Jedro

Po določbi prvega odstavka 400. člena ZPP se lahko vloži revizija zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan. S sklepom prvega sodišča o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi na pravdo ter sklepom drugega sodišča o zavrnitvi pritožbe in potrditvi takega sklepa zapuščinski postopek ni pravnomočno končan, temveč le prekinjen (določba 210. člena Zakona o dedovanju). Pravilni so tudi nadaljnji razlogi obeh nižjih sodišč, da revizija v zapuščinskem postopku ni dovoljena. Zapuščinski postopek je po svoji naravi nepravdni postopek, za slednjega pa glede na določbo 34. člena Zakona o nepravdnem postopku velja, da revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače. Zakon o dedovanju v zapuščinskem postopku ne predvideva revizije.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo revizijo dediča J. O. zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bila v pretežnem delu zavrnjena pritožba istega dediča in potrjen sklep sodišča prve stopnje o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi nekaterih dedičev na pravdo zaradi neveljavnosti oporoke. Pritožbo dediča J. O. zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrženju revizije je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvega sodišča. Tudi zoper ta sklep sodišča druge stopnje je dedič J. O. vložil revizijo, ki pa je dovoljena iz razlogov, ki jih je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu pod opr. št. II Cp 46/97. V sedanji reviziji revident ponavlja svoje navedbe iz dosedanjih številnih vlog, vztraja pri stališču, da je (prva) revizija dovoljena in meni, da je izpodbijani sklep sodišča druge stopnje neveljaven, ker na to sodišče ni poslal nobene pritožbe.

Revizija ni utemeljena.

Po določbah 357. člena ZPP v zvezi s 381. členom ZPP in tudi 388. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP se pritožba in revizija zoper sklep vloži pri sodišču, ki je izdalo sklep na prvi stopnji. To sodišče po preizkusu pravočasnosti, popolnosti in dovoljenosti vloženega pravnega sredstva ter po njegovi vročitvi ostalim strankam pritožbo ali revizijo skupaj s celotnim spisom pošlje v reševanje pritožbenemu ali revizijskemu sodišču. Zato je revidentovo stališče, da je sklep pritožbenega sodišča nezakonit, ker temu sodišču ni poslal nobene vloge, pravno napačno. Pritožil se je zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrženju revizije in v svoji vlogi, ki jo je naslovil na sodišče prve stopnje (nepravilno pa tudi na revizijsko sodišče) natančno navedel opravilno številko sklepa D 239/95-20, ki ga izpodbija. Glede na tako oznako in vsebino njegove vloge ne more biti dvoma, da se je pritožil zoper sklep o zavrženju revizije, to pritožbo pa je tudi pravilno vložil pri sodišču prve stopnje.

Zmotno je nadaljnje revidentovo mnenje, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije že obravnava njegovo prej vloženo revizijo. Pri tem se revident sklicuje na opr. št. II R 28/96, to pa je oznaka, pod katero je revizijsko sodišče glede na že navedeno določbo 388. člena ZPP, kje se revizija vloži, revidentovo vlogo poslalo sodišču prve stopnje. Napotilo, naj se izvede postopek po določbah 388. do 390. člena ZPP, ne pomeni presoje, da je revizija dovoljena, kot si zmotno razlaga revident, temveč da je še potrebno izvesti preizkus o dovoljenosti, pravočasnosti in popolnosti revizije, kot je to določeno v 389. členu ZPP.

Ta preizkus, ki ga praviloma opravi prvo sodišče, je pokazal, da revizija zoper sklep o prekinitvi zapuščinskega postopka ni dovoljena. Zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje o zavrženju revizije in posledično tudi sklep sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe zoper ta sklep. Po določbi prvega odstavka 400. člena ZPP se lahko vloži revizija zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan. S sklepom prvega sodišča o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi na pravdo ter sklepom drugega sodišča o zavrnitvi pritožbe in potrditvi takega sklepa zapuščinski postopek ni pravnomočno končan, temveč le prekinjen (določba 210. člena Zakona o dedovanju). Pravilni so tudi nadaljnji razlogi obeh nižjih sodišč, da revizija v zapuščinskem postopku ni dovoljena.

Zapuščinski postopek je po svoji naravi nepravdni postopek, za slednjega pa glede na določbo 34. člena Zakona o nepravdnem postopku velja, da revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače. Zakon o dedovanju v zapuščinskem postopku ne predvideva revizije.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče na podlagi določb 393. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.