Jedro

Tožena stranka ni krivdno odškodninsko odgovorna tožniku za škodo, ki jo je utrpel pri preskakovanju ovir. Treba je vendarle upoštevati, da je tožnik opravljal vajo kot vojaški obveznik, čigar urjenje in usposabljanje obsega tudi nekoliko težjo in zahtevnejšo vadbo, ki se ne izvaja vedno le v idealnih vremenskih razmerah. Smisel vojaškega usposabljanja je namreč ravno v pripravi vojaških obveznikov v različnih, tudi težjih pogojih. Zato od tožene stranke tudi ob upoštevanju običajnih norm v družbi ni mogoče zahtevati, da bi morala sporno vojaško vajo v primeru dežja prekiniti. Očitana opustitev tožene stranke torej ne predstavlja kršitve dolžnostnega ravnanja, zato tudi ne predstavlja protipravnega ravnanja. Tožena stranka pa ne more biti odškodninsko odgovorna zgolj zato, ker se je tožnik poškodoval na služenju vojaškega roka, na katerem je moral ravnati po ukazih nadrejenih.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem - obsodilnem delu (točka 1. izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino 4.550.000,00 SIT in ji povrniti na znesek 569.380,00 SIT odmerjene pravdne stroške, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v 15 dneh." z a v r n e. Tožnik je dolžan plačati toženi stranki 209.213,00 SIT (dvestodevettisoč dvestotrinajst tolarjev), stranskemu intervenientu na strani tožene stranke pa 46.200,00 SIT (šestinštiridesettisoč dvesto tolarjev) stroškov pravdnega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku tožnika ter toženi stranki naložilo v plačilo odškodnino v znesku

4.550.000,00 SIT ter na 569.380,00 SIT odmerjenih pravdnih stroškov tožnika, oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila (1. točka izreka), medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka).

Zoper obsodilni del te sodbe se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj napadeno sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da izvajanje vaje, to je preskakovanje ovir, pri kateri se je poškodoval tožnik, ne predstavlja nevarne dejavnosti. Tožnik je bil predhodno ogret, preskoki, ki jih je izvajal, pa so se izvajali na ravnem travnatem terenu. Šlo je za običajno izvajanje skokov, ki so jih izvajali po odredbi nadrejenih, vendar nihče od nadrejenih nerodnega skoka ni mogel preprečiti. Zato ni podana njena krivdna odgovornost, saj do poškode ni prišo zaradi nedopustnega ravnanja tožniku nadrejenih oseb. Samo dejstvo, da se je tožnik poškodoval pri učni uri, pa ni pravno pomembno za presojo njene odškodninske odgovornosti. Izpodbija tudi višino na prvi stopnji dosojene odškodnine.

Pritožba je utemeljena.

Čeravno se tožena stranka pritožuje tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pa iz njenih pritožbenih navedb ni razbrati, katerih prvostopnih pravnorelevantnih dejanskih ugotovitev ne sprejema. Pritožbeni očitki so dejansko naperjeni le zoper materialnopravne zaključke prvostopnega sodišča in ker pritožbeno sodišče na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni dolžno paziti po uradni dolžnosti (prim. 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP), je v nadaljevanju presojalo le še materialnopravno pravilnost napadene sodbe (ob uradnem preizkusu namreč ni ugotovilo, da bi bila podana katera izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka), kot dejansko podlago za odločanje v tej zadevi pa je v celoti sprejelo prvostopne ugotovitve o pravnoodločilnih dejstvih, ki so sledeče: - tožnik se je dne 28.9.1999 poškodoval na služenju vojaškega roka, ko se je usposabljal v okviru rezervnega sestava policije; - poškodoval se je pri izvajanju vaje športne vzgoje, in sicer pri preskakovanju ovir, ki se je izvajala v okviru predpisanega programa; - vadba se je pričela s tekom na Šmarno goro, ob povratku pa so jo nadaljevali na nogometnem igrišču z raznimi vajami, nakar je sledila sporna vaja; - sporna vaja se je izvajala v deževnem vremenu, na travnatem terenu, ki je bil zaradi dežja razmočen, blaten in spolzek, udeleženci pa so čez obleko nosili še šotorska krila, obuti so bili v terenske čevlje; - izvajala se je tako, da je pet fantov počepnilo, vsak od udeležencev pa jih je moral preskočiti in potem nadaljevati v šprintu;

- vaj jim niso pokazali, pač pa so jih predhodno opisali; - tožnik se je poškodoval, ko mu je pri seskoku spodrsnilo.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje zaključilo, da objektivna odgovornost tožene stranke sicer ni podana, saj se tožnik ni poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti (zato so pritožbeni očitki v smeri, češ da izvajanje sporne vaje ne predstavlja nevarne dejavnosti, nerelevantni), da pa je podana njena krivdna odgovornost, ker je bila v razmerju do tožnika v nadrejenem položaju in je bil tožnik to vajo, čeravno ni hotel vaditi po mokrem terenu, prisiljen opraviti, tožena stranka pa bi morala glede na vremenske razmere, ki niso dopuščale, da bi se vaja varno odvijala, izvajanje vaje pravočasno prekiniti. Ker torej delavec, ki je vodil usposabljanja za toženo stranko, tega ni storil, je tožena stranka tožniku odškodninsko odgovorna.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je opisana presoja odgovornosti tožene stranke pravno zmotna. Pogoj za opredelitev neke opustitve kot protipravne je nujno kršitev dolžnostnega ravnanja. Po oceni provostopnega sodišča naj bi bilo protipravno ravnanje tožene stranke (oziroma njenih delavcev) podano s tem, ko je dopustila urjenje v dežju, namesto da bi izvajanje vaje pravočasno prekinila. Po presoji pritožbenega sodišča pa takšno dolžnostno ravnanje tožene stranke ni obstajalo. Takšno dolžnostno ravnanje tožene stranke ni predpisano v posebnih predpisih, niti po oceni pritožbenega sodišča ne izhaja iz običajnih norm v naši družbi. Treba je vendarle upoštevati, da je tožnik opravljal vajo kot vojaški obveznik, čigar urjenje in usposabljanje obsega tudi nekoliko težjo in zahtevnejšo vadbo, ki se ne izvaja vedno le v idealnih vremenskih razmerah. Smisel vojaškega usposabljanja je namreč ravno v pripravi vojaških obveznikov v različnih, tudi težjih pogojih. Zato od tožene stranke tudi ob upoštevanju običajnih norm v družbi ni mogoče zahtevati, da bi morala sporno vojaško vajo v primeru dežja prekiniti. Po povedanem očitana opustitev tožene stranke ne predstavlja kršitve dolžnostnega ravnanja, zato tudi ne predstavlja protipravnega ravnanja. Na prvi stopnji pa tudi ni bilo ugotovljeno, da bi bila protipravnost njenega ravnanja podana v kakšni drugi okoliščini (temveč je bilo ravno nasprotno ugotovljeno, da so se vaje sicer izvajale v okviru predpisanega programa, da so bile predhodno opravljene ogrevalne vaje, ipd), zato je prvostopni zaključek o protipravnosti njenega ravnanja pravno zmoten. Kot pravilno opozarja pritožba, pa tožena stranka ne more biti odškodninsko odgovorna zgolj zato, ker se je tožnik poškodoval na služenju vojaškega roka, na katerem je moral ravnati po ukazih nadrejenih.

Tožniku torej ni uspelo dokazati niti prvega elementa civilnega delikta, zato je treba zaključiti, da tudi subjektivna odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Sodišče prve stopnje je po povedanem na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo zmotno uporabilo. Pravilna uporaba materialnega prava terja zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v preostalem delu, zato je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, to je obsodilnem delu, ustrezno spremeniti (4. točka 358. člena ZPP).

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP).

Do povrnitve le-teh je tožena stranka, ki je v pravdi glede na njen pritožbeni izid v celoti uspela, upravičena na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP. Te pa je sodišče odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur.l. RS, št. 67/2003), ki jo je uporabilo na podlagi določbe 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (Ur.l. RS, št. 20/97) in v mejah postavljenega stroškovnega zahtevka, vse v obsegu, razvidnem po posamičnih postavkah iz stroškovnika tožene stranke na list. št. 60 spisa. Vsota stroškov tožene stranke, do povrnitve katerih je upravičena, znaša

209.213,00 SIT. Tožnik pa je skladno z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP dolžan potrebne pravdne stroške, ki jih je sodišče odmerilo na

46.200,00 SIT (prim. stroškovnik na list. št. 59 spisa) povrniti tudi stranskemu intervenientu na strani tožene stranke.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila (prim. 1. odst. 163. člena ZPP).