Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, to je določila o posojilni pogodbi iz 557. in naslednjih členov zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Ob ugotovitvi, da sta toženca pravna naslednika pokojnega F. L. in da je potekel rok za vrnitev posojila, sta po določilu 562. člena ZOR pravilno razsodili, da morajo posojilojemalec oziroma njegova pravna naslednika vrniti posojilo, se pravi vrniti enako količino zneska, kot je bil dan v tuji valuti, v tolarski protivrednosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka trpi svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožniku tolarsko protivrednost 76.787 nemških mark po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila s 15 odstotnimi letnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 60.187 nemških mark od 1.1.1991 dalje do plačila, od zneska 6.000 nemških mark od 3.10.1991 dalje do plačila, od zneska 10.000 nemških mark od 7.11.1991 dalje do plačila in od zneska 600 nemških mark od 30.6.1991 dalje do plačila, pri čemer sta dolžna obresti izplačati v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Obenem jima je naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov tožnika v znesku 534.964,00 tolarjev. V isti odločbi je sodišče sklepalo tudi o predlogu za začasno odredbo, ki ga je zavrnilo.

Po pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje le-tej delno ugodilo in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v celotnem izreku o obrestih in v izreku o pravdnih stroških ter v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sicer pa je pritožbo glede plačila glavnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je pravočasno vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da se sodišči druge in prve stopnje nista v zadostni meri ukvarjali z vprašanjem, ali je bilo posojilo dano in če je bilo dano, komu je bilo dano: pokojnemu F. L. ali njegovemu podjetju A. d.o.o. K. Dodaja, da pokojni F. L. in toženka v zadnjem času nista imela večjega nakupa za ekonomsko skupnost zakonske zveze in da razen fotokopij nekaj nečitljivih zapiskov iz priročnega koledarja, ni drugega pisnega dokaza, zlasti ne pisne posojilne pogodbe. Trdi, da je bilo posojilo lahko dano le za namene podjetja A. d.o.o., kjer je bil tožnik zaposlen kot namestnik direktorja. Tožnik je moral vedeti, s kakšno dejavnostjo se ukvarja pokojni L., zato mu je zaupal in posodil denar brez vsakršnega zavarovanja. Pri tem opozarja na izpovedbe posameznih prič in pravdnih strank. Meni, da toženca kot dediča po pokojnem F. L. nista odgovorna za posojilo, ker je bilo dano podjetju A. d.o.o., in ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, meni, da je podana kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter je bilo zaradi tega tudi zmotno uporabljeno materialno pravo.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga zavrnitev revizije, ki kljub temu, da v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati dejanskih ugotovitev, ponuja svojo dokazno oceno. Meni še, da tožena stranka ni razložila v čem naj bi bil kršen postopek in v čem je podana zmotna uporaba materialnega prava.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev procesnih določb iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni podana, ker sta sodišči prve in druge stopnje izčrpno in jasno obrazložili, kako sta se iz izvedenih dokazov prepričali, da je tožnik večkrat izročil in posodil posamezne zneske pokojnemu L. in ne podjetju A. d.o.o., ki bi sicer moralo imeti ta posel zabeležen v svoji finančni dokumentaciji. Na dokazno oceno, da je tožnik posodil osebno F. L. skupaj 76.787 nemških mark je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano tudi revizijsko sodišče, ki tudi sicer ni našlo nobenih drugih kršitev, na katere mora po določilu 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, to je določila o posojilni pogodbi iz 557. in naslednjih členov zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Ob ugotovitvi, da sta toženca pravna naslednika pokojnega F. L. in da je potekel rok za vrnitev posojila, sta po določilu 562. člena ZOR pravilno razsodili, da morajo posojilojemalec oziroma njegova pravna naslednika vrniti posojilo, se pravi vrniti enako količino zneska, kot je bil dan v tuji valuti, v tolarski protivrednosti.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba po določilu 393. člena ZPP zavrniti neutemeljeno revizijo. O revizijskih stroških je sodišče odločilo po 166. členu ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Revidentka stroškov ni priglasila, tožnik pa je sicer zahteval povrnitev stroškov za odgovor na revizijo, toda ti stroški niso bili potrebni, saj v odgovoru na revizijo ni navedenega nič novega in odločilnega.