Jedro

Uvodni del 48.a člena ZLPP je uzakonil domnevo, da je družbena lastnina oškodovana v vseh primerih, naštetih v omenjenem zakonskem določilu. Tisti, v katerega breme je domneva uzakonjena, pa lahko dokazuje nasprotno (tretji odstavek 221. člena ZPP 1977).

Omenjena domneva se v obravnavanem primeru nanaša tudi na ukrep, izrečen v točki I/3 izreka odločbe tožene stranke. Ta ukrep je tožena stranka izrekla tožeči stranki, ker je na podlagi revizijskega poročila ugotovila, da naj bi prišlo do oškodovanja družbene lastnine po 7./ in 10/ točki 48a člena ZLPP. Revizijsko poročilo je javna listina, ki dokazuje resničnost v njej (listini) ugotovljenih dejstev. Dovoljeno pa je dokazovati, da so dejstva v javni listini neresnično ugotovljena (prvi in tretji odstavek 230. člena ZPP 1977). Nepravilno evidentiranje poslovnega dogodka ni podlaga za ugotovitev oškodovanja družbene lastnine. Če tožeča stranka dokaže, da gre za drugačen poslovni dogodek kot to izhaja iz knjigovodskih podatkov, in da zaradi njega družbena lastnina ni bila oškodovana, ji ni mogoče izreči ukrepov iz 48č člena ZLPP.

Odpise terjatev ureja v 50. členu ZR in pozna dve vrsti odpisov: s popravkom vrednosti v celoti (sedmi odstavek 50. člena) in dokončni odpis z neposrednim odpisom (dvanajsti odstavek 50. člena). Do odpisa s popravkom vrednosti v celoti je prišlo, če so bile izpolnjene predpostavke iz sedmega odstavka 50. člena ZR. Zaradi izpolnitve omenjenih predpostavk so bile terjatve dvomljive, zato jih podjetje ni moglo izkazovati kot prihodek. To pa ni pomenilo, da jih zaradi možnosti izterjave ni imelo več evidentiranih. Izostanek ustrezne aktivnosti za njihovo izterjavo pa pomeni po določbah ZLPP oškodovanje družbene lastnine. Ustrezna aktivnost, ki upravičuje neupoštevanje omenjenih terjatev pri sestavi otvoritvene bilance po določbah ZLPP, pa je tista, ki po 7. točki 48a člena ZLPP utemeljuje njihov odpis. Pri tem ZLPP ne dela nobene razlike glede odpisov po sedmem ali dvanajstem odstavku 50. člena ZR.

Izrek

1. Revizija se v delu, v katerem izpodbija tožeča stranka sodbo sodišča druge stopnje v drugem odstavku izreka (zavrnitev pritožbe tožeče stranke kot neutemeljene), zavrne kot neutemeljena;

2. V ostalem delu se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvem, tretjem in četrtem odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: "Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo".

3. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po dosedanjih predpisih.

Po reviziji, opravljeni po 48. členu in sledečih Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS štev. 55/92...1/96; v nadaljevanju: ZLPP), je tožena stranka z odločbo z dne 24.2.1994 štev... naložila tožeči stranki, da mora:

1./ povečati terjatve do kupcev v državi in hkrati začetni družbeni kapital za 711.992.382,70 SIT, 2./ povečati terjatve do kupcev v tujini in hkrati začetni družbeni kapital za 397.256.008,50 SIT, 3./ povečati razne kratkoročne terjatve in hkrati začetni družbeni kapital za 20.643.594,80 SIT.

Zaradi izvedbe gornjih ukrepov ji je naložila tudi, da mora v svojem računovodstvu izvesti ustrezna knjiženja zaradi pravilnega izkazovanja družbenega kapitala po stanju na dan 1.1.1993. Odločbo tožene stranke je tožeča stranka izpodbijala s tožbo po petem odstavku 48b člena ZLPP. Sodišču je predlagala, naj jo razveljavi.

Sodišče prve stopnje je tožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo razveljavilo v delu, v katerem je tožena stranka zahtevala od tožeče stranke povečanje raznih kratkoročnih terjatev in hkrati začetnega družbenega kapitala za 20.643.594,80 SIT (tč. 3./ zgoraj). V ostalem delu, to je glede ukrepov, navedenih v točkah 1./ in 2./ zgoraj, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje sta vložili pritožbi obe pravdni stranki, vsaka zoper tisti del, v katerem na prvi stopnji ni uspela. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v razveljavitvenem delu (razveljavitev odločbe tožene stranke glede ukrepa pod točko 3./ zgoraj) spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi na razveljavitev tega dela odločbe tožene stranke.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo v celoti. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj v celoti ali deloma razveljavi odločbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala, naj revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zaradi neutemeljenosti zavrne.

Revizija je utemeljena le v manjšem delu, sicer pa ne.

Uvodni del 48a člena ZLPP je uzakonil domnevo, da je družbena lastnina oškodovana v vseh primerih, naštetih v omenjenem zakonskem določilu. Tisti, v katerega breme je domneva uzakonjena, pa lahko dokazuje nasprotno (tretji odstavek 221. člena ZPP 1977).

Omenjena domneva se v obravnavanem primeru nanaša tudi na ukrep, izrečen v točki I/3 izreka odločbe tožene stranke. Ta ukrep je tožena stranka izrekla tožeči stranki, ker je na podlagi revizijskega poročila ugotovila, da naj bi prišlo do oškodovanja družbene lastnine po 7./ in 10/ točki 48a člena ZLPP. Revizijsko poročilo je namreč javna listina, ki dokazuje resničnost v njej (listini) ugotovljenih dejstev. Dovoljeno pa je dokazovati, da so dejstva v javni listini neresnično ugotovljena (prvi in tretji odstavek 230. člena ZPP 1977).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da poslovni dogodek, ki ga je tožeča stranka knjigovodsko izkazala kot brezobrestni dolgoročni kredit, in njegov poznejši odpis, ni bil kredit, ampak plačilo za nakup evidenčnih deviznih pravic. Ugotovilo je tudi, da zaradi tega dejanja pri tožeči stranki ni prišlo do oškodovanja družbene lastnine. S tako ugotovljenim dejanskim stanjem se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče, menilo je samo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Tako ugotovljeno dejanskega stanje pove, da je tožeči stranki uspelo dokazati, da v zvezi z ukrepom pod točko I/3 izreka odločbe tožene stranke ne gre za takšen poslovni dogodek, kakršnega je ugotovil revizijski organ, s tem pa tudi ne za primer iz 7. oziroma 10. točke 48a člena ZLPP. Ne glede na to pa je tožeči stranki (predvsem) uspel tudi dokaz, da zaradi poslovnega dogodka, ki je bil podlaga za izrek omenjenega ukrepa, ni prišlo do oškodovanja družbene lastnine. Čim pa je tožeči stranki takšen dokaz uspel, je sodišče prve stopnje pravilno delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo odločbo tožene stranke pod točko I/3 izreka ("povečanje raznih kratkoročnih terjatev in hkrati začetnega družbenega kapitala" za 20.643.594.80 SIT).

V zvezi z omenjeno odločitvijo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče menilo, da se tožeča stranka, ker je poslovni dogodek v knjigovodstvu izkazala kot brezobrestni kredit, ne more sklicevati na to, da je šlo samo za navidezno knjiženje. S takšnim stališčem se revizijsko sodišče ne strinja. Poslovnega dogodka ne opredeli njegovo knjigovodsko evidentiranje, ampak obratno. Poslovni dogodki so podlaga za knjiženje. Knjigovodsko jih je treba evidentirati tako, da knjigovodski podatki prikazujejo resnično stanje. Če ne prikazujejo resničnega stanja, to niti dejansko niti pravno poslovnega dogodka ne opredeli drugače. Lahko pa sproži sankcije zaradi nepravilnega knjiženja. Te pa niso v spremembi resničnega dejanskega stanja poslovnega dogodka niti v njegovi drugačni pravni opredelitvi. Zato samo okoliščina, da tožeča stranka poslovnega dogodka v knjigovodstvu ni izkazovala pravilno, ne more imeti za posledico ukrepa pod točko I/3 izreka odločbe tožene stranke, ki tožeči stranki nalaga ukrep zaradi izničenja oškodovanja družbene lastnine, do katerega sploh ni prišlo (dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, s katero se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče).

Iz povedanega sledi, da je pritožbeno sodišče pri ugoditvi pritožbi tožene stranke materialno pravo zmotno uporabilo. Zato je revizijsko sodišče reviziji tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP 1977 delno spremenilo tako, kot to izhaja iz 2./ točke izreka te sodbe.

Delo izvedenca je omejeno na ugotavljanje in razjasnjevanje dejstev (250. člen ZPP 1977). Če se izvedenec pri opravljanju te naloge glede določenih pravnih situacijah tudi pravno opredeli, prekorači izvedeniško nalogo. Samo zaradi tega pa njegovo mnenje ni neuporabno. Če je sodišče pri uporabi izvedeniškega mnenja izrazilo tudi svoje strinjanje s izvedenčevim pravnim stališčem, to ne pomeni, da je prepustilo sojenje njemu. Pravno situacijo, o kateri je izvedenec izrazil svoje mnenje, je presodilo tudi samo, svojo presojo pa je izrazilo s strinjanjem z izvedencem. Način, kako je izrazilo svojo pravno presojo, pa ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kot to zmotno meni tožeča stranka v reviziji.

Razen zgoraj navedenega se, izven zmotne uporabe materialnega prava, nanašajo revizijske navedbe samo na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je bilo podlaga tudi odločitvi pritožbenega sodišča, ali pa na določena ravnanja sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka opredeljuje kot kršitve postopka.

Zmotno in/ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977), to pa tudi niso omenjena ravnanja sodišča prve stopnje, če bi jih res bilo mogoče opredeliti kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V takšnem primeru bi namreč šlo samo za relativne bistvene kršitve določb pravdnega postoka. Te pa, če je do njih prišlo v postopku pred sodiščem prve stopnje, niso revizijski razlog (prvi odstavek 385. člena ZPP 1977).

Po 1. točki 3. člena Uredbe o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (Ur. list RS štev. 24/93...5/95; v nadaljevanju: uredba) se otvoritvena bilanca izdela ob upoštevanju posameznih postavk sredstev in obveznosti do virov sredstev iz bilance stanja podjetja, ki je sestavljena v skladu z Zakonom o računovodstvu (Ur. list SFRJ štev. 12/89...61/98 in SRS štev. 42/90; v nadaljevanju: ZR). Pri tem se pri vrednotenju terjatev do kupcev v Sloveniji preverja upravičenost odpisov (tretji odstavek 32. člena uredbe), z nekoliko drugačno ubeseditvijo pa določa to tudi drugi odstavek 35. člena uredbe glede vrednotenja terjatev iz poslovanja s tujino.

Odpise terjatev, o katerih govorita 32. in 35. člen uredbe, ureja v 50. členu ZR, na katerega se uredba v 1. točki 3. člena tudi sklicuje. ZR pozna dve vrsti odpisov: s popravkom vrednosti v celoti (sedmi odstavek 50. člena) in dokončni odpis z neposrednim odpisom (dvanajsti odstavek 50. člena). Do odpisa s popravkom vrednosti v celoti je prišlo, če so bile izpolnjene predpostavke iz sedmega odstavka 50. člena ZR. Zaradi izpolnitve omenjenih predpostavk so bile terjatve dvomljive, zato jih podjetje ni moglo izkazovati kot prihodek. To pa ni pomenilo, da jih zaradi možnosti izterjave ni imelo več evidentiranih. Izostanek ustrezne aktivnosti za njihovo izterjavo pa pomeni po določbah ZLPP oškodovanje družbene lastnine. Ustrezna aktivnost, ki upravičuje neupoštevanje omenjenih terjatev pri sestavi otvoritvene bilance po določbah ZLPP, pa je tista, ki po 7. točki 48a člena ZLPP utemeljuje njihov odpis. Pri tem ZLPP ne dela nobene razlike glede odpisov po sedmem ali dvanajstem odstavku 50. člena ZR.

Ker tožeča stranka po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje utemeljenosti odpisov iz točk I/1 in I/2 izreka odločbe tožene stranke ni v nobenem primeru dokazala na način iz 7. točke 48a člena ZLPP, dokazati pa bi to morala ona (uvodno besedilo 48a člena ZLPP), je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo.

Glede na zgoraj povedano revizijski razlogi, s katerimi izpodbija tožeča stranka odločitev pritožbenega sodišča, nanašajočo se na točki I/1 in I/2 izreka odločbe tožene stranke, niso utemeljeni. Ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere pazi revizijsko sodišče po 386. členu ZPP 1977 po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno. Pri tem je na podlagi prvega in drugega odstavka 166. člena ZPP 1977 odločilo tudi o stroških postopka in sicer tako, kot to izhaja iz 2. in 3. točke izreka te sodbe. Pri tem je upoštevalo določbo 155. člena ZPP 1977 in okoliščino, da so bili stroški postopka, ki odpadejo na začetne vrednosti spornega predmeta, bistveno večji od stroškov, ki odpadejo na nadaljnje vrednosti spornega predmeta.