Jedro

Nezavarovana gradbena jama je nevarna stvar oz. takšna gradnja nevarna dejavnost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku o stroških spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 39.040,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.3.1998 dalje do plačila, v presežku pa se stroškovni zahtevek zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 190.625,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti 87.385,00 SIT pravdnih stroškov z obrestmi. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, ki jo izpodbija v obsodilnem delu ter uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, posebej pa izpodbija tudi stroškovno odločitev. Predlaga takšno spremembo sodbe, da bo tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrnjen. Navaja, da opozorilna tabla pred gradbeno jamo ni služila uporabnikom cestnega prometa, temveč izključno sosednjim stanovalcem, ki so dnevno hodili v neposredno bližino gradbišča, medtem ko je bila ostalim udeležencem v prometu namenjena prometna signalizacija, s katero je tožena stranka preko Cestnega podjetja zavarovala gradbišče. Na ta način je bila izvršena celotna zapora ceste s prometno signalizacijo in udeležencem v prometu sploh ni bil omogočen dovoz do gradbene jame oziroma do opozorilne table pred njo. Vzrok za nastanek vtoževane škode je torej iskati izključno v protipredpisni vožnji tožnikovega sina. Pritožba izraža tudi začudenje nad tem, da je voznik vozila, ki je utrpelo totalno škodo, ostal nepoškodovan.

Tožena stranka v pritožbi še opozarja na nepravilno uporabo I. odst. 92. čl. ZOR, ker ni zakrivil prometne nesreče oškodovanec, pač pa njegov sin. Zaradi ravnanja oškodovančevega sina kot tretjega je tožena stranka oproščena odgovornosti, saj je storila vse potrebne ukrepe, da do nesreče ne bi prišlo. Posebej pritožba izpodbija tudi stroškovni izrek, saj bi po presoji pritožbe moralo prvostopno sodišče upoštevati tudi stroške tožene stranke in jih odmeriti ter pobotati s stroški tožeče stranke.

Pritožba je utemeljena le v kolikor izpodbija stroškovni izrek, sicer pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih niti pritožba ne izpodbija. Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je do vtoževane škode prišlo zato, ker je tožnikov sin spregledal ustrezno prometno signalizacijo, ki je določala zaporo ceste in zato s svojim vozilom zapeljal v nezavarovano gradbeno jamo na cestišču, pri čemer pa pred navedeno gradbeno jamo ni bilo fizične zapore, ker je bila le-ta premeščena na rob cestišča. Ob takšnem dejanskem stanju pa pritožbeno sodišče sprejema prvostopno presojo, po kateri je nezavarovano gradbeno jamo na cestišču šteti za nevarno stvar oziroma takšno gradnjo za nevarno dejavnost. Podana je torej objektivna odgovornost izvajalca gradbenih del na podlagi 1. odst. 174. čl. ZOR. Ne glede na to, da je z ustrezno prometno signalizacijo tožena stranka oziroma namesto nje Cestno podjetje opozorilo udeležence v cestnem prometu na cestno zaporo in na gradbišče, tožena stranka ni ukrenila vsega, kar bi bilo potrebno, da bi se preprečil nastanek škodne posledice. Morala bi namreč poskrbeti tudi za fizično zaporo gradbene jame, kar je nenazadnje bilo v skici zapornih znakov za cestno zaporo (priloga pod B7) tudi predvideno, le da v času škodnega dogodka ta fizična zapora ni bila ustrezno nameščena. Zato je pravilna prvostopna presoja, po kateri do škodnega dogodka ni prišlo izključno zaradi protipredpisne vožnje tožnikovega sina, temveč je ta protipredpisna vožnja le prispevala ustrezen delež k nastanku škodnega dogodka, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja s prvostopno oceno, da je ta delež 50 %.

Kolikor pa ob tem pritožba tožene stranke opozarja na določbo 2. odst. 177. čl. ZOR in na to, da tožnikov sin ni oškodovanec, temveč tretja oseba pa so takšna pritožbena materialnopravna izvajanja v nasprotju s pritožbenim interesom tožene stranke in iz tega razloga pri obravnavanju te pritožbene zadeve neupoštevna. Odločitev sodišča prve stopnje je torej v glavni stvari materialnopravno pravilna, najti tudi ni kakšne bistvene kršitve določb postopka, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti in je zato v glavni stvari pritožbo tožene stranke na podlagi 368. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v odločitvi o glavni stvari.

Utemeljeno pa pritožba tožene stranke izpodbija stroškovni izrek.

Tožnik je v pravdi uspel s 50 % svojega zahtevka, torej je upravičen glede na določbo 2. odst. 154. čl. ZPP do povrnitve uspehu ustreznega dela svojih pravdnih stroškov, po drugi strani pa je tudi sam dolžan uspehu primerno povrniti pravdne stroške toženi stranki.

Stroškov tožene stranke pa sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo. Upoštevalo pa jih je pritožbeno sodišče, ki jih je odmerilo na podlagi priglašenih stroškov in sicer na stroškovniku v prilogi pod B9, na pritožbi z dne 27.1.1995 in priglašenih na zapisnik na zadnji glavni obravnavi. Tako priglašeni stroški do katerih je po presoji pritožbenega sodišča tudi po višini tožena stranka upravičena, znašajo skupaj 96.690,00 SIT (odmera je razvidna na stroškovniku v prilogi pod B9), polovica teh stroškov glede na doseženi uspeh pa 48.345,00 SIT. Ker polovica stroškov tožeče stranke po odmeri stroškov prvostopnega sodišča znaša 87.385,00 SIT, je tožena stranka dolžna tožniku po pobotanju povrniti 39.040,00 SIT pravdnih stroškov. V skladu s spredaj navedenim je pritožbeno sodišče tudi ustrezno spremenilo stroškovni izrek v prvostopni sodbi, kot to izhaja iz te sodbe.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama trpi pritožbene stroške, ker v glavni stvari s pritožbo ni uspela in je torej lahko oceniti njen pritožbeni uspeh kot neznaten.