Jedro

Paricijski rok, določen v inšpekcijski odločbi, ni procesni rok v smislu 99. člena ZUP. Prvostopenjski organ je o vlogi tožnice, v kateri je ta predlagala podaljšanje roka, napačno odločal na podlagi tretjega odstavka 99. člena ZUP, kot da gre za procesni rok.

O vlogi tožnice bi moral organ odločati, kot da se nanaša na materialni rok (za izpolnitev ukrepa inšpektorja). Vendar bi bilo za tako vlogo (zahtevo) za spremembo inšpekcijske odločbe (ob odsotnosti specialne ureditve o tem v materialnem zakonu, in za ZSMKR je organ v postopku to okoliščino ugotovil) ob njenem preizkusu po določbah prvega odstavka 129. člena ZUP mogoče ugotoviti le, da je podan razlog za zavrženje po 4. točki, zaradi že vodenega upravnega postopka. Glede na to bi organ moral, najprej ob postopanju z vlogo po določbah 67. člena ZUP, preizkusiti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za obravnavo vloge kot pravnega sredstva.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Novo mesto št. U06193-84/2016-9 z dne 13. 4. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Fitosanitarna inšpektorica Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom sklenila, da se predlogu tožnice za podaljšanje roka za izvršitev odločbe št. U06193-84/2016-5 ne ugodi (1. točka izreka) ter da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnica podala predlog z dne 3. 3. 2016, ki ga je prvostopenjski organ prejel 4. 3. 2016, za podaljšanje roka za izvršitev odločbe št. U06193-84/2016-5, ki je bil določen do 3. 3. 2016. Takemu predlogu se lahko ugodi, če ga vloži stranka v postopku pred potekom roka in če so podani opravičeni razlogi za podaljšanje. V Zakonu o semenskem materialu kmetijskih rastlin (v nadaljevanju ZSMKR) te možnosti ni. Odločitev je utemeljila na tretjem odstavku 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se rok, ki ga je določila uradna oseba, lahko podaljša na prošnjo, ki jo vloži prizadeta oseba pred iztekom roka, kar je tožnica sicer storila. Rok 3. 3. 2016 je bil izračunan iz zaprosila tožnice, ki je želela še 14 dni časa, da s čim manj stroški uredi stanje na trgu. Tej njeni želji je bilo ugodeno, zaprosilu za podaljšanje roka pa ni mogoče ugoditi, ker za to ni zakonske podlage.

2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z odločbo z dne 26. 5. 2016 kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa.

3. Tožnica v tožbi meni, da je prvostopenjski organ nepravilno uporabil določbe ZUP, ki se nanašajo na podaljšanje roka za izpolnitev odločbe tega organa. V inšpekcijskem postopku je predlagala podaljšanje roka za umik semenskega materiala zaradi ekonomičnosti (količina semenskih vrečk je pri posameznih maloprodajnih prodajalcih premajhna in nizke vrednosti, posebna vračila pa so tako povezana z nesorazmerno visokimi stroški) kot tudi zaradi dejstva, da svojega blaga ne prodaja le v svojih prodajalnah, pogodbenih partnerjev pa ne more prisiliti v takojšnje upoštevanje prepovedi. Prvostopenjski organ se je skliceval na ZSMKR, ki je materialni zakon in ne vsebuje postopkovnih pravil, ter tako ni upošteval tretjega odstavka 99. člena ZUP. Glede na dejstvo, da je pravočasno vložila predlog za podaljšanje roka, pri čemer nobeno pravno sredstvo ni bilo zavrženo kot prepozno, bi se moral prvostopenjski organ opredeliti do zatrjevanega opravičenega razloga za podaljšanje roka, česar pa ni storil, zato je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, tako da se „zadeva, predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 3. 3. 2016 vrne istemu organu v ponovno odločanje“, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka in še sodne takse za tožbo ter upravne takse za pritožbo.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe iz tožbe. Navaja, da se roki, določeni v inšpekcijski odločbi, štejejo za materialne roke, ki praviloma niso podaljšljivi, razen če področni zakon ne določa drugače. Ker ZSMKR ne vsebuje posebnih določb v zvezi s podaljšanjem rokov, je pritrditi odločitvi prvostopenjskega organa. Ta se sicer napačno sklicuje na pravno podlago, saj je pravilna pravna podlaga za izdajo sklepa 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP. Vendar to ne vpliva na pravilnost odločitve. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

K I. točki izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. V zadevi je med strankama sporna odločitev prvostopenjskega organa, da se ne ugodi predlogu tožnice za podaljšanje roka za izvršitev ukrepa iz inšpekcijske odločbe št. U06193-84/2016-5 z dne 18. 2. 2015, po podatkih spisne dokumentacije pravilno: z dne 18. 2. 2016 (v nadaljevanju inšpekcijska odločba).

7. Ukrep, naložen tožnici z inšpekcijsko odločbo, se je nanašal na prepoved trženja semenskega materiala v izreku odločbe navedenih sort kmetijskih rastlin skladno s 6. točko prvega odstavka 69. člena ZSMKR, po kateri fitosanitarni inšpektor z odločbo prepove trženje semenskega materiala kmetijskih rastlin, ki ne ustreza predpisanim zahtevam za trženje. Prvostopenjski organ je o predlogu tožnice za podaljšanje roka odločil z izpodbijanim sklepom, ki po presoji sodišča v predmetnem primeru predstavlja sklep v smislu drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, saj je bil z njim postopek odločanja končan.

8. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in dokumentacije upravnega spisa izhaja, da je tožnica v vlogi z dne 3. 3. 2016 prvostopenjskemu organu predlagala podaljšanje paricijskega roka, določenega v 2. točki izreka inšpekcijske odločbe do 3. 3. 2016, do 26. 3. 2016. V predlogu za podaljšanje roka je navedla, da se je s poslovnimi partnerji dogovorila o vračilu semenskega blaga z vseh prodajnih mest do tega dne, drugačen prevzem blaga naj bi ji povzročil nesorazmerne stroške glede na količino semenskega blaga zunaj njenih skladišč. Prvostopenjski organ je nato izdal izpodbijani sklep na podlagi 99. člena ZUP, ki ureja procesne roke, to je tiste roke, ki vplivajo na potek postopka in so določeni za opravo posameznih procesnih dejanj v postopku.(1) Ta člen v tretjem odstavku določa, da se rok, ki ga je določila uradna oseba, ki vodi postopek, in s predpisi določen rok, ki ga je mogoče podaljšati, lahko podaljšata na prošnjo, ki jo vloži prizadeta oseba pred iztekom roka, če so podani opravičeni razlogi za podaljšanje.

9. V zvezi z navedenim sodišče (najprej) ugotavlja, da paricijski rok, določen v inšpekcijski odločbi, ni procesni rok v smislu 99. člena ZUP, ki se lahko, če so za to izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 99. člena ZUP, na podlagi zahteve stranke podaljša, pač pa gre za materialni rok.(2) Z rokom, določenim v inšpekcijski odločbi, je bilo v okviru meritorne odločitve prvostopenjskega organa naloženo tožnici, do kdaj mora izpolniti obveznost umika določenih semen iz prodaje, in ne, do kdaj mora opraviti posamezno dejanje v inšpekcijskem postopku (kar bi bilo določeno s procesnim rokom). To pa tudi pomeni, da je prvostopenjski organ o vlogi tožnice z dne 3. 3. 2016, v kateri je ta predlagala podaljšanje roka, napačno odločal na podlagi tretjega odstavka 99. člena ZUP, kot da gre za procesni rok (kar po povedanem ne drži).

10. O predmetni vlogi tožnice bi tako moral organ odločati, kot da se nanaša na materialni rok (za izpolnitev ukrepa inšpektorja). Vendar bi bilo za tako vlogo (zahtevo) za spremembo inšpekcijske odločbe z dne 18. 2. 2016 (ob odsotnosti specialne ureditve o tem v materialnem zakonu, in za ZSMKR je organ v postopku to okoliščino ugotovil) ob njenem preizkusu po določbah prvega odstavka 129. člena ZUP mogoče ugotoviti le, da je podan razlog za zavrženje po 4. točki (zaradi že vodenega upravnega postopka). Glede na to bi organ moral, najprej ob postopanju z vlogo po določbah 67. člena ZUP, preizkusiti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za obravnavo vloge kot pravnega sredstva. Le takšno postopanje prvostopenjskega organa pa bi tudi zadostilo načelu varstva pravic strank (7. člen ZUP). Ker organ v postopku tako ni ravnal, je kršil pravila postopka, kršitev pa je bistvena, zato je podan razlog za odpravo izpodbijanega sklepa (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

11. Sodišče dodaja, čeprav na tem sodbe ne gradi, da pa bi bilo mogoče v zadevi ugotoviti (tudi), da je bila vloga tožnice za podaljšanje roka vložena v 15-dnevnem roku za pritožbo (prvi odstavek 235. člena ZUP); rok za vložitev pritožbe zoper inšpekcijsko odločbo z dne 18. 2. 2016 se je namreč iztekel 9. 3. 2016 (po podatkih vročilnice, ki se nahaja v upravnem spisu, je bila inšpekcijska odločba tožnici vročena 23. 2. 2016). Glede na to je tožnica vlogo z dne 3. 3. 2016, ki jo je prvostopenjski organ prejel 4. 3. 2016 (kar ni sporno), nedvomno vložila še znotraj pritožbenega roka in bi jo torej prvostopenjski organ (po morebitni potrebni dopolnitvi) mogel reševati v smislu določb 242. do 244. člena ZUP ali pa predložiti v reševanju organu druge stopnje (245. člen ZUP).

12. Kot že navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo zaradi bistvene kršitve pravil postopka na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo organu, ki ga je izdal, v ponoven postopek, v katerem je ta vezan na v tej sodbi izražena stališča sodišča, ki se tičejo postopka (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče še dodaja, da pa bo organ v ponovnem postopku (lahko) upošteval morebitna nova dejstva in okoliščine, vezana na zadevo, ali morebitno tožničino razpolaganje z vlogo.

K II. točki izreka:

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, tožnica pa je zahtevala povrnitev stroškov postopka, je sodišče odločilo tudi o tem, in sicer, da ji mora toženka povrniti stroške postopka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1. Ta določa, da se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov; povračilo (pa) določa Pravilnik o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnice v postopku ni zastopal pooblaščenec, ki bi bil odvetnik, zato ji je sodišče priznalo stroške v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

14. Plačana sodna taksa za tožbo v višini 148,00 EUR bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah). V zvezi z zahtevo tožnice za vračilo upravne takse za pritožbo v upravnem postopku sodišče pojasnjuje, da se le-ta lahko vrne po določbah Zakona o upravnih taksah, med drugim, če organ ugodi pritožbi, vendar pa ne v okviru postopka upravnega spora.

opomba (1) : Glej že pojasnjeno stališče tega sodišča v sodbi in sklepu I U 143/2015 z dne 25. 2. 2015. opomba (2) : Tako že ustaljena sodna praksa, glej na primer sklepa tega sodišča I U 1922/2010 z dne 22. 2. 2011 in II U 232/2012 z dne 20. 2. 2013 ter sklep Vrhovnega sodišča I Up 455/2008 z dne 1. 10. 2009.