Jedro

Sodišče prve stopnje svoje ocene, da je bila tožnikova posest na spornem stanovanju zakonita in dobroverna, ni temeljilo zgolj na navedeni Predpogodbi z dne 4. 11. 1997 in Pogodbi o izpolnitvi prodajne pogodbe z dne 23. 6. 1998, temveč na vrsti dejstev in okoliščin, ki jih je ugotovilo (poleg pogodb, plačila kupnine, dejstva, da toženčevi (posredni) posesti ni nihče nasprotoval, neobstoju etažne lastnine), ki tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena. Dejstvo o njenem obstoju izhaja iz več strani sodišča prve stopnje pravilno ocenjenih dokazov.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da iz obeh pogodb, ki ju je tožnik sklenil z B. B., izhaja, da je bila volja pogodbenih strank, da B. B. na tožnika prenese lastninsko pravico na spornem stanovanju ter da je bil tožnik v dobri veri glede lastninske pravice svojega (posestnega) prednika, glede na to, da je ta imel od leta 1992 posest nad spornim stanovanjem. Na podlagi ocene izpovedb zaslišanih prič je tudi pravilno zaključilo, da je tožnik nad stanovanjem izvrševal lastniško (posredno) posest (ki ima v primeru priposestvovanja enake učinke kot neposredna posest), kar naj bi dodatno potrjevali dejstvi, da je imel pri zavarovalnici od 24. 6. 1998 dalje sklenjeno za stanovanje požarno zavarovanje in da je plačeval stroške, potrebne za obnovo strehe in zamenjavo oken.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. in III. točki izreka, ki predstavljata sodbo, potrdi.

II.Pravdni stranki nosita sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala, naj sodišče ugotovi, da obstaja izločitvena pravica na nepremičnini z ID znakom nerazdeljeni del stavbe X-35-9999 (I. točka izreka izpodbijane odločbe). Ugotovilo je, da je tožnik lastnik nepremičnine z ID znakom nerazdeljeni del stavbe X-35-9999 in sicer nepremičnine, ki bo nastala iz tega nerazdeljenega dela stavbe in bo imela ID znak: posamezni del X-35-8 in ki predstavlja stanovanje na ... do celote (II. točka izreka). Toženi stranki (v nadaljevanju toženec) je naložilo, da mora tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) povrniti njene pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2.Toženec je zoper II. in III. točko izreka (ki predstavljata sodbo) pravočasno vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne.

3.Tožnik je na pritožbo odgovoril.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik je utemeljeval tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na zgoraj navedeni nepremični (stanovanju) s trditvijo, da je lastninsko pravico pridobil s priposestvovanjem, saj jo je imel v dobroverni lastniški posesti od 23. 6. 1998, pri čemer se je desetletna posestna doba ob upoštevanju njenega pravnega prednika, ki je posest nastopil leta 1992, iztekla še pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

6.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je glede na trditveno podlago tožnika (da ima dobroverno lastniško posest od nakupa v letu 1997 oziroma 23. 6. 1998, ko je bila sklenjena pogodba o izpolnitvi prodajne pogodbe; da je njegov pravni prednik na sporni nepremičnini posest nastopil že leta 1992; da je priposestvovalna doba, vključno s posestjo njegovega pravnega prednika, potekla že leta 2002, torej pred začetkom veljavnosti SPZ - 1. 1. 2003) treba v obravnavanem primeru uporabiti določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).

7.Po določbi drugega odstavka 28. člena ZTLR je dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri je imel nekdo drug lastninsko pravico, pridobil lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 10 let. Za zakonito posest pa se je v skladu s prvim odstavkom 72. člena ZTLR štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu, ki je bil potreben za pridobitev lastninske pravice, in ki ni bila pridobljena na nepristen način, to je s silo, z zvijačo ali z zlorabo zaupanja, kot je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje.

8.Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik nad spornim stanovanjem izvrševal lastniško (posredno) posest, da je bila ta mirna, da je bila mirna tudi posest njegovega pravnega prednika, da je bila posest dobroverna in zakonita ter da je imel tožnik, vključno s posestjo njegovega pravnega prednika, sporno stanovanje v zakoniti in dobroverni posesti vse od leta 1992, tako da se je priposestvovalna doba iztekla že leta 2002. Zato je tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je tožnik lastnik spornega stanovanja, ugodilo.

9.Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da nobena od listin, ki jih je v postopku predložil tožnik, ne predstavlja pravnega naslova, ki je temelj za pridobitev zakonite posesti po določbi 72. člena ZTLR. Navaja, da nobena od predloženih pogodb, niti Predpogodba z dne 4. 11. 1997 niti Pogodba o izpolnitvi prodajne pogodbe z dne 23. 6. 1998 ni prodajna pogodba, ampak v najboljšem primeru predpogodba. Trdi, da pravni prednik tožnika (B. B.) prodajne pogodbe s tožnikom ni nikoli sklenil. Veljavnega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice tožnik torej naj ne bi imel, zato pogoji za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem in posledično izločitvene pravice naj ne bi bili izpolnjeni. Do identičnega rezultata naj bi prišli tudi z uporabo določb SPZ. Iz teorije in ustaljene sodne prakse naj bi nesporno izhajalo, da stranka, ki ima zgolj predpogodbo, ne more biti dobroverna glede pridobitve lastninske pravice na nepremičnini.

10.Očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje svoje ocene, da je bila tožnikova posest na spornem stanovanju zakonita in dobroverna, ni temeljilo zgolj na zgoraj navedeni Predpogodbi z dne 4. 11. 1997 in Pogodbi o izpolnitvi prodajne pogodbe z dne 23. 6. 1998, temveč na vrsti dejstev in okoliščin, ki jih je ugotovilo (poleg pogodb, plačila kupnine, dejstva, da toženčevi (posredni) posesti ni nihče nasprotoval, neobstoju etažne lastnine), ki tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena. Dejstvo o njenem obstoju izhaja iz več strani sodišča prve stopnje pravilno ocenjenih dokazov.

1

11.Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da:

-je stečajni dolžnik v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik zgoraj navedene nepremičnine do celote,

-je v stavbi z ID znakom X-35 že vzpostavljena delna etažna lastnina, obravnavani nerazdeljeni del stavbe pa v naravi predstavlja stanovanje v izmeri 45,55 m² v mansardi večstanovanjske hiše (stavbe z ID stavbe X-35) na naslovu ...,

-pred Okrajnim sodiščem v Radovljici teče postopek pod opr. št. N ... zaradi etažiranja celotne stavbe ID X-35, v katerem je bilo izdelano izvedeniško poročilo, iz katerega izhaja, da ima sporno stanovanje št. 8,

-je B. B. kot kupec s toženko kot prodajalko 16. 12. 1992 sklenil prodajno pogodbo, katere predmet je bilo sporno stanovanje,

-je navedena prodajna pogodba vsebovalo zemljiškoknjižno dovolilo, plačan pa je bil tudi davek na promet nepremičnin, takratni direktor toženke C. C. pa je svoj podpis na pogodbi overil 22. 12. 1992,

-sta B. B. kot prodajalec in tožnik kot kupec 4. 11. 1997 sklenila prodajno predpogodbo, s katero se je prodajalec zavezal, da bo tožniku prodal sporno stanovanje za kupino 45.000,00 DEM in mu dovolil vknjižbo etažne lastnine na njegovo ime,

-sta se tožnik in B. B. s prodajno predpogodbo z dne 4. 11. 1997 zavezala, da bosta sklenila prodajno pogodbo najkasneje do 5. 7. 1998, pri čemer je ta datum predstavljal tudi rok za plačilo celotne kupnine,

-je tožnik del kupnine (30.000,00 DEM) plačal ob sklenitvi prodajne predpogodbe,

-sta tožnik in B. B. 23. 6. 1998 sklenila pogodbo o izpolnitvi prodajne pogodbe, pri čemer je bilo istega dne izdano potrdilo, da je tožnik plačal preostalo kupnino v višini 15.000,00 DEM,

-je B. B. potrdilo o plačilu kupnine z dne 23. 6. 1998 notarsko overil 26. 1. 2005, dne 14. 2. 2005 pa je umrl,

-v zapuščinskem postopku po pokojnem B. B. sporno stanovanje ni bilo predmet zapuščine,

-je zapuščinsko sodišče s sklepom D ... z dne 5. 9. 2018 zavrnilo predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, ki so ga vložili dediči po pokojnem B. B.,

-so dediči po pokojnem B. B. v zapuščinski spis vložili izjave, da sprejemajo dedni delež na obravnavanem stanovanju po pokojnem očetu in ga odstopajo D. B. (ženi pokojnega), da ga bo na podlagi ustrezne listine prenesla na tožnika, ki je od pokojnega to stanovanje kupil,

-je tožnik v mesecu septembru 2018 stanovanje oddal v najem in sicer najemniku E. E.

12.Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožnik zakonito posest opiral na prodajno pogodbo, ki sta jo 16. 12. 1992 sklenila B. B. kot kupec in toženka kot prodajalka ter Prodajno predpogodbo z dne 4. 11. 1997 in Pogodbo o izpolnitvi prodajne pogodbe z dne 23. 6. 1998, ki sta jo sklenila tožnik kot kupec in B. B. kot prodajalec. Utemeljeno je kot pomenljivo izpostavilo, da glede spornega stanovanja etažna lastnina ni oblikovana niti danes ter da je glede nevpisanih nepremičnin (zlasti stanovanj v etažni lastnini) sodna praksa že pred SPZ sprejela dokazovanje lastništva z (originalno) pogodbo o prodaji nepremičnine, kjer je tisti, ki naj bi bil lastnik nepremičnine, naveden kot kupec. B. B. pa je, preden je s tožnikom kot kupcem v letu 1997 in 1998 sklenil obravnavani pogodbi, razpolagal s prodajno pogodbo z dne 16. 12. 1992, sklenjeno s tožencem, na kateri je bil naveden kot kupec spornega stanovanja. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da iz obeh pogodb, ki ju je tožnik sklenil s B. B., izhaja, da je bila volja pogodbenih strank, da B. B. na tožnika prenese lastninsko pravico na spornem stanovanju ter da je bil tožnik v dobri veri glede lastninske pravice svojega (posestnega) prednika, glede na to, da je ta imel od leta 1992 posest nad spornim stanovanjem. Na podlagi ocene izpovedb zaslišanih prič je tudi pravilno zaključilo, da je tožnik nad stanovanjem izvrševal lastniško (posredno) posest (ki ima v primeru priposestvovanja enake učinke kot neposredna posest), kar naj bi dodatno potrjevali dejstvi, da je imel pri zavarovalnici F., d. d., od 24. 6. 1998 dalje sklenjeno za stanovanje požarno zavarovanje in da je plačeval stroške, potrebne za obnovo strehe in zamenjavo oken.

13.Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ocenilo, da je bil tožnik dobroveren, saj je razpolagal s predpogodbo in pogodbo o izpolnitvi prodajne pogodbe, ki sta bili usmerjeni v prenos lastninske pravice na predmetu pogodbe. Navedlo je, da tožnik s sklenitvijo pogodbe res ni postal lastnik stanovanja, saj bi bil za to potreben še vpis v zemljiško knjigo kot pridobitni način na podlagi pravnega posla kot pravnega naslova, da pa teorija ter praksa dopuščata izvenknjižno priposestvovanje. Po presoji sodišča prve stopnje so torej vse zgoraj navedene okoliščine v tožnikovi duševni sferi utrjevale utemeljeno prepričanje, da je do posesti upravičen, kar pa naj bi nasprotovalo definiciji nedobroverne posesti.

14.Pritožbeno sodišče se z vsemi zgoraj povzetimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje strinja in se jim pridružuje. Zato ne more slediti pritožniku, da veljavnega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice tožnik nima ter da zato pogoji za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem niso izpolnjeni.

15.Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP), ko je ta v tem delu uspešn0 prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

16.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške. Prav tako nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo tožnik, saj z njim ni pripomogel k njeni rešitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

2