Jedro

Tožnik ni padel zaradi toženkinih opustitev (samo zaradi tega enake posledice ne bi nastopile), ampak zaradi svojega lastnega nedopustnega ravnanja. Nepravilnosti v varovanju bi lahko zato opredelili kot pogoj, ki pa ni prerastel v pravno relevanten vzrok tožnikove škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnik od toženke zahteva povračilo škode, ki mu je nastala, ko je 3. 11. 2013, v prostorih Enote za forenzično psihiatrijo (v nadaljevanju: EFP) X., na oknu objekta odvil vijak, odstranil rešetko in skozi odprtino zlezel na prosto, nato pa se je po rjuhi začel spuščati iz drugega nadstropja stavbe. Pri tem je padel z višine več kot 4 metre ter se poškodoval. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo 151.070 EUR s pripadki zavrnilo in tožniku naložilo, da toženki povrne 3.581 EUR, stranskemu intervenientu pa 19,60 EUR pravdnih stroškov s pripadki. Presodilo je, da toženki v pogledu števila pravosodnih policistov in nadzora, ki so ga ti opravljali, nedopustnega ravnanja oziroma opustitve ni mogoče očitati, pomanjkljivosti v pogledu zavarovanja okenske odprtine pa niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

2. Zoper takšno odločitev tožnik vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku po podlagi ugodeno, zadeva pa vrnjena sodišču prve stopnje, da odloči še o njegovi višini, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da toženka v času, ko je bil zaradi pripora zaprt v EFP X., ni zagotovila zadostnega, pravilnega, niti popolnega varovanja tožnika. Trdi, da obstoji vzročna zveza med v tožbi in nadaljnjih vlogah opisanim tehnično in človeško nepopolnim in nepravilnim varovanjem oseb ter tožniku nastalo škodo. Ob tem poudarja, da je bilo toženki znano, da je bilo tožnikovo vedenje v kritičnem času močno rizično in impulzivno, njegovo ravnanje pa nepredvidljivo in je kazalo suicidalne vedenjske znake. Tožnik je 3. 11. 2013 izkoristil razmere na oddelku, predvsem nezadostno in nepravilno tehnično varovanje objekta, nepazljivost, nepozornost in premajhno število pravosodnih policistov ter na oknu drugega nadstropja EFP odvil že predhodno nepravilno in tehnično pomanjkljivo nameščen vijak, odstranil rešetko ter nato zlezel skozi okno in padel v globino. Opozarja, da so bili vijaki na oknu prosto dostopni, kar je nedopustno. Toženka je dolžna v vseh ustanovah zaprtega tipa, še toliko bolj pa to velja za oddelek forenzične psihiatrije, kjer se nahajajo obdolženci kaznivih dejanj, ki imajo hujše duševne težave ali motnje, zagotoviti takšne razmere, ki v celoti preprečujejo, da bi pridržane osebe na lahek in vnaprej predvidljiv način izkoristile tehnične pomanjkljivosti v varovanju. Tožnik se zaradi svojih tedaj prisotnih duševnih in psihofizičnih lastnosti ni zavedal rizičnosti svojega ravnanja. Tožnik trpi, toženka pa je za to vedela, za hujšo obliko disocialne motnje, ki je nastala kot posledica shizofrenije. Za shizofrenijo pa je znano, da gre za psihotično motnjo, za katero so zlasti značilne blodnjavost, halucinacije, neorganizirano mišljenje, dezorganiziranost, motorične motnje in drugo. Iz medicinske dokumentacije je izhajalo tudi to, da je tožnik pred škodnim dogodkom, ko je bil priprt, govoril o tem, da ima prisluhe, privide, da sliši glasove, ki ga nagovarjajo, kaj naj stori. Tudi na oddelku se je obnašal disocialno. To so jasno razpoznavni znaki shizofrenije, ki je bila pri tožniku že poprej medicinsko dokazana. Duševne težave (torej shizofrenija) so bile tudi glavni razlog, da je bil tožnik iz ZPKZ ... premeščen na EFP X. Pravosodni policisti bi morali ob hkratni uporabi ustreznih tehničnih sredstev preprečiti, da se na oddelek pretihotapi kakršnokoli sredstvo ali orodje, s katerim bi se lahko odprla rešetka na oknu. Poskrbeti bi morali tudi za to, da bi bilo tehnično varovanje objekta takšno, da z običajnim orodjem, če bi ga nekdo vseeno uspel prinesti na oddelek, ne bi bilo mogoče na tako enostaven način odpreti rešetke in okna. Dejstvo, da je bila tehnična izvedba varovanja nepravilna, kaže sprememba konkretnega dela varovanja takoj po škodnem dogodku in še pred izdelavo izvedeniškega mnenja. Upravljalci objekta so imbus vijake, ki držijo rešetke, prestavili tako, da jih ni več mogoče doseči. Ni mogoče šteti, da so bili redni obhodi pravosodnih policistov tako natančni, da bi lahko odkrili načet vijak rešetke, saj je šlo za strukturno napako v tehnični izvedbi, ki bi morala biti upoštevana že pri sami izgradnji oddelka. Opozarja na mnenje izvedenca A. J., ki je v mnenju zapisal, da so bile okenske odprtine zaščitene na neustrezen način. Zaščita bi morala biti izvedena s kovino, okvir bi moral biti pritrjen z zunanje strani, z notranje strani pa ne bi smelo biti imbus vijaka, ki bi se ga dalo odviti in s tem odmakniti rešetko. Dodatno bi morali biti nameščeni tudi elementi tehnične zaščite, kot so senzorji ter video nadzor. Okna bi morala biti varovana s fiksnimi mrežami in torej imbus ključ, tudi če bi bil prinešen v prostore EFP, ne bi imel nobene vloge. Izvedenec je poudaril tudi to, da je v zvezi z opisano neustrezno izvedbo zaščite in varnostnih ukrepov odgovorna toženka preko Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, saj je EFP X. lahko odgovoren le za izvedbo medicinskega dela objekta. Trditve toženke, da je tožniku škoda nastala zaradi njegovega voljnega ravnanja so neutemeljene, saj tožnik voljnega ravnanja in razumevanja, glede na duševne težave, ni bil zmožen. Toženka je bila dolžna za tožnika poskrbeti tako, da se ne bi mogel samopoškodovati. Trditve, da je tožnik želel pobegniti, so neizkazane. Z zunanjim svetom ni imel nobenega stika, ni imel bivališča, prijateljev, niti družine. Za vozilo, ki so ga omenjali pravosodni policisti, ni dokazano, da je v povezavi s tožnikom. Da je bil tožnik pred škodnim dogodkom suiciden, potrjuje odpustno pismo Psihiatrične klinike ... z dne 20. 8. 2013. V nadaljevanju povzema vsebino tega obvestila in zaključuje, da na dan škodnega dogodka tožnik zagotovo ni bil begosumen v pravem pomenu besede, saj pobega glede na svoje duševno stanje niti ni mogel pravilno načrtovati. Opozarja še na to, da po dogodku imbus ključ ni bil najden, zato sklepanje, da ga je tožnik uporabil in ga po uporabi odvrgel v školjko, ne vzdrži presoje. Povsem možno je, da je bil vijak že močno razrahljan, hkrati pa to kaže, da nadzor pravosodnih policistov ni bil tako natančen, kot to sodišče navaja v sodbi. Tudi osebna varnostna ocena, ki je bila za tožnika izdelana 14. 10. 2013 in ga je nedvomno spremljala ob premestitvi na EFP X., je izkazovala, da je bil tožnik begosumen ter nepredvidljiv, zanj pa bi zato morali biti predvideni strožji varnostni in nadzorstveni ukrepi.

3. Toženka in stranski intervenient na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaradi zdravstvenih težav iz pripora v ... premeščen v EFP X. Iz tožnikove zdravstvene dokumentacije je izhajalo, da ima diagnosticirano shizofrenijo in da je begosumen. V teku zdravljenja v EFP je imel tožnik prilagoditvene težave, predhodno postavljena diagnoza ter samomorilna nagnjenja pa niso bila potrjena. 3. 11. 2013 je poskušal izvesti vnaprej načrtovan pobeg. Ob tem, ko so pogled na okno v kadilnici, ki se nahaja v drugem nadstropju objekta, zakrivali drugi sozaporniki, je z imbus ključem, ki si ga je predhodno nedopustno priskrbel, na oknu odvil vijak, s katerim je bila pritrjena PVC rešetka ter jo zamaknil za 20 do 30 cm. Skozi nastalo odprtino je nato zlezel ven in se po rjuhi spustil proti tlem. Eden od sozapornikov je tožniku pri tem pomagal tako, da je v drugem nadstropju rjuho odvezal in jo privezal v prvem nadstropju. Ob spuščanju je tožnik padel in se poškodoval. Po padcu je bilo ugotovljeno, da je imel pod pižamo oblečena civilna oblačila, pred stavbo pa je bil opažen avto s štirimi moškimi, ki so po poskusu identifikacije odpeljali. Okno v kadilnici, skozi katerega je skušal pobegniti tožnik, je bilo okroglo, premera približno 1,5 m in zaščiteno z rešetkami iz PVC materiala (pleksi steklo), ki so bile pritrjene z imbus vijaki. Vijak, ki ga je tožnik odvil, je bil dostopen, a predhodno ni bil razrahljan in ga brez ustreznega orodja (to je imbus ključa ali izvijača), ki ga na oddelku ni bilo, ni bilo mogoče odviti. Po dogodku orodje ni bilo najdeno. V času škodnega dogodka je bila poleg zdravstvenega osebja na oddelku prisotna ena pravosodna policistka. Nadzor nad pacienti so vršili vsi, pravosodni policisti pa so v okviru varovanja in nadzora izvajali redne obhode. Ob tem so natančno pregledovali osebe ter varovanje na oknih, še posebej v kadilnici. Pregledovali so tudi trdnost in brezhibnost rešetk ter trdnost vijakov. Večje število policistov škodnega dogodka ne bi preprečilo.

6. Tožnik v pritožbi povzeto dejansko stanje izpodbija najprej v pogledu ugotovitev, ki se nanašajo na njegovo zdravstveno oziroma psihofizično stanje v času škodnega dogodka. Vztraja, da je takrat trpel za hujšo obliko disocialne duševne motnje, ki je nastala v posledici shizofrenije. Ravno shizofrenija in suicidalni vedenjski znaki naj bi bili razlog, da je bil premeščen v EFP X. Trdi tudi, da zaradi svojega psihofizičnega stanja voljnega ravnanja in razumevanja njegovih posledic ni bil sposoben. Pritožbeno sodišče mu ne more pritrditi, saj izvedeni dokazi, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, takega zaključka ne omogočajo, drugih dokazov pa tožnik, na katerem je bilo v pogledu teh trditev dokazno breme, ni ponudil. 7. Iz mnenja sodnega izvedenca za psihiatrijo J. J., ki ga tožnik izpostavlja v pritožbi in je bilo izdelano le dva meseca pred škodnim dogodkom (priloga A2)1, sicer res izhaja, da je bila tožniku v preteklosti (to je leta 2010) diagnosticirana shizofrenska psihoza, vendar pa je izvedenec v nadaljevanju opozoril, da je nedavna hospitalizacija v CKP ... (to je avgusta 2013) diagnostiko izpopolnila z novimi ugotovitvami. Opazovanje je omogočilo ugotovitev, da gre pri tožniku poleg akutne prehodne psihotične motnje (zaradi katere je bil hospitaliziran in je izzvenela) v bistvu za disocialno osebnostno motnjo, to je značajsko svojskost. Za opisano motnjo pa je, kot izhaja iz mnenja, po mednarodni klasifikaciji bolezni značilno neupoštevanje družbenih obveznosti, nezainteresiranost za čustva drugih ter obstoj velikega neskladja med vedenjem in družbenimi normami, ne pa blodnjavost, halucinacije, neorganizirano mišljenje, motorične motnje in drugo, kar tožnik našteva v pritožbi. Izvedenec je tudi pojasnil, da dejanji, ki jih je tožnik storil (in zaradi katerih je bil kazensko obravnavan), nista bili povezani s psihotičnim doživljanjem. Premestitev na EFP X. je predlagal zaradi opazovanja, kontrole jemanja zdravil in njihovih učinkov ter dodatne diagnostične obravnave. Enak razlog za premestitev izhaja tudi iz odredbe sodišča za premestitev z dne 21. 10. 2013 (A5). Da v času spornega škodnega dogodka pri tožniku shizofrenija ni bila diagnosticirana, ampak je šlo pri njem za disocialno osebnostno motnjo, izhaja tudi iz izpovedbe dr. M. P., zdravnika v EFP X. Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno kot nedokazano zavrača trditev tožnika, da v času škodnega dogodka voljnega ravnanja in razumevanja njegovih posledic ni bil sposoben. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje ugotovitvi, da pri tožniku v času zdravljenja v EFP suicidalni znaki niso bili opaženi in da to tudi ni bil razlog za njegovo premestitev. Tako že iz zgoraj izpostavljenega mnenja J. J. izhaja, da je bil tožnik v avgustu 2013 iz tega razloga sicer sprejet v CKP ..., a nato odpuščen kot suicidalno neogrožen, v EFP pa premeščen iz že zgoraj navedenih razlogov.

8. Pritožnik neutemeljeno izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da vijak na oknu pred škodnim dogodkom ni bil razrahljan in ga zato ni bilo mogoče odviti ne z roko ne s ščipalko za nohte. Zgolj to, da policisti imbus ključa po dogodku niso našli, dvoma v tako ugotovitev ne vzbuja. Glede na velikost ključa namreč prikritje njegovega obstoja ni moglo biti posebej težavno. Poleg tega pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v pogledu nadzora spornega okna oziroma na njem nameščenih rešetk s strani pravosodnih policistov. Izpovedbi prič B. V. in T. J. je sodišče prve stopnje ocenilo kot prepričljive, razlogov, zakaj se zdi pritožniku taka ocena napačna, pa ne ponudi.

9. Ugotovitve: - da si je tožnik vnaprej priskrbel imbus ključ ali izvijač; - da je vijak lahko odvil le s pomočjo sozapornikov, ki so zakrivali pogled na okno; - da je bila tožniku nudena pomoč tudi pri prestavitvi rjuhe in - da je bil ob škodnem dogodku pod pižamo oblečen v civilna oblačila, tudi po presoji pritožbenega sodišča omogočajo sklep, da je tožnik nameraval pobegniti in da je pobeg vnaprej načrtoval in se nanj pripravil. Tožnik zato s trditvami, da stika z zunanjim svetom ni imel, da ni imel prijateljev in družine, da ni imel kam in da njegova povezava z vozilom, ki je bilo opaženo, ni dokazana, ne more biti uspešen. Enako velja za trditve o njegovem psihofizičnem stanju, saj ugotovljena osebnostna motnja, ki se je izkazovala kot neprilagojenost, konfliktnost in begosumnost ter njegove manjše intelektualne zmožnosti, čustvena in osebnostna nezrelost ter sugestibilnost, same po sebi še ne dokazujejo, da pobega ni bil sposoben načrtovati in se nanj pripraviti.

10. Sodišče prve stopnje je tudi materialno pravo uporabilo pravilno. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik za škodo, ki mu je nastala, sam odgovoren. Ne glede na to, da so bile v načinu zavarovanja okna oziroma prostora kadilnice, glede na dejstvo, da gre za oddelek forenzične psihiatrije, ugotovljene določene pomanjkljivosti2, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da med temi pomanjkljivostmi in škodo, ki je tožniku nastala, ni pravno relevantne vzročne zveze.

11. V konkretnem primeru sicer ni dvoma, da so pomanjkljivosti v varovanju ustvarile pogoje, da je tožnik skozi okno kadilnice sploh lahko zlezel in se nato poskusil spustiti na tla. Če namreč na oknu ne bi bilo mogoče odviti vijakov (ker bi bili nameščeni tako, da ne bi bili dostopni); če bi bilo tehnično varovanje takšno, da bi bil zaznan vnos orodja (in izvršen njegov takojšen odvzem); ali če bi bil poseg v nameščeno rešetko nemudoma zaznan (preko senzorjev ali video nadzora), potem tožnik skozi okno ne bi mogel zlesti in posledično tudi do njegovega padca (in s tem škode) ne bi prišlo. Vendar pa tako široko pojmovanje vzročne zveze v konkretnem primeru ni sprejemljivo. Toženki namreč ni mogoče zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri varovanju pripisati bremena škode, ki je nastala, ko je tožnik sam ravnal nedopustno. Tako si je, čeprav to ni bilo dovoljeno, z namenom, da bo pobegnil, najprej priskrbel orodje, nato pa odvil vijake na okenski rešetki in se z drugega nadstropja stavbe poskušal (po rjuhi) spustiti na tla. Tožnik torej ni padel zaradi toženkinih opustitev (samo zaradi tega enake posledice ne bi nastopile), ampak zaradi svojega lastnega nedopustnega ravnanja. Nepravilnosti v varovanju bi lahko zato opredelili kot pogoj, ki pa ni prerastel v pravno relevanten vzrok tožnikove škode.

12. Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti istočasno izpolnjene vse predpostavke (protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost), že pomanjkanje ene od njih (v konkretnem primeru vzročne zveze) zadostuje za zavrnitev zahtevka. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna.

13. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP).

1 Gre za mnenje, ki je bilo izdelano v kazenskem postopku zoper tožnika (III Kpr 000/2013). 2 Izvedenec je v točki 2.4 mnenja (list. št 150) zapisal, da kovinski okvir deluje kot neka pločevina, na katero so privijačene lamele iz pleksi stekla. Vijaki so dostopni in jih je mogoče odvijačiti z ustreznim orodjem. Uporaba pleksi stekla je po mnenju izvedenca problematična tudi zaradi vnetljivosti, toplotne neodpornosti in omejene trajnosti. Okvir bi bilo treba pritrditi z zunanje strani, opozoril pa je tudi na možnost uporabe senzorjev in video nadzora.