Jedro

Sodišče prve stopnje je zato postopalo procesno pravilno, ko je v skladu s 120. členom ZKP citirano drugostopenjsko sodbo in plačilni nalog obsojencu vročilo s pritrditvijo na sodno desko. Takšna vročitev pa je bila v nasprotju s prepričanjem zagovornice opravljena pravilno in na zakonsko dopusten način. Pri vročitvi odločbe s pritrditvijo na sodno desko gre za pravno fikcijo, zato zagovornica ne more zatrjevati in dokazovati, da obsojenec ni bil seznanjen z njeno vsebino.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojenega A. S. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom, na podlagi petega odstavka 47. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kot prepozen zavrglo predlog obsojenega A. S. za obročno plačilo stranske denarne kazni.

2. Zoper sklep se je pritožila obsojenčeva zagovornica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava (pravilno kršitve kazenskega zakona) in kršitve pravil postopka (pravilno bistvene kršitve določb kazenskega postopka). Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in ugodi prošnji obsojenca za obročno plačilo stranske denarne kazni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma zatrjevanih pritožbenih razlogov zagovornica v nadaljevanju pritožbe ne konkretizira, v bistvenem pa navaja, da obsojencu poziv za plačilo stranske denarne kazni ni bil vročen in z njegovo vsebino ni seznanjen. Obsojencu namreč ni bilo na pravilen način omogočeno, da se seznani s pozivom za plačilo stranske denarne kazni, saj se ob dejstvu, da je bilo sodišče prve stopnje seznanjeno z naslovom prebivališča obsojenca, kot pravilna in relevantna vročitev nikakor ne more šteti vročitev s pritrditvijo na sodno desko. V skladu s sodno prakso se namreč pisanja državnih organov, ki se vročajo naslovniku v tujino, v državah članicah Evropske Unije pošiljajo neposredno po pošti.

5. Zagovornici ni mogoče pritrditi. Uvodoma je treba pojasniti, da je Višje sodišče v Mariboru s sodbo II Kp 22857/2019 z dne 6. 11. 2019 spremenilo sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 22857/2019 z dne 28. 5. 2019 v izreku o kazenski sankciji tako, da se obsojencu med drugim izreče tudi stranska denarna kazen v skupni višini 2.500,00 EUR, pri čemer je obsojenec dolžan izrečeno denarno kazen plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Sodišče prve stopnje je citirano drugostopenjsko sodbo, kakor tudi na njeni podlagi izdan plačilni nalog oziroma poziv za plačilo denarne kazni z dne 18. 11. 2019, obsojencu v prevodu večkrat skušalo vročiti na naslov stalnega prebivališča v Ukrajini in naslov začasnega prebivališča na Poljskem (l. št. 421 - 424 in 429), torej na oba naslova, ki ju je obsojenec, sicer ukrajinski državljan, izrecno posredoval sodišču prve stopnje v fazi preiskave in predobravnavnega naroka (identičen naslov v Ukrajini pa je obsojenec navedel tudi v predlogu za obročno plačilo stranske denarne kazni). Vse navedene sodne pošiljke so se vrnile z oznako „ni dvignil“, zato se zagovornica neutemeljeno zavzema za vročanje sodnih pisanj neposredno po pošti, saj obsojencu na tak način sodnih pošiljk očitno ni bilo mogoče vročiti.

6. Kot pravilna se tako izkaže ugotovitev sodišča prve stopnje, da obsojenec sodnih pisanj na sodišču znanih naslovih ni sprejemal, spremembe naslova dejanskega prebivanja pa tudi ni sporočil. Sodišče prve stopnje je zato postopalo procesno pravilno, ko je v skladu s 120. členom ZKP citirano drugostopenjsko sodbo in plačilni nalog obsojencu vročilo s pritrditvijo na sodno desko. Takšna vročitev pa je bila v nasprotju s prepričanjem zagovornice opravljena pravilno in na zakonsko dopusten način. Pri vročitvi odločbe s pritrditvijo na sodno desko gre za pravno fikcijo, zato zagovornica ne more zatrjevati in dokazovati, da obsojenec ni bil seznanjen z njeno vsebino. Vse pritožbene navedbe v tej smeri so torej neutemeljene. Glede na navedeno in ob upoštevanju določbe petega odstavka 47. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu utemeljeno zaključilo, da bi moral obsojenec predlog za obročno plačilo stranske denarne kazni vložiti do 11. 9. 2020, zato je njegov predlog z dne 8. 10. 2020 utemeljeno štelo kot prepozen. Ob tem pa ne gre prezreti, da je rok za plačilo denarne kazni oziroma vložitev predloga za obročno plačilo le-te pravilno štelo šele od izvršljivosti sodbe oziroma plačilnega naloga.

7. Pravilnosti izpodbijanega sklepa pa zagovornica ne more omajati niti s pritožbenimi navedbami glede obsojenčeve aktivne udeležbe v obravnavanem kazenskem postopku ter pravilnih vročitvah vseh ostalih pisanj. Prezre namreč, da se je obsojenec vse do naroka za izrek kazenske sankcije nahajal v priporu, kamor je tudi prejemal vsa sodna pisanja in se v logični posledici kazenskega postopka tudi aktivno udeleževal. Kakor hitro je bil obsojencu pripor odpravljen in je bila odrejena njegova izpustitev, pa obsojencu ni bilo mogoče vročiti nobenega sodnega pisanja več, niti pisnega odpravka prvostopenjske sodbe. Na tej podlagi se kot brezpredmetne izkažejo tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da je bil obsojenec dolžan sporočati svoj naslov prebivanja zgolj v času trajanja kazenskega postopka, saj v fazi vročanja pisnega odpravka prvostopenjske sodbe kazenski postopek nedvomno še ni bil končan, obsojenec pa je že tedaj opustil svojo dolžnost sporočiti spremembo naslova ali prebivališča. 8. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje imelo na voljo vzpostaviti kontakt z zagovornico obsojenca, ki bi lahko preko elektronske pošte z njim vzpostavila stik in bi se lahko pravočasno seznanil z odločitvijo sodišča. Zagovornica je namreč bila obsojencu postavljena po uradni dolžnosti zgolj do pravnomočnosti sodbe (četrti odstavek 70. člena ZKP), zato po nastopu le-te sodišče prve stopnje z njo utemeljeno ni več vzpostavljalo kontakta. Ravno iz razloga, ker obsojencu na dotedanja sodišču znana naslova ni bilo mogoče vročiti sodbe Višjega sodišča v Mariboru II Kp 22857/2019 z dne 6. 11. 2019, pa je sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 120. člena ZKP obsojencu zagovornico ponovno postavilo. S citirano sodbo, s katero je bila obsojencu izrečena stranska denarna kazen in določen rok za njeno plačilo, pa je zagovornica nenazadnje bila seznanjena že 19. 11. 2019 (povratnica pripeta l. št. 384), zato z zgoraj povzetimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

9. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna in zakonita, pritožbena navajanja zagovornice pa je ne morejo v ničemer omajati. Zato je višje sodišče njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Odločba o oprostitvi plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, je posledica premoženjskih razmer obsojenca in temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.