja sta bila podana. Tožnik je vozilo kupil od fizične osebe na podlagi pogodbe, ob izročitvi stvari pa je bil v dobri veri. Čeprav je imela stvar pravno napako, ker je bila ukradena, je tožnik na podlagi 64. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), pridobil lastninsko pravico s samo izročitvijo vozila že 8. 3. 2007. V pravdi za ugotovitev lastninske pravice lastnik vozila ni bil aktiven, s svojo pasivnostjo je odrazil voljo in s tem priznal lastninsko pravico tožnika, zato je bila tudi izdana ugodilna zamudna sodba. Tako so bili izpolnjeni pogoji o pridobitvi lastninske pravice in ovrženi dvomi o lastniku zaseženega vozila. Glede drugega pogoja pritožnik ponavlja, da zaseženo vozilo ni bilo dokaz v kazenskem postopku II K 118/2008, ki je bil sprožen zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin in ne zaradi kaznivega dejanja tatvine vozila. Zaseženo vozilo tako ni bilo dokaz v navedenem kazenskem postopku. Zaseženo bi bilo lahko le, v kolikor bi bili izpolnjeni zakonski pogoji iz 69. člena Kazenski zakonik (tedaj veljavni KZ), ki opredeljuje odvzem predmetov. Če bi sodišče v tej pravdni zadevi pravilno postopalo, bi ugotovilo, da bi moralo biti vozilo tožniku na podlagi 110. člena ZKP vrnjeno takoj, ko sta bila izpolnjena navedena zakonska pogoja iz te določbe. Izpolnjene so vse predpostavke za odškodninski zahtevek, tudi škoda. Tožniku je zaradi gole neuporabe vozila nastala premoženjska škoda, saj je to izgubilo na vrednosti. Škoda zaradi neuporabe vozila je pravno priznana škoda. Tožnikovo premoženje se je v obdobju neupravičenega zasega zaradi neuporabe zmanjševalo. Izkazana je tudi vzročna zveza in odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave. Neupravičen zaseg vozila se lahko primerja z neupravičenim pridržanjem osebe, saj je v primeru začetnega obstoja utemeljenega suma, ki kasneje odpade, neupravičeno pridržana oseba upravičena do odškodnine. Ker je bilo tudi v konkretnem primeru zaseženo vozilo na podlagi utemeljenega suma, ki je kasneje odpadel, je tožnik upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnik zahteva od toženke plačilo odškodnine, ki naj bi mu nastala zaradi protipravnega (začasnega) zasega (evikcije) njemu lastnega osebnega vozila s strani državnega organa. Pravna podlaga tožbenega zahtevka, in sicer odgovornosti države, ki jo oškodovancu povzroči državni organ s protipravnim ravnanjem, je v določbi 26. člena Ustave RS, ki se navezuje na splošna pravila odškodninskega prava. Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, morajo biti za nastanek odškodninske obveznosti kumulativno izpolnjeni štirje elementi odškodninske odgovornosti oz. civilnega delikta: nedopustno/protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med njima ter odgovornost povzročitelja. Odsotnost ene izmed predpostavk izključuje odškodninsko odgovornost države. Primerjava z neutemeljeno odvzeto prostostjo osebe, kar je posebej urejeno v določbah ZKP in se ne more širiti na zasebno lastnino, ki v ZKP ni tako močno varovana in ne omogoča odškodnine vselej, ko ni prišlo do obsodbe, zato ni ustrezna.(1)

6. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zaslediti nasprotja. Izpodbijana sodba ima jasne in razumljive razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij. Kot je razvidno iz argumentacije sodbe, je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tako po temelju kot po višini. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker očitano ravnanje toženke oziroma njenih organov, ki so zasegli vozilo, ni bilo protipravno, izkazana pa tudi ni bila škoda.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje obširnim in prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje, na podlagi katerih ugotavlja, da tožnik ni uspel dokazati očitanega protipravnega ravnanja, ki naj bi bilo v nedopustnem zasegu vozila, ki bi trajal očitno predolgo. Gre za obširne in natančne razloge v točkah 14 - 18 izpodbijane sodbe (8. člen ZPP), ki imajo oporo v številni listinski dokumentaciji. Pritožba ugotovljenega dejanskega stanja s ponavljanjem tožbenih navedb, ki jih je sodišče upoštevalo pri presoji, ali je moč toženki oziroma njenim organom pri opravljenem zasegu spornega vozila očitati nezakonitost, in z nedovoljenim širjenjem tožbene podlage (v njej tožnik prvič navaja, da je bil v trenutku izročitve vozila v dobri veri - 1. odst. 337. člena ZPP) ne more omajati. Nestrinjanje z materialnopravnimi zaključki na podlagi ugotovljenega dejstvenega substrata pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odločitvi o zavrnitvi zahtevka pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Nesporno je, da je tožnik predmetno vozilo izgubil z dnem, ko mu ga je policija zasegla. Ta izguba ni bila protipravna. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da je bil zaseg vozila 16. 10. 2007, ko je tožnik z njim prečkal državno mejo, opravljen v skladu z določbo 220. člena ZKP ter na podlagi 148. in 164. člena ZKP. Policija je bila upravičena zaseči vozilo, ki je bilo vodeno kot ukradeno v Italiji. Da je bilo to res ukradeno in komu, se je potrdilo tekom predkazenskega postopka, ko je več mesecev trajalo, da je policija dobila 20. 3. 2008 ustrezne podatke od italijanskih organov. Dejstvo je, da je bilo ob zasegu podan utemeljen sum, da je vozilo ukradeno in tako lahko dokaz v kazenskem postopku. V nadaljevanju predkazenskega postopka je bilo ugotovljeno, da je bila registracija vozila opravljena na podlagi ponarejenih dokumentov. Zato je policija 28. 3. 2008 Okrožnemu državnemu tožilstvu v Mariboru, skupaj z kazensko ovadbo zoper dva osumljenca zaradi kaznivih dejanj povezanih v zvezi s ponarejanjem listin, izročila vozilo. Državno tožilstvo pa je nato 31. 3. 2008 izročilo zaseženo vozilo Okrajnemu sodišču v Mariboru skupaj z obtožnim predlogom. Vozilo je bilo ves čas evikcije v hrambi pri družbi B. B. d. o. o. Zmotno je pritožbeno stališče, da je bil zaseg protipraven, ker je bilo zaseženo v kazenski zadevi, s katero tožnik ni imel nobene zveze. Vozilo je mogoče zaseči tudi osebi, za katero ni podan sum, da je storila kakšno kaznivo dejanje. Iz določb ZKP, ki urejajo zaseg predmetov v (pred)kazenskem postopku, namreč izhaja, da lahko organi pregona (začasno) zasežejo vsak predmet, ki utegne biti dokaz v postopku, ne glede na to, v čigavi lasti je. Bistveno je, da so policisti sumili, da avto izvira iz kaznivega dejanja in presodili, da utegne biti dokaz v kazenskem postopku (zoper osumljenca) ter so zato imeli realno podlago.(2) Uspeh kazenskega postopka ni pomemben. Ključno je, da je obstajal realen sum, da je bilo v zvezi z avtomobilom storjeno kaznivo dejanja, pri tem pa okoliščina, da zoper osumljenca ni bil sprožen kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja tatvine, pač pa kaznivih dejanj povezanih s ponarejanjem listin, ni odločilna. Vozilo je bilo zaseženo v okviru zakonskih pooblastil. Četudi zoper kateregakoli obdolženca ni bila vložena kazenska ovadba oziroma obtožni predlog zaradi suma storitve kaznivega dejanja tatvine, temveč kaznivih dejanj zoper pravni promet, je v času, ko je bilo vozilo zaseženo, obstajala prijava tatvine spornega vozila, skupaj z izjavo prijavitelja, da je njegov lastnik. Neutemeljeno je pri tem pritožbeno zavzemanje, da začasen odvzem vozila ni bil opravljen skladno z 69. členom KZ. Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, gre v slednjem primeru za varnostni ukrep in ne za zaseg, katerega podlaga je bila 220., 148. in 164. člen ZKP kot v obravnavanem primeru.

9. Tožnik je tekom kazenskega postopka 14. 4. 2008 vložil predlog za vračilo zaseženega vozila. O predlogu je pristojno okrajno sodišče odločilo 7. 5. 2008, o pritožbi tožnika pa je višje sodišče odločilo 28. 5. 2008, predlog in pritožba sta bili zavrnjeni. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da je bilo o navedenih pravnih sredstvih odločeno v razumnem roku. O utemeljenosti zasega in vračilu vozila je bilo pravnomočno odločeno in v postopku ugotovljeno, da je bil zaseg vozila utemeljen in da ni bilo razlogov za vrnitev vozila tožniku.

Čeprav v pravnomočne odločbe ni mogoče posegati, je pa mogoče presojati utemeljenost odškodninskega zahtevka zaradi protipravnega ravnanja sodišča, če se izkaže, da je sodišče ravnalo v očitnem nasprotju s potrebno strokovno skrbnostjo, je pravilna (dodatna) presoja sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje sodišča prve in druge stopnje s tem, ko je zavrnilo tožnikov predlog, v okviru zakonskih pooblastil in sodne prakse. Zmotno je pritožbeno stališče, da so bili že v času zahteve izpolnjeni pogoji za vrnitev zasežene stvari tožniku na podlagi 110. člena ZKP. Vozilo, ki ga je tožnik kupil od fizične osebe C. C., je bilo nesporno ukradeno, torej obremenjeno s pravno napako. Z nakupom vozila od nelastnika - s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe in plačilom kupnine - tožnik glede na določbo 1. in 2. odstavka 64. člena SPZ še ni postal lastnik. Tožnik tekom pravde niti ni navajal, da bi bil v trenutku izročitve dobroveren, kot tudi ne, da bi bila pri verigi pogodb pravna napaka odpravljena, kot to predvideva citirani člen.(3) V postopku je bilo neizpodbojno ugotovljeno, da je obstajal spor med tožnikom in pravim lastnikom vozila, ki je krajo prijavil in bil po podatkih spisa pravno formalni lastnik, ne glede na to, da slednji v kazenskem postopku ni vložil posebne zahteve za izročitev vozila. Dokler je obstajal dvom, komu pripada vozilo, kazensko sodišče pravilno ni izročilo vozilo tožniku. Lastništvo avtomobila pa ni predmet kazenskega postopka. Tožnik je že dne 12. 5. 2008 razpolagal s podatkom, kdo je bil prvi lastnik spornega vozila, a se je za vložitev tožbe za ugotovitev lastninske pravice zoper njega odločil šele 3. 2. 2009, s čimer je bistveno vplival na čas zasega vozila. Nato pa je 12. 6. 2009 ponovno vložil v kazenski zadevi vlogo za vrnitev odvzetega vozila, ki mu je bila ugodena, saj je pristojno kazensko sodišče v Mariboru na podlagi poizvedb o tožbi in registraciji vozila presodilo, da formalno pravni lastnik ne uveljavlja (več) svoje lastninske pravice in da je zato verjetneje, da vozilo pripada tožniku. Šele tedaj je bilo mogoče odrediti vrnitev zaseženega vozila skladno s 110. členom ZKP. Zato je 4. 8. 2009 izdalo odredbo za vrnitev vozila tožniku, ki mu je bilo izročeno 13. 8. 2009. To pa je bilo preden je bilo o tožbi v pravdnem postopku odločeno (22. 1. 2010, pravnomočno pa 9. 4. 2010) in še preden se je postopek zoper obdolžena končal (10. 1. 2011). Ob takšnem dejanskem stanju in poteku ravnanja policije in kazenskega sodišča je pravilen zaključek nižjega sodišča, da je bilo vozilo zaseženo v skladu z določili ZKP in ni trajalo predlogo. Trajalo je toliko časa, kot je bilo najmanj potrebno, da se je v postopku brez dvoma razčistilo vprašanje, ali bo vozilo zahteval nazaj prvi lastnik, ki je vozilo prijavil kot ukradeno. Tožnik pa je postal lastnik vozila šele z ugotovitveno sodbo. V skladu s 64. členom SPZ gre za poseben primer pridobitve, in sicer originarno pridobitev. Lastninska pravica se ne pridobi od prednika, temveč na novo nastane pri pridobitelju.(4) Zato je zmotno pritožbeno stališče, da je postal lastnik vozila že 8. 3. 2007, z nakupom od nelastnika, in da ni bilo podlage za začasen zaseg vozila.

10. Ker ni podana prva predpostavka odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje organa tožene stranke), tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen. Sodišču prve stopnje se ni bilo treba ukvarjati še z vprašanjem (ne)obstoja škode. Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje argumentaciji izpodbijane sodbe glede škode iz naslova amortizacije vozila, odvetniških stroškov in stroškov vleke vozila ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pavšalno pritožbeno nasprotovanje je ne ovrže. Za čas zasega bi bil tožnik v primeru protizakonitosti ravnanja upravičen le do povrnitve stroškov, ki so mu nastali zaradi nezmožnosti uporabe vozila (za najem drugega), a je nedopustnost spremembe tožbe v tem delu že pravnomočna, in ta škoda ni predmet tožbe.

11. Glede na obrazloženo je pritožba tožnika neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člen ZPP). Enako velja za toženko, ki z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 750/2007, II Ips 709/2009 in druge.

Op. št. (2):Poleg odločbe VS RS II Ips 482/2006 glej še II Ips 70/2008 in druge.

Op. št. (3): eden izmed kumulativnih pogojev za pridobitev lastninske pravice od nelastnika je tudi to, da je bila premičnina prodana na javni dražbi, ali da jo prenosnik daje v promet v okviru svoje dejavnosti ali da jo je prenosnik pridobil po volji njenega lastnika (2. odstavek 64. člen SPZ - SPZ s komentarjem, GV Založba, 2004, str, 323) Op.št. (4): glej M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba 2004, str. 323.