Jedro

V okoliščinah, kot so ugotovljene v tej zadevi, o objektivni odgovornosti tožene stranke ni mogoče govoriti. Do eksplozije plina in posledičnega požara namreč ni prišlo med posegom v plinsko napeljavo ali zaradi njega, pač pa zato, ker je nekdo tretji sprostil čep (tesnilo) krogelnega ventila, da bi nanj namestil smrečico in zvijavo cev, in ker je taisti ali drug tretji približno deset mesecev kasneje s premikom ročice krogelnega ventila odprl dotok plina v notranjost hiše. Ti neposredni vzroki, ki implicirajo aktivno ravnanje tretjega, po naravi stvari izključujejo objektivno odgovornost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnice morajo v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu njegove revizijske stroške v znesku

1.652,4

€ .

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožnic za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jim je nastala kot posledica eksplozije plina in požara v stanovanjski hiši prve tožnice in njenega moža v M. Presodilo je, da tožencu (oziroma njegovemu pravnemu predniku) ni mogoče očitati krivdne odgovornosti, trditve tožnic o objektivni odgovornostni podlagi pa je odpravilo s pojasnilom, da je odgovornost toženke glede na dejanski vzrok za nastanek škode lahko le krivdna, ne objektivna.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnic in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnice vlagajo revizijo

iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V njej ponavljajo pritožbene očitke, da so med tistim, za kar je prvostopenjsko sodišče zapisalo, da naj bi izhajalo iz listinske dokumentacije o izpovedbi Š. S., monterja pravnega prednika toženca, in dejansko vsebino te dokumentacije, razhajanja (šlo naj bi za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) in da ne drži, da v izpovedbi omenjenega ni neskladij. Menijo, da je obrazložitev sodbe prvostopenjskega sodišča neprepričljiva in ne ''zdrži resne presoje''. Predvsem zato, ker se je izkazalo, da je S. pri svojem delu izvedel vrsto nepravilnosti, za kar je bil tudi osumljen storitve kaznivega dejanja, pa je sodišče kljub temu ocenilo njegovo izpoved za prepričljivo in mu verjelo, prvi tožnici, ki je izpovedovala nasprotno, pa ne. Ker je te pritožbene navedbe odpravilo z obrazložitvijo, da: ''nekoliko neroden zapis o (ne)skladnosti njegove izpovedbe in delovnega naloga ne predstavlja v pritožbi zatrjevane kršitve'', sodbi sodišča druge stopnje očitajo arbitrarnost in neobrazloženost. Še naprej vztrajajo, da je bil Š. S. tisti, ki je na krogelni ventil namestil smrečico in gumijasto zvijavo cev, in drugačne argumente v obrazložitvah sodišč označujejo za ''mašenje besedila in agumente per se''. Glede na to, da je opravljanje dejavnosti poseganja v plinsko napeljavo nevarna dejavnost, nadaljujejo, morajo tisti, ki to dejavnost opravljajo poklicno, poskrbeti, da naročniki ne bi sami posegali v napeljavo. S. bi zato moral zakonca R. opozoriti, da materiala, ki ga je pustil pri njiju, ne smeta montirati sama, a tega kljub zavedanju, da ljudje to dejansko večkrat počnejo sami, ni storil. To pa pomeni, da je njegova opustitev v neposredni vzročni zvezi z eksplozijo plina in nastankom škode.

4. Toženec v odgovoru na revizijo polemizira z revizijskimi očitki in pritrjuje presoji sodišč prve in druge stopnje.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revidentke procesna očitka t.i. protispisnosti in arbitrarnosti odločanja na pritožbeni stopnji sojenja podajajo tako, da iz konteksta iztrgane drobce izpovedbe priče, ki ji je sodišče verjelo in se oprlo nanjo pri dokazni oceni (gre za izpovedbo monterja toženčevega pravnega prednika, Š. S.), s prefinjenim, komaj zaznavnim pomenskim sprevračanjem primerjajo z zopet iz konteksta vzetimi pasusi razlogov, s katerimi je v sodbi sodišča prve stopnje utemeljena dokazna ocena. Rezultat te primerjave, očitno usmerjen v spremembo oziroma relativizacijo dokazne ocene, naj bi predstavljal absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in izkazoval samovoljnost sodnega odločanja.

8. Sodišče druge stopnje je tak poizkus vplivanja na ugotovljeno dejansko stanje zaznalo in se do njega tudi opredelilo. Z ugotovitvijo o ''zgolj uvodnem in glede na nadaljnjo vsebino nekoliko nerodnem zapisu o (ne)skladnosti S. izpovedbe in delovnega naloga'' v prvostopenjski sodbi je pojasnilo domet citiranega stavka in ga umestilo v širši kontekstualni okvir obrazložitve. Zato sodbi sodišča druge stopnje ne gre očitati neobrazloženosti ali celo arbitrarnosti. Razlogov, ki utemeljujejo argumentativno ustreznost prvostopenjske dokazne ocene, je v njej več kot dovolj (strani 4 – 5 sodbe). Obe sodbi, tako drugostopenjska kot prvostopenjska, sta zatorej s procesnega vidika intaktni.

9. Odločitvi nižjih sodišč temeljita na naslednjem za revizijsko sodišče zavezujočem kompleksu dejstev (tretji odstavek 370. člena ZPP): Š. S. je 18. novembra 1999 v kuhinji hiše prve tožnice in njenega pokojnega moža J. R. skrajšal vodoravno plinsko cev, nanjo privijačil krogelni zaporni ventil, tega nepredušno zaprl s pocinkanim čepom in opravil preizkus, ali vse skupaj tesni, kot mora, nato je R. prodal t.i. smrečico in zvijavo dovodno cev, ki ju je imel s seboj (ker je naročilo, ki sta ga R. oddala tožencu, obsegalo tudi priklop plinskega štedilnika), in se odpravil, ne da bi zakonca pred tem posebej opozoril, da sme priklop plinskega štedilnika opraviti le za to pooblaščeni monter ali serviser, ta material (smrečico, zvijavo cev) bi omenjena sicer lahko kupila v katerikoli tehnični trgovini, saj je bil prosto dostopen, kdo je prvi tožnici in njenemu možu na krogelni ventil kasneje namontiral smrečico in zvijavo cev in zakaj – omenjena namreč nista imela štedilnika niti v času, ko se je zgodila eksplozija, tj. približno deset mesecev po Š. S. obisku – ni znano, neposredni vzrok eksplozije plina ni bilo slabo tesnjenje same napeljave, pač pa premik ročice (vzvoda) krogelnega zapornega ventila v odprt položaj, kar je sprožilo dovajanje plina skozi zvijavo cev na plano, do takšnega premika ročice ventila ni moglo priti pomotoma ali nevede, saj je bilo treba ročico, če se jo je želelo spraviti v odprt položaj, najprej malce premakniti v notranjosti ene kuhinjske omare, nato pa jo preprijeti in dokončno prestaviti znotraj druge omare, v hiši nakopičeni plin je eksplodiral, ko sta se nekaj dni odsotna R. vrnila domov in je J. R. skušal z vžigalnikom prižgati plinski gorilec na peči. 10. Revizijske očitke, ki se tičejo uporabe materialnega prava, je mogoče smiselno strniti v tole sosledje: monter Š. S. ni izrecno opozoril zakoncev R., da ne smeta sama (ali zanju kdo drug, ki ni pooblaščen plinski monter ali serviser) posegati v plinsko napeljavo oziroma, konkretno, da ne smeta sama v krogelni zaporni ventil vdevati smrečičastega nastavka in gumijaste dovodne cevi, zato je toženka objektivno odgovorna za nastalo škodo.

11. V okoliščinah, kot so ugotovljene v tej zadevi, o objektivni odgovornosti tožene stranke ni mogoče govoriti. Do eksplozije plina in posledičnega požara namreč ni prišlo med S. posegom v plinsko napeljavo, dne 18. 11. 1999, ali zaradi njega, pač pa zato, ker je nekdo tretji sprostil čep (tesnilo) krogelnega ventila, da bi nanj namestil smrečico in zvijavo cev, in ker je taisti ali drug tretji približno deset mesecev kasneje (septembra 2000) s premikom ročice krogelnega ventila odprl dotok plina v notranjost hiše R. Ti neposredni vzroki, ki implicirajo aktivno ravnanje tretjega, po naravi stvari izključujejo objektivno odgovornost. In to ne v smislu ekskulpacijskih razlogov po 177. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, ampak objektivno odgovornost kot tako. Odgovornost za škodo bi v tem primeru, kot je pravilno presodilo prvostopenjsko sodišče (na strani 13 sodbe), lahko bila le krivdna.

12. Vendar subjektivno odgovornost toženca izključuje neobstoj vzročne zveze. Glede na zgoraj nanizane dejanske ugotovitve toženčev monter Š. S. ne z odmašitvijo krogelnega ventila ter montažo smrečice in zvijave cevi ne z odpiranjem dotoka plina v kuhinjo prve tožnice in njenega pokojnega moža ni imel prav ničesar. To, da jima je brez izrecnega opozorila prodal material, ki ga, ker še nista imela štedilnika, ni mogel zmontirati, kot sta pravilno sklepali obe nižji sodišči, na zadevo ne vpliva. Prodani material je, ugotovljeno, vobče dostopen, prav tako pa je splošno znano, da sme priklop novega trošila na plinsko omrežje opravljati le bodisi prodajalec (oziroma njegov serviser) bodisi dobavitelj plina, samemu kupcu pa je prepovedano polotiti se tega opravila. Kdor ne ravna tako, odgovornost za eventualno škodo prevzame nase.

13. Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

14. Revidentke, ki so v revizijskem postopku izgubile, morajo v skladu z merilom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) povrniti tožencu stroške revizijskega postopka. Te je sodišče priznalo in odmerilo na podlagi stroškovnika v odgovoru na revizijo ter tako revidentkam naložilo v plačilo 1.652,4 € zadevnih stroškov.