Jedro

Ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva (v tem primeru obstoja ustne pogodbe s tožencem), o njem sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). V tem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo in celostno ocenilo vse (pravočasno predlagane) dokaze, toda obstoja ustne pogodbe s tožencem ni moglo zanesljivo ugotoviti. Ker se torej ni moglo zanesljivo prepričati o resničnosti oziroma neresničnosti trditev strank o tem, je glede na dokazno breme pravilno zaključilo, da obstoj ustne pogodbe s tožencem ni dokazan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi toženec moral tožnici plačati 264.470,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2010 dalje (I. točka izreka). Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca v višini 7.819,63 EUR (II. točka izreka).

2. Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da se izpodbijana sodba ne opredeli do razlogov za razveljavitev, temveč ugotovi, da se zahtevek glasi na kupnino 150.000,00 EUR, od česar znašajo obresti 89.469,90 EUR in 20% DDV 47.893,98 EUR, kar skupaj znaša 287.363,88 EUR oziroma 264.470,96 EUR po odštetju zavrnjenih obresti v višini 22.892,92 EUR. Po mnenju pritožnice bi se moralo sodišče opredeliti le do pritožbenih ugovorov toženca in ugoditi tožbenemu zahtevku(1). Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki naj bi brez obrazložitve izpovedbi prič R.K. in F.P. ml. ocenilo kot neprepričljivi, čeprav dodatno izvedeni dokazi njune verodostojnosti niso omajali. Prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni opredelilo do projekta gradbenih del, ki potrjuje, da je toženec načrtoval fitnes, do njegove poslovne vizitke, ki potrjuje, da se je toženec dogovarjal v svojem imenu in policijskega zapisnika o naznanilu toženčevega kaznivega dejanja. Prav tako ni odgovorilo na tožničine navedbe o trajni vgradnji opreme, o pozivu toženca k plačilu in o poplačilu gradbenika s fitnes opremo s strani toženca. Meni, da je bil dokazni predlog za zaslišanje gradbenika pravočasno podan, saj je bila oprema dokončno odprodana šele ob koncu pravde, zaradi česar ni prekluzije. Prav tako je prvostopenjsko sodišče nepravilno presodilo, da sta dokazna predloga s pisno izjavo S.H. in J.D. predložena prepozno, saj predstavljata odgovor na nove navedbe toženca. Poudarja, da je bila prisiljena skleniti shranjevalno pogodbo, ki je imela vlogo prevzemnega zapisnika, saj je tožencu opremo že izročila v posest. Šele ob izročitvi opreme je tožnica izvedela za obstoj družbe S., d. o. o., saj ni vedela, da je toženec zastopnik več pravnih oseb. Izročitev opreme torej potrjuje shranjevalna pogodba in vgraditev opreme s strani S., d. o. o., kar potrjuje izpovedba priče A.S. in fotografije, vendar se do teh dokazov sodišče ni opredelilo. Navaja, da je v predračunu natančno specificirana oprema, saj vsebuje tovarniške oznake opreme iz kataloga, ki je bil predložen kot dokaz. Pri tem opozarja, da računa za opremo ni mogla izdati, ker bi morala financirati DDV, čeprav je toženec povedal, da plačilo konec januarja ne bo opravljeno. Tudi popis opreme je enak kot v pravdi zoper družbo S., d. o. o., razlika je le v popisu za shranjevalno pogodbo in kasneje izdanim predračunom, saj je bila prva provizorična in nepopolna, druga pa natančna in popolna. Nadalje pojasnjuje, da je do vložitve tožbe minilo manj kot 5 let. Po mnenju pritožnice toženec ni dokazal, da je bilo v objekt vlomljeno in oprema ukradena, saj policijskega zapisnika ni predložil, do česar se sodišče ni opredelilo. Tožnica je nasprotno dokazovala, da je bila oprema prodana, kar potrjujejo fotografije. Sklicuje se na izpovedbo priče R.K., ki je potrdila, da je toženec osebno kupil opremo in navaja, da je toženec upnike po opravljenem delu napotil na družbo S., d. o. o. Sodišče se ni opredelilo do trditev, da je toženec izvajal dejavnost in služil na račun fitnes opreme, saj je vodil ŠC in uporabljal več športnih društev ter družbo S., d. o. o., v kateri je imel prek NK 10% lastniški delež. Opozarja, da v spornem obdobju toženec ni bil v tujini kot trener, o čemer je tožnica predložila dokaze. Glede opravljenega plačila 450.000,00 SIT navaja, da predstavlja obrok obresti, ki so sicer res presegale dolgovani znesek, vendar bi se razlika poračunala ob naslednjem obroku. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Toženec je na pritožbo pravočasno odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretni zadevi je tožnica od toženca, s katerim naj bi sklenila ustno prodajno pogodbo, zahtevala plačilo kupnine v višini 150.000,00 EUR (za audio, fitnes in gostinsko opremo), pogodbene obresti in DDV, kar je skupaj znašalo 287.363,88 EUR. Po pravnomočni zavrnitvi tožbenega zahtevka glede obresti v znesku 22.892,92 EUR, tožnica vtožuje še plačilo 264.470,96 EUR. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila oprema prepeljana v objekt ŠC, ki je bil v lasti družbe S., d. o. o., s katero je tožnica sklenila shranjevalno pogodbo. Prav tako ni bilo sporno, da je prevoz opreme organiziral toženec. Vendar je slednji zanikal sklenitev ustne prodajne pogodbe s tožnico in navajal, da je družba S., d. o. o., le naredila uslugo tožnici s tem, ko je hranila opremo. V obravnavanem primeru je bil torej sporen obstoj ustne prodajne pogodbe.

6. Pritožba prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do razloga za razveljavitev prve sodbe (sklep VSL I Cp 286/2014), to je, da razlogi za prisojo 47.893,98 EUR (kar predstavlja DDV) nasprotujejo izreku. Ker je prvostopenjsko sodišče v ponovnem sojenju tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, te kršitve že po naravi stvari ni več. Dodatno opredeljevanje do v prvi sodbi storjene kršitve zato ni bilo potrebno.

7. Zmotno je nadalje stališče pritožnice, da bi se moralo prvostopenjsko sodišče v novem sojenju opredeliti le do pritožbenih ugovorov toženca. Vsebinski vidik pravice do kontradiktornosti namreč sodišču prve stopnje nalaga, da se opredeli do vseh, za odločitev v tej zadevi pomembnih, ugovorov toženca, torej tudi tistih, podanih v pripravljalnih vlogah v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato ni mogoče pritrditi pritožnici, da je izpodbijana sodba nezakonita, ker je prvostopenjsko sodišče dokaze ocenilo drugače kot v prvotnem sojenju. Sodišče prve stopnje na dokazno oceno iz razveljavljenega sojenja ni vezano, saj v vsakem (tudi ponovljenem) sojenju sodišče, ki dokaze izvaja, napravi njihovo novo oceno. Sodišče prve stopnje se je po napotilih pritožbenega sodišča v ponovljenem sojenju moralo opredeliti do ugovorov toženca, ki jih v prvotnem sojenju ni upoštevalo. Odgovor na te ugovorne navedbe pa je sodišče prve stopnje privedel do drugačne ocene izvedenih dokazov in posledično do zavrnitve tožbenega zahtevka.

8. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki ni izvedlo dokaza z zaslišanjem I.D. in S.Č., je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica zaslišanje teh dveh prič predlagala v vlogi z dne 14. 5. 2013. Z njunim zaslišanjem je želela dokazati svojo (prav tako v tej vlogi prvič postavljeno) trditev, da je toženec pred dobrim mesecem oddal oziroma prodal še zadnjo fitnes opremo, ki je bila v objektu, gradbeniku I.D. V tej vlogi zatrjevana prodaja sicer ni bila časovno povsem konkretizirana, vendar pa je iz besed „pred dobrim mesecem“ mogoče sklepati, da je do nje prišlo vsaj en mesec pred 14. 5. 2013, to pa je v času še pred opravljenim narokom dne 26. 3. 2013, na katerem je tožnica še imela možnost navajati in predlagati dokaze. Tožnica bi zato, da bi zadostila pogojem iz 286. člena ZPP, morala pojasniti, zakaj tega dejstva (in s tem dejstvom povezanih dokazov) ni mogla navesti že na naroku 26. 3. 2013, ter za svoje navedbe ponuditi tudi dokaze. Tega pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni storila. Na obravnavi dne 14. 5. 2013 je sicer pojasnila, da je za odtujitev izvedela šele pred nekaj dnevi (kar kasneje konkretizira tako, da pove, da je za to izvedela štiri dni pred obravnavo dne 14. 5. 2013(2)), vendar pa nikoli ni navedla, kje oziroma od koga je to izvedela, najpomembnejše pa je, da trditve o tem, kdaj je za novo dejstvo izvedela, ni prav z ničemer izkazala. Zgolj pavšalna navedba pa ob ugovoru toženca, da gre za prepozne navedbe in prepozne dokaze, ne zadostuje(3). Sodišče prve stopnje je tudi glede dokaznega predloga s pisnima izjavama prič S.H. in J.D. ravnalo pravilno, ko mu ni sledilo. Ne držijo namreč navedbe tožnice, da sta izjavi predstavljali odgovor na nove navedbe toženca (glede teh bi bil toženec že prekludiran), temveč sta bili namenjeni dokazovanju obstoja ustne prodajne pogodbe(4). To pa je dejstvo, ki je bilo zatrjevano že v tožbi in je ves čas sporno.

9. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom prvostopenjskega, da tožnica ni izkazala obstoja ustne prodajne pogodbe, sklenjene s tožencem in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev od 11. do 25. točke izpodbijane sodbe. Že sodišče prve stopnje je pravilno in natančno obrazložilo, da je neživljenjsko, da bi tožnica kot pravna oseba sklenila ustno pogodbo za tako visok znesek kupnine (150.000,00 EUR) glede na njeno siceršnjo skrbno ravnanje. Preostale pogodbe glede opreme je namreč sklenila pisno, čeprav so bile manj pomembne (na primer shranjevalna pogodba (B4, B5) za zanemarljivo vrednost in pogodba o najemu opreme z družbo, katere direktor je bil sorodnik F.P. ml. (A43)). Utemeljeno je kot neprepričljivo ocenilo, da oseba, ki sklene prodajno pogodbo po pooblastilu (A45, A40), to sklene ustno in izročitev opreme v tako visokem znesku opravi brez primopredajnega zapisnika. Da tožnica sama ni vedela, ali je sporna prodajna pogodba res sklenjena s tožencem osebno (in ne s pravno osebo) potrjuje dejstvo, da je tožbo sprva vložila zoper družbo S., d. o. o. (B3). Na neobstoj ustne prodajne pogodbe kaže tudi ravnanje tožnice, ki je (še vedno kot lastnica) z družbo S., d. o. o., v januarju sklenila shranjevalno pogodbo. Enako velja za dejstvo, da je tožencu in družbi S., d. o. o., leta 2006 in 2007 izstavila predračun, kar ne bi bilo potrebno, če bi že novembra 2005 prišlo do sklenitve ustne prodajne pogodbe. Nenazadnje gre pritrditi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da ni razumljivo, da bi tožnica z vložitvijo tožbe za tako visoko kupnino čakala do 29. 11. 2010(5), čeprav ji je (po lastnih trditvah) nastajala škoda in čeprav toženec kupnine ni plačal že od konca januarja (oziroma od junija 2006 po odlogu plačila).

10. Res je, da obstajajo določeni indici, ki bi lahko kazali na obstoj prodajne pogodbe s tožencem, na kar tožnica obsežno opozarja v pritožbi. Vendar pa ti posamezni indici ne zadoščajo za to, da bi sodišče lahko na njihovi podlagi naredilo drugačen dejanski zaključek o tem, ali je bila kupna pogodba s tožencem sklenjena. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, je bilo dokazno breme za trditev o sklenitvi ustne pogodbe s tožencem (in njeni vsebini) na tožnici. To svojo trditev bi morala dokazati s stopnjo prepričanja, to je do te mere, da bi bil glede obstoja tega dejstva izključen vsak razumen dvom oziroma, da o resničnosti dejstva ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek.(6) To pa ji tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo. Ko pa sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva (v tem primeru obstoja ustne pogodbe s tožencem), o njem sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). V tem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo in celostno ocenilo vse (pravočasno predlagane) dokaze, toda obstoja ustne pogodbe s tožencem ni moglo zanesljivo ugotoviti. Ker se torej ni moglo zanesljivo prepričati o resničnosti oziroma neresničnosti trditev strank o tem, je glede na dokazno breme pravilno zaključilo, da obstoj ustne pogodbe s tožencem ni dokazan(7).

11. Drugačne odločitve pritožnica ne more doseči s pritožbenimi očitki, da se sodišče prve stopnje do nekaterih dokazov ni opredelilo. To, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ne obravnava izrecno konkretne dokazne vrednosti prav vsakega izmed izvedenih dokazov, namreč ne predstavlja vselej zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pa tudi ne kršitve 8. člena ZPP ali celo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kadar izvedba nekaterih dokazov pokaže, da je njihovo sporočilo irelevenatno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne.(8) Med take dokaze sodijo tudi v pritožbi posebej izpostavljeni. Za presojo, ali je bila sklenjena ustna pogodba s tožencem, je tako nerelevanten projekt gradbenih del, ki naj bi potrjeval, da je toženec načrtoval fitnes, saj je bil ta izdan družbi S., d. o. o., in ne tožencu. Enako velja za poslovno vizitko toženca (A31) in policijski zapisnik o naznanilu kaznivega dejanja toženca (A37), saj omenjeni dokazili (niti posredno) ne izkazujeta obstoja ustne prodajne pogodbe s tožencem(9). Prav tako trajna vgradnja gostinske opreme v objekt družbe S., ne pomeni, da je bila oprema dejansko izročena tožencu, temveč potrjuje le, da je bila ta v posesti S., d. o. o., kar v obravnavanem primeru niti ni bilo sporno (sklenitev shranjevalne pogodbe in prevoz objekt v ŠC nista bila sporna)(10). Tudi poziv tožencu k plačilu ne more omajati prepričljive dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, saj je tožnica k plačilu pozivala tako družbo S., d. o. o., kot tudi toženca (prilogi A6 in A7), kar kaže, da tožnica ni vedela, s kom naj bi bila zatrjevana prodajna pogodba sklenjena. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do trditev o toženčevem izvajanju dejavnosti na račun fitnes opreme, saj je v 25. točki obrazložitve zapisalo, da toženec kot fizična oseba (razen v obliki s. p.) ne more opravljati dejavnosti, predvsem pa je bil ŠC kjer naj bi toženec izvajal dejavnost, v lasti družbe S., d. o. o., oprema pa se je nahajala v njenih prostorih.

12. Ob povedanem pritožbeno pojasnjevanje, da tožnica ni vedela, da je toženec zastopnik več pravnih oseb, ni odločilno. Za odločitev v sporu bi namreč tožnica morala izkazati, da je toženec pogodbo sklenil v lastnem imenu (in ne morebiti v funkciji direktorja pravne osebe). Neprepričljive so tudi pritožbene navedbe, da je bila tožnica po izročitvi opreme prisiljena skleniti shranjevalno pogodbo, ker je toženec izjavil, da ne more plačati kot dogovorjeno, saj bi lahko tožnica za zavarovanje plačila sklenila prodajno pogodbo s pridržkom lastninske pravice. Dodati velja, da bi v primeru, ko bi bila oprema resnično izročena tožencu po ustni prodajni pogodbi, s tem prišlo do prenosa lastninske pravice in naknadna sklenitev shranjevalne pogodbe za že predhodno prodano opremo ne bi bila mogoča. Ker je bila shranjevalna pogodba, ki jo je tožnica sklepala kot lastnica, sklenjena z družbo S., d. o. o. (in ne tožencem, in sicer šele po opravljeni izročitvi opreme) tudi ni mogoče slediti pritožnici, da naj bi imela vlogo prevzemnega zapisnika. Ob upoštevanju, da tožnica ni uspela dokazati obstoja prodajne pogodbe za opremo s tožencem, vprašanje ali je bila ta ukradena, ni odločilno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo kupnine, kakor tudi ne vprašanje, ali je bil toženec v letih 2005 – 2008 trener v tujini.

13. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je podal toženec, ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča in stroškovno ni bil potreben, zato tudi toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

Op. št. (1): Tako bi moralo sodišče ugotoviti, da je izkazano pooblastilo F.P. ml. za zastopanje tožnice, ugotoviti, da z družbo S, d. o. o., prodajna pogodba ni bila sklenjena, presoditi, da ugovor o nenavzočnosti prič pri sklenitvi posla ni relevanten, saj sta jim o poslu izpovedali pravdni stranki, da vgradnja opreme predstavlja priznanje prevzema in prisvojitve opreme, saj ni logično, da bi jo toženec podaril družbi S., d. o. o., ki je ne pozna. Pritožnica poudarja, da nejasnost, ali je toženec sklenil pogodbo kot zastopnik ali fizična oseba, pomeni, da je ta bila sklenjena. Pojasnjuje tudi, da sta ugovora zastaranja in neizpolnitve neutemeljena, saj je bila dogovorjena zaporedna izpolnitev, toženec pa nezmožnosti izpolnitve ni uveljavljal. Op. št. (2): Glej vlogo tožnice z dne 29. 8. 2013, list. št. 155. Op. št. (3): Podobno tudi sodba II Ips 400/2009 z dne 21. 10. 2010 Op. št. (4): Glej list. št. 129, drugi odstavek in list. št. 131. Op. št. (5): Oziroma do januarja 2009, ko je vložila tožbo zoper družbo SMI, čeprav je bilo plačilo dogovorjeno za konec januarja 2006 oziroma je junija 2006 tožnica privolila v odlog plačila zgolj zaradi dogovora o plačilu obresti, toženec pa je plačal le prvi obrok za junij 2006. Op. št. (6): VSL sodba I Cp 2835/2009 s 4. 11. 2009 in VSL sodba II Cp 2575/2009 z 11. 11. 2009, J. Zobec in Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, Ljubljana, str. 386. Op. št. (7): Pritožbeno sodišče pa ob tem še pojasnjuje, da ni razumljivo pritožbeno opozarjanje, da je pooblastilo F.P. ml. za zastopanje tožnice izkazano, saj je to prvostopenjsko sodišče v 11. točki obrazložitve ugotovilo. Navedba pritožbe, da z družbo S., d. o. o., ni bila sklenjena prodajna pogodba za odločitev v sporu ni relevantna, saj je bistveno vprašanje, ali je bila ta sklenjena s tožencem. Sklicevanje na izpovedbe prič, ki naj bi jim o poslu povedali pravdni stranki, ne more privesti do drugačne odločitve, saj nobena izmed zaslišanih prič pri sklenitvi posla ni bila navzoča. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da priči R.K. (ki je izpovedala, da ji je toženec povedal, da je kupil opremo) dejansko stanje ni bilo pravilno predstavljeno, saj je menila, da je objekt ŠC v lasti toženca, čeprav je bila lastnica družba S., d. o. o. Prvostopno sodišče je prepričljivo obrazložilo, da tudi izpovedbe drugih prič (M.S.) potrjujejo, da je laično delovalo, da toženec nastopa v lastnem imenu, čeprav se je slednji neformalno dogovarjal v imenu pravnih oseb. Obrazloženo je ovrglo tudi verodostojnost F.P., saj ta ni izpovedal na podlagi lastnih zaznav (ni bil navzoč ob sklenitvi pogodbe), temveč le posredno, na podlagi tega, kar mu je povedal sin. Glede na interes za izid v pravdi tudi ni mogoče slediti njegovi izpovedi, da mu je toženec v letu 2008 na vprašanje odvrnil, da bo kmalu plačana kupnina, saj ni življenjsko, da bi se zadovoljil s takim odgovorom toženca, če že od leta 2006 kupnina ni bila plačana (oziroma od junija 2006 tudi niso bile plačane obresti) in glede na nastanek škode tožnici zaradi neplačila. Končno tudi pritožbeno sodišče ocenjuje izpovedbo F.P. ml. o plačilu obresti kot neverodostojno, saj plačanih 450.000 SIT presega dogovorjeni znesek obresti, pri čemer je njegova izpovedba o plačilu obresti za marec (list. št. 94, drugi odstavek) v nasprotju s trditvami tožnice, da so bile plačane za mesec junij. Nenazadnje ni mogoče pritrditi pritožnici, da naj bi bil predmet pogodbe določen, saj je popis opreme vseboval le šifre, kataloga opreme pa tožnica kljub večkratnim pozivom toženca, ni predložila (glej tretjo pripravljalno vlogo - list. št. 69 in peto pripravljalno vlogo - list. št. 100, 3. odstavek 10. točke). Neprepričljive so nadalje pritožbene navedbe, da tožnica opreme ne bi podarila nekomu, ki ga ne pozna (glede na ugovor toženca, da družba S., d. o. o., tožnici naredila uslugo, ko je opremo sprejela v hrambo), kakor tudi trditve, da nejasnost, ali je toženec sklenil pogodbo kot zastopnik ali kot fizična oseba pomeni, da je bila ta sklenjena. Prav tako pritožnica ne more uspeti s pojasnjevanjem, da je ugovor zastaranja in neizpolnitve neutemeljen, saj je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo že zato, ker tožnica ni dokazala obstoja ustne pogodbe s tožencem.

Op. št. (8): Primerjaj II Ips 477/2003. Op. št. (9): Poslovna vizitka dokazuje le, da je bil toženec predsednik športnega društva in ne izkazuje obstoja ustne prodajne pogodbe s tožencem, medtem ko obvestilo o protipravnem ravnanju predstavlja dokumentacijo, izdelano s strani tožnice, ki jo je posredovala upravi RS, ministrstvu za notranje zadeve.

Op. št. (10): Vgraditev opreme torej ne dokazuje, da je toženec osebno sklenil prodajno pogodbo s tožnico, saj je opremo vgradila družba S., d. o. o. (in ne toženec), ki ji je bila oprema nesporno izročena in bi tako lahko predstavljala zgolj kršitev shranjevalne pogodbe.