Jedro

Obtožencu je bila vročena (le) sodba v pisnem prevodu v njegov jezik (paštu), pritožnik pa ima prav, da obtožencu niso bili pisno prevedeni ostali dokumenti, predvsem ni bila prevedena in obtožencu v tej obliki vročena obtožnica. O pravici do prevajanja in tolmačenja obtoženec tudi ni bil poučen tako kot določa šesti odstavek 8. člena ZKP. Pravica do uporabe svojega jezika v postopku spada med temeljne človekove pravice (62. člen Ustave RS), pravica do tolmačenja in prevajanja pa omogoča, da obdolženec v polni meri uveljavlja pravico do obrambe, s čimer se mu zagotovi pravičen postopek.

V obravnavani zadevi ima pritožnik prav, da vročitev obtožnice ni bila pravilno opravljena, saj iz podatkov spisa izhaja, da je obtoženčev jezik paštu jezik in da ne razume in ne govori slovenskega jezika. Pravici do prevajanja se stranka oziroma drug procesni udeleženec lahko odpove, vendar samo, če zna jezik, v katerem teče postopek. Vročitev obtožnice v slovenskem jeziku in njen ustni prevod, kot je bilo v obravnavani zadevi, ni mogoče šteti kot pravilen način vročitve obtožnice.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi ter se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen tri leta zapora, stransko denarno kazen 700,00 EUR ter stransko kazen izgona tujca iz države za čas štirih let. V izrečeno zaporno kazen mu je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas prestan v priporu od 15.11.2021 od 22.15 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtožencu izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov (mobilni telefon znamke [...] s SIM kartico). Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik, ki jo je v roku tudi dopolnil. Navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podredno pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče se bo v nadaljevanju omejilo prvenstveno na pritožbene navedbe, ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo kot utemeljene in so terjale razveljavitev izpodbijane sodbe.

5. Bistveni očitek pritožnika je, da je bila obtožencu kršena pravica do uporabe svojega jezika, ker ni bilo zagotovljeno pisno prevajanje listin, ki so bistvene za uveljavljenje njegovih pravic, kot to zahteva drugi odstavek 8. člena ZKP. Pritožnik navaja, da je jezik obtoženca paštu jezik, v začetni fazi postopka (do predobravnavnega naroka) pa je bilo obtožencu ustno prevajano v farsi jezik, kasneje pa so bili vsi prevodi v paštu jezik le ustni, čeprav je obtoženec zaprosil za pisne prevode. Na ta način je bila obtožencu onemogočena učinkovita obramba, zaradi česar je prišlo tudi do kršitve 6. člena EKČP. Pritožnik trdi, da obtožencu ni bila ustrezno prevedena niti sodba sodišča prve stopnje.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila obtožencu vročena (le) sodba v pisnem prevodu v njegov jezik (paštu), pritožnik pa ima prav, da obtožencu niso bili pisno prevedeni ostali dokumenti, predvsem ni bila prevedena in obtožencu v tej obliki vročena obtožnica. O pravici do prevajanja in tolmačenja obtoženec tudi ni bil poučen tako kot določa šesti odstavek 8. člena ZKP. Pravica do uporabe svojega jezika v postopku spada med temeljne človekove pravice (62. člen Ustave RS), pravica do tolmačenja in prevajanja pa omogoča, da obdolženec v polni meri uveljavlja pravico do obrambe, s čimer se mu zagotovi pravičen postopek. Predvsem je pravilna vročitev obtožnice pomembno procesno dejanje, saj obdolžencu omogoča seznanitev s predmetom spora, torej z očitkom o kaznivem dejanju. Seznanitev obdolženca (ki ne razume jezika v katerem teče postopek) z obtožbo je realizirana le z vročitvijo pisnega prevoda obtožnice, kar je temeljni pogoj za uresničitev pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja. Le na ta način se lahko obdolženec seznani z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave obtožbe, ki mu omogočajo, da skladno z njimi lahko pripravi svojo obrambo.

7. V obravnavani zadevi ima pritožnik prav, da vročitev obtožnice ni bila pravilno opravljena, saj iz podatkov spisa izhaja, da je obtoženčev jezik paštu jezik in da ne razume in ne govori slovenskega jezika. Pravici do prevajanja se stranka oziroma drug procesni udeleženec lahko odpove, vendar samo, če zna jezik, v katerem teče postopek. Vročitev obtožnice v slovenskem jeziku in njen ustni prevod, kot je bilo v obravnavani zadevi, ni mogoče šteti kot pravilen način vročitve obtožnice. Obtoženčevi izjavi na glavni obravnavi 9.8.2022, da je obtožbo razumel tudi ni mogoče pripisati pravno upoštevnih učinkov. Sklepno, obtožencu ni bil zagotovljen pravičen in pošten postopek, kar je glede na vse okoliščine obravnavanega primera vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče že iz tega razloga izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v katerem bo treba ugotovljeno kršitev odpraviti.

8. Ne glede na zgoraj navedeno in čeprav se pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni spuščalo v druge pritožbene navedbe, tudi tiste ne, ki se nanašajo na (pravno) vprašanje, ali je v obravnavani zadevi podan zadosten dokazni standard za obsodbo, pritožbeno sodišče napotuje sodišče prve stopnje (in državnega tožilca) na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 53384/2014 z dne 11.10., kjer so podani napotki v tej zvezi. Tožilec je tisti, ki nosi dokazno breme in mora obdolženčevo krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma). Obdolženec bo moral biti oproščen ne samo v primeru dvoma (in dubio pro reo), temveč tudi v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje. V obravnavani zadevi imamo opravka z vrednotenjem indicev, ki vsak zase neposredno ne kaže na odločilna dejstva. Podlaga za izrek obsodilne sodbe je strnjen krog zanesljivih indicev. En sam indic, pa naj bo še tako zanesljiv, ne zadošča za obsodbo. Obdolžencu krivda ne bo dokazana, če ga ne bremeni zaključen krog indicev, ali če indici niso trdni, oziroma, ko gre za tako imenovane slabe indice. Negotovost posameznih indicev se multiplicira, saj se skupna dokazna moč zmanjšuje. Če je prvi indic 50 % verjeten, drugi indic pa 80 % verjeten, je sklep obeh indicev skupaj 40 % verjetnost. Navedeno pomeni, da skupek nezanesljivih indicev ne more biti podlaga za izrek obsodilne sodbe. V tem primeru je treba obdolženca po načelu in dubio pro reo oprostiti obtožbe. Če indici ne kažejo vsak zase neposredno na odločilno dejstvo, pač pa so vezani en na drugega (indic, temelji na drugem indicu), gre za verigo indicev. V tem primeru se negotovost multiplicira, oziroma se njihova skupna dokazna moč zmanjšuje, pri čemer je treba biti pozoren na pravilo v dvomu v korist (tako in obširneje v zgoraj navedeni sodbi Vrhovnega sodišča RS). Navedena izhodišča so podlaga ne samo za presojo sodišča ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne, ampak tudi za presojo državnega tožilca, ko se odloča, ali bo glede na dokazno podlago vložil oziroma (še vedno) vztrajal na obtožbi.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženčevega zagovornika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP).