Jedro

Ker je prišlo do požara na elektroinstalaciji za razdelilno omarico, tožena stranka odškodninsko ni odgovorna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 1.493,28 EUR v roku 15. dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

Obrazložitev

1. S sodbo P 20/2018 z dne 12. 10. 2020 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka nerazdelno plačati tožečima strankama odškodnino v znesku 199.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je požar na vzorčni hiši povzročil kratek stik, ki je nastal na notranji inštalaciji za razdelilno omaro. Toženkino distribucijsko omrežje je na dan škodnega dogodka delovalo brez motenj, ni bilo atmosferskih razelektritev, prav tako pa sta bila priključek oziroma razdelilna omarica na naslovu G. 31 c in transformatorska postaja varovana s prenapetostno zaščito, ki bi v primeru napetostnega udara delovala. Ker na podlagi navedenega toženki ni mogoče očitati, da je vzrok za požar prenapetost v omrežju, za katerega je kot upravljalec odgovorna in ker je sodišče ugotovilo, da zatrjevane opustitve – vgradnje prenapetosti odvodnikov toženka ni zagrešila, ni podana njena odškodninska odgovornost. Sodišče je na podlagi navedenega tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ob uporabi določbe člena 131 OZ o krivdni odgovornosti tožene stranke. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev podaja pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Najprej je mnenja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pasivno legitimirana v predmetnem sporu, pri čemer pa v skladu z drugim odstavkom 6. člena OZ pri izpolnjevanju svojih obveznosti ni ravnala tako, da pri izvajanju svojih dejavnosti ne bi povzročila škode. Ker je ravnala v nasprotju z dolžnostnim ravnanjem in s pravili stroke, je zato na osnovi določila 131. člena OZ dolžna povrniti škodo, ki je nastala tožeči stranki. Vztraja pri tem, da je tožena stranka zanemarila svojo obveznost, da bi v razdelilno omarico (RO), na katero je bila vezana vzorčna hiša, namestila prenapetostne odvodnike. Tožeča stranka je mnenja, da je sodišče napačno ugotovilo, da so bili v tej omarici nameščeni prenapetostni odvodniki (točka 11. sodbe). Izvedenec v svoji dopolnitvi mnenja tega ni zapisal, niti to ne izhaja iz fotografije omarice (slika št. 1 pisne dopolnitve). Sodišče je tako nepravilno ugotovilo dejansko stanje, in sicer, da je tožena stranka v razdelilno omarico, na katero je bila vezana vzorčna hiša, vgradila prenapetostne odvodnike. Ker tožena stranka v predmetno omarico ni vgradila prenapetostne odvodnike, pa bi to morala storiti, se je prekršila zoper standard dobrega strokovnjaka in je posledično na podlagi 131. člena OZ odgovorna za nastalo škodo. Izvedenec je jasno zapisal, da je vgradnja prenapetostnih odvodnikov obveznost distributerja električne energije. Je pa izvedenec ugotovil, da so prenapetostni odvodniki vgrajeni na glavni distribucijski omarici (3 x 10 kA) ter na transformatorski postaji G. Vendar pa sodišče ni ugotavljalo, ali ta prenapetostna zaščita dejansko deluje, ali je bila redno pregledana in ali so bile opravljene periodične revizije, čeprav je na to navedeno tožeča stranka ves čas postopka na prvi stopnji opozarjala. Obveznost distributerja električne energije je, da prenapetostne odvodnike redno pregleda, izvede meritve prenapetostne zaščite (SPD) ter opravlja periodične revizije pripadajoče transformatorske postaje. Sodišče je nadalje napačno ugotovilo, da je bil vzrok za požar tehnične narave, in sicer kratek stik na enem od dveh napajalnih kablov, ki sta bila napeljana v notranjosti zunanje lesene stene. Kabla sta bila uvlečena v inštalacijsko cev in speljana po zidani steni proti kopalnici. Nastanek kratkega stika in posledično požara na način, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, namreč niti tehnično ni mogoč. V primeru nastanka kratkega stika se namreč sprošča majhna toplotna energija, napetosti 220 V pri enofaznih vodnikih in tokov do 80 A v času milisekund 0,2-0,4. Vodnik, ki bi naj bil vzrok požara, pa je bil uveden celo v PVC cev, ki prepreči širjenje toplotnega učinka navzven. Pri tri faznih vodnikih je napetost 400 V, tokokrogi pa so varovani le do 16 A kot v primeru enofaznih vodnikov. O navedenem je podal svoje mnenje strokovnjak elektro stoke g. J. C., katerega mnenje tožeča stranka prilaga k tej pritožbi. Iz tega mnenja izhaja, da razlog za požar niti tehnično ne more biti kratek stik na napajalnem kablu. Sodišče je iz navedenega razloga napačno ugotovilo dejansko stanje. Navedeni strokovnjak je nadalje v svojem mnenju podal tudi svoj pogled na, v postopku očitane kršitve tožene stranke. Sodišče je v nadaljevanju v točki 10. obrazložitve sodbe obsežno povzelo pisno dopolnitev izvedenskega mnenja, in sicer v zvezi s pregledom razdelilne omarice (RO), v katero je bilo potrebno za ta namen vlomiti. Tožeča stranka je mnenja, da je sodišče napačno ugotovilo, da so bili v tej omarici, na katero je bila priključena vzorčna hišica, ki je pogorela v požaru, nameščeni prenapetostni odvodniki. Da v tej omarici ni nameščenih prenapetostnih odvodnikov je ugotovil tudi izvedenec, zato je sodišče s tem, ko je ugotovilo, da so v tej omarici bili nameščeni prenapetostni odvodniki zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v sodbi glede odločilnih dejstev nasprotje med tem kar izhaja iz izvedenskega mnenja in kar je ugotovljeno v sodbi. Prav tako je sodišče navedlo, da je dolžan prenapetostne odvodnike od razdelilne omare namestiti lastnik notranjega omrežja (v konkretnem primeru torej tožeča stranka), kar prav tako ne izhaja iz izvedenskega mnenja, zato je sodišče tudi v tem delu zagrešilo že navedeno absolutno kršitev določb pravdnega postopka. Iz izvedenskega mnenja nadalje tudi ne izhaja, da so bili priključni vodi vzorčne hiše varovani z avtomatskimi varovalkami 3 x53 A, kar naj bi kazala slika priloga A 36. Nameščene so bile namreč varovalke 3 x35 A. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker je zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za imenovanje drugega izvedenca. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da iz spisa Ktr 319/2017 izhaja, da so po požaru tudi sosedje tožeče stranke ugotovili težave z nihanjem napetosti. Iz uradnega zaznamka o zaslišanju M. Č. tako izhaja, da po njegovem mnenju v električnem omrežju prihaja do nihanj napetosti. Na možnost nihanja električne napetosti je opozorila tudi M. T.. Sodišče tudi sicer ni upoštevalo navedb in izvedenih dokazov, ki kažejo na to, da je požar v konkretnem primeru posledica pojava prenapetosti. Tako je na primer tudi F. S., zaslišan kot priča izpovedal, da je v svojem mnenju zapisal zgolj domnevo, da je bil vzrok požara mehanska poškodba kabla in da je prenapetost tudi lahko vzrok požara. Sodišče je z neupoštevanjem navedenih dokazov kršilo določbe pravdnega postopka, prav tako je napačno ugotovilo dejansko stanje. Glede na obrazloženo zato tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremeni, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožena stranka v pritožbi ponovno izpostavlja, da ni podana niti aktivna legitimacija tožeče stranke, niti pasivna legitimacija tožene stranke. Nadalje tožena stranka zavrača vse pritožbene očitke tožeče stranke o tem, da je tožena stranka kršila zahtevano skrbnost dobrega strokovnjaka. Pri tem tožena stranka izpostavlja, da je bilo z izvedeniškim mnenjem dokazano, da tožena stranka ni z ničemer kršila skrbnosti dobrega gospodarja, ker je bilo z izvedenskim mnenjem dokazano, da je tožeča stranka izvedla elektroinštalacijska dela na sporni vzorčni hiši povsem v nasprotju z izdanim dovoljenjem oziroma brez ustreznega dovoljenja in da za izvedena dela tožeča stranka tudi ni imela nobenih projektov izvedenih del in da tožeča stranka tudi ni imela nobenih projektov izvedenih del, na podlagi katerih bi se dalo preveriti, na kakšen način je tožeča stranka sporna inštalacijska dela sploh izvedla, da do prenapetosti na omrežju ni prišlo in da je razlog požar na omrežju tožeče stranke in ne na omrežju tožene stranke. Izvedenec je ugotovil, da sta razdelilna omarica, v lasti tožeče stranke in transformatorska postaja povsem ustrezni, tudi v smislu vgradnje prenapetostnih odvodnikov. Izvedenec je tudi ugotovil, da so odvodniki vgrajeni, ustrezni in delujoči. Samo dejstvo ali so vgrajeni v razdelilni omarici pri hiši ali transformatorski postaji pa ni važno, važno je, da so vgrajeni, ustrezni in delujoči. Ker pa razlog za požar sploh ni v prenapetosti, ampak v poškodbi omrežja tožeče stranke, pa vse navedeno sploh ni relevantno za ta spor. Tožena stranka pa prereka vse navedbe v pritožbi v zvezi z mnenjem J. C., ki je podal mnenje o vzroku požara na leseni hiški dne 2. 2. 2021. Ta strokovna stališča so povsem v nasprotju z ugotovitvami nacionalnega forenzičnega laboratorija MNZ, kot tudi z mnenjem in dopolnitvijo mnenja v predmetni pravdi angažiranega izvedenca elektro stroke A. T. Glede na dejstvo, da pri izdelavi navedenega mnenja tožena stranka ni imela možnosti sodelovati, pa je takšno mnenje tudi formalno neuporabno za to pravdo. V tej zvezi gre tudi za pritožbene novote, ki pritožbeno niso upoštevne. Pritožba tudi ne podaja nobenega pojasnila zakaj pritožnik teh navedb in dokazov ni podal pravočasno. Nato navaja, da tudi v delu, ko pritožba graja zavrnitev dokaznega predloga tožeče stranke za imenovanjem drugega izvedenca, ni utemeljena. Tožeča stranka namreč v pritožbi ne poda jasne in konkretizirane trditve na katera vprašanja izvedenec ni odgovoril, še manj pa pojasni, kako to vpliva na vsebino sodbe. Pritožba v tem delu je povsem nesubstancirana. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje najprej odgovarja na pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni imenovalo drugega izvedenca ustrezne elektro stroke. Ta pritožbeni razlog ni podan, kajti sodišče prve stopnje je na predlog obeh pravdnih strank imenovalo ustreznega izvedenca elektro stroke, ki je podal svoje mnenje, nato ga je dopolnil še pisno in ustno. Sodišče prve stopnje je to mnenje dokazno ocenilo kot strokovnega in popolnega. Pravilno dokazno oceno tega mnenja je sodišče prve stopnje opravilo v točki 12. obrazložitve. Dokazno je ocenilo, da je strokovno in je tudi v skladu z ugotovitvami poročila in mnenja MNZ, pri čemer je tudi zaslišan kot priča F. S. izpovedal, da po njegovem mnenju vzrok požara ni bil v nihanju napetosti in je tudi zanika, da bi kaj takega povedal tožnici.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je vsa inštalacija od omarice, ki je bila predmet zadnjega ogleda del notranje inštalacije in da je kratek stik nastal na notranji inštalaciji. V omarici so bili vgrajeni prenapetostni odvodniki, kar je izvedenec ugotovil na podlagi dovoljenja za vgradnjo leta 2008 in iz pregleda omarice, ki je bila tudi slikana1. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je iz pogodbe o priključitvi iz leta 2008, vsa inštalacija od nove priključne omarice do uporabnikov (delavnica, vzročna hiša, …) postala notranja inštalacija in s tem je prešla odgovornost na lastnike notranjega omrežja za predelave, dodelave in priključitev vzorčne hiše na razdelilno omarico. Za notranje inštalacije, zaščito notranje inštalacije in za tehnične rešitve je odgovoren lastnik omrežja in tako stanje na distribucijskem priključku je ostalo do požara. Ker je sodišče prve stopnje kot izključni razlog za vzrok požara ugotovilo, da je bil to kratek stik, ki je povzročil požar in je nastal na notranji inštalaciji za razdelilno omaro, se tako izkaže, da je vzrok požara v sferi tožečih strank in ne tožene stranke, ker je nastal za razdelilno omaro in torej v omrežju, ki je že v lasti tožeče stranke (vzorčna hiša je priključena mimo razdelilno omare preko odvodnikov) in kot vzrok za požar je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter mnenja izvedenca, zaslišane priče S., poročila in mnenja MNZ ugotovilo, da ni bil v nihanju napetosti, temveč je bil razlog kratek stik na inštalaciji vzorčne hiše in sicer zaradi preboja električne energije med obema vodnikoma, v notranjosti vzorčne hiše. 7. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je bila med strankama sklenjena pogodba za priključitev na javno distribucijsko omrežje s povprečno priključno močjo na 3 x 100 A, ki sta jo tožnika sklenila s toženko 29. 10. 2008, to je glede glavne razdelilne omarice, ostale pa so notranje razdelilne omarice, namenjene mizarski delavnici in vzorčni hiši. Iz mnenja pa izhaja, da je tako na TP G. in v razdelilni omarici last tožnikov, bila vgrajena prenapetostna zaščita. Zabeležena napetostna nihanja na TP G. so bila v okviru dopustnih toleranc in jih je izvedenec izključil kot možen vzrok prenapetostnega udara. Na dan požara je distribucijsko omrežje delovalo brez motenj, ni bilo zaznamka za zunanji udar prenapetosti na priključek G. 31 c. TP G. je delovala brez motenj pred in po dogodku in sta tako priključek kot TP G. bila varovana z enako prenapetostno zaščito in bi v primeru prenapetostnega udara, najprej delovala zaščita na TP in tudi na razdelilni omarici G. 31 c. Vzrok za požar je tako nastal na notranji inštalaciji, za razdelilno omarico. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da direktnih dejstev, da je bil vzrok požara prenapetost in posledica take prenapetosti, ki bi prebila izolacijo kabla, ni bilo. To bi se videlo na poškodovanju tudi drugih vodov v razdelilni omarici, prav tako pa iz grafov izhaja, da napetosti niso presegale 245 V in ni zaznanega prenapetostnega udara2. Te napake v nepravilni označbi ustreznih merskih enot in druge omenjene napake pri izdelavi sodbe, bo sodišče prve stopnje popravilo na podlagi določbe člena 328 ZPP. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi R. ugotovilo, da ko se je zgradila vzorčna hiša, je bila na novo narejena elektro omarica, povečala se je priključna moč in namestile so se nove varovalke. Ta priča je tudi potrdil, da je iz razdelilne omarice v delavnici napeljan priključni kabel do vzorčne hiše. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili priključni vodi vzorčne hiše varovani z avtomatskimi varovalkami 3 x 35 A, kar kaže slika v prilogi A 36. Če bi bila hiša varovana z varovalkami 3 x 16 A, bi se v primeru stika med fazami ali stika med fazo in 0, le te prej izklopile iz dotoka električne energije in bi bila tako škoda na objektu manjša ali celo ne bi pogorela. Tako sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tudi v tem delu pravilno, v sodbo vneslo del mnenja izvedenca – razen podatka o 53 A varovalkah in sodišče prve stopnje je v tej zvezi pojasnilo, na podlagi mnenja izvedenca, da bi v primeru, če bi bile vgrajene varovalke 3 x 16 A, v primeru stika med fazo in 0, bi le te prej izklopile dotok električne energije in bi škoda na objektu tako bila manjša. Ker tako iz mnenja izvedenca izhaja, da so bile vgrajeni prenapetostni odvodniki tako v transformatorski postaji, kakor tudi v glavni razdelilno omari, ki je bila že v sferi tožečih strank, tako sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je vsebino mnenja pravilno podalo v obrazložitev sodbe, razen že obrazloženih napak pri poimenovanju A in W, vrednosti varovalk in številke fotografij – slik v mnenju izvedenca. Pritožbene trditve o tem, da razdelilna omarica ni bila varovana z prenapetostnimi odvodniki tako ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da so iz te razdelilne omare nato napeljani električni vodniki do ostalih prostorov in tudi do vzorčne hiše in da vzorčna hiša pri izdaji gradbenega dovoljenja ni imela načrta elektro inštalacijo in da je bil izpeljan dovod iz glavne razdelilne omarice do vzorčne hiše, kar sta potrdila sama tožnika.

8. Toženi stranki tako ni mogoče očitati, da je ravnala v nasprotju z določbo člena 6 OZ, ker naj ne bi vgradila prenapetostnih odvodnikov v transformatorsko postajo in v razdelilno omaro last tožečih strank in ta pritožbeni razlog ni podan. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje, da so tudi v razdelilno omarico bili nameščenih trije prenapetostni odvodniki, na to omarico je bila vezana tudi vzorčna hiša (v omarici je bil napravljen obvod, kot ga je ugotovil izvedenec v mnenju in kjer je tudi zapisal, da so ti napajalni kabli za potrebe delavnice in kurilnice, v kateri se nahaja sporna razdelilna omarica). Izvedenec sicer tako ni mogel oceniti v kakšni funkciji so napajalni kabli, ki so vidni v razdelilni omarici, ker tožeča stranka nobenega načrta notranjih inštalacij ni predložila, vendar je to pojasnila priča R. kot to izhaja iz gornje obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil nosilni očitek tožečih strank toženi, da je odgovorna za povzročeno škodo zaradi požara, do katerega je prišlo zaradi opustitve vgradnje prenapetostnih odvodnikov (v tožbi nepravilno tožeči stranki navajata prednapetostni odvodniki), saj se je izkazalo tekom dokaznega postopka, da temu ni tako in da so bili prenapetostni odvodniki nameščeni tako v TP, kakor v RO. Tožeči stranki pa sta sami v tožbenih navedbah navajali, da je začelo goreti v notranjosti objekta in da je bil vzrok požara tehnične narave in sicer zaradi kratkega stika na enem od dveh napajalnih kablov, ki sta bila napeljana v notranjosti zunanje stene (glej list. št. 12 spisa). Sami sta navedli, da je bila na mestu kratkega stika izolacija kabla najverjetneje mehansko poškodovana, kar je povzročilo preboj in posledični oblok (električni tok v obliki svetlobnega in toplotnega loka med konicama zoglenelih elektrod - opomba tožnika), ter požar. To naj bi izhajalo tudi iz poročila o preiskavi MNZ. Takšen vzrok požara je bil kasneje potrjen, kajti tudi zaslišana priča S. je izpovedal, da vzrok požara ni bil v nihanju napetosti in je tudi zanikal, da bi kaj takega povedal tožnici. Tožeči stranki v tem delu tako neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje, da ni pravilno sledilo izpovedi te priče. Sodišče prve stopnje je korektno v sodbo povzelo izjavo, katero je ta priča podala in se nahaja v spisu na list. št. 109 spisa. V okviru izvajanja dokaznega postopka pa tožeče stranke niso izrecno zahtevale, da se preberejo uradni zaznamki iz spisa ODT Ktr 319/2017 in tudi ne, da se neposredno zaslišita priči T. in Č.

9. Tožeča stranka kot vzrok za požar in s tem nastanek škode tekom postopka na prvi stopnji vseskozi navaja, da je zaradi opustitve dolžne skrbnosti s strani tožene stranke prišlo do prenapetosti v elektrovodu, ki poteka od transformatoske postaje do objekta tožeče stranke. V tretji pripravljalni vlogi tožeča stranka kot protipravnost ravnanja tožene stranke navaja in vztraja pri tem, da je prav prenapetost glavni vzrok za kratek stik na enem od dveh napajalnih kablov in da je dokazano, da so bili tudi v drugih objektih, ki so v lasti tožečih strank uničeni fidi in varovalke. Kot že obrazloženo, se nenamestitev prenapetosti odvodnikov ni izkazala kot protipravno ravnanje tožene stranke, izvedenec pa je tudi ustrezno pojasnil zakaj je prišlo do uničenih varovalk in fidov. Izvedenec je odgovoril na vprašanje kaj pomenita uničeni FID stikali, katere je na dan po požaru v dveh objektih tožeča stranka zamenjala. Izvedenec je odgovoril, da o notranji inštalaciji po objektih in porabnikih v spisu ni dokumentov za to kaj se je zgodilo z enim fid stikalom, ki je bil priključen, lahko pa poda mnenje o možnem scenariju in sicer je ob pregledu izolacije in ustvarjenem oblogu na dovodnem kablu lahko tudi po ozemljitvi stekel velik povratni tok, ki je na notranji mreži poškodoval priključene naprave. S tem je odgovoril na to zastavljeno vprašanje. Prav tako je izvedenec ugotovil, da napetosti niso presegale 245 voltov in ni zaznanega prenapetostnega udara, ki bi imel izvor na dovodnem omrežju TP G. Iz mnenja izhaja, da napetosti kljub veliki tokovni obremenitvi niso presegali 241,5 voltov. Nadalje pritožbene navedbe, ki se glasijo, da je protipravnost ravnanja tožene stranke tudi v tem, da prenapetostna zaščita v trenutku požara ni bila v funkciji oziroma ni delovala, kar bi pomenilo, da se je tožena stranka prekršilo zoper zahtevano skrbnost in ni izpolnila obveznosti, ki jih nalaga zakonodaja, niso utemeljene. Pritožbene navedb, da je obveznost distributerjev električne energije, da prenapetostne odvodnike redno pregleda, izvede meritve prenapetostne zaščite SPD, ter opravlja periodične revizije pripadajoče transformatorske postaje in da tega tožena stranka ni izvajala, kar se kaže, da je prekršila standard dobrega strokovnjaka in je to predstavljena protipravnost v smislu določbe člena 131 OZ, je sodišče druge stopnje obravnavalo kot pritožbene novote in jih na podlagi člena 337. člena ZPP ne more upoštevati. Takšnih protipravnosti, ki naj bi jih storila tožena stranka, v postopku na prvi stopnji tožeča stranka ni zatrjevala, prav tako pa tudi iz pritožbenih navedb ne izhaja v kakšni vzročni zvezi bi bile te opustitve z nastalim požarom na vzorčni hiši. Na te pritožbene novote tudi pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Tožeča stranka je kot dokaz svojih pritožbenih trditev predložila mnenje J. C., iz katerega bi naj izhajalo, da razlog za požar niti tehnično ne more biti kratek stik v napajalnem kablu in zaradi česar naj bi sodišče prve stopnje tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Takšno mnenje sodišče prve stopnje ni pridobilo tekom postopka na prvi stopnji, zato ga sodišče druge stopnje upošteva kot del pritožbenih trditev tožečih strank, ki pa niso podprte v predhodnih navedbah, to je v tožbenih navedbah tožeče stranke in tudi nimajo opore v strokovnem mnenju izvedenca, ki je podal strokovno mnenje v konkretnem pravdnem postopku na prvi stopnji. Izvedenec je tudi ugotovil vzrok za preboj in sicer je podal mnenje, da je izolacija slabela in je prišlo v nekem trenutku do faznega preboja in je to povzročilo požar na stanovanjski hiši in zato pritožbene navedbe, ki to zanikajo niso utemeljene. Izvedenec je podal mnenje, da bi v primeru prenapetostnega udara najprej delovala zaščita na TP, nato pa je tudi na razdelilni omarici G... Zato je podal mnenje, da je kratek stik, ki je povzročil požar na vzorčni hiši, nastal na notranji inštalaciji za razdelilno omarico in je to ugotovilo tudi MNZ in sicer, da je do kratkega stika prišlo v notranjosti pogorelega objekta, vzrok pa je najbolj verjetna, mehanska poškodba kabla. Tako tudi niso utemeljene pritožbene navedbe tožečih strank, da do požara ni moglo priti zaradi poškodovanega dovodnega kabla. Neutemeljeno pritožnika navajata, da nastanek kratkega stika in posledično požara na način, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje tehnično ni mogoč. To naj bi izhajalo iz mnenja strokovnjaka elektro stroke J. C., ki sta ga tožeči stranki priložili k tej pritožbi. Takšno mnenje pa je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki je vzrok požara ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca, kakor tudi na podlagi izpovedi zaslišane priče in sicer, da je zaradi slabe izolacije povzročil električni tok pregrevanje izolacije, ko ta popusti, ker se je pregrela in vnela, se kratkostični tokovi povečajo do višine tokovnih vrednosti varovalk. Sodišče je ugotovilo, da je kratek stik povzročil požar, nastal pa je na notranji instalaciji za razdelilno omaro, toženkino distribucijsko omrežje pa je na dan škodnega dogodka delovalo brez motenj, ni bilo atmosferskih razelektritev, prav tako pa sta bila priključek oziroma razdelilna omarica na naslovu G... in transformatorska postaja varovana s prenapetostno zaščito, ki bi v primeru prenapetostnega udara delovala. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da toženki ni mogoče očitati, da je vzrok za požar prenapetost v omrežju, za katerega je kot upravljalec odgovorna tožena stranka, in ker je sodišče ugotovilo, da zatrjevane opustitve pri vgradnji prenapetosti odvodnikov toženka ni zagrešila, je pravilno ugotovilo, da ni podana njena odškodninska odgovornost po prvem odstavku 131. člena OZ. Sodišče prve stopnje je zato pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo in pritožba zato ni utemeljena.

10. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje ni storilo, v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb ZPP, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo tistih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Odločitev sodišča druge stopnje o potrditvi sodbe sodišča prve stopnje temelji na določbi člena 353 ZPP.

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, katere je le-ta priglasila in sicer za sestavo odgovora na pritožbo (21/I OT) 2000 točk, katerim je potrebno prišteti še 40 točk kot materialne stroške, kar vse skupaj ob vrednosti odvetniške točke, skupaj z 22 % DDV znaša 1.493,28 EUR. Te pritožbene stroške mora tožeča povrniti toženi stranki na način, kot je to odločeno v sodbi sodišča druge stopnje. Odločitev v tej zvezi temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZZP v zvezi s členom 165 ZPP.

1 Sodišče prve stopnje je nepravilno navedlo, da to izhaja iz slike št. 1, kajti iz te slike je razvidno, da omara vsebuje netipični spoj kabla iz večjega na manjši profil in tokovno diferenčno stikalo, ki pa nimata mesto v distribucijski omari. Tožeča stranka pa je izjavila, da so ti napajalni kabli za potrebe delavnice in kurilnice, v kateri se nahaja sporna razdelilna omara. Iz fotografij št. 2 in 3 pa je razvidno, da so nameščeni prenapetostni odvodniki v razdelilni omarici in na trafo postaji G. – glej list. št. 154 spisa. Iz mnenja in fotografij tako izhaja, da so bili prenapetostni odvodniki nameščeni tako v trafo postaji, kakor tudi v razdelilni omarici. Izvedenec je ugotovil, da sta na inštalaciji dve vrsti zaščite in sicer varovalke in prenapetostni odvodniki, ki pa so v funkciji takrat, kadar se na omrežju pojavi prenapetost kot prehoden pojav. 2 Tukaj je sodišče prve stopnje storilo pisno napako, saj je podalo označbo da gre za 245 W, prav tako je storilo očitno pomoto, ko je zapisalo, da so v inštalacijo vgrajene 53 A varovalke.