Jedro

Za odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je toženec poimenoval „vloga za vrnitev v prvotno stanje“ in v katerem zamude niti ni zatrjeval, ampak je oporekal zakonitosti vodenja postopka, sodišču prve stopnje ni bilo treba razpisati naroka, saj že iz toženčevih navedb izhaja, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje očitno neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog toženca za vrnitev v prejšnje stanje.

Zoper navedeni sklep se z laično pritožbo, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka, pritožuje toženec in predlaga pritožbenemu sodišču, da dovoli vrnitev v prejšnje stanje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo listinskih dokazov, ki kažejo popolnoma drugo sliko in potrjujejo, da je toženec tožečim strankam poplačal vse pripadajoče prejemke. Zatrjuje, da bi na podlagi sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 83/2007 z dne 19. 3. 2007 vsak delavec, ki bi bil v pogodbenem odnosu s tožencem, zaslužil cca 7.000,00 EUR mesečno, kar ni normalno niti običajno v EU. Poleg tega ni bilo nobenih dokazov, da toženec ni izplačal pogodbenih obveznosti, listinski dokazi, ki jih je predlagal, pa se niso upoštevali. Prav tako se ni upoštevalo preostalih dokaznih predlogov toženca. Tožencu sta bila s sodbo sodišča prve stopnje kršena 23. in 29. člen Ustave RS, pred izdajo sodbe niso bila upoštevana dejstva, ki so bila tožencu v korist, niti z njegove strani predlagani dokazi, toženec ni imel zagotovljenega primernega časa za pripravo obrambe ali zagovora, priče, ki jih je predlagal, niso mogle pričati, v postopku pa se tudi ni upoštevalo, da so mu tožniki povzročili materialno in nematerialno škodo, ker so pred končanjem del odšli iz delovišča brez dovoljenja toženca in da je moral toženec za zaključek dela plačati druge izvajalce, zato je zaradi težav s tožniki izgubil nadaljnje delo in ugled.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da so v tem individualnem delovnem sporu tožniki od toženca, ki je bil v spornem obdobju njihov delodajalec, vtoževali izplačilo razlik v plači za obdobje, ko so na terenu delali na gradbišču v N.. V tem postopku je sodišče prve stopnje o njihovem tožbenem zahtevku že odločalo in jim s sodbo opr. št. Pd 83/2007 z dne 19. 3. 2009 ugodilo. Zoper to sodbo se je pritožil toženec po svojih pooblaščencih, vendar pa je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 681/2009 z dne 10. 9. 2009 njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo, tožencu pa naložilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. S tem je postala odločitev sodišča prve stopnje pravnomočna. Po prejemu sodbe pritožbenega sodišča je toženec vložil v spis laično vlogo z dne 12. 4. 2010, ki je bila s priporočeno pošiljko oddana na pošto 23. 4. 2010, z oznako „Vloga za vrnitev v prvotno stanje v zadevi – 1. sodba pod opr. št. Pd 83/2007 Delovnega sodišča v Mariboru, Enota sodišča na Ptuju z dne 19. 3. 2009“. Zaradi nerazumljivosti oziroma nepopolnosti te vloge je sodišče prve stopnje toženca s sklepom opr. št. Pd 83/2007 z dne 17. 5. 2010 pozvalo na popravo oziroma dopolnitev te vloge. V obrazložitvi citiranega sklepa mu je podrobno pojasnilo pomen poprave nerazumljive oziroma dopolnitve nepopolne vloge, namen instituta vrnitve v prejšnje stanje po določbah ZPP, možnost njegove uporabe v postopku individualnih delovnih sporov, opozorilo pa ga je tudi na dejstvo, da je mogoče pravnomočno končano zadevo (kot je bilo tudi v konkretnem primeru v tem individualnem delovnem sporu) izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi. Pri sklicevanju na izpodbijanje pravnomočnih sodnih odločb z izrednimi pravnimi sredstvi je bil toženec izrecno opozorjen tudi na člen 86/3 ZPP, po katerem lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranke opravljajo pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik.

Po prejemu navedenega sklepa je toženec podal laično dopolnitev vloge za povrnitev v prvotno stanje, v kateri je pojasnil, da se bo zagovarjal sam (z obrazložitvijo, da mu to dovoljuje 29. člen Ustave RS), da je sklep sodišča prve stopnje o popravi, ki se nanaša na obrazložitev o številu izvodov vlog, ki jih potrebuje sodišče, nerazumen in zavajajoč, v nadaljevanju te dopolnitve pa je praktično dobesedno povzel svoje navedbe iz prvotne vloge z dne 12. 4. 2010. Glede na toženčeve navedbe je sodišče prve stopnje njegovo vlogo skupaj z dopolnitvijo obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje in ga na podlagi drugega odstavka 120. člena ZPP utemeljeno zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da je bil ta predlog podan iz očitno neupravičenega razloga. Toženec namreč v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje niti ne zatrjuje, da je zamudil narok ali rok za kakšno pravno dejanje in da bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje (kar je namen instituta vrnitve v prejšnje stanje), temveč zatrjuje, da je bil ves postopek v tem individualnem delovnem sporu (ki je pravnomočno končan) v neskladju z Ustavo RS oziroma veljavno zakonodajo. Navedeno pa dokazuje neutemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Za odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje toženca sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno razpisati naroka, saj že iz samih navedb toženca izhaja, da zamude niti ne zatrjuje, temveč da ne soglaša s pravnomočno odločitvijo sodišča, ki se nanaša na tožbeni zahtevek tožnikov. To pa je zadosten razlog za to, da sodišču prve stopnje pred odločitvijo o utemeljenosti predloga toženca za vrnitev v prejšnje stanje ni bilo potrebno razpisati naroka za odločanje o tem predlogu (člen 120/2 ZPP). Ker se toženčeve pritožbene navedbe nanašajo na pravilnost sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 83/2007 z dne 19. 3. 2009 (ki je postala pravnomočna na podlagi sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 681/2009 z dne 10. 9. 2009), te pritožbene navedbe za odločitev o pravilnosti in zakonitosti sklepa o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja (člen 360/1 ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških toženca ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.