Jedro

Na podlagi teorije o limitirani akcesornosti udeležbe je za presojo kaznivosti ravnanja obdolžene B. B. kot pomočnice zadoščala ugotovitev, da je bilo storjeno naklepno kaznivo dejanje v objektivnem pomenu, medtem ko krivda glavnega storilca z vidika presoje pomoči ni (bila) relevantna. Pravilna je zato utemeljitev izpodbijanega sklepa, da razpravljajoča sodnica za presojo očitkov obdolženi B. B. ni bila dolžna predhodno ovrednotiti ravnanj obdolženega A. A. in njegove vloge pri očitanem kaznivem dejanju, ter na podlagi vseh ugotovljenih relevantnih okoliščin posledično pravilen in razumen sklep, da zgolj dejstvo, da je sodnica sprejela sporazum o priznanju krivde za obdolženko, samo po sebi ne zadošča za objektivno utemeljen dvom v njeno nepristranskost.

Drži sicer, da sprejem priznanja krivde pomočnika pri delictum proprium ni mogoč brez opredelitve do statusa glavnega storilca, kot poudarja zagovornica, vendar ne tudi kot individualno določene osebe.

Da je bilo očitano ravnanje obdolženca v nasprotju z interesi zavarovalnice, povsem določno opredeljuje (že) navedba, da ji je na opisan način povzročil škodo.

Dejanske ugotovitve potrjujejo posebno lastnost obdolženca, ki je konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, in je izvirala iz njegovega formalnega položaja v oškodovani zavarovalnici; v okviru funkcije izvršilnega direktorja pa je bilo obdolžencu zaupano njeno (tuje) premoženje.

Namen kot zakonski znak kaznivega dejanja se ugotavlja po istih pravilih kot krivda, saj ugotovljeni namen pomeni tudi ugotovljeno voljno sestavino direktnega naklepa, pri čemer pa se namen ugotavlja kot višja stopnja oziroma dodatno zahtevana vsebina voljne sestavine naklepa.

Sklepanje sodišča o morebitnem motivu obdolženca za izvršitev dejanja je sicer (morda) res odveč, vendar za odločitev o obtožbi (sploh) ni relevantno.

Nedvomno, s stopnjo gotovosti podprto in argumentirano prepričanje, da je storilec (prav) obdolženec, že v osnovi izključuje potrebo po utemeljevanju, ali bi morda tudi kakšna druga oseba imela interes za izplačilo odškodnine družbi X.

Že z izrekom obsodilne sodbe obdolžencu je potrjen obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, kot podlage za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku.

Izrek

I.Pritožbi obdolženega A. A. in njegove zagovornice se kot neutemeljeni zavrneta in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 450,00 EUR.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen eno leto in deset mesecev zapora, v katero je vštelo čas pridržanja obdolženca. Y. je v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, medtem ko je na isti pravni podlagi odločilo, da je obdolženec dolžan oškodovani družbi Z. d.d. plačati 375.430,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2013 do plačila, v presežku zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti pa je zavarovalnico napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da mora obdolženec povrniti stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2.Zoper sodbo sta se pritožila obdolženec in njegova zagovornica, slednja zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji in odločitve o priznanem premoženjskopravnem zahtevku, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep pa spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, odpravi začasno zavarovanje in oškodovano zavarovalnico s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, podrejeno pa sodbo razveljavi, odrejeno začasno zavarovanje odpravi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje - iz razlogov pristranskosti razpravljajoče sodnice pred novi senat, kot navaja. Obdolženec sam v (dodatni) lastni pritožbi izpostavlja zlasti nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, kot navaja uvodoma, višjemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep pa spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, odpravi odrejeno začasno zavarovanje in oškodovano zavarovalnico s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi, odrejeno začasno zavarovanje odpravi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred novi senat.

3.Na zahtevo obdolženca in njegove zagovornice je višje sodišče oba, kot tudi državno tožilstvo obvestilo o seji senata, ki sta se je prva navedena udeležila, višji državni tožilec pa ne, zato je bila opravljena v skladu z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP.

4.Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornice

Glede izločitve sodnice

5.Zagovornica izpodbija odločitev predsednice Okrožnega sodišča v Mariboru št. Su 287/2023 z dne 12. 4. 2023, s katero je zahtevo obdolženca za izločitev razpravljajoče sodnice - ki jo je vložil po tem, ko je slednja na naroku dne 6. 4. 2023 sprejela sporazum o priznanju krivde med ODT in soobdolženo B. B. - zavrnila. Navaja, da za sprejetje tega sporazuma niso bili izpolnjeni pogoji iz 285.c člena ZKP, zato ga sodnica ne bi smela sprejeti in v nadaljevanju obdolženki izreči obsodilne sodbe; slednje pa posledično predstavlja okoliščino, ki potrjuje dvom v njeno nepristranskost. S tem je hkrati izkazala svojo odločnost v obsodbi tudi obdolženega A. A., saj je bila obdolžena B. B. obsojena pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja, za katerega je sodišče ne bi smelo obsoditi, če predhodno ne bi sprejelo logičnega in psihološkega sklepa, da ima glavni storilec (torej A. A.) lastnosti, ki mu omogočajo izvršitev očitanega kaznivega dejanja. Sodnica je bila zato dolžna predhodno ovrednotiti ravnanja obdolženca, saj je morala sprejeti odločitev vsaj glede njegove vloge pri očitanem kaznivem dejanju. Očitek obdolženi B. B. vsebuje presojo konkretne vloge - statusa obdolženega A. A. in ga je zato kazenska obsodilna sodba zadevala in negativno vplivala na njegov položaj v nadaljnjem kazenskem postopku. V izreku sodbe obdolženi B. B. je vsebovan cel opis, ki se nanaša na obdolženega A. A. in njegova ravnanja, pri čemer je glede na akcesorno naravo udeležbe v obliki pomoči sodnica nujno morala sprejeti tudi intimni (psihološki) sklep, da je obdolženec kot glavni storilec izpolnil bit in znake očitanega kaznivega dejanja. Ugotoviti je torej morala, da ima obdolženec posebne lastnosti vodstvenega položaja in (ostale) subjektivne ter objektivne elemente tega kaznivega dejanja, tudi njegovo krivdo. V takem primeru je zato povsem jasno, da se je sodnica že vnaprej opredelila do tega, da je obdolženec storil očitano dejanje in da ga je storil naklepno. Po takšni presoji sodnica obdolžencu več ni mogla zagotoviti nepristranskega sojenja, saj je bila pri njej še pred začetkom dokaznega postopka podana mentalna ovira za izdajo oprostilne sodbe zoper obdolženca, kar predstavlja tako objektivni kot subjektivni razlog, ki je kršil videz nepristranskosti njenega odločanja. Ker mu je v nadaljevanju sodila ista sodnica posameznica, je bila obdolžencu kršena pravica do nepristranskega sojenja v smislu 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki je bistven element pravice do poštenega postopka iz 22., 23. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Glede na sprejem sporazuma o priznanju krivde za obdolženo B. B. namreč ni bilo realno pričakovati, da bi sodnica v sojenju zoper obdolženega A. A. zavzela drugačno stališče do identitete glavnega storilca, njegovega položaja, izvršitvenih ravnanj in oblike krivde, saj bi s tem dejansko na nek način tudi "zanikala" pravilnost sprejetja sporazuma in sodbe zoper obdolženko.

6.Višje sodišče je za potrebe presoje teh pritožbenih navedb, na podlagi tretjega odstavka 377. člena ZKP, pri Okrožnem sodišču v Mariboru (iK vpisnik) pridobilo zapisnik naroka za izrek kazenske sankcije v izločeni zadevi zoper obdolženo B. B. opr. št. III K 24026/2023 z dne 6. 4. 2023 in pisno izdelano obrazloženo sodbo zoper obdolženko istega dne. Oboje je, upoštevaje pravico strank do izjave in hkrati načelo kontradiktornega postopka, še pred sejo pritožbenega senata vročilo obdolžencu, njegovi zagovornici in državnemu tožilstvu; dodatne navedbe je v vlogi z dne 28. 10. 2024 (list. št. 2178 v spisu) posredovala le zagovornica.

7.Zgoraj povzete pritožbene navedbe v ničemer ne presegajo navedb zagovornice v zahtevi za izločitev razpravljajoče sodnice, nanje pa je izčrpno, tehtno in končno pravilno že odgovorila predsednica sodišča v izpodbijanem sklepu. Ob primarno pravilnem poudarku, da se za presojo nepristranskosti sodišča (sodnika) uporabljata subjektivni in objektivni test, ter pojasnilu njune vsebine, je v nadaljevanju, ob sklicevanju na ustaljeno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), Ustavnega sodišča RS, kot tudi utrjenih stališč Vrhovnega sodišča RS prepričljivo argumentirala: (i) da okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobdolženim iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi ne pomeni zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku, temveč je treba glede na okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je dvom v nepristranskost sodnika objektivno utemeljen; (ii) da sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolžencev sam po sebi ne predstavlja razloga za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali; (iii) da je po utrjenem stališču slovenske ustavnosodne prakse objektivni vidik sodnikove nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolženca vsebuje presojo konkretnih ravnanj obdolženca, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega, ter v zvezi s tem ključno vprašanje za obravnavani primer, ali sodba zoper soobdolženko vsebuje ugotovitve, ki dejansko prejudicirajo vprašanje krivde obdolženega A. A. - pri čemer je odgovor glede na vsebino izrečene sodbe B. B. nikalen, kar pomeni, da sodba ne vsebuje obrazložene presoje konkretnih ravnanj obdolženega A. A., s tem pa odločitve ne prejudicira; (iv) da dvoma v nepristranskost razpravljajoče sodnice ne more vzbuditi niti okoliščina, da je sodnica pred sprejemom sporazuma o priznanju krivde soobdolženke preverila, ali je predloženi sporazum odraz resnične oziroma prave volje obdolženke in ji zato postavila kontrolna vprašanja, ter da iz teh tudi ne izhaja, da bi se sodnica kakorkoli opredelila do očitanega ravnanja obdolženca, prav tako pa iz (kratkih) odgovorov obdolženke ne izhaja, da bi v njej očitano ravnanje vpletala obdolženega A. A. in (v) kot neutemeljeno zavrnila tudi stališče, da se je sodišče že vnaprej opredelilo do tega, da je glavni storilec (obdolženec) dejanje storil. Na takšni podlagi je predsednica sodišča zahtevo obdolženca za izločitev razpravljajoče sodnice utemeljeno in pravilno zavrnila. Izpodbijana odločitev zajema povsem jasno in konkretno opredelitev tudi glede ključnih stališč v odločbah ESČP v zadevi Rojas Morales proti Italiji z dne 16. 11. 2000, Ustavnega sodišča RS Up-57/14-13 z dne 26. 1. 2017 in Vrhovnega sodišča RS I Ips 25474/2011 z dne 13. 6. 2019, ki jih zagovornica zato brez uspeha ponovno izpostavlja v obravnavani pritožbi.

8.Dejstvo je, da zagovorničino nasprotovanje sprejemu sporazuma o priznanju krivde za obdolženo B. B., ne more biti (vsebinski) predmet preizkusa tega pritožbenega postopka zoper obdolženega A. A., in da sodničina odločitev o sprejemu tega sporazuma, sama po sebi, brez navedbe dodatnih okoliščin, ne more biti podlaga za njeno izločitev, kot je tudi že pravilno utemeljeno v točki 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Neuspešno je tudi sklicevanje zagovornice na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 25474/2011 z dne 13. 6. 2019, ki v bistvenem pritrjuje že sprejetemu stališču predhodne sodne prakse

in pravne teorije, da kazenska odgovornost pomagača v razmerju do storjenega kaznivega dejanja ni odvisna od kazenske odgovornosti glavnega storilca tega dejanja in da zanjo zadostuje (zgolj) obstoj kaznivega dejanja. Na podlagi teorije o limitirani akcesornosti udeležbe je tako za presojo kaznivosti ravnanja obdolžene B. B. kot pomočnice zadoščala ugotovitev, da je bilo storjeno naklepno kaznivo dejanje v objektivnem pomenu, medtem ko krivda glavnega storilca z vidika presoje pomoči ni (bila) relevantna. Pravilna je zato utemeljitev izpodbijanega sklepa, da razpravljajoča sodnica za presojo očitkov obdolženi B. B. ni bila dolžna predhodno ovrednotiti ravnanj obdolženega A. A. in njegove vloge pri očitanem kaznivem dejanju, ter na podlagi vseh ugotovljenih relevantnih okoliščin posledično pravilen in razumen sklep, da zgolj dejstvo, da je sodnica sprejela sporazum o priznanju krivde za obdolženko, samo po sebi ne zadošča za objektivno utemeljen dvom v njeno nepristranskost.

Katere so tiste "določene okoliščine, ki so se dodatno izkristalizirane tudi po naroku za sprejem krivde obdolžene B. B., to je med izvedbo glavne obravnave zoper obdolženega A. A.", ki po pritožbenih trditvah zagovornice samo še dodatno potrjujejo, da je obdolžencu sodila pristranska sodnica, predsednica sodišča pa postopala v nasprotju s 6. točko 39. člena ZKP, ker je iz sojenja ni izločila, obdolžencu pa da je bila kršena tudi pravica do nepristranskega sojenja po 23. členu Ustave in prvem odstavku 6. člena EKČP, zagovornica dodatno ne utemelji, zato z očitki navedenih kršitev na podlagi tako posplošenih navedb ne more biti uspešna.

Do (v tem delu pritožbe posplošenega) očitka, da je razpravljajoča sodnica tekom izvedbe dokaznega postopka in ob izdaji sodbe zagrešila več postopkovnih in kršitev kazenskega zakona, se ni mogoče opredeliti, medtem ko bo na konkretizirane pritožbene navedbe odgovorjeno v nadaljevanju. Ugotovljene okoliščine iz podatkov spisa, kot tudi obrazložitve izpodbijane sodbe sicer ne potrjujejo teze obrambe, da je bila sodnica med sojenjem pristranska in si je mnenje o krivdi obdolženca ustvarila vnaprej.

Pravilnosti in prepričljivosti povzetih stališč ter zaključkov izpodbijanega sklepa predsednice sodišča v ničemer ne morejo omajati niti dodatne navedbe zagovornice v vlogi obrambe z dne 28. 10. 2024 (list. št. 2178 v spisu). Do (ponovljenih) zatrjevanj, da se je razpravljajoča sodnica v obrazložitvi pisno izdelane sodbe zoper obdolženo B. B. opredelila tudi do ravnanj obdolženega A. A. (jih ovrednotila), in da je za sprejem njenega priznanja krivde morala sprejeti miselni intimni sklep, da je oseba na zavarovalnici, ki ji je obdolženka pomagala, prav obdolženi A. A., se je višje sodišče v gornji obrazložitvi že opredelilo in jih kot neutemeljene zavrnilo. Tej argumentaciji, upoštevaje v jedru vsebinsko ponovljene navedbe zagovornice iz pritožbe v citirani vlogi, zato ni kaj dodati.

Ni res, kot poskuša brez uspeha prepričati zagovornica, da obrazložitev v točki 4 izdane sodbe zoper obdolženo B. B. zajema ugotovitev odgovornosti (tudi) obdolženega A. A. Ni dvoma, da je sodišče za potrebe presoje izpolnjenih zakonskih pogojev za sprejem priznanja krivde obdolženke preverilo oziroma moralo preveriti, ali je slednje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Vendar je bilo to dolžno storiti zgolj za potrebe presoje krivde obdolžene B. B., ne pa tudi obdolženega A. A. Drži sicer, da sprejem priznanja krivde pomočnika pri delictum proprium ni mogoč brez opredelitve do statusa glavnega storilca, kot poudarja zagovornica, vendar ne tudi kot individualno določene osebe, kot je sicer v točki 5 obrazložitve sodbe zoper B. B. pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje. Glede povezanosti med storilcem in pomočnikom namreč veljajo splošne ugotovitve o povezanosti med udeleženci in storilci, enako za vsa kazniva dejanja.

Opis dejanja

14.Zagovornica uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP s trditvami o pomanjkljivosti izreka sodbe do te mere, da v opisu očitano dejanje obdolžencu ni kaznivo dejanje. Meni, da abstraktni dejanski stan ni natančno konkretiziran, zaradi česar ni jasno, ob obstoju katerih obdolžencu znanih objektivnih okoliščin je ravnal, da je uresničil znake očitanega mu kaznivega dejanja. Iz opisa očitka niso razvidni razlogi, ki bi pojasnjevali, da in zakaj je bilo ravnanje obdolženca sploh protipravno in katere objektivne okoliščine so bile podlaga za takšno oceno sodišča. Dejstvo, da ni bilo podanega zavarovalnega kritja, bi moralo biti v obtožbi (in sodbi) očitano kot objektivno dejstvo; manjka pa tudi očitek, da zaradi ponarejenosti dokumentacije družba X. ni bila aktivno legitimirana. Nikjer v opisu se obdolžencu ne očita, kateri so tisti objektivni razlogi, če in zakaj odločitev leta 2013 ni bila pravilna, in če in zakaj je odločitev v letu 2012 bila pravilna in zakaj je posledično odobritev izplačila družbi X. bila neupravičena. Prazen je tudi očitek obdolžencu, da je vedel, da zahtevka (X.) ni podala upravičena oseba in da ta družba do odškodnine ni upravičena. Slednjega po navedbah zagovornice dokazni postopek prav tako ni izkazal. Iz očitka tudi ni jasno, kako naj bi obdolženec vedel, da družba Q terjatve ni nikoli prodala, enako velja za predložene račune - tudi zanje se obdolžencu ne očita, da je vedel, da so bili ponarejeni. Iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe tudi ni mogoče razbrati, v čem konkretno bi bilo ravnanje obdolženca v nasprotju z interesi družbe. S tem, ko je sodišče prve stopnje obdolženca obsodilo za dejanje, ki zaradi pomanjkljivega opisa ni kaznivo, je ravnalo v nasprotju z načelom zakonitosti po 28. členu Ustave, načelom krivdne odgovornosti iz 27. člena Ustave, kršilo kazenski zakon po 1. točki 372. člena ZKP, prav tako pa obdolžencu onemogočilo učinkovito obrambo po 29. členu Ustave.

15.Obdolžencu se očita zloraba položaja glede razpolaganja s tujim premoženjem pri opravljanju gospodarske dejavnosti, z namenom drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist in drugemu povzročiti premoženjsko škodo, kar se je z dejanjem uresničilo in je obdolženec to tudi hotel; v nadaljnjem dejanskem delu opisa dejanja pa so (kot zloraba položaja) določno, jasno in konkretizirano opisana izvršitvena ravnanja obdolženca kot vodilnega delavca v T. d.d. - sedaj Z. d.d., ko je v nasprotju s citirano Pogodbo o zaposlitvi in interesi zavarovalnice, pri obravnavanju škodnega primera po tem, ko je z dopisom z dne 12. 3. 2012 nemškemu podjetju Y. že odklonil izplačilo odškodnine zaradi sanacije škode v skupni višini 311.664,17 EUR iz škodnega dogodka dne 3. 7. 2010 v V; in po tem, ko je T. d.d. dne 15. 1. 2013 od Odvetniške družbe v zvezi z istim škodnim dogodkom prejela nov odškodninski zahtevek v višini 981.152,75 EUR (ki je temeljil na pooblastilu podjetje X. iz U in dveh cesijskih pogodbah med družbama X. in Ž. iz Š ter Ž. in Q. kot neposrednim oškodovancem, pri čemer družba Q. kot neposredni oškodovanec takšne terjatve ni nikoli prodala, višina zahtevka pa je temeljila na deloma ponarejenih računih, deloma pa računih, ki jih je pred tem uveljavljalo že podjetje Y.); podal odobritev izplačila odškodnine po temelju ter C. C. - cenilcu T. d.d. naložil ter mu dajal sprotna navodila za izdelavo obračuna višine odškodnine, ki ga je nato sam tudi potrdil, pridobil tudi potrditev člana uprave zavarovalnice, po prejemu predloga za zvišanje poravnalne ponudbe pripravil korigirano poravnalno ponudbo, ki jo je nato skupaj z dopisom za upravičenca - družbo X. posredoval še Odvetniški družbi, jo nato z njihove strani podpisano podpisal za zavarovalnico še sam ter zatem dne 4. 3. 2013 odredil izplačilo odškodnine v višini 375.430,00 EUR, ki je bila 7. 3. 2013 nakazana na fiduciarni transakcijski račun navedene odvetniške družbe, ta pa jo je v višini 370.000,00 EUR nakazala družbi X.; čeprav je vedel, da zahtevka ni podala upravičena oseba, da družba X. do izplačila odškodnine ni upravičena, z opisanim ravnanjem pa slednji pridobil veliko protipravno premoženjsko korist v navedeni višini, hkrati pa zavarovalnici v znesku 375.430,00 EUR povzročil veliko premoženjsko škodo, kar vse je tudi hotel storiti.

16.Povzeti opis zajema ustrezno in določno konkretizacijo vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, kot pravega posebnega kaznivega dejanja (delictum proprium), ki ga je obdolženec po očitkih izvršil kot vodilni delavec - izvršilni direktor Sektorja obdelave škod v T. d.d. (z določno opisanimi pooblastili na podlagi sklenjene Pogodbe o zaposlitvi); ter njegova konkretna izvršitvena ravnanja, ki opredeljujejo njegovo zlorabo položaja v tej funkciji. Določno je opisano, na kakšni podlagi je temeljil sprva zavrnjeni zahtevek nemškega podjetja Y., predvsem pa tudi vsebina in temelj novega odškodninskega zahtevka podjetja X. iz U, ter nadalje vsa aktivna ravnanja obdolženca tako v smeri navodil cenilcu C. C., kot tudi samostojnih izvršitvenih ravnanj (potrdil ..., pridobil ..., pripravil ..., posredoval ..., podpisal še sam ..., odredil izplačilo odškodnine). Določno je opisana prepovedana posledica, kot tudi obdolženčev posebni namen, da se ta uresniči. Kaj več od tega (kar izpostavlja zagovornica v pritožbi) za konkretizacijo zakonskih znakov in dejanskih očitkov obdolžencu ni potrebno, saj opis omogoča učinkovito obrambo, hkrati pa daje sodišču jasen okvir predmeta odločanja. Vsi ti dejanski očitki, ki hkrati predstavljajo odločilna dejstva, pa so predmet dokazne presoje, kar sodi v obrazložitev sodbe, temu pa je sodišče prve stopnje z izčrpnimi in prepričljivimi razlogi v celoti zadostilo. Skladno z utrjenimi stališči sodne prakse to velja tudi za oceno védenja obdolženca, da zahtevka X. ni podala upravičena oseba in da ta družba do odškodnine ni upravičena, da družba Q. terjatve ni nikoli prodala, in da je obdolženec vedel, da so bili računi ponarejeni. Dosedanja sodna praksa je namreč enotna v tem, da v opis kaznivega dejanja ne sodijo dejstva in okoliščine, na podlagi katerih se dokazuje oziroma sklepa na obstoj tako imenovanih notranjih subjektivnih dejstev (vsebina zavesti, volje, namena ipd.), saj je to stvar dokazne ocene sodišča, ki spada v obrazložitev sodbe. Da je bilo očitano ravnanje obdolženca v nasprotju z interesi zavarovalnice, pa povsem določno opredeljuje (že) navedba, da ji je na opisan način povzročil škodo; medtem ko (glede na jasna in prav tako utrjena stališča Vrhovnega sodišča) ne more biti nobenega dvoma, da očitana ravnanja obdolženca v funkciji izvršilnega direktorja SOŠ pomenijo gospodarjenje oziroma razpolaganje s sredstvi družbe - zavarovalnice, ki so mu bila zaupana v okviru te njegove funkcije in je torej šlo za opravljanje gospodarske dejavnosti. Zatrjevane kršitve tako niso podane.

Dejansko stanje

17.V nadaljevanju zagovornica nasprotuje dejanskim ugotovitvam in razlogom izpodbijane sodbe, ki jim hkrati mestoma očita še pomanjkljivost glede odločilnih dejstev, protispisnost in da so sami s seboj v nasprotju - torej bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; prav tako pa ob nestrinjanju z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP s trditvami, da se sodišče prve stopnje v nasprotju s 355. členom in sedmim odstavkom 364. člena ZKP ni opredelilo do predloženih dokazov obdolženca.

18.V zvezi s slednjimi višje sodišče že na tem mestu poudarja, da gre za obravnavo konkretne zadeve, v konkretno ugotovljenih dejanskih okoliščinah, na podlagi izvedenega obsežnega dokaznega postopka. Zato (že) tekom postopka pred sodiščem prve stopnje vseskozi ponavljajoče sklicevanje obdolženca na druge primere in v tej zvezi obširno predlaganje listinskih dokazov, kot tudi sedaj ponovno pritožbeno zatrjevanje in "dokazovanje" praks oškodovane zavarovalnice pri obravnavi odškodninskih zahtevkov v drugih primerih, ne more v ničemer izpodbiti ocene in zaključkov sodišča prve stopnje, s katerimi je prepričljivo utemeljilo izpodbijano odločitev. Vsak primer je namreč "zgodba zase" in brez upoštevanja vseh relevantnih okoliščin - kot jih za obravnavani primer zajema izpodbijana sodba - pač ni mogoče, še manj dopustno neposredno primerjanje ali celo enačenje praks oziroma obravnavanja teh posameznih primerov.

19.Enako kot celovitost sodbenih razlogov, je sicer treba brati in presojati tudi celotne izpovedbe prič, ne pa jih "cefrati" na posamezne dele in določene izjave "trgati" iz konteksta, ter jih interpretirati v nasprotju z njihovo dejansko vsebino. S takšnimi poskusi prepričati v protispisnost med izjavami v zapisnikih in razlogih sodbe, ter pri tem pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka nasprotovati dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, zato zagovornica (in enako obdolženec) ne more(ta) uspeti. Sodišče prve stopnje je namreč ključno vsebino izpovedb zaslišanih prič povzelo skladno z vsebino zapisnikov, ter jih tudi pravilno ocenilo.

20.Ključne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje:

-O škodnem dogodku v V dne 3. 7. 2010 je bila oškodovana zavarovalnica s strani svojega zavarovanca družbe S. d.o.o. obveščena dne 8. 7. 2010; spis OGM-01617/10, ki se je vodil tudi v elektronski obliki (ESKO), je bil odprt dne 6. 8. 2010 in kot odgovorni likvidator je bil določen obdolženec, ki je 12. 8. 2010 direktorju S. d.o.o. poslal izjavo o prevzemu jamstva. Nemško podjetje Y. je zahtevek za plačilo odškodnine naslovilo na družbo S. dne 17. 8. 2011, slednja je zahtevek na oškodovano zavarovalnico posredovala dne 22. 8. 2011; po dopolnitvi je bil končni zahtevek za izplačilo odškodnine v znesku 311.664,17 EUR. Po večmesečnih preverjanjih in medsebojni korespondenci med navedenimi, je obdolženec z dopisom z dne 12. 3. 2012, ki ga je podpisal kot izvršilni direktor Sektorja obdelave škod (SOŠ), zahtevek družbe Y. zavrnil. Po odklonitvi zahtevka in poteku roka za pritožbo je obdolženec po podatkih iz ESKO redoma spremljal dogajanje na zadevi, spis je imel ves čas pri sebi in odprt ter z dano rezervacijo, kar je bilo v nasprotju z internimi akti in siceršnjo prakso likvidatorjev zavarovalnice.

-Dne 15. 1. 2013 je na zavarovalnico v zvezi z istim škodnim dogodkom prispel nov odškodninski zahtevek, ki ga je v imenu družbe X. iz U vložila Odvetniška družba, za plačilo škode v znesku 981.152,75 EUR. Zahtevek je v SOŠ prispel šele 23. 1. 2013, to je (že) na prvi dan bolniške odsotnosti obdolženca, ki je skupaj z dopustom trajala do 15. 2. 2013. Na priloženem pooblastilu družbe X. odvetniški pisarni ni bilo zapisa imena in priimka zakonitega zastopnika pravne osebe; zahtevek pa je temeljil na podlagi v fotokopijah in angleškem jeziku priloženih ponarejenih dveh cesijskih pogodbah (med Q. V in Ž. Š ter slednjo in X. iz U); priloženem istem poročilu o škodi družbe R. kot v zahtevku Y.; dveh računih, ki jih je zahtevku prav tako že priložila slednja; ter še dveh ponarejenih računih družbe P., ki je (sicer dejansko) opravila sanacijo škode za Y.

-Istega dne, torej 23. 1. 2013, je administratorka po elektronski pošti seznanila obdolženca o prejemu odškodninskega zahtevka, slednji pa ji je na enak način odgovoril, da je spis v njegovi omari, da naj poskenira dokumentacijo in jo da skupaj s spisom C. C., sam pa bo zadevo pregledal doma in se bosta z C. C. uskladila kako naprej (točka 46 izpodbijane sodbe). Čez dva dni, 25. 1. 2013 zvečer, je obdolženec po vpogledu v ESKO (zgolj 3 od 12 dokumentov), že čez slabe štiri minute C. C. posredoval elektronsko sporočilo z vsebino, ki je po prepričanju sodišča prve stopnje pomenila obdolženčevo odobritev izplačila odškodnine po temelju (točka 48 izpodbijane sodbe). Sledila so nadaljnja sprotna navodila obdolženca C. C. (in drugim) za izdelavo obračuna višine odškodnine, vse do 4. 3. 2013, ko je obdolženec podpisal poravnalno ponudbo in izdal nalog za izvedbo izplačila odškodnine Odvetniški družbi v znesku 375.430,00 EUR, ki je bila na transakcijski račun slednje nakazana 7. 3. 2013, ta pa jo je v višini 370.000,00 EUR dne 12. 3. 2013 nakazala družbi X.

-V času od vnosa zahtevka pooblaščenca Y. do prejema zahtevka X., je v ESKO spis OGM-01617/10 oziroma listine v njem pogledoval izključno obdolženec, razen dne 20. 11. 2012 oseba z oznako DKM (kot izhaja iz odgovora zavarovalnice sodišču z dne 18. 5. 2023, gre za sistemsko uporabniško ime, ne pa uporabniško ime osebe, pri čemer je slednja vpogledala zgolj v dva dokumenta), prav tako pa je fizično oblast nad spisom ves čas imel obdolženec, ki je tudi spremljal zavarovanca S. d.o.o.

-Tudi po izplačilu odškodnine je obdolženec spis obdržal aktiven in ga v nasprotju z internimi akti in običajno poslovno prakso zavarovalnice ni predal v arhiv, kot je bilo to običajno, temveč je v elektronski spis redoma vpogledoval in spremljal dogajanje.

-Obdolženec je bil kot odgovorni likvidator in v funkciji izvršilnega direktorja SOŠ tisti, ki je ugotovil aktivno legitimacijo X. in temelj odškodninskega zahtevka, drugim pa dajal navodila in jih usmerjal ter jim dodeljeval posamezna naloge, končno pa tudi sam odločil, da se X. izplača odškodnina. C. C. je bil zgolj njegov pomočnik in kot cenilec zadolžen le za ocenitev poškodovanih stvari oziroma pripravo obračuna višine odškodnine, vse po naročilu in na podlagi neposrednih navodil in usmeritev obdolženca, ko je bil slednji v bolniški. Obdolžencu je v celoti, iskreno in močno zaupal; enako tudi D. D. - takrat član uprave zavarovalnice, katerega potrditev pripravljenega obračuna škode ni pomenila vsebinske in strokovne presoje pravilnosti odločitve obdolženca o zahtevku, temveč zgolj nadzor in seznanitev s finančno izpostavljenostjo oziroma poslovanjem zavarovalnice (zlasti točke 66 do 70 obrazložitve izpodbijane sodbe).

-Oseb, ki jih je obdolženec obveščal o poteku reševanja zadeve in so po njegovih navodilih in usmeritvah izvajale posamezna opravila, ni mogoče šteti za soodločevalce. Obdolženec pa bi sicer kot direktor SOŠ-a in torej odgovoren za poslovanje oddelka, v okviru te svoje funkcije spis lahko predodelil drugemu odgovornemu likvidatorju, pa tega ni storil, temveč je tudi kljub bolniški odsotnosti še vedno obdržal nadzor nad reševanjem zahtevka, sprejel odločitev in nato tudi odredil izplačilo odškodnine.

-Obdolženec je vedel, da družba X. ni upravičena do odškodnine; pri opisanem dejanju pa je deloval s (posebnim) namenom, da slednji pridobi navedeno veliko protipravno premoženjsko korist in hkrati oškodovani zavarovalnici povzroči navedeno škodo, kar je tudi izpolnil.

-Ravnanje obdolženca je bilo odkrito naključno, dne 9. 10. 2014, ko je član uprave D. D. zaradi priprave poročila za O. d.d., prek informacijskega portala CPZ, ki omogoča vpogled v skenirano dokumentacijo tudi iz ESKO spisov, sistematično pregledoval večje število spisov z zavarovalnimi škodami iz preteklih dveh let. Pri spisu OGM-01617/10 mu je pozornost vzbudilo več okoliščin: v spis sta bili vloženi dve urgenci Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu za stransko intervencijo iz aprila in maja 2014, sam pa se je spomnil, da so škodo že zdavnaj izplačali; spis je bil še aktiven, ni bil zaprt, škodna rezervacija pa je bila ocenjena v višini 0,00 EUR, kar je nenavadno za aktivne spise; v njem pa sta se nahajali dve cesijski pogodbi v angleščini, s tujimi družbami, kar se mu je zdelo nenavadno, saj je bil po njegovem spominu oškodovanec Q. Na Googlu je nato našel podatke o X. v člankih črne kronike slovenskega časopisa v povezavi z zadevami PP., RR. in OO., kar se mu je zdelo skrajno nenavadno. Dobil je občutek, da je bilo pri likvidaciji tega spisa nekaj hudo narobe. Zahteval je dostavo originalnega spisa OGM-01617/10 v fizični obliki, vendar mu je tajnica sporočila, da spisa v Sektorju škod ne najdejo. Zato je opravil še nekaj vpogledov v elektronski spis, z ugotovitvami seznanil predsednika uprave E. E., s katerim sta se odločila zadevo predati v Oddelek preiskav. Obdolženec je telefonsko poizvedoval, zakaj je D. D. potreboval ta fizični spis, in nato v naslednjih dveh dneh - soboto in nedeljo pogledoval v dokumente ESKO spisa (po oceni sodišča je preverjal, kaj si je D. D. kdaj pogledal, kot tudi kdo vse je gledal v ESKO spis v času od 1. 7. do 12. 10. 2014). D. D. je glede na ugotovitve odredil preiskavo likvidacije škode v obravnavani zadevi pravniku F. F., ki je tudi po angažiranju detektiva v tujini, na podlagi rezultatov preiskave izdelal Poročilo o preiskavi obravnavanega škodnega primera. Iz tega Poročila izhaja ugotovitev, da so bile pri delu obdolženca ugotovljene številne strokovne napake.

-Še v času zaposlitve obdolženca v oškodovani zavarovalnici, vendar že na drugem delovnem mestu, je fizični spis dne 6. 5. 2015 našel pravnik G. G., na vozičku pred svojo pisarno, na katerem so bili zloženi spisi za arhiv. Spis je bil v ovitku napačne barve. Tik pred najdbo spisa je v njegovo pisarno, v kateri je bil takrat tudi C. C., pogledal obdolženec, vendar je takoj odšel, ko je videl, da imata sestanek. Tudi te okoliščine po presoji sodišča prve stopnje nakazujejo, da je spis ves čas posedoval obdolženec.

21.Tem dejanskim ugotovitvam in na njihovi podlagi prepričljivim razlogom izpodbijane sodbe, končno o krivdi obdolženca, višje sodišče v celoti pritrjuje in jih kot pravilne povzema. Sicer obsežne pritožbene navedbe (obeh pritožnikov) jih ne morejo v ničemer omajati.

Status oziroma funkcija (posebna lastnost) obdolženca

22.Zagovornica vztraja oziroma ponavlja zagovor obdolženca, da je pri obravnavanju škodnega primera deloval (zgolj) kot likvidator škode, ne pa kot vodilni delavec - izvršilni direktor, in tako že po naravi stvari ni mogel zlorabiti svojega položaja.

23.Nima prav. Takšnemu zagovoru namreč sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo oziroma sledilo. V točki 13 obrazložitve sodišče se je pravilno oprlo na vsebino Pogodbe o zaposlitvi obdolženca kot vodilnega delavca - izvršilnega direktorja SOŠ pri T. d.d. z dne 29. 10. 2012, temelječe na citiranem zakonu, statutu ter drugih splošnih aktih družbe in Kriterijih za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev, ki je opredeljevala pravice in pooblastila ter tudi obveznosti in odgovornosti obdolženca v navedeni, tako imenovani managerski funkciji; ta pa je od njega terjala dolžnost, da pri vodenju poslov ravna s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Pravilno je - glede na dejanske ugotovitve, povzete skozi razloge sodbe kot celote - že v točki 14 obrazložitve poudarilo, da je bil obdolženec samostojen v procesu odločanja o utemeljenosti odškodninskega zahtevka, da je likvidacija škode v obravnavani zadevi ustrezala pojmu "reševanja najzahtevnejših škod", ter v tej zvezi kot bistveno poudarilo, da je bil obdolženec samostojen v organizaciji dela sektorja, ki ga je vodil (SOŠ). Na podlagi takšnih ugotovitev je pravilno zaključilo, da je obdolženec ob spornem dejanju opravljal posle, ki spadajo v delokrog vodenja poslov izvršilnega direktorja.

24.V točkah 15 ter 66 do 69 obrazložitve sodbe je nadalje, na podlagi medsebojno skladnih izpovedb prič (tudi takratnega predsednika uprave zavarovalnice E. E. in člana uprave D. D.) ter listinskih dokazov (odgovorov in pojasnil zavarovalnice ter njihovih internih aktov), analitično natančno argumentiralo na zavarovalnici vzpostavljen in uveljavljen dvostopenjski sistem potrjevanja odškodnin. Ugotovilo je, da je bil v primeru, ko je likvidacijo izvrševal izvršilni direktor, postopek potrjevanja vsebinsko drugačen in da obdolženec nad sabo ni imel določenega potrjevalca, kaj šele dveh. Obračuni škod, ki so presegali 100.000,00 EUR (kot v obravnavanem primeru) so se sicer posredovali v potrjevanje pristojnemu članu uprave, vendar je šlo vsebinsko le za seznanjanje člana uprave o predvidenih velikih izplačilih, ki bi lahko vplivala na računovodske izkaze zavarovalnice, ne pa presojo strokovne pravilnosti in vsebinske utemeljenosti odločitve o zahtevku. Neutemeljeno je zato (ponovno) pritožbeno zatrjevanje, da obdolženec ni mogel samostojno reševati najzahtevnejših škod, ker da je za to bilo potrebno soglasje (ne potrditev) uprave družbe, kadar je odškodnina ali zavarovalnina presegla 100.000,00 EUR.

25.Brez uspeha je tudi pritožbeno vztrajanje, da je sodelovanje C. C. in D. D., ki sta potrdila obračun škode, preusmerilo vzročno zvezo med ravnanjem, očitanim obdolžencu, in škodo, ki je nastala, ter hkrati "poustvarilo novo vzročno zvezo", kot trdi zagovornica. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo ovrglo zagovor obdolženca, da je škodo iz obravnavanega zahtevka reševalo več oseb in da obdolženec pri odločitvi o izplačilu odškodnine družbi X. ni bil samostojen. Na podlagi natančno povzetih dejanskih ugotovitev dokaznega postopka, je predvsem v točkah 33, 64, 65 in 69 argumentirano in pravilno zaključilo, da vzročna zveza med protipravnim ravnanjem obdolženca in nastalo škodo ni mogla biti prekinjena. Nobenega dvoma namreč ni, da je bil C. C. voden oziroma usmerjan pri posameznih opravilih s strani obdolženca, D. D. pa dejansko zaveden, da je obdolženec ravnal vestno in pošteno ter skladno s pooblastili, saj mu je brezpogojno in popolnoma zaupal. Obdolženec sam je bil tisti, ki je ugotovil aktivno legitimacijo in temelj zahtevka X., drugim nato dajal navodila in jih usmerjal ter dodeljeval posamezne naloge pri reševanju svojega spisa, končno pa sam odločil, da se X. izplača odškodnina. Da je pri tem deloval - sicer kot odgovorni likvidator - v funkciji izvršilnega direktorja SOŠ, brez dvoma dodatno potrjuje tudi njegov podpis v tej funkciji na novi poravnalni ponudbi Odvetniški družbi z dne 20. 2. 2013 (točka 56 obrazložitve izpodbijane sodbe).

26.Vse navedene ugotovitve potrjujejo posebno lastnost obdolženca, ki je konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, in je izvirala iz njegovega formalnega položaja v oškodovani zavarovalnici; v okviru funkcije izvršilnega direktorja pa je bilo obdolžencu zaupano njeno (tuje) premoženje.

27.Povsem jasno, logično in nedvomno je, da se obdolžencu očitana zloraba položaja - konkretno pooblastila za reševanje najzahtevnejših škod, v nasprotju s citirano Pogodbo o zaposlitvi in interesi zavarovalnice - nanaša na vsa njegova izvršitvena ravnanja kot celoto pri obravnavi in odločitvi o izplačilu odškodnine po zahtevku družbe X. Na takšni dejstveni podlagi je tudi utemeljena izpodbijana odločitev, zato zapis sodišča v točki 56 obrazložitve sodbe "da obdolženec za podajo ponudbe za dodatni znesek v višini 5.436,00 EUR ni imel pooblastila uprave", seveda ne more pomeniti absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot neutemeljeno trdi zagovornica (točka 17 pritožbe).

Namen obdolženca za povzročitev prepovedane posledice

28.Obdolžencu očitano kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1, storjeno v inkriminiranem obdobju, je (bilo) naklepni delikt, ki ga je mogoče izvršiti le s tako imenovanim obarvanim naklepom (dolus coloratus). Za obstoj tega kaznivega dejanja je torej potreben specifičen storilčev subjektivni odnos do izvršitvenega ravnanja oziroma prepovedane posledice, ki ga mora v njegovi psihični sferi spremljati tudi poseben koristoljubni oziroma oškodovalni namen. Namen storilca je subjektivni zakonski znak, zato se lahko ugotavlja le na podlagi okoliščin konkretnega primera, kar pomeni, da je treba iz primera izluščiti dejstva, ki onkraj razumnega dvoma omogočajo argumentiran logično-izkustveni sklep, da je storilec v konkretnem primeru ravnal s točno določenim in v zakonu opredeljenim namenom. Namen kot zakonski znak kaznivega dejanja se ugotavlja po istih pravilih kot krivda, saj ugotovljeni namen pomeni tudi ugotovljeno voljno sestavino direktnega naklepa, pri čemer pa se namen ugotavlja kot višja stopnja oziroma dodatno zahtevana vsebina voljne sestavine naklepa.

29.Po mnenju zagovornice dokazni postopek ni izkazal, da se je obdolženec zavedal svojega dejanja kot protipravnega in da je bil voden s koristoljubnim ter oškodovalnim namenom, prav tako sodba o tem nima razlogov (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Zagovornici ni mogoče pritrditi, saj očitno zanemari celotno obrazložitev sodbe v točkah 72, 79 do 89, 92, 96, 99 in 102 do 104, ko je sodišče prve stopnje natančno, določno in jasno povzelo ugotovljen potek dogodkov in ravnanja obdolženca pri obravnavi in odločitvi o zahtevku X., tudi še po izplačilu škode, ter na tej podlagi hkrati argumentirano in prepričljivo utemeljilo zaključke, da je obdolženec vedoč, da X. ni upravičena do odškodnine, uredil vse potrebno, da je T. d.d. izplačala odškodnino in stroške odvetnika ter s tem zavarovalnici povzročil škodo, X. pa pridobil protipravno premoženjsko korist, kar je bil tudi njegov namen; ter razumno utemeljilo prepričanje, da se je obdolženec zavedal protipravnosti svojega ravnanja in ga je tudi hotel storiti, da je torej ravnal v krivdni obliki direktnega naklepa.

30.Ob tem je sklepanje sodišča o morebitnem motivu obdolženca za izvršitev dejanja v točki 100 obrazložitve sodbe sicer (morda) res odveč, vendar za odločitev o obtožbi (sploh) ni relevantno. Slednje pa tudi ni oziroma ne more biti v breme obdolžencu, kot trdi zagovornica in v tej zvezi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita grobo kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

31.Nedvomno, s stopnjo gotovosti podprto in argumentirano prepričanje, da je storilec (prav) obdolženec, že v osnovi izključuje potrebo po utemeljevanju, ali bi morda tudi kakšna druga oseba imela interes za izplačilo odškodnine družbi X. Sodba tako iz tega razloga ne more biti in tudi sicer ni pomanjkljiva, kot neutemeljeno trdi zagovornica, saj je sodišče prve stopnje skozi razloge sodbe večkrat argumentirano ovrglo ponavljajoči zagovor obdolženca, da se je zahtevek X. reševal skupinsko (kolektivno), ter prepričljivo utemeljilo, da je dejansko oblast nad reševanjem zadeve ves čas imel prav obdolženec, ki je tudi sprejel odločitev o temelju in odredil izplačilo odškodnine, in da takšne vloge ni mogoče pripisati ne C. C. in tudi ne D. D. (zlasti točke 34 do 39, 46 do 72 in 79 do 102 obrazložitve izpodbijane sodbe). Utemeljeno se je pri tem sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 10/2014 z dne 30. 9. 2021 (točka 71 obrazložitve sodbe).

Védenje obdolženca, da zahtevka ni podala upravičena oseba in da družba X do odškodnine ni upravičena

32.Po pritožbenih navedbah zagovornice so razlogi sodbe v tem delu nejasni, medsebojno si nasprotujoči in neizrecni, temeljijo pa na nezanesljivih indicih, katerih krog ni zaključen (kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP). Sodišče bi v obrazložitvi sodbe nujno moralo ugotoviti, da je predložena dokumentacija ponarejena, na podlagi katere bi obdolženec vedel, da družba X. ni upravičena do odškodnine, ali pa bi moralo ugotoviti, da je obdolženec sam ponarejal dokumentacijo. Nasprotuje dejanskim ugotovitvam in zaključkom v točkah 102 in 103 obrazložitve sodbe in trdi, da sodišče prve stopnje izhaja iz domneve krivde, saj ni uspelo vzpostaviti niti direktne, niti indirektne povezave med obdolžencem in B. B., niti obdolžencem in družbo X. ter z njo povezanimi osebami, kar pomeni odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih in kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V zvezi z oceno izpovedbe priče H. H. uveljavlja kršitev 355. člena ZKP in posledično kršitev po drugem odstavku 371. člena tega zakona, enako kršitev pa še z navedbami, da sodišče izpovedbe B. B. v nobenem delu dokazno ni ocenilo in ne ovrednotilo. Celotna sodba sicer temelji na (nezanesljivih) indicih, sodišče pa vsakega od njih razlaga v škodo in evidentno ne izhaja iz domneve nedolžnosti, temveč iz domneve krivde.

33.Nadalje zagovornica, deloma tudi s ponavljanjem zagovora obdolženca, nasprotuje posameznim točkam obrazložitve izpodbijane sodbe in v bistvenem trdi, da v času obravnave spisa OGM 1617/10 status spisa "odprt" ali "zaprt" sploh ni obstajal (stran 18 pritožbe); da sodišče insinuira, da je dokumentacijo, ki jo je zahtevku priložila X., le-tej zagotovil obdolženec; namiguje oziroma poskuša prepričati, da bi storilec lahko bil D. D.; izpostavlja, da je v spis dne 20. 11. 2012 vpogledala oseba z identifikatorjem DKM, kar evidentno ni bil obdolženec, poleg njega pa so sicer v ESKO vpogledovale tudi druge osebe (strani 19 do 22 pritožbe); problematizira sklepanje sodišča prve stopnje v zvezi s pooblastilom družbe X. Odvetniški družbi (strani 23 in 24 pritožbe); nasprotuje ugotovitvam in oceni o hitrosti reševanja in izjemnosti zahtevka X.; ugotovitvam in oceni glede vsebine cesijskih pogodb in zahtevku priloženih računov; ter tudi ugotovitvi in navedbi sodišča v točki 76 obrazložitve sodbe, da je Y. že leta 2011 dokazala plačilo škode (strani 24 do 27 pritožbe).

34.Nadalje zagovornica navaja, da obdolžencu ni mogoče očitati, da pri obravnavi zahtevka ni ravnal z zadostno skrbnostjo; in zatrjuje, da je bil v dejanski zmoti glede pristnosti dokumentacije ter da je imel napačne predstave o verodostojnosti s strani pooblaščenca družbe X. predloženih listin, ta napačna predstava pa je bila opravičljiva in neizogibna (stran 28 pritožbe).

35.Zagovornici ni mogoče pritrditi v nobeni od zgoraj povzetih pritožbenih navedb. V bistvenem "secira" posamezne točke izpodbijane sodbe, ki pa jo je treba brati kot zaokroženo celoto; ter iz izvedenih dokazov ustvarja lastne zaključke, drugačne od natančne, tehtne, prepričljive in razumne utemeljitve sodišča prve stopnje. Pri tem, kljub ponavljajočim prizadevanjem in obširnosti navedb, ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje je najprej v točkah 46 do 59 obrazložitve sodbe filigransko natančno povzelo ugotovljen potek reševanja odškodninskega zahtevka družbe X., nadalje pa, zlasti v točkah 79 do 103 obrazložitve argumentirano in prepričljivo pojasnilo svojo oceno, da je obdolženec vedel, da zahtevka ni podala upravičena oseba oziroma, da družba X. do izplačila odškodnine zaradi istega škodnega dogodka in deloma na podlagi istih faktur, za kar je izplačilo odškodnine v preteklosti že zavrnil, ni bila upravičena. Oprlo se je na vsa natančno in določno opisana ravnanja obdolženca kot spiritus agensa oziroma (iz)ključnega odločevalca, in neobičajen potek dogodkov v zvezi z obravnavo zahtevka X.; vsebino le-tega oziroma predložene dokumentacije same zase in v primerjavi z vsebino zahtevka družbe Y.; obdolženčevo ravnanje po izplačilu odškodnine; in tudi izpovedbo B. B., da so na T. vedeli, da družba X. ni upravičena do odškodnine, ki so jim jo izplačali. Celovitost sodbenih razlogov glede teh ključnih oziroma odločilnih okoliščin po presoji višjega sodišča brez vsakršnega dvoma potrjuje pravilnost takšnega zaključka sodišča prve stopnje.

36.Ponavljanje natančnih in izčrpnih razlogov izpodbijane sodbe glede vseh navedenih odločilnih dejstev in okoliščin, ki hkrati zajemajo konkretizirano presojo obdolženčevega zagovora, v pritožbenem postopku ni smiselno, še manj potrebno. Višje sodišče namreč, kot že rečeno, tem razlogom v celoti pritrjuje, se z njimi strinja in jih torej sprejema kot pravilne in popolne, glede na povzete pritožbene navedbe pa še dodaja:

37.Skladno z vsebino izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zlasti v točkah 58 in 92 obrazložitve sodbe utemeljeno in pravilno poudarilo, da je obdolženec po podpisu poravnalne ponudbe in izdaji naloga za izvedbo izplačila odškodnine Odvetniški družbi dne 4. 3. 2013, spis obdržal aktiven in ga v nasprotju z internimi pravili zavarovalnice, ki jih je izdal sam, ni predal v arhiv, kot je bilo to po skladnih izpovedbah zaslišanih prič - obdolženčevih sodelavcev sicer tudi običajno. Vsebina naloga za izvedbo plačila z dne 4. 3. 2013 (priloga A32, list. št. 13) to nedvomno potrjuje. Da je bilo takšno ravnanje obdolženca v nasprotju z internimi akti in siceršnjo poslovno prakso zavarovalnice, pa dodatno potrjujeta tudi izpovedbi takratnih predsednika in člana uprave zavarovalnice, E. E. in D. D. (točki 93 in 94 obrazložitve izpodbijane sodbe). Drugačne pritožbene navedbe zagovornice niso utemeljene in v tej zvezi sodišču prve stopnje očitana napačna ter protispisna ugotovitev in zato kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

38.Ni dvoma, kot izpostavlja zagovornica in je v točki 36 obrazložitve sodbe navedlo tudi sodišče prve stopnje, da je dne 20. 11. 2012 v ESKO spis vpogledala oseba z identifikatorjem DKM, vendar je vpogledala le ta dan in (zgolj) v dva dokumenta - cenilni zapisnik in dopis - in nobeno drugo dokumentacijo v ESKO spisu. Ob dejstvu, da je od odklonitve zahtevka Y. dne 12. 3. 2012, do prejema odškodninskega zahtevka X. v SOŠ dne 23. 1. 2013, v ESKO spis - razen enkrat DKM - vpogledoval izključno obdolženec, ter upoštevaje ugotovitve iz primerjave priloženih računov obema zahtevkoma, je ocena sodišča prve stopnje, da je evidentno, da sta bila dva računa - priložena zahtevku X. - pridobljena iz postopka uveljavljanja prvega odškodninskega zahtevka, povsem logična in pravilna (točki 27 in 44 izpodbijane sodbe); ter ob prav tako nedvomno ugotovljenem dejstvu, da je imel obdolženec ves čas popolno oblast nad dogajanjem in se na spisu ni moglo zgoditi nič brez njegove vednosti, dopušča tudi razumno sklepanje - in ne insinuiranje, kot navaja zagovornica -, da je prav obdolženec družbi X. zagotovil tisto dokumentacijo, ki jo je svojemu zahtevku na zavarovalnico predhodno že predložila družba Y oziroma njen pooblaščenec. Temu dodatno pritrjuje prepričljiva izpovedba F. F., da je bil fizični spis ves čas v omari pri obdolžencu, ter da je v elektronski spis vpogledoval izključno on, in zato ne vidi nobene možnosti, da bi kdorkoli drug kot obdolženec lahko prišel do te dokumentacije (prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 24. 8. 2023, strani 14 do 17 prepisa).

39.Nadalje je sodišče prve stopnje nedvomno, torej pravilno in hkrati prepričljivo zaključilo, da je obdolženec, kljub bolniškemu staležu, zahtevek X. rešil zelo hitro (točke 82 do 85 obrazložitve izpodbijane sodbe); da je šlo v vseh pogledih za neobičajno zadevo, ki je bila tako po višini in dejstvu, da je bil škodni dogodek v tujini, prej izjema kot pravilo (zlasti točki 45 in 81 obrazložitve sodbe); utemeljilo vsebino zahtevku priloženih cesijskih pogodb in računov (točke 42 do 44 in 88 sodbe); obdolženčevo ignoriranje pozivov Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu zavarovalnici, da se izjavi o vstopu v pravdo kot stranski intervenient v pravdni zadevi med Y. in S. d.o.o. (točka 92 obrazložitve sodbe); odzive obdolženca na sestanku s člani uprave zavarovalnice dne 17. 11. 2014, ko so ga soočili z ugotovitvami (točka 99 obrazložitve sodbe); ter tudi okoliščine najdbe fizičnega spisa dne 6. 5. 2015 (točka 101 obrazložitve sodbe). Na tej podlagi se sicer nedvomno ugotovljene - čeprav same zase ne posebej relevantne - pomanjkljivosti pooblastila družbe X. Odvetniški pisarni (točka 89 obrazložitve sodbe) izkažejo le še kot dodatna v množici vseh ugotovljenih okoliščin, ki medsebojno povezano in na ta način kot zaokrožena celota dajejo zanesljivo podlago za sklepanje, da je obdolženec, motiviran za nastanek prepovedane posledice, zelo dobro vedel, da družba X. do odškodnine ni bila upravičena.

40.Določno in dovolj konkretizirano se je sodišče prve stopnje opredelilo do izpovedb B. B. in H. H. (točki 102 in 103 obrazložitve sodbe), zato pritožbeni očitek opustitve dokazne ocene in posledično bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne more biti utemeljen, še manj v posledici nestrinjanja s temi dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča. Ni res, da H. H. ni verjelo (izključno) zaradi načina njegovega izpovedovanja, kot neutemeljeno trdi zagovornica, saj se je opredelilo tudi do vsebine njegovih navedb in zaključilo, da te niso imele nobene teže za presojo očitkov obdolžencu. Ob nedvomni ugotovitvi, da sta se obdolženec in H. H. poznala oziroma bila celo prijatelja (izpovedba E. E. na naroku v preiskavi dne 6. 2. 2020), je omemba pravnomočne sodbe X K Okrožnega sodišča v Ljubljani zoper H. H. in B. B., glede na ugotovljen modus operandi in imena sodelujočih oseb, povsem na mestu; upoštevaje vse ugotovljene relevantne okoliščine obravnavane zadeve pa zato pritožbeni očitek zagovornice, da je ta navedba popolnoma nerazumljiva in obdolžencu ne omogoča pritožbene obrambe, neutemeljen.

41.S pritožbenimi navedbami oziroma očitkom malomarnega ravnanja D. D. v tej zadevi, ki da se pod pretvezo zaupanja obdolžencu v zadevo ni vsebinsko spuščal, ni prebral elektronske komunikacije s strani C. C. dne 1. 2. 2013 z namenom potrditve obračuna, čeprav se je zelo vsebinsko spuščal v več spisov in zadev ter imel kot informatik prek CZP in TOAD možnost dostopa do dokumentacije v ESKO spisu, nenazadnje pa je bil prav on tisti, ki je "odkril" obdolženčeve "napake" pri likvidaciji zahtevka družbe X., zagovornica neuspešno poskuša prepričati, da je za potrditev odobritve izplačila družbi X. imel interes (prav) D. D. in da je potencialno tudi on lahko družbi X. nudil potrebno dokumentacijo. Takšne navedbe, ki temeljijo na vsebinsko enakem zagovoru obdolženca, je namreč sodišče prve stopnje argumentirano ovrglo. Upoštevaje dejanske ugotovitve o celotnem poteku reševanja zahtevka X., uveljavljenega sistema potrjevanja obračuna škod na zavarovalnici in tudi, da je D. D. obdolžencu brezpogojno zaupal - saj je nenazadnje prav na njegov predlog postal direktor SOŠ, je utemeljitev sodišča prve stopnje, da D. D. potrditev obračuna škode nikakor ni pomenila njegove vsebinske odločitve v zvezi z obravnavanim zahtevkom, absolutno pravilna (zlasti točke 50, 51, 56, 62 in 65 do 70 sodbe). Kot ključno je ob tem sodišče izpostavilo nedvomno ugotovljeno dejstvo, da je bilo podpisovanje s strani uprave namenjeno zgolj nadzoru in zagotovitvi ustreznih finančnih sredstev zavarovalnice in predvidevanju rezultatov poslovanja, nikakor pa ni pomenilo presoje strokovne pravilnosti rešitve zadeve. Uprava tako tudi ni prevzemala odgovornosti za reševanje posameznega spisa.

42.Bolniška odsotnost obdolženca v času od 23. 1. 2013 do - vključno z dopustom - 15. 2. 2013, je nedvomna (točki 37 in 38 obrazložitve sodbe), ob tem pa vprašanje, ali si je obdolženec skoordiniral bolniški stalež glede na "prihod" odškodninskega zahtevka, kot izpostavlja zagovornica, niti ni odločilno. Bistvena je ugotovitev in na tej podlagi pravilna ter razumna ocena sodišča, da je nemogoče, da bi obdolženec zahtevek X., ki je v SOŠ prispel dne 23. 1. 2013 - torej na prvi dan njegove bolniške odsotnosti - prejel že pred odhodom v bolniško (točka 39 obrazložitve sodbe). Upoštevaje izpovedbe zaslišanih prič, dopis zavarovalnice sodišču z dne 5. 7. 2023 (list. št. 1792 v spisu) in določbo šestega odstavka 9. člena citiranega Pravilnika zavarovalnice, pritožbeno nasprotovanje zagovornice tem dejanskim ugotovitvam in zaključkom ne more biti uspešno.

43.Glede relevantnosti ugotovljenih pomanjkljivosti pooblastila družbe X. Odvetniški pisarni se je višje sodišče že opredelilo (točka 39 obrazložitve te odločbe), zato obsežno pritožbeno problematiziranje in primerjava s pooblastilom družbe Y. Odvetniški pisarni I. I., ne terja posebnega odgovora. Predvsem je v tej zvezi treba zavrniti pritožbeni očitek pristranskosti razpravljajoče sodnice, medtem ko je različnost podpisov predstavnika X. na pooblastilu odvetniku in sklenjeni cesijski pogodbi z Ž. očitna sama po sebi in (upoštevaje vse relevantne okoliščine primera) ne terja "ustreznega strokovnega znanja", kot neutemeljeno navaja zagovornica.

44.Tudi poskusi izpodbiti prepričljivo utemeljitev izjemnosti in neobičajnosti zahtevka (točki 45 in 81 obrazložitve izpodbijane sodbe) ne morejo biti uspešni. Zavajajoče se pri tem zagovornica sklicuje na elektronsko sporočilo J. J. z dne 15. 1. 2013 in trdi, da se je leta 2012 na zavarovalnici obravnavalo 62 takih zahtevkov (stran 25 pritožbe), saj zanemari očitno dejstvo celote vseh neobičajnih okoliščin zahtevka X. (zahtevek tuje pravne osebe; za znesek skoraj 1 mio EUR; na podlagi dveh cesij med tujimi pravnimi osebami, predloženih v angleškem jeziku; delno enaka dokumentacija, kot je bila predložena zahtevku K. K., ki ga je obdolženec pred tem zavrnil ...).

45.Izčrpna utemeljitev vsebinsko notranje neskladnosti cesijskih pogodb v točki 88 obrazložitve, v povezavi s točkami 42 do 45 obrazložitve izpodbijane sodbe, ne terja nobenih dodatnih pojasnil. Obsežne pritožbene navedbe zagovornice, da obdolženec pač ni podvomil v njuno pristnost in da to še ne pomeni, da je ravnal naklepno; da niti po izgledu niti po vsebini ni bilo moč posumiti v pristnost oziroma verodostojnost pogodb in računov; da vsebina zakonitih zastopnikov v pogodbah ni nujna sestavina pogodbe; nasprotovanje ugotovitvi sodišča, da sta bili pogodbi zapisani v "slabi angleščini"; ter zatrjevanje, da je bil obdolženec v dejanski zmoti glede pristnosti dokumentacije, ta zmota pa da je bila opravičljiva in neizogibna (strani 25 do 28 pritožbe), navedenih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo v ničemer omajati. Pomenijo namreč selektivno povzemanje zgolj določenih ugotovljenih okoliščin, ki jim zagovornica hkrati dodaja svoje lastne dokazne zaključke, s katerimi se ni mogoče strinjati, saj v bistvenem - kot že večkrat poudarjeno - zanemarijo celovitost sodbenih razlogov glede vseh odločilnih dejstev in okoliščin obravnavane zadeve. To velja tudi za v točki 76 obrazložitve sodbe poudarjeno dejstvo, da je družba Y. dokazala, da je sanirala oziroma plačala škodo, ki je nastala Q. in tako slednja tudi ni mogla biti več upnik in torej ni mogla in tudi ni cedirala svojih terjatev. Ugotovljeno dejstvo namreč temelji na nedvomnih ugotovitvah iz vsebine izpovedb zaslišanih prič K. K., L. L. in M. M. ter listinske dokumentacije, kot je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo v točkah 26 in 73 do 75 obrazložitve sodbe. Drugačne pritožbene navedbe zagovornice niso utemeljene, pri čemer samo dejstvo, da je družba Y. svojemu zahtevku predložila potrdila o plačilu družbi P., za obravnavo zahtevka, vloženega s strani X., sploh ni relevantno, kot sicer navaja že sama zagovornica. Bistvo utemeljitve problematizirane točke 76 izpodbijane sodbe je pravilni zaključek sodišča prve stopnje, da je bil zahtevek družbe X. podan neupravičeno in deloma na podlagi ponarejenih računov in cesijskih pogodb. O tem pa ni nobenega dvoma.

46.Skozi vse razloge izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje ravnanje obdolženca presojalo z vidika okoliščin in časa, ko je odločil o zahtevku X. (ex ante); ter da obravnava in odločitev o zahtevku ni pomenila morebitne "zmotne" podjetniške presoje obdolženca v okviru obligacije prizadevanja, temveč motivirano, naklepno kaznivo dejanje. Slednje, po pravilnih razlogih izpodbijane sodbe, dodatno potrjujejo obdolženčeve opustitve dolžnega ravnanja po izplačilu odškodnine. Kot že poudarjeno, je spis obdržal aktiven in ga v nasprotju z internimi pravili zavarovalnice, ki jih je izdal sam, ni predal v arhiv, kot je bilo sicer tudi običajno. Dodatno temu je čez eno leto popolnoma ignoriral pozive Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu zavarovalnici, da se izjavi o vstopu v pravdo v vlogi stranskega intervenienta v pravdni zadevi med Y. in S. d.o.o., to okoliščino pred vsemi zamolčal, posredovanih listin pa v nasprotju z navodili, ki jih je sam pripravil, ni vnesel v ESKO spis. Povsem nerelevantno v tej zvezi je pritožbeno sklicevanje na izpovedbo N. N. - pravnice v zavarovalnici, da odločitev o vstopu zavarovalnice v pravdo kasneje zaradi zamude roka ni bila sprejeta. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, namreč v obravnavani zadevi ni šlo (zgolj) za vprašanje vstopa zavarovalnice v pravdo, temveč za razkritje podvajanja zahtevkov in kaznivih dejanj (točka 92 obrazložitve sodbe).

47.Ob nedvomnih ugotovitvah odziva obdolženca na sestanku s člani uprave dne 17. 11. 2014, ko so ga soočili z ugotovitvami preiskave glede obravnavanja zahtevka X., je zaključek sodišča prve stopnje v točki 99 obrazložitve sodbe, da tudi ta okoliščina v povezavi z vsemi ostalimi kaže, da se je obdolženec zavedal, da je odškodnino izplačal neupravičeni osebi, razumen. Četudi je bil na sestanek klican zaradi druge zadeve, kot izpostavlja zagovornica, ji ni mogoče pritrditi, da so mu F. F., E. E. in D. D. "pripravili past", in da zaradi poteka časa od likvidacije škode obdolženec ni bil zmožen povedati kaj konkretnega o zadevi. Temu pač ni mogoče pritrditi, njegova reakcija je namreč "zgovorna" sama po sebi. Obdolženčevo zavedanje protipravnosti lastnega ravnanja ob tem dodatno potrjujejo še ugotovljene okoliščine najdbe fizičnega spisa OGM-01617/10 dne 6. 5. 2015, ki hkrati potrjujejo, da je spis ves čas posedoval obdolženec, kot je izpovedal tudi C. C. Prepričljivosti razlogov v točki 101 obrazložitve izpodbijane sodbe v ničemer ne morejo omajati, še manj ovreči pritožbeni poudarki obdolženčeve odsotnosti iz zavarovalnice zaradi bolniške na ta dan,11 kot tudi ne zatrjevanja, da so na zavarovalnici iskali spis v ovitku napačne barve in je to najverjetneje razlog, da ga niso našli, ne pa, da ga je obdolženec skrival. Te navedbe glede na vse ugotovitve ne vzdržijo nobene (resne) presoje.

48.Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenim pomislekom in trditvam, da so bile priče "naučene izpovedb", ko zagovornica (in tudi obdolženec) v zvezi s tem posebej izpostavlja izpovedbo D. D. na naroku glavne obravnave dne 15. 9. 2023. Iz prepisa zvočnega posnetka naroka navedenega dne namreč nedvoumno izhaja, da je D. D. uvodoma povsem prosto, ter hkrati jasno in določno izpovedoval o številnih okoliščinah obravnavane zadeve, nato pa v enakem slogu odgovarjal še na postavljena vprašanja sodnice, državne tožilke, zagovornice in tudi samega obdolženca, ter pooblaščenca oškodovane zavarovalnice. Na vprašanje sodnice je sicer potrdil, da so se na zavarovalnici pogovarjali o tej zadevi zaradi tega pričanja, vendar samo po telefonu zaradi njegovega opravičila z naroka, niso pa se pogovarjali o vsebini te zadeve (stran 29 tega prepisa). Ta izpovedba ne potrjuje obrambne teze, da je zavarovalnica "svoje ključne priče evidentno preparirala na zaslišanje na glavni obravnavi s tem, ko jim je pred zaslišanji posredovala zapisnike iz zaslišanj v kazenski preiskavi", predvsem pa ne omogoča sklepanja, da imajo vse te priče zaradi vpletenosti v zadevo motiv obremeniti obdolženca, kot neutemeljeno trdi zagovornica, oziroma, da niso govorile resnice. Glede na skladnost njihovih izpovedb glede odločilnih dejstev in okoliščin, potrjenih z listinskimi dokazi, jim je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. To velja tudi za utemeljitev v točki 98 obrazložitve sodbe, da nihče od zaslišanih sodelavcev obdolženca na zavarovalnici ni potrdil, da bi slednji imel z F. F. - ki je izdelal poročilo o preiskavi škodnega primera - ali komerkoli drugim kakšne konflikte, da bi ti lahko omajali njihovo verodostojnost. V tej zvezi pritožbena navedba oziroma očitek "kriminalnih ravnanj zavarovalnice" (prvi odstavek na strani 32 pritožbe) presega (subjektivni in objektivni) predmet odločanja v tej zadevi, medtem ko povzeto prepričljivo sklepanje sodišča prve stopnje v točki 98 obrazložitve sodbe nikakor ne izkazuje njegove pristranskosti, kot še neutemeljeno trdi zagovornica.

Vlogi C. C. in D. D.

49.Višje sodišče je že pritrdilo oceni in prepričljivi utemeljitvi sodišča prve stopnje, da je dejansko oblast nad reševanjem zadeve ves čas imel obdolženec, ki je tudi sprejel odločitev o temelju in odredil izplačilo odškodnine, da takšne vloge ni mogoče pripisati ne C. C. in tudi ne D. D., ter da ni šlo za skupno reševanje škode (točka 31 obrazložitve te odločbe). Posamezni vpogledi drugih oseb, tudi C. C., v ESKO spis po tem, ko je odškodnina družbi X. že bila izplačana, kot izpostavlja zagovornica, teh ugotovitev ne morejo v ničemer spremeniti. Glede na čas oziroma obdobje vpogledov je namreč več kot očitno in jasno, da niso bili v zvezi z (že predhodno sprejeto) odločitvijo o zahtevku X., niti izplačilom odškodnine, temveč očitno v zvezi z določenimi administrativnimi opravili po njenem izplačilu (priloga A42). Obsežnost pritožbenih navedb, predvsem s ponavljanjem in opiranjem na zagovor obdolženca, in v tej zvezi nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in razlogi izpodbijane sodbe, v prvi vrsti ne more pomeniti zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje tudi ne more v ničemer omajati. Neutemeljeno tako zagovornica vztraja, da je bila odklonitev zahtevka družbe Y. v mesecu marcu 2012 rezultat kolektivne odločitve, ter da je zgolj voljo zavarovalnice navzven izrazil (le) obdolženec, in da je bila nato tudi odločitev o zahtevku X. plod skupinskega reševanja škode. Glede na ugotovljen potek reševanja odškodninskega zahtevka je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in skozi razloge sodbe večkrat argumentirano poudarilo oceno, da je C. C. le obračunal škodo, pa še to po navodilih obdolženca, dolžnost oziroma vloga D. D. kot člana uprave pa je bila zgolj v seznanitvi z obračunom odškodnine za potrebe finančne izpostavljenosti zavarovalnice. Povsem pravilno je v točki 48 obrazložitve sodbe presodilo vsebino in pomen obdolženčevega elektronskega sporočila dne 25. 1. 2013 C. C., s katerim je obdolženec tudi po presoji višjega sodišča že ta dan, kljub bolniški odsotnosti, kot odgovorni likvidator priznal oziroma potrdil temelj odškodninskega zahtevka.

50.Tudi obdolženčeva dejanska oblast nad reševanjem zahtevka, ves čas do dne, ko je podpisal poravnalno ponudbo in zatem 4. 3. 2013 odredil izplačilo odškodnine, je po izčrpnih in prepričljivih razlogih izpodbijane sodbe nedvomna. Brez uspeha je zato s ponavljanjem zagovora, ki ga je argumentirano ovrglo že sodišče prve stopnje, obsežno pritožbeno sklicevanje na predložene dokaze (obsežno listinsko dokumentacijo obdolženca), ki z obravnavanim primerom nimajo prav nobene (neposredne ali posredne) povezave. To že v osnovi izključuje potrebo po (konkretiziranem) opredeljevanju sodišča do teh navedb in dokazov, zato odsotnost razlogov v tej smeri ne more predstavljati zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kot ključne je bilo namreč sodišče dolžno presoditi vse relevantne okoliščine in ravnanja obdolženca v zvezi z obravnavanjem konkretnega odškodninskega zahtevka družbe X., pri čemer pa se je na podlagi ugotovitev dokaznega postopka jasno in določno opredelilo tudi do sicer običajne prakse poslovanja zavarovalnice pri obravnavi najzahtevnejših škod iz civilne odgovornosti, pomena oziroma vloge odgovornega likvidatorja posameznega spisa, kot tudi uveljavljenega modela potrjevanja obračunov škod; še posebej, če je bil likvidator obdolženec, hkrati v funkciji izvršilnega direktorja SOŠ (točke 15, 34, 62 do 64, 66 do 68 in 84 obrazložitve sodbe). Kaj več od tega za presojo konkretnih očitkov obdolžencu ni (bilo) potrebno, sploh pa ne presoja obravnave številnih drugih primerov na zavarovalnici, s katerimi poskuša zagovornica (na podlagi enako obsežnega zagovora obdolženca) preusmeriti pozornost od ključnih okoliščin oziroma ugotovljenih ravnanj obdolženca pri reševanju spornega odškodninskega zahtevka.

51.Ali je bilo morebiti ravnanje obdolženca ob reševanju zahtevka X. motivirano s pričakovano izgubo funkcije in kar temu sledi, kot je zapisalo sodišče prve stopnje v točki 100 obrazložitve sodbe, za odločitev o obtožbi niti ni relevantno, predvsem pa ugotovitev motiva ni pogoj za izrek obsodilne sodbe, kot je višje sodišče v tej odločbi tudi že poudarilo. Povzeti zaključek sodišča prve stopnje pa tudi ne pomeni sicer pritožbeno posplošeno zatrjevanih kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave in pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave.

Zavrnjeni dokazni predlogi

52.Po mnenju zagovornice je sodišče prve stopnje zaradi zavrnitve posameznih dokaznih predlogov postopalo evidentno pristransko, onemogočilo izvedbo dokazov v korist obdolženca, ter s tem nedopustno poseglo v njegovo pravico do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave in pravice do izjave iz 22. člena Ustave. Ker zavrnitve dokaznih predlogov tudi ni ustrezno obrazložilo, o dokaznem predlogu za določitev izvedenca grafološke stroke zaradi potrditve obdolženčevega zagovora, da je ročni pripis OGM 1617/10 na odškodninskem zahtevku družbe X. njegov, pa sploh ni odločilo, je posledično kršilo tudi obdolženčevo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave, kar hkrati predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Najprej izpostavlja zavrnitev dokaznega predloga po pridobitvi podatkov od Z. d.d., kdo je bil avtor zapisov na list. št. 31, 72 in 74 overjene kopije spisa OGM 1617/10 ter pripisa na zavarovalni polici, in nadalje postavitvi izvedenca grafološke stroke, ki bi ugotovil avtorstvo teh zapisov. Meni, da bi konkretna ugotovitev vsaj števila, če ne že identifikacije različnih avtorjev teh zapisov, obdolžencu omogočila dokaz, da se je spis dejansko reševal skupinsko, oziroma da je avtor teh pripisov dejansko C. C.

53.Vendar zagovornica s povzetimi navedbami ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je namreč izpodbijano odločitev dovolj jasno, določno in hkrati vsebinsko pravilno utemeljilo v točki 11 obrazložitve sodbe. Ker že iz izpovedb številnih zaslišanih prič - uslužbencev zavarovalnice ni moglo ugotoviti avtorstva teh zapisov, je sámo po sebi logično, da tudi dodatne poizvedbe pri zavarovalnici ne bi mogle rezultirati drugače. Upoštevaje še nedvomno ugotovitev, da se spis ni reševal skupinsko (izčrpni razlogi v točkah 33, 34, 63 in 64 obrazložitve sodbe), čeprav zagovornica vztrajno trdi drugače, je dodatna utemeljitev sodišča prve stopnje o nerelevantnosti ugotavljanja avtorja teh zapisov tudi povsem razumna.

54.To velja tudi za izčrpno in vsebinsko pravilno utemeljitev zavrnitve dokaznega predloga po pridobitvi podatkov od zavarovalnice o obdolženčevi odsotnosti v celotnem časovnem obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 5. 2015. Pri tem se sodišče ni oprlo zgolj na izpovedbe zaslišanih prič, temveč je upoštevalo navedbe samega obdolženca, da je delal tudi izven delovnega časa, za vikende in tudi med bolniškim staležem. Ob nadaljnji nedvomni ugotovitvi, da se je obdolženec na dan najdbe fizičnega spisa dejansko nahajal v prostorih zavarovalnice (točka 101 obrazložitve sodbe), je (bilo) dodatno ugotavljanje te okoliščine še s predlaganim pridobivanjem podatkov pri zavarovalnici povsem nepotrebno.

55.Enako velja za predlagano dodatno preverjanje obdolženčevega zagovora s postavitvijo izvedenca grafologa glede okoliščine, ali je ročni pripis OGM 1617/10 na odškodninskem zahtevku družbe X. njegov. Jasen in argumentiran odgovor sodišča prve stopnje, da dodatno izvajanje dokazov v tej smeri pač ni potrebno, je najti v točkah 37 do 39 obrazložitve sodbe. Nedvomna ugotovitev obdolženčeve odsotnosti zaradi bolniškega staleža dne 23. 1. 2013, ko je zahtevek X. prispel v SOŠ, potrjuje pravilnost sklepanja, da je nemogoče, da bi obdolženec zahtevek prejel že pred tem. Na takšni dejstveni podlagi je sodišče prve stopnje, kot že poudarjeno, tak zagovor obdolženca in navedbe, da je ročni pripis OGM 1617/10 na odškodninskem zahtevku družbe X. njegov, prepričljivo in povsem razumno ovrglo. Slednje pa logično izključuje potrebo po določanju izvedenca in hkrati potrjuje pravilnost ter utemeljenost neizvedbe tudi tega dokaznega predloga. V ničemer je ne more omajati niti - sicer izven konteksta in selektivno povzemanje pričanja D. D. Slednji je namreč povedal zgolj to, da ga je obdolženec o dogajanju na spisu in aktivnostih oškodovanca obvestil ustno, preden je šel na bolniško oziroma že nekje konec leta 2012 (točka 69 na strani 40 in 41 obrazložitve izpodbijane sodbe), ne pa tudi, kot očitno neutemeljeno poskuša prepričati zagovornica, da bi obdolženec z zahtevkom (lahko) razpolagal še pred oziroma tik pred nastopom bolniškega staleža.

56.Po navedenem višje sodišče ocenjuje, da je bila zavrnitev vseh problematiziranih dokaznih predlogov po vsebini utemeljena in pravilna (17. člen in prvi odstavek 18. člena ZKP), hkrati pa upoštevaje vse razloge izpodbijane sodbe kot celote tudi povsem zadostno oziroma ustrezno obrazložena. Uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ob tem pa še kršitve ustavnih pravic obdolženca, tako po presoji višjega sodišča niso podane.

K pritožbi obdolženca

57.Višje sodišče najprej zavrača uvodne pritožbene navedbe obdolženca o napačnem povzemanju njegovega zagovora v izpodbijani sodbi (točka 1 pritožbe). Sodišče prve stopnje je namreč v točki 7 na strani 8 sodbe povzelo zagovor obdolženca v bistvenem skladno z njegovimi navedbami v pisnem zagovoru tekom preiskave, kot tudi kasneje na glavni obravnavi (stran 20 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave dne 25. 5. 2023). Povedal je namreč, da je bila prispela dokumentacija za ta konkretni spis na njegovi mizi, ni videl, kdo jo je prinesel, sam pa je potem ugotovil, za kateri spis gre, da ga ima v omari, in na listek (nekateri so jih imenovali usmerjevalni listki) napisal navodilo, da se naj poskenira dokumentacija v ESKO. Glede okoliščin prispetja zahtevka družbe X. v SOŠ (šele) dne 23. 1. 2013 se je sodišče prve stopnje sicer natančno in določno opredelilo v točki 37 obrazložitve sodbe, ter nadalje v točkah 38 in 39 obrazložitve argumentirano ovrglo zagovor obdolženca, da je zahtevek prejel še pred odhodom v bolniško in nanj napisal oznako OGM-01617/10, kot je višje sodišče že presodilo.

58.Glede utemeljenosti zavrnitve dokaznih predlogov o ugotavljanju avtorja zapisov na list. št. 31, 72 in 74 overjene kopije spisa OGM-1617/10 ter pripisa na zavarovalni polici, in nadalje v zvezi s tem še postavitvi izvedenca grafologa, se je višje sodišče že opredelilo v okviru presoje pritožbenih navedb zagovornice in jih kot neutemeljene zavrnilo. Obdolženec sam v posplošenem nasprotovanju tej odločitvi sodišča prve stopnje ne navaja ničesar novega, kar bi terjalo dodatno presojo oziroma odgovor višjega sodišča.

59.Obdolženec v obsežni pritožbi v glavnem ponavlja zagovor, vztraja pri svojih navedbah in se ne strinja z dejanskimi ugotovitvami, oceno in zaključki sodišča prve stopnje, pri tem pa v ničemer ne preseže bistva pritožbenih navedb zagovornice glede odločilnih dejstev in okoliščin obravnavane zadeve, do katerih se je višje sodišče v tej odločbi že argumentirano opredelilo. To v celoti velja glede posebne lastnosti oziroma statusa obdolženca v funkciji direktorja SOŠ in hkrati odgovornega likvidatorja pri obravnavanju škodnega primera OGM 1617/10; internih pravil in splošno uveljavljane prakse zavarovalnice glede vloge odgovornega likvidatorja posameznega spisa; prakse reševanja najzahtevnejših škod iz civilne odgovornosti; uveljavljenega sistema potrjevanja in arhiviranja spisov, vključno z ugotovitvijo, da je obdolženec obravnavani spis po izplačilu odškodnine v nasprotju s pravili in običajno prakso zavarovalnice obdržal aktiven in ga ni predal v arhiv. Nič novega ali v bistvenem dodatnega k pritožbi zagovornice nadalje obdolženec ne navaja v svojem nestrinjanju z dejanskimi ugotovitvami in zaključki izpodbijane sodbe glede vsebine cesijskih pogodb in zahtevku priloženih računov; pooblastila družbe X. Odvetniški družbi; hitrosti rešitve zahtevka X.; da ni šlo za skupinsko reševanje spisa; védenja obdolženca, da zahtevka ni podala upravičena oseba in da družba X. do izplačila odškodnine ni bila upravičena; vpogledov drugih oseb v spis (DKM dne 20. 11. 2012 in vpogledov po izplačilu odškodnine); neodziva obdolženca na dopise Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu za vstop zavarovalnice kot stranskega intervenienta v pravdo; in končno tudi okoliščin najdbe fizičnega spisa v maju 2015. Da je slednjega ves čas dejansko posedoval obdolženec, je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo zlasti v točkah 95 in 101 obrazložitve sodbe, obdolženec pa jih s pritožbenimi navedbami in namigovanjem, da je fizični spis iz omare v njegovi pisarni v času njegove odsotnosti odnesel kdo od administracije, glede na vsebinsko zaokroženo celoto ugotovljenih okoliščin reševanja zahtevka X. ne more niti malo omajati.

60.Sicer ni dvoma, da je (zgolj) v času bolniške odsotnosti obdolženca fizični spis iz omare v njegovi pisarni vzela uslužbenka M. C. in ga predala C. C., kot izpostavlja obdolženec, vendar pri tem zamolči, da je to storila na podlagi njegovega osebnega naročila in ne samovoljno (točka 46 obrazložitve izpodbijane sodbe). Da je imel obdolženec takrat pisarno v osmem in ne prvem nadstropju, kjer je bila administracija, kot zavajajoče ponovno trdi v pritožbi, je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev dokaznega postopka pravilno argumentiralo v točki 39 obrazložitve sodbe. Sklicevalo se je na vsebino dopisa zavarovalnice z dne 5. 7. 2023 (list. št. 1.792 v spisu) ter izpovedbe zaslišanih prič. Tako M. D. kot M. E. sta skladno potrdili, da je imel obdolženec kot direktor SOŠ takrat pisarno nekje v višjih nadstropjih, po izpovedbi M. E. sigurno ni bil takrat v prvem nadstropju; posebej nazoren oziroma slikovit pri opisu lokacije pa je bil priča M. F., in sicer, da je imel obdolženec v letih 2012 in 2013 pisarno v osmem nadstropju, s pogledom na Đ. S pritožbeno selektivnim povzemanjem izpovedbe priče M. G. obdolženec te ugotovljene okoliščine ne more omajati. Navedena je namreč sicer res povedala, da je imel obdolženec pisarno v prvem nadstropju, vendar dodala, da ni čisto sigurna, če je bilo to v letu 2013.

61.Brez uspeha je tudi vztrajanje obdolženca, da je zahtevek X. prejel že pred nastopom bolniškega staleža in da je zapis oznake "OGM-1617/10" na zahtevku njegov lastnoročni zapis. Takšen zagovor je sodišče prve stopnje prepričljivo ovrglo, višje sodišče pa v bistvenem enake pritožbene navedbe zagovornice v zvezi s to okoliščino zavrnilo kot neutemeljene. Enako velja za presojo vsebine posredovane elektronske pošte obdolženca C. C. dne 25. 1. 2013 v točki 48 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ponovne trditve obdolženca, da je sodišče temu elektronskemu sporočilu pripisalo vsebino, ki je ta nima, zato niso utemeljene.

62.Tudi pritožbeno vztrajanje obdolženca, da C. C. ni dajal nobenih vsebinskih navodil, temveč je bila zadeva v času njegove bolniške odsotnosti dejansko predana v reševanje C. C., ne more biti uspešno. Glede ugotovljenih vlog C. C. in D. D. v obravnavani zadevi se je višje sodišče že opredelilo v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornice in pri tem zavrnilo tudi pomisleke v oceno verodostojnosti njunih izpovedb. Okoliščine, ki so D. D. pri pregledu različnih spisov dne 9. 10. 2014 vzbudile pozornost in nadalje sum o hudih nepravilnostih pri obravnavi tega škodnega primera, je sodišče prve stopnje določno in izčrpno povzelo v točkah 93 in 94 obrazložitve sodbe, svojo oceno v zvezi s tem pa oprlo na skladni izpovedbi D. D. in E. E., ki ju dopolnjujejo listinski dokazi. S strani obdolženca pritožbeno dodatno zatrjevana neverodostojnost izpovedbe D. D. glede teh okoliščin, tako ne more biti utemeljena.

63.Enako velja za ponovno pritožbeno poudarjanje neverodostojnosti C. C. Nobenega dvoma sicer ni, da je C. C. v ESKO spisu opravil potrditev obračuna škode, vendar je bistvena pravilna ugotovitev in utemeljitev sodišča v točki 61 obrazložitve sodbe, da je vsa opravila v tej zadevi opravljal po odredbi oziroma navodilih obdolženca, ter da sam dela v ESKU ni bil vešč in mu je posebej za ta primer zato pomagala M. H., da je lahko izpolnil navodila obdolženca. Njeno izpovedbo v tem delu je v celoti potrdil F. F., medtem ko je tudi M. I., ki jo izpostavlja obdolženec, potrdila, da C. C. sicer ni reševal odgovornostnih škod.

64.Neutemeljeno obdolženec - ponovno s selektivnim povzemanjem izpovedb zaslišanih prič (list. št. 7 pritožbe) - poskuša izpodbiti prepričljivo utemeljitev v točki 34 obrazložitve sodbe, da je bil nosilec spisa vedno le eden, to je odgovorni likvidator, ki je tudi sprejemal odločitve v zadevi, drugi pa so mu lahko pri tem le pomagali oziroma mu svetovali. Poleg navedenih prič, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje, sta namreč vsebinsko povsem enako potrdila tudi F. F. in M. E. Slednja je, enako kot F. F., povsem jasno in določno povedala, da se cenilec načeloma ne vtika v pravno presojo likvidatorja, in še, da se je tudi sama "obračala" na pomoč cenilcev oziroma strokovnjakov zgolj pri višini škode. V zvezi s potrjevanjem obračunov odškodnine je sicer potrdila en primer zavrnitve s strani uprave - konkretno D. D., vendar dodala, da misli, da se je le-ta nanašala na višino škode.

65.V čem naj bi vsebina elektronske pošte M. J. z dne 5. 2. 2013 (strani 3 in 21 pritožbe) sploh kakorkoli relevantno vplivala na ugotovljeno (celotno) vlogo obdolženca pri obravnavanju škodnega primera, slednji ne pojasni. Več kot očitno sicer je, da se navedeno sporočilo nanaša na višino škode, ne pa na odločitev o zahtevku po temelju, ki jo je samostojno sprejel obdolženec.

66.Do navedb obdolženca, da revizorji niso odkrili napak, in v tej zvezi njegov neuspešen poskus, da odgovornost za svoje ravnanje preloži na druge, se je sodišče prve stopnje glede na vse predhodno ugotovljene relevantne okoliščine argumentirano opredelilo v točki 88 obrazložitve sodbe. Ob sklicevanju na izpovedbo takratnega predsednika uprave oškodovane zavarovalnice glede obsega oziroma vsebine dela revizorjev, je razumno ovrglo zagovor obdolženca, da enako kot drugi, tudi sam ni mogel ugotoviti napak. Vsebina elektronske pošte M. K. obdolžencu v februarju 2011, na katero se sklicuje v pritožbi (stran 28 pritožbe), v povzeto izpovedbo E. E. ne vnaša prav nobenega dvoma, nasprotno, potrjuje, da je šlo "zgolj za revizijo procesov in kontrolo škodnih spisov", ne pa (tudi) vsebinsko presojo ustreznosti oziroma strokovnosti in pravilnosti posamezne odločitve.

67.Čeprav obdolženec v pritožbi utemeljeno navaja, da določba 35. člena Pravilnika o postopku pri likvidaciji škod v zavarovalnici (list. št. 1.949 v spisu) ureja le postopanje v primeru izplačila akontacije, ne pa tudi izplačila končnega zneska odškodnine po sklenjeni poravnavi, je sodišče prve stopnje obstoj uveljavljene prakse obveščanja strank o nakazilu na račun odvetnika ustrezno in dopustno oprlo na izpovedbo F. F. Bistvo pritožbeno problematizirane utemeljitve v točki 90 obrazložitve sodbe pa je sicer presoja pričakovane oziroma dolžne skrbnosti obdolženca pri obravnavi tako izjemnega oziroma neobičajnega zahtevka. Sklepnemu zaključku, da obdolženčevo ravnanje (tudi) iz tedanje perspektive ne pokaže niti povprečne skrbnosti povprečnega likvidatorja, višje sodišče pritrjuje.

68.Prepričljivo je sodišče prve stopnje v točki 98 obrazložitve sodbe ovrglo tudi zatrjevanja obdolženca v smeri, da je bil F. F. motiviran, da zoper njega pripravi obremenilno poročilo o preiskavi škodnega primera. Po vsebini enake pritožbene navedbe obdolženca zato teh razlogov ne morejo izpodbiti. Enako velja za ugotovljene okoliščine najdbe fizičnega spisa v maju 2015 in nahajanja obdolženca v prostorih zavarovalnice tistega dne. Pravilnost, medsebojno skladnost in nenazadnje tudi razumnost utemeljitve sodišča prve stopnje glede teh ugotovljenih okoliščin v točkah 95, 96 in 101 obrazložitve sodbe, je višje sodišče že potrdilo ob presoji pritožbenih navedb zagovornice, obdolženec sam pa jih tudi v tem delu v ničemer ne preseže.

69.Tudi medsebojno znanstvo obdolženca in H. H. - po nedvoumni izpovedbi E. E. že v preiskavi pa celo prijateljstvo - je sodišče prve stopnje ugotovilo nedvomno. Obdolženčevo golo oziroma vsebinsko nepodprto pritožbeno vztrajanje, da nista bila prijatelja in tudi nista službeno sodelovala - čeprav je na glavni obravnavi sam povedal, da sta v preteklosti prijateljevala (stran 24 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 25. 5. 2023), prepričljive utemeljitve izpodbijane sodbe v točkah 102 in 103 obrazložitve ne more v ničemer omajati.

Glede kazenske sankcije

70.Zoper odločbo o izrečeni kazni obdolžencu se je pritožila zagovornica, z navedbami, da sodišče ni ocenilo vseh okoliščin, zaradi katerih naj bo kazen manjša, saj ni upoštevalo olajševalne okoliščine časovne odmaknjenosti od dogodka ter dejstva, da obdolženec z dejanjem ni bil okoriščen. Ker je pod isto obtožbo okoliščino časovne odmaknjenosti od dogodka B. B. priznalo kot olajševalno, obdolžencu pa ne, je sodišče po mnenju zagovornice ne samo napačno uporabilo določbo drugega v zvezi s prvim odstavkom 49. člena KZ-1 - kot enako velja tudi za neupoštevanje dejstva, da obdolženec s kaznivim dejanjem ni bil okoriščen -, temveč tudi ponovno izkazalo svojo pristranskost pri sojenju obdolžencu.

71.Sodišče prve stopnje je izrek zaporne kazni obdolžencu, v višini enega leta in deset mesecev, utemeljilo v točki 105 obrazložitve sodbe. Res je, da med olajševalnimi okoliščinami, ki jih je pri tem upoštevalo, ni omenilo časovne odmaknjenosti od dogodka, čeprav je slednje - sicer ob ugotovljenih številnih drugih olajševalnih okoliščinah - upoštevalo pri odmeri kazni B. B. Slednje pa, glede na vsa ugotovljena relevantna dejstva in okoliščine skozi razloge izpodbijane sodbe kot celote, predvsem takratno funkcijo in vlogo obdolženca pri izvršitvi, kot tudi okoliščine in način storitve kaznivega dejanja ter nastale posledice, nima relevantnega vpliva v smeri, da bi višje sodišče kakorkoli posegalo v izrečeno kazen zapora v korist obdolženca. Pritrjuje namreč sodišču prve stopnje, da je odmerjena kazen obdolžencu primerna in hkrati pravična kazenska sankcija, skladna z določbo prvega in drugega odstavka 49. člena KZ-1; in ocenjuje, da v ničemer ne izkazuje pristranskosti razpravljajoče sodnice pri sojenju obdolžencu, kot brez uspeha poskuša prepričati zagovornica.

72.Slednje velja tudi za pritožbene navedbe v zvezi z načinom vročanja izpodbijane sodbe obdolžencu po sodnem vročevalcu. Zakon, če ni v posebnih določbah določeno drugače, prepušča sodišču, da v vsakem konkretnem primeru z vidika ekonomičnosti ali potrebne hitrosti in zanesljivosti vročitve odloči, katerega izmed več možnih načinov vročanja pisanj bo izbralo.12 Upoštevaje to zakonsko pooblastilo sodišča iz prvega odstavka 117. člena ZKP in hkrati nedvomne podatke kazenskega spisa, da obdolženec tekom sojenja večkrat ni dvigoval sodnih pisanj, sprva posredovanih po pošti, kar je posledično terjalo dodatne načine vročanja, je bila tudi vročitev izpodbijane sodbe po sodnem vročevalcu zakonita in ne pomeni pritožbeno zatrjevanega odklonilnega osebnega odnosa razpravljajoče sodnice do obdolženca. Ob tem ni odveč poudariti, da je obdolženčeva neodzivnost oziroma že kar ignoranca tudi v pritožbenem postopku - ko kljub zahtevi za obvestilo o seji senata nato po pošti (dvakrat) posredovanih pisanj sodišča ni dvignil - terjala dodatno vročanje po sodnem vročevalcu. Kakršnakoli dodatna argumentacija k pritožbenim navedbam zagovornice je zato povsem odveč.

73.Ob nedvomni ugotovitvi, da je obdolženec s svojim ravnanjem povzročil veliko premoženjsko škodo oškodovani zavarovalnici, družbi X. pa pridobil veliko protipravno premoženjsko korist, se pritožbeno izpostavljeno zatrjevanje, da obdolženec z dejanjem ni bil okoriščen, izkaže za povsem nerelevantno. Slednje sicer niti ni bilo očitek obdolžencu in posledično tudi ne predmet presoje sodišča, ki pa (zato) končnega razpolaganja z zneskom v višini 370.000,00 EUR, ki ga je Odvetniška družba dne 12. 3. 2013 nakazala na račun X. - na katerem je bila pooblaščena obsojena B. B., udeleženka pri storitvi kaznivega dejanja -, sploh ni ugotavljalo.

Glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku

74.Po vsebini utemeljena, torej pravilna, in hkrati povsem zadostno obrazložena je tudi odločitev, da je obdolženec po drugem odstavku 105. člena ZKP (kot je določno navedeno v izreku izpodbijane sodbe, ki skupaj z obrazložitvijo tvori celoto) dolžan oškodovani Z. d.d. plačati priglašen premoženjskopravni zahtevek, razen delno glede zakonskih zamudnih obresti (točka 108 obrazložitve sodbe). Že z izrekom obsodilne sodbe obdolžencu je potrjen obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, kot podlage za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku (1. protipravnost ravnanja obdolženca, 2. škodljiva oziroma prepovedana posledica z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi družbi X. in hkrati povzročitve velike premoženjske škode Z. d.d., 3. vzročna zveza med njima in tudi 4. odgovornost - krivda obdolženca). Ratio in ekonomičnost te odločitve v kazenskem postopku je nenazadnje utemeljena tudi upoštevaje določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki uzakonja vezanost sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.13 Neutemeljen je zato pritožbeni očitek zagovornice, da izpodbijana odločitev ni obrazložena v skladu z zahtevami Ustavnega sodišča v odločbi Up 103/14 z dne 6. 6. 2018 in v tej zvezi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in hkrati še kršitev pravice obdolženca do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Torej, ker že izrek obsodilne sodbe, upoštevaje pravno podlago prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), potrjuje obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, pomeni, da so ti razlogi sodišča prve stopnje - glede na vsebinsko obrazložitev izpodbijane sodbe kot celote - obdolžencu nedvomno znani. Drugačne pritožbene navedbe zagovornice, trditev, da obdolženec odločitve ne more vsebinsko izpodbijati in mu je zato kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, tako niso utemeljene.

75.Enako velja za ugotavljanje in oceno višine priznanega premoženjskopravnega zahtevka. Kot dejansko podlago za ta del odločitve je namreč sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in obrazložilo ugotovljeno višino oškodovanja zavarovalnice za znesek 375.430,00 EUR, kot posledico obdolženčevega motiviranega naklepnega kaznivega dejanja. Ker je bil navedeni znesek glavnice nakazan na račun odvetniške družbe dne 7. 3. 2013, je po pravilni utemeljitvi sodišča prve stopnje tega dne dejansko prišlo do prikrajšanja zavarovalnice oziroma nastanka škode, posledično pa je nastopila zamuda obdolženca za povračilo te škode. Odškodninska obveznost za povrnitev premoženjske škode se namreč šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Zato je odločitev sodišča prve stopnje o dolžnosti obdolženca, da plača tudi zakonske zamudne obresti od tega dne dalje, pravilna.

76.V okviru ugotavljanja temelja oziroma podlage za priznanje priglašenega premoženjskopravnega zahtevka zavarovalnice, sodišče ni bilo dolžno izvajati nobenih dokazov oziroma preverjati, ali je morebiti oškodovana družba poplačilo zatrjevane škode delno ali v celoti dobila povrnjeno iz kakšnega drugega vira (obsojene B. B., pozavarovanja ipd.), kot neutemeljeno navaja zagovornica. Ta okoliščina (lahko) postane relevantna namreč (šele) v postopku morebitne izterjave terjatve s strani upnika oziroma zavarovalnice, ki seveda iz tega naslova ne more biti neupravičeno obogatena, dolžnik (obdolženec) pa ima na razpolago ugovorni razlog prenehanja terjatve iz 8. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodelovanje več oseb pri izvršitvi kaznivega dejanja in povzročitvi škode (npr. obsojene B. B.) na sprejeto odločitev nima nobenega relevantnega vpliva, saj povzročitelji škode v skladu s prvim odstavkom 186. člena OZ odgovarjajo za škodo solidarno, po določbi 395. člena OZ vsak za celo obveznost, upnik pa lahko zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena.

77.Upoštevaje citirano pravno podlago tudi okoliščina, da ima zavarovalnica za izplačane škode sklenjena pozavarovanja, kot izpostavlja obdolženec, ni ovira za ugoditev zahtevku, ki je po temelju in višini, kot je priznan z izpodbijano sodbo, v celoti utemeljen. Za zavarovalnico pomeni obstoj izvršilnega naslova za uveljavljanje njene terjatve do obdolženca, pri čemer pa kakršnokoli poplačilo nastale škode zavarovalnici, ki izvira iz tega kaznivega dejanja, s strani obdolženca oziroma njegove obrambe ni (bilo) zatrjevano, še manj izkazano.14

78.Deplasirane so pritožbene navedbe obdolženca, da sodišče ni upoštevalo, da je do škodnega dogodka in škode dejansko prišlo in da bi po normalnem teku stvari zavarovalnica škodo za škodni dogodek, za kakršnega je bilo sklenjeno zavarovanje, izplačala upravičeni osebi. Čeprav seveda ni nobenega dvoma o škodnem dogodku, ki se je pripetil dne 3. 7. 2010 v podjetju Q. v V, obdolženec popolnoma zanemari, da izplačilo odškodnine družbi X. ni bilo izvedeno "po normalnem teku stvari", kot se je sam izrazil v pritožbi, temveč je šlo za izplačilo odškodnine neupravičeni osebi, na podlagi njegovega protipravnega oziroma kaznivega ravnanja. Slednje pa je v neposredni vzročni zvezi z ugotovljeno nastalo veliko premoženjsko škodo oziroma zmanjšanjem premoženja zavarovalnice.

Sklepno in glede stroškov pritožbenega postopka

79.Po obrazloženem, in ker pritožnika glede odločilnih dejstev in okoliščin (to je tistih, zaradi katerih bi bilo potrebno izpodbijano sodbo, če bi bile navedbe utemeljene, razveljaviti ali spremeniti) ne navajata ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je njuni pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

80.Izrek o dolžnosti obdolženca, da plača sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka, je posledica neuspešnih pritožb in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in tarifno številko 7113 in 7122 Taksne tarife, upoštevaje trajanje in zahtevnost postopka ter premoženjske razmere obdolženca.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 49, 49/1, 49/2, 240, 240/1, 240/2<br> Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 17, 18, 39, 39-6, 105, 105/2, 117, 117/1, 285, 285c, 355, 364, 364/7, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 377, 377/3, 378, 378/4<br> Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 23, 25, 27, 29, 29-3<br> Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 165<br>

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.