Jedro

Odločitev socialnega sodišča, da je bila tožnica v spornem obdobju začasno nezmožna za delo, pomeni, da njena odsotnost z dela v tem obdobju ni neupravičena in da je zato sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela nezakonit.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep tožene stranke z dne 24.5.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožnice in sklep komisije za pritožbe tožene stranke z dne 3.3.1998 (prvi odst. izreka). Ugotovilo je, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi od 19.3.1998 do 7.7.1998, toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača plačo za marec 1998 v neto znesku 29.542,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.4.1998 dalje, za april 1998 v neto znesku 62.185,80 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.5.1998 dalje, za maj 1998 v neto znesku 62.203,40 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.6.1998 dalje, za junij 1998 v neto znesku 62.739,30 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.7.1998 dalje in za julij 1998 v neto znesku 18.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.8.1998 dalje, ob izplačilu poravna vse davke in prispevke ter tožnici povrne stroške postopka v višini 91.365,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2000 (drugi odst. izreka). Zoper takšno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odst. 338. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) pritožuje tožena stranka. Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi oprlo le na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 54/98, z dne 8.9.1999, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica od 12.5.1997 do 22.5.1997 začasno nezmožna za delo. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja, saj bi sicer ugotovilo, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je svoj sklep o prenehanju delovnega razmerja oprla na ugotovitev prvostopenjske zdravstvene komisije, ki je ugotovila, da je bila tožnica od 12.5.1997 delazmožna, na ugotovitev drugostopenjske zdravstvene komisije, ki je ugotovila, da je bil bolniški stalež tožnice od 12.5.1997 do 22.5.1997 neutemeljen ter končno tudi na ugotovitev direkcije Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Izvid in mnenje zdravniške komisije, kot javne listine, dokazujeta resničnost tistega, kar se v njiju potrjuje. Tožnici ni uspelo dokazati, da bi bile ugotovitve zdravniške komisije neresnične. Tožena stranka ni mogla vplivati na postopek v socialnem sporu, ki se je med tožnico in Zavodom za zdravstveno zavarovanje pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani vodil pod opr. št. Ps 54/98, saj ni bila stranka tega postopka, zato sodišče prve stopnje navedene sodbe ne bi smelo vzeti za podlago svoje odločitve. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka. Pritožba ni utemeljena. V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka pritožbenega očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni z ničemer konkretizirala, zato je pritožbeno sodišče ugotavljalo zgolj to, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje takih kršitev ni storilo. Zmotno je stališče tožene stranke, da sodišče prve stopnje za podlago svoje odločitve ne bi smelo vzeti sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 54/98 z dne 8.9.1999. V skladu z 1. alineo 2. tč. prvega odstavka 5. čl. zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94) je socialno sodišče pristojno za odločanje v sporih o pravici do in iz zdravstvenega zavarovanja, med te spore pa sodijo tudi spori glede začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni. Ali je bila tožnica v spornem obdobju od 12.5.1997 do 22.5.1997 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni, je predhodno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev o zakonitosti izpodbijanega sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnice zaradi neupravičene odsotnosti z dela. Glede na to, da je za odločanje o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja pristojno izključno socialno sodišče, je delovno sodišče vezano na njegovo pravnomočno odločbo o tem, ali ta pravica obstoja. Le v primeru, če socialno sodišče o tem še ne bi odločalo, bi delovno sodišče to vprašanje lahko samo rešilo v okviru določb prvega odstavka 13. čl. ZPP o reševanju predhodnih vprašanj. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 54/98, z dne 8.9.1999, je bilo pravnomočno odločeno, da je bila tožnica od 12.5.1997 do 22.5.1997 začasno popolnoma nezmožna za delo. Tožena stranka je tožnici izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, ker naj bi bila v času od 12.5.1997 do 23.5.1997 neupravičeno odsotna z dela. Neupravičena je tista odsotnost z dela, ki ni vnaprej dovoljena oziroma, ki je delavec ne opraviči z zdravniškim potrdilom o začasni zadržanosti z dela, ali pozivom državnega organa, kateremu se mora odzvati. Z zdravniškim potrdilom pa je izenačena tudi odločba socialnega sodišča, ki je pristojno odločati v sporu med zavarovancem in Zavodom za zdravstveno zavarovanje glede upravičenosti do bolniškega staleža. Zmotno je stališče tožene stranke, da takšna sodba socialnega sodišča tožene stranke ne veže, ker se tega postopka ni udeleževala. Odločitev socialnega sodišča, da je bila tožnica v spornem obdobju začasno nezmožna za delo, pomeni, da njena odsotnost z dela v tem obdobju ni neupravičena in da je zato sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela nezakonit. Res je sicer, da je tožena stranka v mnenjih zdravniške komisije I. stopnje in odločbi direkcije Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije imela oporo za odločitev drugostopenjskega organa glede neopravičene odsotnosti tožnice z dela. Vendar pa to ne pomeni, da se za presojo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela upoštevne zgolj ugotovitve, do katerih so organi zavoda za zdravstveno zavarovanje oz. socialno sodišče prišli pred dokončnostjo sklepa delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. Zavarovanec ima zoper dokončno odločbo v upravnem postopku možnost vložiti tožbo pri delovnem in socialnem sodišču. Šele s sodbo sodišča se pravnomočno ugotovi, ali je zavarovanec upravičen do bolniškega staleža. Glede na to, da je bilo s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno, da je bila tožnica celotno sporno obdobje, razen zadnjega dne, to je 23.5.1997, začasno popolnoma nezmožna za delo, sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela ni zakonit in ga je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo, prav tako tudi sklep komisije za pritožbe tožene stranke z dne 3.3.1998, s katerim je ta zavrnila tožničin ugovor. Za čas od 19.3.197 do 7.7.1997, ko se je tožnica zaposlila drugje, pa je sodišče tožnici utemeljeno dosodilo tudi vtoževano nadomestilo plače. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.