Jedro

S pravicami državljanov RS so izenačeni državljani ostalih republik nekdanje SFRJ, tudi če niso bili njeni državljani ob plebiscitu, niti niso njeni državljani postali kasneje in tudi če v njej niso imeli oziroma nimajo prebivališča. Zato so neutemeljene trditve toženke, da bi bil tožnik po 13. členu UZITUL s pravicami državljanov RS lahko izenačen le, če bi za slovensko državljanstvo zaprosil in ga pridobil.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Toženka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožniku 422,28 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 10.600.000 SIT (sedaj 44.233,02 EUR) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V presežku za 11.700.000 SIT (sedaj 48.823,23 EUR) in delno v obrestnem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti odmerjene pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi toženke pa je delno ugodilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo na 28.793,19 EUR in spremenilo izrek o pravdnih stroških, v ostalem pa je pritožbo toženke zavrnilo. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti odmerjene stroške pritožbenega postopka.

Proti navedeni sodbi pritožbenega sodišča sta vložili revizijo obe pravdni stranki. Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da je pritožbeno sodišče preseglo upravičenja iz 358. člena ZPP, saj je odškodnino bistveno znižalo ne da bi opravilo obravnavo in neposredno izvedlo dokaze. Uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. Meni, da je upravičen do celotne vtoževane odškodnine, saj je pravdni postopek trajal 18 let. Do zamudnih obresti od zneska 880.000 SIT pa je upravičen že od 19.9.1991, ko je bila izdana sodba, s katero mu je prvostopenjsko sodišče prisodilo odškodnino v tem znesku. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje ali da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Toženka vlaga revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da v tej zadevi ni podana njena pasivna legitimacija. Opozarja, da so državljani drugih republik pri uveljavljanju zahtevkov proti Republiki Sloveniji izenačeni s slovenskimi državljani le do pridobitve slovenskega državljanstva, za katerega pa tožnik ni nikoli zaprosil. Meni, da je izenačenost tožnika v pravicah in dolžnostih z državljani RS prenehala s pridobitvijo državljanstva druge države. Trdi, da je tudi odškodnina previsoko odmerjena. Primerna odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo bi bila največ 6.260 EUR za telesne bolečine, 1.200 EUR za strah in največ 10.400 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da odločitvi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnima strankama. Toženka na tožnikovo revizijo ni odgovorila, tožnik pa v odgovoru na toženkino revizijo obrazloženo predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na revizijo.

Reviziji nista utemeljeni.

O temelju Tožnik v tej pravdi uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpel 14.11.1988 v prometni nezgodi. To je z nepravilnim prehitevanjem zakrivil vojak na služenju vojaškega roka, s katerim se je tožnik peljal kot sopotnik. Sodišči sta ugotovili, da je do nezgode prišlo na območju Republike Slovenije, da je bil tožnik v času škodnega dogodka oficir v JLA in da nikoli ni imel slovenskega državljanstva. Vendar je imel v času plebiscita prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, kjer je tudi dejansko živel. V letu 1991 je odjavil stalno prebivališče v Mariboru in Slovenijo zapustil. Upoštevaje te ugotovitve, sta sodišči pravilno presodili, da je tožniku za nastalo škodo odgovorna Republika Slovenija. Z osamosvojitvijo je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ (tretji odstavek člena I Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS/I, št. 1/1991 in 1. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS/I, št. 1/1991, UZITUL v nadaljevanju). Za škodo, ki izvira iz škodnega ravnanja vojaških oseb nekdanje JLA, je po 218. členu Zakona o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85 in nasl.) odgovarjala federacija. To njeno obveznost je na podlagi navedenih določb osamosvojitvenih predpisov prevzela Republika Slovenija. Tožniku je za nastalo škodo odgovorna, čeprav ni njen državljan. Sodna praksa je na podlagi 13. člena UZITUL priznavala enake pravice tudi državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. decembra 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in so tu dejansko živeli (prim. sklep II Ips 257/98, sodbo II Ips 507/2004 in tudi pravno mnenje Občne seje VSS 22. in 23.6.1993). Toženka se v tej zadevi neutemeljeno sklicuje na zadevo II Ips 43/97, v zvezi s katero je bilo na Občni seji VSS 19.6.1997 sprejeto pravno mnenje. To pravno mnenje se namreč nanaša le na odgovornost Republike Slovenije nasproti državljanom Republike Slovenije za škodo, ki so jo utrpeli med služenjem vojaškega roka v nekdanji JLA, ne pa tudi na odgovornost Republike Slovenije državljanom drugih republik nekdanje SFRJ. Kasneje je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da je treba odgovornost Republike Slovenije za škodo, nastalo z ravnanjem vojaških oseb nekdanje JLA, razlagati širše oziroma tako, da je Republika Slovenija za škodo, povzročeno z ravnanjem vojakov tedanje JLA na ozemlju RS, odgovorna pripadnikom drugih republik nekdanje SFRJ, tudi če ti niso imeli na njenem območju stalnega prebivališča ali tu niso živeli (prim. odločbi Up-1299/06-16 z dne 15. 3. 2007 in Up 1722/06-14 z dne 21.6.2007). Ocenilo je, da državljanstvo oškodovanca ne more biti utemeljen razlog za razlikovanje pri presoji odgovornosti Republike Slovenije za škodo, nastalo na njenem ozemlju, za katero je do osamosvojitve odgovarjala SFRJ. Po tem stališču so glede tako nastale škode s pravicami državljanov Republike Slovenije izenačeni državljani ostalih republik nekdanje SFRJ, tudi če niso bili njeni državljani ob plebiscitu, niti niso njeni državljani postali kasneje in tudi če v njej niso imeli oziroma nimajo prebivališča. Revizijsko sodišče se z navedenim stališčem in njegovimi ustavnopravnimi razlogi v celoti strinja. Zato so neutemeljene trditve toženke, da bi bil tožnik glede na 13. člen UZITUL s pravicami državljanov Republike Slovenije lahko izenačen le, če bi za slovensko državljanstvo zaprosil in ga pridobil. O višini odškodnine Tožnik v zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče v zvezi z obsegom njegove nepremoženjske škode ni ugotavljalo novih dejstev, ampak je upoštevalo le tiste ugotovitve, do katerih je po opravljenem dokaznem postopku prišlo prvostopenjsko sodišče. Ker gre pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo za uporabo materialnega prava, je pritožbeno sodišče, ki je ugotovilo, da je dejansko stanje v prvostopenjski sodbi pravilno ugotovljeno, da pa je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, smelo in moralo odškodnino odmeriti v primerni višini brez pritožbene obravnave. Zato z znižanjem zneska odškodnine, ki ga je za tožnikovo nepremoženjsko škodo odmerilo prvostopenjsko sodišče, ni preseglo upravičenj iz 358. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 in nasl.), svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Ker z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Revizijskih navedb, ki odstopajo od ugotovitev nižjih sodišč o intenzivnosti in trajanju tožnikovih telesnih, duševnih bolečin in strahu zato ni upoštevalo.

Po presoji revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče p ri odmeri odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo ustrezno upoštevalo merila iz 200. in 203. člena ZOR ( Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in 40/2007). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Sodišči sta ugotovili, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel kompresijski zlom XII. prsnega vretenca, katerega posledica je klinasta deformacija tega vretenca in uničenje medvretenčne ploščice med XI. in XII. prsnim vretencem. Okoliščine o obsegu in intenzivnosti njegovih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so razvidne iz razlogov na četrti do osmi strani prvostopenjske sodbe ter na peti in šesti strani sodbe pritožbenega sodišča, zato jih revizijsko sodišče ne bo ponavljalo. Za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem mu je prvostopenjsko sodišče prisodilo 12.518,78 EUR (prej 3.000.000 SIT) odškodnine, pritožbeno sodišče pa je odškodnino iz tega naslova znižalo na 10.432,32 EUR (prej 2.500.000 SIT). Tudi odškodnino za strah, ki jo je prvostopenjsko sodišče odmerilo v znesku 2.503,76 SUR (prej 600.000 SIT), je pritožbeno sodišče znižalo na 1.669,17 EUR (prej 400.000 SIT). Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je prvostopenjsko sodišče odmerilo v znesku 29.210,48 EUR (prej 7.000.000 SIT), pa je pritožbeno sodišče znižalo na 16.691,70 EUR (prej 4.000.000 SIT). Tožniku je torej prisodilo odškodnino v skupni višini 28.793,19 EUR (prej 6.900.000 SIT), kar pomeni 38 povprečnih neto plač v RS v času izdaje prvostopenjske sodbe. S tem je nepremoženjsko škodo tožnika ustrezno uvrstilo v širši okvir s primerjavo prisoj za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Prisojeni znesek tudi po oceni revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo, zato se pravdni stranki neutemeljeno zavzemata za njegovo zvišanje oziroma znižanje. Revizijsko sodišče še dodaja, da pri odmeri odškodnine ni upoštevalo trajanja tega pravdnega postopka. Odškodnino za škodo, ki je morebiti nastala tožniku zaradi dolgotrajnosti postopka, ima tožnik možnost uveljavljati v drugem postopku. Upoštevanje te okoliščine tudi v tem postopku bi lahko pomenilo okoriščenje tožnika, kar pa je v nasprotju z namenom odškodnine za nepremoženjsko škodo (drugi odstavek 200. člena ZOR).

Neutemeljena je tudi tožnikova revizija proti odločitvi o zamudnih obrestih. Pritožbeno sodišče je zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo prisodilo v skladu z načelnim pravnim mnenjem z dne 26.6.2002 in ustaljeno sodno prakso. Sodišči sta pravilno zaključili, da okoliščina, da je bila tožniku odškodnina v znesku 3.672,17 EUR (prej 880.000 SIT) prisojena že s sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 19.9.1991, ne utemeljuje drugačne prisoje zamudnih obresti. Ta sodba je bila namreč kasneje v celoti razveljavljena, odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo pa ponovno v celoti odmerjena z izpodbijano sodbo.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo obe reviziji in z njima priglašene revizijske stroške.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP je odločilo, da mora toženka povrniti tožniku stroške odgovora na revizijo. Tožniku je priznalo 750 točk za sestavo odgovora na revizijo, 2% materialnih stroškov ter 20% DDV na odvetniške storitve, skupaj 422,28 EUR.