Jedro

Stroškov, ki so nastali zaradi opravil izvršitelja, ne bi bilo mogoče šteti kot potrebnih za izvršbo in upnik njihove povrnitve ne bi mogel zahtevati od dolžnika, če bi bila terjatev, ki je predmet izvršbe, v trenutku oprave dejanja, v zvezi s katerim je izvršitelj upniku obračunal plačilo za delo in stroške, že v celoti poplačana. Vendar v obravnavani zadevi temu ni bilo tako. Plačilo v višini 484,85 EUR, na katero se v pritožbi sklicuje dolžnica, je namreč dolžnica opravila šele 25. 3. 2022, izvršitelj pa je dejanja, v zvezi s katerimi si je z obračunom z dne 25. 3. 2022 obračunal plačilo za delo in stroške, opravil pred tem datumom, zaradi česar pozneje opravljeno plačilo (tudi če bi bila z njim poplačana celotna terjatev upnika, kot zatrjuje dolžnica) ne vpliva na pravico upnika, da od dolžnika zahteva povrnitev zneska, ki mu ga je (v zvezi z izvršilnimi dejanji, ki so bila potrebna za izvršbo) skladno z določbami Pravilnika obračunal izvršitelj.

Upnik od dolžnice ni upravičen zahtevati povrnitve plačila, ki ga je izvršitelj obračunal za zaznambo rubeža v rubežni zapisnik po tar. št. 2 Pravilnika v višini 100 točk oziroma 28,00 EUR. Iz podatkov spisa namreč ne izhaja, da bi v obravnavani zadevi šlo za položaj iz 91. člena ZIZ, ko sodišče po že opravljenem rubežu dovoli izvršbo na že zarubljene stvari za poplačilo kakšne druge terjatve istega upnika ali poplačilo terjatve kakšnega drugega upnika in ko se torej namesto rubeža opravi zaznamba rubeža v že predhodno sestavljenem rubežnem zapisniku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izreku spremeni tako, da se znesek 156,28 EUR nadomesti z zneskom 120,06 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom odločilo, da mora dolžnica v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti upniku njegove nadaljnje stroške izvršilnega postopka v znesku 156,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper takšno odločitev je laično pritožbo vložila dolžnica. Pojasnila je dogajanje v zvezi z nameravanim plačilom dolga pomočniku izvršitelja in kasnejšim dejanskim plačilom neposredno upniku. Prepričana je bila, da je s plačilom v višini 484,00 EUR poplačala ves dolg. Na sodišče je naslovila nekaj vprašanj. Izpostavila je, da ni ona naročila izvršitelja in da je na zavarovalnici poravnala ves dolg, zato naj oni plačajo izvršitelja. V dokaz goljufij je dodala kopije njenih plačil. 3. V odgovoru na pritožbo je upnik priznal nakazilo dolžnice v višini 484,86 EUR in navedel, da je dolg na dan 8. 7. 2022 znašal še 193,91 EUR.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o nagradi in stroških, ki so nastali v zvezi z delom izvršitelja Denisa Paternosta, potem ko je upnik v vlogi z dne 28. 3. 2022 zahteval, da se mu ti stroški v višini 156,28 EUR priznajo kot nadaljnji izvršilni stroški. Sodišče prve stopnje je upniku priznalo stroške za vsa opravljena izvršilna dejanja izvršitelja, ki so bila specificirana v Obračunu plačila za delo in povrnitev stroškov izvršitelja z dne 25. 3. 2022 (v nadaljevanju obračun), obračunalo pa jih je po določbah Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju Pravilnik). Štelo je, da so bila vsa opravljena dejanja izvršitelja potrebna za predmetno izvršbo (peti odstavek 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ).

6. V zvezi s pritožbenimi navedbami dolžnice je pojasniti, da izvršitelja na upnikov predlog s sklepom določi sodišče. Sklep daje izvršitelju podlago za opravljanje izvršilnih dejanj, posledično tudi za obračun stroškov. Skladno z 293. členom ZIZ so izvršilni stroški tudi stroški v zvezi z delom izvršitelja. Izvršilne stroške plača najprej upnik, ta pa lahko od dolžnika zahteva povrnitev stroškov, ki so bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Stroški izvršitelja kot izvršilni stroški se ne prisojajo samodejno in nekritično. Pri presoji, ali upnik v razmerju do dolžnika upravičeno uveljavlja priglašene stroške postopka, mora izvršilno sodišče pretehtati, ali je izvršitelj te stroške utemeljeno obračunal in ali so bili za izvršbo tudi potrebni. Stroškov, ki so nastali zaradi opravil izvršitelja, ne bi bilo mogoče šteti kot potrebnih za izvršbo in upnik njihove povrnitve ne bi mogel zahtevati od dolžnika, če bi bila terjatev, ki je predmet izvršbe, v trenutku oprave dejanja, v zvezi s katerim je izvršitelj upniku obračunal plačilo za delo in stroške, že v celoti poplačana. Vendar v obravnavani zadevi temu ni bilo tako. Plačilo v višini 484,85 EUR, na katero se v pritožbi sklicuje dolžnica, je namreč dolžnica opravila šele 25. 3. 2022, izvršitelj pa je dejanja, v zvezi s katerimi si je z obračunom z dne 25. 3. 2022 obračunal plačilo za delo in stroške, opravil pred tem datumom, zaradi česar pozneje opravljeno plačilo (tudi če bi bila z njim poplačana celotna terjatev upnika, kot zatrjuje dolžnica) ne vpliva na pravico upnika, da od dolžnika zahteva povrnitev zneska, ki mu ga je (v zvezi z izvršilnimi dejanji, ki so bila potrebna za izvršbo) skladno z določbami Pravilnika obračunal izvršitelj.

7. Dolžnica v pritožbi sicer ni konkretizirano grajala pravilnosti odmere stroškov v zvezi s posameznimi postavkami iz stroškovnika izvršitelja, vendar sodišče druge stopnje v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava na to pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Tako je na pritožbeni stopnji opravljen vpogled v listine spisa pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je bilo za predmetno izvršbo potrebno in skladno s Pravilnikom obračunano plačilo izvršitelja za vpis v evidenco v višini 50 točk (prva alineja tar. št. 16 Pravilnika), za vpis v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin v višini 50 točk (šesta alineja tar. št. 2 Pravilnika), za neizveden rubež v višini 125 točk (tar. št. 1 Pravilnika), za obračun zakonskih zamudnih obresti v višini 50 točk (druga alineja tar. št. 16 Pravilnika), za pridobitev podatkov o lastništvu vozila v višini 20 točk (osma alineja tar. št. 16 Pravilnika) in za pripravo stroškovnika v višini 20 točk (sedma alineja tar. št. 16), vse skupaj 315 točk, kar ob vrednosti točke 0,28 EUR znaša 88,20 EUR. Prav tako so bili upniku utemeljeno priznani materialni stroški v višini 5% zgoraj odmerjenega plačila za delo izvršitelja v višini 4,41 EUR (tretji odstavek 10. člena Pravilnika), prevozni stroški v višini 1,80 EUR (tretji odstavek 11. člena Pravilnika) in stroški vpisa v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin v višini 4,00 EUR (10. člen Pravilnika) ter 22% DDV od skupnega priznanega zneska v višini 21,65 EUR. Sodišče prve stopnje je tako dolžnici skladno z določbo petega odstavka 38. člena ZIZ utemeljeno naložilo povrnitev stroškov upnika v skupni višini 120,06 EUR.

8. V nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje pa upnik od dolžnice ni upravičen zahtevati povrnitve plačila, ki ga je izvršitelj obračunal za zaznambo rubeža v rubežni zapisnik po tar. št. 2 Pravilnika v višini 100 točk oziroma 28,00 EUR. Iz podatkov spisa namreč ne izhaja, da bi v obravnavani zadevi šlo za položaj iz 91. člena ZIZ, ko sodišče po že opravljenem rubežu dovoli izvršbo na že zarubljene stvari za poplačilo kakšne druge terjatve istega upnika ali poplačilo terjatve kakšnega drugega upnika in ko se torej namesto rubeža opravi zaznamba rubeža v že predhodno sestavljenem rubežnem zapisniku. Upnik prav tako ni upravičen zahtevati povrnitve na ta znesek vezanega zneska materialnih stroškov v višini 5% pavšala, tj. 1,40 EUR. Prav tako je izvršitelj v obračunu 5% pavšal za materialne stroške v skupni višini 0,29 EUR neutemeljeno obračunal tudi od prevoznih stroškov (1,80 EUR) in stroška vpisa v AJPES (4,00 EUR). Materialni stroški v 5% pavšalnem znesku se na podlagi 10. člena Pravilnika namreč obračunajo le od plačila za delo izvršitelja. Neutemeljeno pa je bil priznan tudi 22% DDV od skupnega zneska 29,69 EUR. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zaključilo, da stroški v skupni višini 36,22 EUR, ki so bili upniku sicer obračunani v obračunu izvršitelja, niso bili potrebni za izvršbo, zaradi česar upnik do njihove povrnitve ni upravičen (peti odstavek 38. člena ZIZ).

9. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi dolžnice delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ spremenilo tako, da je znesek 156,28 EUR nadomestilo z zneskom 120,06 EUR. V ostalem je pritožbo dolžnice zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Sodišče druge stopnje k obrazloženemu še dodaja, da bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka upoštevati, da je upnik z vlogo z dne 25. 3. 2022 podal umik predloga za izvršbo, ki je nepreklicen in upnik po podaji umika v 43. členu ZIZ predpisanih posledic umika ne more več preprečiti.1 1 Tako tudi v sklepu VSM I Ip 486/2018 z dne 4. 9. 2018, sklepu VSL I Ip 1561/2015 z dne 4. 6. 2015.