Jedro

Tožnica živi v lastnem samskem gospodinjstvu, zato za njeno upravičenost do državne štipendije, kot ene od pravic iz javnih sredstev (4. točka 5. člena ZUPJS), velja splošna opredelitev iz 4. člena ZUPJS v zvezi z opredelitvijo samske osebe v desetem odstavku 10. člena ZUPJS. Pri tem ni odločilno, da ima tožnica stalno prebivališče na istem naslovu kot njena mati. Zato je tožena stranka v predsodnem postopku pri odločanju o upravičenosti tožnice do državne štipendije v zvezi z ugotavljanjem materialnega položaja tožnice zmotno upoštevala tudi dohodke tožničine matere.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 1. 2014 in št. ... z dne 7. 3. 2013 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je pravico do državne (republiške) štipendije pred pričetkom uporabe Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami), v času vložitve vloge tožnice za študijsko leto 2011/2012 urejal Zakon o štipendiranju (ZŠtip, Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami). Sodišče je s sodbo opr. št. VIII Ps 546/2012 z dne 12. 7. 2012 tožnici priznalo status samske osebe za študijsko leto 2011/2012 od 1. 9. 2011 dalje. V 19. členu ZŠtip je bilo določeno, kdo se šteje za družinske člane oz. v 20. členu, kdo se ne šteje za družinske člane. Tožena stranka nadalje opozarja tudi na določbe Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti in pa na Pravilnik o štipendiranju (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 48/99 s spremembami), ki je po sprejetju novele (Ur. l. RS, št. 57/07) v dodanem 11.a členu določal, kdo se poleg kandidata upošteva kot družinski član. Tožena stranka s tem v zvezi podrobno navaja tedanjo ureditev v materialnih predpisih. ZUPJS, ki se uporablja od 1. 1. 2012 pa je v tretjem odstavku 62. člena določil, da so ne glede na določbo 23. člena ZUPJS do začetka šolskega ali študijskega leta 2013/2014 do državne štipendije upravičeni polnoletni državljani RS, pri katerih povprečni mesečni dohodek na osebo v preteklem koledarskem letu pred vložitvio vloge ne presega 53 % neto povprečne plače na osebo v istem obdobju. V zadevi naj bi bilo tako sporno, ali se pri ugotavljanju upravičenosti tožnice do državne štipendije na podlagi vložene vloge z dne 8. 10. 2012, poleg materialnega položaja tožnice, upošteva tudi materialni položaj njenih staršev. Glede tega je potrebno uporabiti določbo 10. člena ZUPJS. CSD je dne 7. 3. 2013 izdal odločbo, s katero je odločil, da se kot povezana oseba upošteva mama tožnice, ki je na dan oddaje vloge imela prijavljen naslov stalnega prebivališča na istem naslovu kot tožnica. Ker je dohodek presegel z zakonom določeno mejo, je bilo odločeno, da tožnica za študijsko leto 2012/2013 ni upravičena do državne štipendije. S tem v zvezi tožena stranka navaja, da ima tožnica z obema staršema med katerima ni (bilo) sklenjene zakonske zveze in ne bivata v zunajzakonski skupnosti, sklenjen dogovor o preživljanju. Z mamo, pri kateri je do polnoletnosti bila v varstvu in vzgoji pa je tožnica po 18. letu sklenila dogovor o preživljanju v obliki notarskega zapisa št. ... z dne 26. 11. 2009, iz katerega je razvidno, da je mama tožnici dolžna plačevati preživnino v višini 154,46 EUR oziroma na podlagi zadnje uskladitve CSD z dne 31. 3. 2012, od 1. 4. 2012 dalje v višini 161,64 EUR. Iz upravnega spisa izhaja, da ima tožnica stalno prebivališče prijavljeno na istem naslovu kot mama, da je bila v spornem obdobju mlajša od 26 let in da je redno študirala. Tožnica je priložila tudi potrdilo o prijavi lastne gospodinjske evidence, ločeno od prijave njene mame in sestre, v času študija naj bi začasno bivala na naslovu Študentskega doma v Ljubljani. V konkretnem primeru ne gre za izjemo, kot jo ZUPJS navaja v 4. točki 11. člena. Tožnico bi lahko upoštevali kot samsko osebo zgolj v primeru, kadar bi v družini tekli postopki skladno s predpisi, ki urejajo nasilje v družini in tožnica ne bi bila več dejansko povezana z družino, ali pa, da bi tožnica sklenila zakonsko zvezo oz. živela v zunajzakonski skupnosti ali postala roditelj in skrbela za otroka. Pri tožnici se mora po veljavni zakonodaji od 1. 1. 2012 dalje zaradi dolžnosti preživljanja s strani staršev, kljub njeni polnoletnosti pri ugotavljanju materialnega položaja, upoštevati tudi materialni položaj povezanih oseb, to je v konkretnem primeru staršev. Izjemo predstavlja zgolj deveti odstavek 10. člena ZUPJS in že omenjena 4. točka 11. člena ZUPJS. Tožena stranka pri tem izrecno poudarja, da je zaradi namena in cilja določbe 10. člena ZUPJS, zakonodajalec s 1. 1. 2014 dopolnil ta člen tako, da je za tretjim odstavkom tega člena dodal tudi četrti odstavek z namenom, da še bolj jasno določi vsebino in že veljavni način upoštevanja povezanih oseb, kadar je vlagatelj otrok in sicer, da se ne glede na morebitni sporazum o preživljanju, ki ga ima oseba iz 2. točke prvega odstavka 10. člena sklenjenega z obema staršema ali z enim od staršev, če je drugi umrl ali je neznan, pri ugotavljanju materialnega položaja vlagatelja, kot povezane osebe, vedno upoštevajo osebe v skladu z drugim odstavkom tega člena. Tožena stranka tako nasprotuje stališču sodišča, da je ureditev glede povezanih oseb, ki je določena v 10. členu ZUPJS enaka kot je bila pred uveljavitvijo ZUPJS, ko je bila tožnici z že omenjeno sodbo za študijsko leto 2011/2012 priznana pravica do državne štipendije kot samski osebi. Tožena stranka nadalje opozarja na določbo prvega odstavka 54. člena Ustave RS, ki določa pravice in dolžnosti staršev. Pri določitvi oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, je potrebno izhajati iz dolžnosti preživljanja. Nadalje opozarja na 123. člen ZZZDR. Določitev oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja temelji ravno na dolžnosti preživljanja. V primeru tožnice, pravico do državne štipendije uveljavlja polnoletni otrok, ki so ga starši še dolžni preživljati. Tožena stranka nadalje poudarja, da je dolžnost preživljanja ločena od roditeljske pravice, ki s polnoletnostjo preneha, saj ne glede na to, tudi 125. člen ZZZDR kot 123. določata dolžnost preživljanja v primeru, kadar roditeljska pravica že preneha. Tožena stranka je tako pravilno uporabila materialno pravo, ob edini možni razlagi, da tožnica dejansko biva na istem naslovu kot njena mama in v istem gospodinjstvu, pri tem pa tožnica ni nikdar trdila in dokazala, da živi v ločenem stanovanju na istem naslovu kot njena mama. Tožena stranka pri tem poudarja, da spoštuje in soglaša s pravico tožnice do svobodne izbire prebivališču (32. člen Ustave RS), vendar pa si tožnica ni nikdar izbrala naslov stalnega prebivališča na drugem naslovu kot na naslovu njene mame, kar pomeni, da ima še zmeraj namen in voljo bivati na istem naslovu in v isti ekonomski skupnosti kot njena mama, ki tožnico še vedno preživlja, tudi v okviru njenega gospodinjstva, kljub formalno določeni preživnini. Tožena stranka tudi priznava pravico do samostojnega sklepanja veljavnih pravnih poslov s svojimi starši, vendar pri tem poudarja, da tekom upravnega postopka pri ugotavljanju materialnega položaja družine, tudi v primeru, kadar polnoletni otrok sklene s starši dogovor o preživljanju, ne more upoštevati vlagatelja kot samske osebe, zgolj zaradi sklenjenega pravnega posla o preživljanju, saj mora v skladu z veljavno zakonodajo in namenom ZUPJS, dokler obstaja dolžnost preživljanja med starši in otroci, vedno upoštevati tudi materialni položaj celotne družine. Ni v skladu z namenom zakona, da bi bili študentje, ki se s starši dogovorijo glede preživninskih obveznosti z notarskim zapisom in se začasno naselijo v kraju študija, ki je različen od kraja stalnega prebivališča njihovih staršev, obravnavani kot samske osebe. Četudi tožnica živi sama, se mora upoštevati dohodke njenih staršev, ki so jo dolžni preživljati, sicer bi se breme preživljanja preneslo na državo. Tožena stranka je tožnici omogočila, da v ponovnem postopku pred upravnim organom prve stopnje sama izbere, kateri izmed njenih staršev se bo upošteval pri ugotavljanju materialnega položaja družine, v kolikor gre za razvezo zakonske zveze staršev oz. razpad zunajzakonske skupnosti. Tožnica pa si kljub samostojnosti po dopolnjenem 18. letu starosti, ko ji je roditeljska pravica njenih staršev prenehala, ni izbrala prebivališča na naslovu, ki bi bil drugačen od staršev, saj se od mame ni nikdar ekonomsko osamosvojila. Bivanje v študentskem domu, ki je začasen naslov tekom študija, se namreč ne more šteti kot samostojno bivanje v lastnem gospodinjstvu. Tožena stranka zato predlaga, da sodišče sledi sodni praksi, kot je razvidna iz sodbe opr. št. Psp 290/2013 z dne 17. 10. 2013. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 59/2008 z dne 8. 9. 2009, na katero se sklicuje sodišče izhaja, da je pri ugotavljanju premoženjskega cenzusa pravno upoštevna sestava družine vlagatelja ob podaji vloge oz. ob odločanju o vlogi. Sodišče tudi ni ugotavljalo višine prejete preživnine, ki bi morala znašati vsaj v višini minimalnega dohodka, do katerega bi bila kot samska oseba v skladu z Zakonom o socialno varstvenih prejemkih tudi upravičena. V nasprotnem primeru bi namreč bila dolžnost preživljanja za polnoletne otroke na strani države. V kolikor bi sodišče kljub navedenim pritožbenim razlogom odločilo, da se tožnica šteje kot samska oseba, tožena stranka podredno predlaga, da se pri tem upošteva 130. člen Obligacijskega zakonika, iz katerega izhaja, da pogodba v škodo tretjega, v tem primeru pogodba o preživljanju med tožnico in njenima staršema, sklenjena v škodo javnih sredstev, ne veže tretjega, torej Republiko Slovenijo. Pri tem se tožena stranka sklicuje tudi na sedmi odstavek 12. člena ZUPJS. Tožena stranka tako uveljavlja, da je pri tožnici podan tudi krivdni razlog, zato do državne štipendije v skladu s sedmim odstavkom 12. člena ZUPJS ne more biti upravičena. Tožnica namreč ni uveljavljala primernega zneska preživnine, ki bi ji omogočal preživetje in omogočil ekonomsko samostojno bivanje v lastnem domu. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 1. 2014, s katero je tožena stranka ugodila pritožbi tožnice vloženi zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 7. 3. 2013. Navedeno odločbo je drugostopenjski organ odpravil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek. S prvostopenjsko odločbo z dne 7. 3. 2013 je bilo odločeno, da se odločba št. ... z dne 21. 2. 2013 razveljavi s 1. 11. 2012 ter da tožnici, ki ji je bila priznana pravica do državne štipendije z odločbo CSD št. ... z dne 21. 2. 2013, priznana pravica do štipendije v šolskem oz. študijskem letu 2012/2013 miruje in se ne izplačuje. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da povprečni mesečni dohodek na družinskega člana presega cenzus določen v 23. členu ZUPJS. V zadevi je sporno upoštevanje družinskih članov, torej ali se pri ugotavljanju povprečnega mesečnega dohodka na družinskega člana poleg tožnice upošteva tudi njena mati.

Vprašanje upoštevanja dohodkov družinskih članov je bilo odprto že v sodnem sporu vodenem pod opr. št. VIII Ps 546/2012. Ob bistveno enakih ugotovitvah je že tedaj sodišče prve stopnje presodilo, da tožnica, ki je z mamo sklenila sporazum o preživnini, živi sama v lastnem samskem gospodinjstvu in da je zato potrebno pri ugotavljanju cenzusa za presojo pravičnosti do državne štipendije upoštevati zgolj tožničine dohodke. S sodbo je bila tožnici priznana pravica do državne štipendije za študijsko leto 2011/2012 od 1. 9. 2011 dalje. V navedeni zadevi je sodišče prve stopnje zadevo presojalo glede na tedaj veljavno določbo 19. in 20. člena ZŠtip. Za presojo sporne zadeve pa sta odločilna 10. in 11. člen ZUPJS. V prvi točki drugega odstavka 10. člena je določeno, da se poleg vlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo tudi starši oz. eden izmed staršev, ki mu je vlagatelj dodeljen v varstvo in vzgojo. V tretjem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da če starši vlagatelja iz prejšnjega odstavka ne živijo v zakonski oz. izven-zakonski skupnosti oz. v registrirani istospolni partnerski skupnosti, se pri ugotavljanju materialnega položaja vlagatelja upošteva le tisti izmed staršev, kot se starši sporazumejo oz. kateremu je bil vlagatelj dodeljen v varstvo in vzgojo.

Iz dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnica pri toženi stranki dne 18. 10. 2012 vložila vlogo za nadaljnje prejemanje državne štipendije za polnoletne študente. Formalno ima prijavljeno stalno prebivališče na istem naslovu kot mama. Njen oče ne živi v družinski skupnosti z materjo. Tožnica začasno biva v kraju študija, medtem ko v kraju stalnega prebivališča dejansko ne živi. Sama se preživlja. Njeni dohodki so preživnina, ki jo plačujeta tako oče kot tudi mama, s katero je sklenila sporazum v obliki notarskega zapisa št. ... z dne 26. 11. 2009. Tožnica živi v svojem gospodinjstvu, kar izhaja tudi iz potrdila iz gospodinjske evidence z dne 10. 4. 2012 (priloga A/7). Datum včlanitve v gospodinjsko evidenco je 30. 5. 2011. Res je, kot to navaja tožena stranka, da v zadevi ne gre za stanje kot je opredeljeno v 4. točki 11. člena ZUPJS, kar pa za odločitev v zadevi ni bistveno. Za odločitev v zadevi je bistvena že dejanska ugotovitev, da tožnica živi v lastnem samskem gospodinjstvu, pri čemer ni odločilno, da ima stalno prebivališče na istem naslovu kot njena mati. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS zavzeto v sodbi opr. št. VIII Ips 6/2014 z dne 24. 3. 2014 (s katero je bila spremenjena sodna odločba pritožbenega sodišča opr. št. Psp 290/2013 z dne 17. 10. 2013, ki jo v pritožbi omenja tudi tožena stranka). Vrhovno sodišče RS v omenjeni zadevi poudarja, da položaj polnoletnega otroka, ki po razvezi staršev ni bil dodeljen v varstvo in vzgojo ter samostojno živi v drugem stanovanju v samskem gospodinjstvu, ni mogoče izenačevati s položajem otrok, ki so bili dodeljeni v varstvo in vzgojo, saj imajo take polnoletne osebe že na podlagi 32. člena Ustave RS pravico do svobodne izbire prebivališča. S tem, ko je bilo tudi v predmetni zadevi dokazano, da tožnica živi v lastnem samskem gospodinjstvu, za njeno upravičenost do državne štipendije, kot ene od pravic iz javnih sredstev (4. točka 5. člena ZUPJS) velja splošna opredelitev iz 4. člena ZUPJS v zvezi z opredelitvijo samske osebe v desetem odstavku 10. člena ZUPJS. Pravica iz javnih sredstev se dodeli, kadar dohodek osebe ne dosega meje dohodkov, ki jo za posamezno pravico določa zakon in kadar so izpolnjeni drugi določeni pogoji.

Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče enako kot pred njim sodišče prve stopnje ugotavlja, da v zadevi ne gre za stanje, kot je opredeljeno v tretjem odstavku 10. člena ZUPJS, temveč za stanje, kakršno je opredeljeno v desetem odstavku istega člena, kar pomeni, da je tožena stranka v predsodnem postopku zmotno pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevala tudi dohodke tožničine matere.

Kasnejše spremembe, na katere opozarja tudi tožena stranka in ki veljajo od 1. 1. 2014, pa na rešitev sporne zadeve nimajo vpliva, kajti gre za predpis, ki je bil izdan že po izdaji izpodbijanih odločb tožene stranke. Pritožbene navedbe, da naj bi bila pogodba o preživljanju med tožnico in njenima staršema sklenjena v škodo javnih sredstev in da zato ne veže tretjega, torej Republiko Slovenijo, ter da znesek preživnine ni primeren, pa so prepozne in jih zato pritožbeno sodišče pri presoji ni upoštevalo. ZPP namreč v prvem odstavku 286. člena določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Skladno s prvim odstavkom 337. člena pa sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.