Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izračunov, ki jih je predložila tožnica, utemeljeno zaključilo, da terjatev še ni v celoti poplačana, zato je pritožbeni očitek kršitve pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 2.364,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2010 do plačila in v istem roku tožeči stranki povrniti 523,19 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila toženka, ki meni, da iz listin tožnice ne izhaja obstoj kreditnega razmerja med strankami v obsegu in vsebini kot ga tožnica zatrjuje. Listina je odločba, ki se nanaša na B. M. in ne na toženo K. S. Odločba je listina, ki jo je izdal organ tožnice, ki je gospodarska družba, ki ne posluje z gotovino. Zagotovo ne izdaja odpravkov odločb v rokopisu, še manj pa z ročno napisanimi popravki. Tudi če je predloženo listino šteti za dokaz, je sporna njena vsebina, saj se z roko napisan popravljeni znesek ne ujema z zneskom kredita, ki naj bi ga prejela toženka po navedbah v tožbi. Nadaljnja pravna napaka sporne odločbe je dejstvo, da se izrek odločbe ne nanaša na isto osebo kot obrazložitev odločbe. Ker se tožbene navedbe in trditvena podlaga ne skladata s predloženim dokazom, je tožba nesklepčna. Odločba tudi ne določa dobe vračanja 240 mesecev ampak najdaljšo dobo vračanja. V njej ni določen rok odplačevanja kredita in število obrokov, kar pomeni, da odločba ne vsebuje bistvenih vsebin, ki jih mora imeti kreditna pogodba. Kot podlago za svojo odločitev o obstoju obveznosti, je sodišče vzelo kot dokaz pismo, ki ga je toženka pisala pooblaščencu tožnice, v katerem potrjuje prejem posojila v višini 1.027.000,00 SIT. Ob tem pa tudi pojasnjuje, da se z obračunom ne strinja in da je ta napačen. Pojasni tudi zakaj. Meni, da je kredit dejansko preplačan. Če je sodišče štelo, da se je odločba o dodelitvi kredita nanaša na toženko, bi moralo v tem primeru tudi upoštevati določbo, ki se nanaša na obresti in sicer bi te znašale toliko kot znaša R. Ta pa se je po zakonu uporabljal samo do uvedbe evra kot plačilnega sredstva RS. Amortizacijski načrt in statistični izračun pa upoštevata revalorizacijo tudi po uvedbi evra kot plačilnega sredstva.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu. Sodišče prve stopnje svoje odločitve o obstoju temelja terjatve ni oprlo (le) na listino (odločbo o odobritvi stanovanjskega posojila, v kateri je prečrtano ime B. M. in dodano na roko napisano ime toženke), ampak zlasti na dopis toženke (priloga A3), v katerem je le ta izrecno navedla: „Leta 1992 sem v B. dobila kredit v višini 1.027.000,00 SIT ...“. Da je v tem dopisu toženka potrdila prejem posojila pritožbeno ni sporno, saj pritožba očita le, da je v istem dopisu navedeno, da je toženka svojo obveznost v celoti poravnala, da pa sodišče v zvezi s tem ni navedlo nobenih razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. V dopisu je toženka navedla le, da je znesek 1.027.000,00 SIT predstavljal v letu 1992 cca 19.750 DEM in da je po njenih izračunih do septembra 2009 plačala cca 13.800 EUR in da je „smatrala, da je dolg poravnan“. Sodišče prve stopnje je na podlagi izračunov, ki jih je predložila tožnica utemeljeno zaključilo, da terjatev še ni v celoti poplačana, zato je pritožbeni očitek kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z vsemi razlogi sodišča prve stopnje glede toženkine pomanjkljive trditvene podlage (7. točka obrazložitve) in se nanje sklicuje, da jih ne bi ponavljalo. Nazadnje je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da tožnica v obračunu terjatve od uvedbe EUR naprej ne bi smela upoštevati obrestne mere v višini rasti drobno prodajnih cen, ki je bila med strankama nesporno dogovorjena.

6. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).