Jedro

Če sodišče glede dejstva, ki je odločilno (odgovornost storilca za prekršek) in je bilo izpodbijano z zahtevo za sodno varstvo, ni podalo razumljivih razlogov, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka (8. točka prvega odstavka 155. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne sodišču v ponovno sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Slovenske Konjice je zoper J. O. izdala plačilni nalog zaradi prekrška po točki b sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) in mu izrekla globo v višini 250,00 EUR in tri kazenske točke.

Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Vrhovna državna tožilka vlaga zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da so razlogi v obrazložitvi sodbe sami s seboj v nasprotju oziroma izpodbijana sodba glede določenih okoliščin nima razlogov. Sodišče se ni opredelilo do navedbe obsojenega, da so ga policisti ustavili šele nekaj kilometrov stran od mesta, kjer naj bi prekoračil dovoljeno hitrost, kar izhaja tudi iz opisa dejanskega stanja priloženega plačilnemu nalogu. Iz podatkov iz spisa izhaja, da hkrati z merilnikom hitrosti ni bil uporabljen video sistem ali fotoaparat, rezultat merjenja pa ni bil neposredno po meritvi prikazan vozniku, kar nasprotuje 15. členu Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (v nadaljevanju Pravilnik). Prekrškovni organ za dokazovanje očitanega prekrška ni predložil predpisanega dokazila. Sodišče je navedlo le razloge za ustreznost merilnika hitrosti v skladu s pogoji v Pravilniku, ni pa odgovorilo na navedbe storilca, da mu rezultati merjenja niso bili neposredno pokazani. Izpodbijana sodba o teh okoliščinah tako nima razlogov, navedbe o tem, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, so v nasprotju s podatki v spisu. V obrazložitvi sodbe je nejasna in sama v nasprotju tudi navedba, da je policist S. opravljal meritve v naselju D., iz plačilnega naloga in ostalih podatkov v spisu pa izhaja, da je bila meritev opravljena v naselju T., kar deloma v obrazložitvi povzema tudi sodišče. Zatrjevana kršitev je vplivala na zakonitost izrečene sodbe, prav tako ni skladna s sodno prakso identičnega vprašanja.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Iz 22. člena Ustave Republike Slovenije izhaja med drugim obdolženčeva pravica do obrazložene sodne odločbe. Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega sodnega postopka. Od sodišča zahteva, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se v obrazložitvi svoje odločbe opredeli do vseh tistih navedb, ki so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene (odločba Ustavnega sodišča Up-672/03 z dne 30. 9. 2005). Ta dolžnost sodišča izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, v skladu s katero mora sodišče v obrazložitvi sodbe oceniti navedbe zahteve za sodno varstvo, še zlasti tiste, ki se nanašajo na odločilna dejstva in niso očitno neutemeljene.

5. V obravnavanem primeru sodišče tej zahtevi ni zadostilo. Obdolženec je v laični zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog navedel, da ga je policija ustavila na bencinski črpalki v Slovenskih Konjicah, kjer mu je policist povedal, da je prekoračil hitrost v naselju T. pri hiši št..., kar je nekaj kilometrov oddaljeno od mesta ustavitve. Izrazil je dvom o tem, da je bila izmerjena hitrost njegovega vozila, ker ni bil ustavljen na mestu dogodka in da bi bil to lahko nekdo drug. Na to navedbo storilca, ki se nanaša na odločilno dejstvo v zvezi z odgovornostjo storilca, je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe odgovorilo, da ni podan dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja in da niso podani razlogi za razveljavitev plačilnega naloga. V tretjem odstavku na drugi strani sodbe je zapisalo svoje ugotovitve, do katerih je prišlo na podlagi pregleda spisa. Najprej je sodišče ugotovilo, da iz zapisnika o merjenju hitrosti izhaja, da je policist PP Slovenske Konjice S. meritve opravljal v naselju D. V nadaljevanju istega odstavka pa je sodišče zapisalo, da je bilo storilcu kot vozniku osebnega avtomobila znamke Renault, reg. št..., v neposredni bližini hiše na naslovu T. izmerjena hitrost 75 km/h. Storilec se je moral zavedati, da je vozil skozi naselje D., kjer je hitrost vožnje omejena na 70 km/h, ker je kljub temu vozil s hitrostjo 74 km/h je tako dovoljeno hitrost presegel za najmanj 20 km/h. 6. Pravilnik v 15. členu določa, da je za dokumentiranje meritev obvezna uporaba naprav za slikovno dokumentiranje, ki zagotavljajo nedvoumno pripisovanje rezultatov meritve in drugih podatkov (na primer časa meritve) kontroliranemu vozilu, razen kadar je rezultat merjenja hitrosti mogoče takoj po meritvi neposredno prikazati vozniku kontroliranega vozila. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da naj bi bila storilcu po prvi navedbi izmerjena hitrost vožnje v D. oziroma po drugi navedbi v T. Sodišče tudi navaja, da je bila omejitev hitrosti vožnje v D. 50 km/h nato pa navaja omejitev 70 km/h. Ne glede na resničnost enega ali drugega kraja merjenja hitrosti vožnje, se sodišče ni opredelilo do navedb v zahtevi za sodno varstvo, in sicer da rezultat merjenja hitrosti ni bil prikazan vozniku kontroliranega vozila neposredno po meritvi, ampak nekaj kilometrov stran od mesta merjenja oziroma da mu ob ustavitvi ni bila prikazana slikovna dokumentacija meritve, ki bi nedvoumno kazala, da je prav on storilec očitanega prekrška. Ker se navedbe sodišča nanašajo na odločilno dejstvo, to je odgovornost storilca za prekršek, in je bila pravilnost tega dejstva izpodbijana z zahtevo za sodno varstvo, sodišče pa glede tega dejstva ni podalo razumljivih razlogov, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka (8. točka prvega odstavka 155. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1).

C.

7. Ker so zatrjevane kršitve podane, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP).