Jedro

V konkretnem primeru ni spora o tem, da je tožnica solastnica nepremičnin - parcel. Sporen tudi ni njen solastniški delež in njegova vrednost (21.012,79 EUR). Nadalje ni spora o tem, da je tožnica lastnica 50% poslovnega deleža v družbi A. d.o.o. in s tem, glede na višino osnovnega kapitala družbe, premoženja v vrednosti 6.055,00 EUR. Če vrednost premoženja doseže ali preseže 13.780,00 EUR, se v skladu z določbami ZBPP in ZSVarPre, BPP ne odobri. Da bi šlo pri poslovnem deležu za skupno lastnino zakoncev, iz zbranih podatkov ni razvidno. Tožnica tudi ne more uspeti s sklicevanjem na 14. člen ZBPP in zatrjevanjem, da kot solastnica že omenjenih parcel ne more z njimi razpolagati. Po določbi tretjega odstavka 66. člena SPZ lahko namreč solastnik razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov.

Del stavbe oziroma poslovni prostori, ki se omenjajo v izpodbijani odločbi, pa so premoženje, ki je v lasti omenjene družbe in ne (neposredno) v lasti tožnice, zato njihova vrednost za odločanje v konkretnem primeru ni relevantna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), ki jo je le-ta vložila za pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu zoper delodajalca družbo A. d.o.o. zaradi poplačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja.

2. V obrazložitvi se pristojni organ sklicuje na določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki se nanašajo na ugotavljanje pogojev za dodelitve BPP, konkretno tistih, ki se nanašajo na finančni in premoženjski položaj prosilca. Pri tem na podlagi podatkov, ki so razvidni iz prošnje za BPP, in tistih, ki so bili zbrani uradoma, ugotavlja, da je tožnica solastnica nepremičnin - parcel v katastrskih občinah B., C., Č., D., E. in F., ter da po podatkih Geodetske uprave RS vrednost nepremičnin v lasti tožnice znaša 21 012,79 EUR. Ugotavlja tudi, da sodišče v določbah ZBPP in Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) nima pravne podlage, da bi teh nepremičnin ne upoštevalo kot premoženje tožnice, saj na njih ni vpisana nobena pravica ali pravno dejstvo, ki bi omejevalo tožničino lastninsko pravico. Poleg tega je tožnica lastnica 50% poslovnega deleža v podjetju A. d.o.o.. Osnovni kapital podjetja znaša 12 110,00 EUR in torej delež tožnice 6 055,00 EUR. Omenjena družba ima v lasti nepremičnine, in sicer del stavbe s številko ... na parc. št. ... k.o. G., vrednost omenjenega premoženja, ki je v lasti podjetja, pa po podatkih GURS-a znaša 68 021,16 EUR in torej vrednost tožničinega deleža 34 010,58 EUR. Ker ima torej tožnica premoženje, ki presega 13 780,00 EUR, skladno s prvim odstavkom 27. člena ZSVarPre ni upravičena do BPP in je zato pristojni organ njeno prošnjo zavrnil. 3. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je solastnica nepremičnin, ki jih je upošteval pristojni organ pri odločanju (v k.o. B., C., Č., D., E. in F.) do 1/12 oziroma 1/24 ter da je premoženje v fazi razdružitve pri Okrajnem sodišču v H. (N ...) in pri Okrajnem sodišču v I. (N ...). Sklep v I. je v fazi reševanja pritožbe, postopek v H. pa je še v teku. S premoženjem tožnica ne more razpolagati, to pa je situacija iz 14. člena ZBPP, po katerem se premoženje ne upošteva, če prosilec za BPP z njim ne more razpolagati.

4. V zvezi z ugotovitvijo iz odločbe, po kateri je tožnica lastnica poslovnega deleža v družbi A., ki naj bi imelo v lasti poslovne prostore, tožnica navaja, da se skladno z določbami ZSVarPre med premoženje ne štejejo poslovni prostori, ki se uporabljajo za pridobivanje dohodka iz dejavnosti. Pa tudi sicer premoženje podjetja ni premoženje, s katerim lahko lastnik prosto razpolaga, saj je potrebno ločiti med fizično in pravno osebo. Že to, da nekdo prosi za BPP zaradi neizplačila plače, dovolj pove o tem, ali ima nekdo premoženje, oziroma ali razpolaga s premoženjem podjetja ali ne.

5. Pojasni, da je tožnica razvezana, podjetje pa v lasti obeh zakoncev. Pri Okrožnem sodišču je vložena tožba na ugotovitev skupnega premoženja in deležev na skupnem premoženju, zato tožnica s premoženjem, ki je skupno, ne more razpolagati. V družbi, katere solastnica je, ne dobiva plače, saj je direktor družbe njen razvezani mož, ki jo je na ta način povsem onemogočil. 6. Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V konkretnem primeru ni spora o tem, da je tožnica solastnica nepremičnin (parcel) v katastrskih občinah B., C., Č., D., C. in F. Sporen tudi ni njen solastni delež in njegova vrednost (21 012,79 EUR). Nadalje ni spora o tem, da je tožnica po podatkih, zbranih uradoma, lastnica 50% poslovnega deleža v družbi A. d.o.o. in s tem, z ozirom na višino osnovnega kapitala družbe, premoženja v vrednosti 6 055,00 EUR. Del stavbe oziroma poslovni prostori, ki se omenjajo v izpodbijani odločbi, pa so, kot pravilno poudarja tožeča stranka v tožbi, premoženje, ki je v lasti omenjene družbe in ne (neposredno) v lasti tožnice, in zato njegova vrednost za odločanje v konkretnem primeru ni relevantna. Kar pa ne spremni dejstva, da se že v primeru, če vrednost premoženja doseže ali preseže 13 780,00 EUR, v skladu z določbami ZBPP in ZSVarPre, na katere se pravilno sklicuje že pristojni organ za BPP v izpodbijani odločbi, BPP ne odobri in da torej ugotovitev pristojnega organa za BPP glede vrednosti oziroma glede lastništva poslovnih nepremičnin za odločitev ni bistvena. Bistveno je, da tožnica že na podlagi lastništva parcel in poslovnega deleža preseže omenjeni zakonski (vrednostni) prag 13 780,00 EUR, ter da v primeru doseganja oziroma preseganja omenjenega praga dodelitev BPP ni več mogoča. 9. Da bi šlo pri poslovnem deležu za skupno lastnino zakoncev, iz zbranih podatkov ni razvidno. Sicer pa tožnica sama pove, da je tožba na ugotovitev skupnega premoženja v tej zvezi šele vložena in zato ne more uveljavljati drugačnega dejanskega stanja od tistega, ki se upošteva v izpodbijani odločbi. Uspeti pa tudi ne more s sklicevanjem na 14. člen ZBPP in zatrjevanjem, da kot solastnica nepremičnin (že omenjenih parcel) ne more z njimi razpolagati. Po določbi tretjega odstavka 66. člena Stvarnopravnega zakonika lahko namreč solastnik razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov. To pa pomeni, da tožnica lahko svoj delež na nepremičninah odsvoji ali obremeni oziroma pomeni, da tudi solastniško razmerje na nepremičnini samo po sebi ne predstavlja ovire za razpolaganje s tem premoženjem (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014).

10. Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

11. O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

12. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).