Jedro

Zoper odredbo tožba ni dopustna, saj zoper odredbe Banke Slovenije na podlagi šestega odstavka 356. člena ZBan-2 ni posebnega postopka sodnega varstva, zato se tožba zoper odredbo zavrže na podlagi četrtega odstavka 36. člena ZUS-1. Cena delnic je bila v relevantnem obdobju bistveno nižja od cene, ki jo je B. plačala tožnica, tožnica pa pri svojih navedbah glede morebitne dobre bodoče ponudbe za delnice (prevzem) ostaja na hipotetični ravni. Tožnica torej ni imela nobenega utemeljenega razloga za zatrjevano pričakovanje, da bo drago kupljene delnice lahko prodala z dobičkom. Tožnica v tej zvezi ne navaja nič konkretnega, temveč le hipotetično piše o prevzemni ceni 170 EUR za delnico in o „dobri poslovni priložnosti“ zaradi primoranosti B. v odsvojitev delnic, brez konkretizacije teh navedb in brez izpolnitve dokaznega bremena v tej zvezi.

Izrek

I. Tožba zoper odredbo Banke Slovenije oznaka 0.05.0.7-12/2019-42, ref. oznaka PBH-24.50-004/19-01 z dne 29. 5. 2019 se zavrže. II. Tožba zoper odločbo Banke Slovenije oznaka 0.05.0.7-12/2019-86, ref. oznaka PBH-24.50-004/19-02 z dne 5. 8. 2019 se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka med drugimi zavrnila tudi ugovor tožnice zoper predhodno izdano odredbo o odsvojitvi delnic z oznako 0.05.0.7-12/2019-42, ref. oznaka PBH-24.50-004/19-01 z dne 29. 5. 2019 (v nadaljevanju odredba) ter podaljšala rok za odpravo kršitev, določen z odredbo, za čas od vložitve ugovorov do vročitve izpodbijane odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka v postopku opravljanja nadzora izdala odredbo, naslovljeno med drugimi tudi na tožnico in v kateri je ugotovila, da so po stanju na dan 27. 5. 2019 naslovniki skupaj imetniki 82.007 rednih imenskih delnic z oznako ... (v nadaljevanju delnice), kar predstavlja 70,78% delež v kapitalu in glasovalnih pravicah A. d.d. (v nadaljevanju hranilnica), in sicer je konkretno tožnica imetnica 1.865 delnic, kar predstavlja 1,61% delež. Toženka je na podlagi okoliščin, ki jih je presojala skupaj in ki so navedene v odredbi, tj. zaradi načina izvedbe kupoprodaje delnic, ekonomskih okoliščin kupoprodaje delnic in drugih okoliščin, ugotovila, da so v odredbi drugo do osmonavedeni subjekti (med temi je tožnica osmonavedena) imetniki delnic v svojem imenu in za račun tam prvonavedenega subjekta (B. iz Švice, v nadaljevanju B.). B. za 70,78% delež, ki ga ima na podlagi 8. točke drugega odstavka 62. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2), ni pridobil dovoljenja za kvalificiran delež po 60. členu ZBan-2, s tem pa so vsi omenjeni naslovniki po 73. členu ZBan-2 neupravičeni imetniki delnic in iz njih nimajo glasovalnih pravic. Zato je toženka od njih zahtevala naj skladno z 267. členom ZBan-2 odsvojijo delnice, ki jih imajo v nasprotju z zakonom, hkrati pa je odločila, da bodo na njenih spletnih straneh po dokončnosti postopka javno objavljene informacije v zvezi s tem ukrepom nadzora. Med drugimi je tudi tožnica zoper odredbo pravočasno ugovarjala. Navedla je, da je delnice pridobila, ker je šlo za dobro poslovno priložnost, saj je B. moral delnice odsvojiti in je ponudil ugodne pogoje, zlasti odloženo plačilo. Iz medijev pa je izhajala velika verjetnost prevzema, zato je tožnica videla možnost iztržka višje cene za delnice. Tudi iz odredbe izhaja, da namerava B. pridobiti večje število delnic, v preteklosti pa so se za hranilnico zanimale tudi C. in povezane družbe. Tožnica se je zanimala za nakup še več delnic, a jih pri B.u in družbi D. ni bilo na voljo. Nakup je financirala s posojilom posojilodajalca, družbe E. iz Londona, ki ji je zagotovil, da s subjekti iz odredbe in s hranilnico ni povezan. Tožnica je uresničevala svoj lastni interes, z delnicami pa lahko prosto razpolaga. Dokazov ni predlagala. Toženka ugovorne razloge vseh vlagateljev ugovorov zavrača, vključno z razlogi tožnice. Uvodoma poudarja, da je vse okoliščine kupoprodaje delnic, očitane v odredbi, presojala skupaj, in je šele tako zaključila, da je bilo ravnanje dotičnih subjektov motivirano s pridobitvijo delnic v svojem imenu in za račun B., zato ugovorne navedbe, da posamezne okoliščine ne morejo pomeniti fiduciarnega razmerja, zavrača kot neutemeljene, saj je v odredbi navedene okoliščine treba presojati skupaj. Toženka v nadaljevanju vsebinsko obravnava in obrazloženo zavrne ugovorne navedbe posameznih vlagateljev ugovorov, in sicer tako glede dejanskega stanja in uporabe materialnega prava (glede načina izvedbe ter ekonomskih in drugih okoliščin kupoprodaje delnic) kot tudi glede očitane neizvršljivosti odredbe in postopkovnih kršitev. Pri tem med drugim zapiše, da so za konkreten postopek relevantna dejstva le: da imajo subjekti nadzora delnice v hranilnici, pri čemer imajo drugo do osmonavedeni subjekti delnice v svojem imenu in za račun B., da njihov skupni delež presega kvalificiran delež in da bi skladno z ZBan-2 morali zanj pridobiti dovoljenje, a tega niso naredili. Sam obstoj fiduciarnega razmerja ni protipraven, do kršitve pride, če se pri tem doseže ali preseže kvalificirani delež in se za to ne pridobi ustreznega dovoljenja. Konkretno glede tožničinih ugovornih razlogov navede, da so navedbe o prevzemanju tveganja le za 5% kupnine in zagotovitve plačila z bančno garancijo za preostalih 95% kupnine v primeru prevzema pavšalne in špekulativne, možnost prevzema se omenja le na abstraktni ravni, kar naj bi izhajalo iz medijev. Zato niso bili predloženi nobeni dokazi. Moč je najti le objave glede domnevnega B.ovega prevzema, kar potrjuje, da je B. delnice prenesel med drugimi tudi na tožnico tako, da jih imajo imetniki za njegov račun, da bi se izognil nezakonitemu stanju, ker ni pridobil dovoljenja za kvalificiran delež v hranilnici. Večino tveganja nosi B.. Med drugimi je tudi tožnica delnice kupila kljub bistveno višji ceni od povprečne prodajne cene v enakem obdobju in kljub njenemu izkazanemu finančnemu stanju, ki te višine nakupa ne podpira. Cena, dogovorjena v kupoprodajnih pogodbah, le odvrača od njihove izpolnitve s plačilom preostalih 95% kupnine.

3. Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in zoper odredbo ter predlaga njuno odpravo in ustavitev postopka oziroma, podredno, njuno odpravo in „vrnitev postopka v ponovno odločanje pred toženko“ oziroma, podredno, ugotovitev nezakonitosti izpodbijanih aktov na podlagi 362. člena ZBan-2. Navaja, da je 360 delnic pridobila od družbe D. d.o.o. dne 12. 12. 2018, nato pa še 1.505 delnic od B. dne 10. 12. 2018, skupaj ima tako 1,61% delež. Delnice je pridobila, ker je v tem videla dobro poslovno priložnost, pred transakcijo pa je dalj časa spremljala lastniško strukturo hranilnice in je na tej podlagi ocenjevala, da je cena 145 EUR dobra. Iz medijev je izhajalo, da je za hranilnico zanimanje precejšnje, kar je pomenilo veliko verjetnost prevzema, v tej zvezi se sodišču predlaga vpogled v objave spletnih medijev Dnevnik, Delo in Finance za leto 2018 v zvezi s hranilnico. Veliko zanimanje izhaja tudi iz same odredbe. Dejansko je šlo za finančno špekulacijo, ki je bila po mnenju tožeče stranke vredna tveganja. B. je bil zaradi obveznosti iz ZBan-2 primoran delnice odsvojiti in je tožeči stranki ponudil ugodne pogoje za nakup, zlasti z možnostjo odloženega plačila (kar je izposlovala tožnica), tako da je tožnica tvegala le 5% kupnine (10.911,00 EUR), kar ni bilo preveč. Ker je tožnica delnice kupila že prej in je v tem videla dobro poslovno priložnost, se je odločila kupiti tudi B.ove delnice. Sicer s B. ni nikoli sodelovala, se dogovarjala za povratno odsvojitev delnic ali sklepala kakršnihkoli drugih dogovorov. Če bi prišlo do prevzema po 170 EUR na delnico, bi tožnica zaslužila 46.625,00 EUR, sicer pa bi izgubila 10.911,00 EUR. Tveganje je bilo nizko, vsota, ki bi jo tožnica izgubila, pa je tudi bila sprejemljivo nizka. Glede delnic, ki jih je tožnica pridobila od družbe D., ne drži, da bi tožnica te delnice imela za B.ov račun, saj teh delnic ni pridobila od B.. V tej zvezi toženka tudi ni izvajala dokaznega postopka. Tožnica ima delnice torej v svojem imenu in za svoj račun, če bo dobiček realizirala, bo le-ta njen in ne od B. ali koga drugega. Z izpodbijanimi akti je toženka posegla v tožničino ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude. Bistvo podjetništva je v tveganju, brez tveganja ni dobička. Tožnica je skupno uspela pridobiti 1.865 delnic, če bi lahko, pa bi jih pridobila še več. Sredstva za financiranje je tožnica dobila od posojilodajalca, s katerim je predhodno že sodelovala in ki je zagotovil, da ni povezan s B., hranilnico ali drugimi zavezanci iz izpodbijanih aktov. Pri tem je tožnica pri razpolaganju s svojimi delnicami povsem prosta in jih je pripravljena odsvojiti komurkoli, ki bi dal prevzemno ponudbo ali ponudil ustrezno odkupno ceno. Glede vsega navedenega predlaga zaslišanje svojega zakonitega zastopnika.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožnice ter predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene in naložitev stroškov postopka v plačilo tožnici. V odgovoru na tožbo opisuje potek postopka do vložitve tožbe in dodaja, da je tožnica zoper odredbo vložila le pavšalen in nekonkretiziran ugovor, v katerem tudi ni predlagala nobenih dokazov, svojo neskrbnost pa hoče sedaj sanirati s tožbo, v kateri navaja okoliščine, ki so obstajale že v času vročitve odredbe in ugovornega postopka, pa jih tedaj vseeno ni navajala, pri tem pa ne pojasni razlogov za to, kar je formalni pogoj za uveljavljanje novot v tožbi. Zato so v tožbi uveljavljane nove navedbe in dokazi prepozni, tožnica bi jih morala uveljavljati že v ugovoru zoper odredbo. Tožnica pa v celotni tožbi dejansko izpodbija odredbo, kar bi morala storiti z ugovorom, odločbo pa izpodbija zgolj v delu, s katerim je toženka zavrnila njen ugovor. Tožnica je prekludirana, neupoštevne so zlasti navedbe o tem, da naj bi bila ona tista, ki je izposlovala plačilne pogoje v kupoprodajni pogodbi za delnice in kolikšen je bil predviden zaslužek v primeru prevzema, ter dokazna predloga z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika in vpogledom v objave medijev. Zato toženka sodišču predlaga, da novih navedb ne upošteva in dokazne predloge zavrne. Toženka je obstoj okoliščin iz 8. točke drugega odstavka 62. člena ZBan-2 ugotavljala na podlagi več skupaj presojanih okoliščin, takšen nadzorniški pristop pa je potrjen tudi s sodno prakso. Tožbene navedbe (da je tožnica nameravala plačilo 95% kupnine zagotoviti s prodajo delnic prevzemniku) potrjujejo, da tožnica nima sredstev za nakup delnic. Tožnica v nasprotju s poprejšnjimi ugotovitvami zatrjuje, da je ona izposlovala možnost odloženega plačila, B. pa je trdil, da je on sam oblikoval pogodbene pogoje na takšen način. Toženka zato meni, da te navedbe tožnice, ki jih prvič podaja v tožbi, ne držijo, pa tudi sicer so le pavšalne. Dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika v tej zvezi ne zadostuje, saj ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage, pa še prepozno je podan. Tudi za trditve o prevzemu hranilnice tožnica ni predložila nobenih dokazov, poleg tega pa je tožnica delnice kupila ravno od domnevnega prevzemnika, tj. B.. Dokazni predlog za vpogled v medijske objave je neobrazložen do te mere, da ni sposoben za obravnavo in naj ga sodišče zavrne. Poleg tega medijske objave kažejo, da se je kot prevzemnik omenjal le B., kot pojasnjeno že v izpodbijani odločbi, G. je od namere za prevzem hranilnice odstopil, glede drugih subjektov, ki jih omenja tožnica, objav ni zaslediti. Zato ni mogoče govoriti o velikem zanimanju in sklepati na domnevno višjo ceno delnic ali možnost prodaje. Cena v postopku dokapitalizacije in na trgu je bila bistveno nižja, v tožničinem primeru pa je izpolnjena celo domneva o insolventnosti po zakonu, ki ureja postopke zaradi insolventnosti, zato je še toliko bolj verjetno, da tožnica ni mogla utemeljeno domnevati, da bo delnice lahko prodala po višji ceni in imela dobiček, temveč je bil njen namen, da jih ponovno prenese na B.. B.a v prodajo delnic ni sililo nobeno ukrepanje toženke, poleg tega je B. svojo vlogo za izdajo dovoljenja naknadno umaknil, tožnica pa tudi ne navaja drugih razlogov, zakaj naj bi bil B. primoran v prodajo. Nenavadna kupoprodaja torej ni posledica drugega kot interesov B., da se izogne zakonskim zahtevam glede imetništva kvalificiranega deleža, tožnica pa mu je pomagala tako, da je nanjo prenesel del delnic, ki jih je hranila za njegov račun. Neobičajno je, da tožnica ni bila zmožna plačati niti 5% kupnine in se je kljub svojemu slabemu finančnemu stanju (takšno ravnanje je sporno z vidika insolvenčne zakonodaje, neobičajno pa je tudi, da je bil B. takšnemu kupcu pripravljen prodati, kar indicira prikrit interes na strani B., da začasno prenese delnice v izogib regulatornim ukrepom) še dodatno zadolžila, cena delnic pa je bila znatno nad tržno in ni bilo možno pričakovati unovčitve delnic po še višji ceni. Ne drži, da naj ne bi bilo nobenih dogovorov s B., to je tožnica navedla le za potrebe tega postopka, takšne dogovore pa stranke toženki po naravi stvari prikrivajo in toženka lahko zgolj na podlagi dejstev presoja, ali obstaja fiduciarno lastništvo. Glede delnic, pridobljenih od družbe D. s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno zgolj nekaj dni za kupoprodajnimi pogodbami z dne 27. 11. 2018, ni toženka napravila nobenih neutemeljenih zaključkov. Kupljene so bile po enaki ceni, D. pa je bila ena izmed subjektov, ki so delnice predhodno kupili od B., zato ni mogoče sklepati drugega, kot da je tožnica tudi te delnice kupila za račun B.. Tožnica ni prerekala, da je v njenem primeru izpolnjena domneva insolventnosti, argumenti o tveganosti podjetništva pa v tem primeru ne veljajo, saj posla s B. in Zato dobo za tožnico nista predstavljala tveganja, temveč je vse finančno tveganje nosil B., tožnica pa je delnice pridobivala za njegov račun. Do posega v pravico do svobodne gospodarske pobude ni prišlo, saj je izrečeni ukrep nadzora izrecno predviden z zakonom in ne more predstavljati posega v ustavne pravice. Pridobitev posojila od angleškega posojilodajalca ni sporna, a, če je tožnica pri posojilodajalcu preverjala povezanost z drugimi sopogodbeniki B., je mogoče sklepati, da so ji bili ti znani in da ji je posojilodajalec prikril, da je sredstva posodil tudi družbi F., ki je tudi ena izmed zavezancev; a tudi to ne izpodbije toženkinih dejanskih ugotovitev. Tudi v tej zvezi je predlagano zaslišanje zakonitega zastopnika prepozno in ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Navedbe, da lahko tožnica z delnicami prosto razpolaga, enako tudi z dobičkom, so pavšalne in nerelevantne. A pri fiduciarnem lastništvu je treba upoštevati vse okoliščine, ki kažejo na to, da je tožnica delnice pridobila za račun B.. Do enakih zaključkov je prišla tudi ATVP, ki je ugotovila, da B. od 28. 11. 2018 dalje brez prevzemne ponudbe dosega in presega prevzemni prag v hranilnici, pri čemer je upoštevala imetništvo delnic s strani istih subjektov, kot toženka, posledično pa jim je prepovedala uresničitev glasovalnih pravic do podaje prevzemne ponudbe s strani B. ali do odsvojitve.

5. Tožba zoper odredbo ni dopustna, zoper izpodbijano odločbo pa ni utemeljena.

k I. točki izreka

6. Tožnica s tožbo napada tako izpodbijano odločbo, kot tudi predhodno izdano odredbo. Zoper odredbo tožba ni dopustna, saj zoper odredbe Banke Slovenije na podlagi šestega odstavka 356. člena ZBan-2 ni posebnega postopka sodnega varstva, zato se tožba zoper odredbo zavrže na podlagi četrtega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki se v zadevi uporablja na podlagi prvega odstavka 354. člena ZBan-2, če sam ZBan-2 ne določa drugače. k II. točki izreka

7. Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi. Zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje v celoti sklicuje.

8. Četudi tožnica izpodbijano odločbo napada kot celoto, po vsebini ne podaja tožbenih navedb glede 3. točke izreka izpodbijane odločbe, sodišče pa v tem delu nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ne ugotavlja.

9. V zadevi je najprej procesnopravno sporno, ali tožnica v tožbi v nasprotju s procesnimi pravili uveljavlja novote, kot to toženka izpostavlja v svojem odgovoru na tožbo. Sodišče tozadevno daje prav toženki in zato na podlagi 359. člena ZBan‑2 zavrača oba v tožbi podana dokazna predloga (za zaslišanje zakonitega zastopnika tožnice in za „vpogled v objave spletnih medijev“), iz enakega razloga pa zavrača tudi nove navedbe o tem, da je tožnica tista, ki je izposlovala odloženo plačilo, o predvidenem zaslužku v primeru prevzema ter o družbah G. in H. banka kot potencialnih interesentih za prevzem hranilnice.

10. Tako ostanejo za sodno presojo le še navedbe tožnice, da (i) je v nakupu delnic videla dobro poslovno priložnost, da (ii) je obstajala velika verjetnost prevzema hranilnice, (iii) o nepovezanosti tožničinega posojilodajalca z drugimi naslovniki izpodbijane odločbe in (iv) o tem, da je tožnica pri razpolaganju z delnicami prosta in zato ni res, da jim ima za račun B.. Sodišče tem navedbam tožnice ne sledi in daje prav toženki, da: (i in ii) Cena delnic je bila v relevantnem obdobju bistveno nižja od cene, ki jo je B.u plačala tožnica, tožnica pa pri svojih navedbah glede morebitne dobre bodoče ponudbe za delnice (prevzem) ostaja na hipotetični ravni. Tožnica torej ni imela nobenega utemeljenega razloga za zatrjevano pričakovanje, da bo drago kupljene delnice lahko prodala z dobičkom. Tožnica v tej zvezi ne navaja nič konkretnega, temveč le hipotetično piše o prevzemni ceni 170 EUR za delnico in o „dobri poslovni priložnosti“ zaradi primoranosti B. v odsvojitev delnic, brez konkretizacije teh navedb in brez izpolnitve dokaznega bremena v tej zvezi. Tožnica argumentira, da je sama delnice od družbe D. pridobila že prej, preden je pridobila delnice od B., v zvezi s prvimi navaja datum 10. 12. 2018, v zvezi z drugimi pa kasnejši datum 13. 12. 2018; vendar pa so ti datumi drugačni od tistih, ki jih v odredbi in izpodbijani odločbi navaja toženka (češ da je tožnica delnice od B. kupila 28. 11. 2018 od družbe D. pa 10. oz. 13. 12. 2018), tožnica pa v tej zvezi ne poda nobene obrazložitve o teh razhajanjih in zakaj naj bi bili pravilni datumi, ki jih navaja sama, in ne datumi, ki jih navaja toženka, obenem pa ne poda tozadevno tudi nobenih dokaznih predlogov. Sodišče zato te navedbe zavrača. Dokazni predlog toženke - članek s spletne strani Siol o G.ovem umiku iz transakcije v zvezi s hranilnico, sodišče zavrača kot nerelevanten, saj so tožničine navedbe o G.ovem interesu za hranilnico, kot obrazloženo, nedopustna tožbena novota in jih sodišče zato zavrača, posledično pa bi šlo pri izvedbi tega nasprotnega dokaznega predloga toženke za dokazovanje neodločilnega.

(iii) Sodišče tudi tožbene navedbe o domnevni nepovezanosti tožničinega posojilodajalca s B. in/ali drugimi naslovniki izpodbijane odločbe ocenjuje za pavšalne. Tožnica se v tej zvezi ni opredelila do okoliščine, ki jo je toženka navedla že v odredbi in ponovila o odgovoru na tožbo, da je isti posojilodajalec financiral tudi družbo Sagrada, predvsem pa ima prav toženka, da takšno preverjanje, če ga je tožnica pri posojilodajalcu res izvedla, kaže, da je tožnica očitno vedela, kdo so drugi kupci B.ovih delnic. Obenem tudi glede na neupoštevnost v tej zvezi podanega dokaznega predloga, te (sicer pavšalne) navedbe ostajajo nedokazane.

(iv) Prav ima toženka tudi v delu, da so trditve tožnice o možnosti prostega razpolaganja z delnicami in hipotetičnimi dobički iz tega naslova pavšalne. Sodišče v tej zvezi še dodaja, da, četudi so delnice morebiti proste stvarnopravnih bremen, je tožnica (neprerekano) dolžna v primeru neplačila 95% kupnine delnice vrniti prodajalcu. Glede tega, da tožnica 360 delnic, ki jih je kupila od družbe D., zato ne more imeti za račun B., sodišče sledi toženki, ki je že v odredbi izpostavila, da je družba D. večino plačila 5% kupnine po svoji kupoprodajni pogodbi zagotovila s prodajo 360 delnic tožnici. Toženka pa utemeljeno ponovno izpostavlja tudi časovno sosledje sklepanja kuporodajnih pogodb (pogodba med D. in tožnico je bila sklenjena le nekaj dni za kupoprodajnimi pogodbami z dne 27. 11. 2018 in za enako ceno, D. pa je delnice predhodno kupila od B.), ki ga tožnica ni prerekala. Dokazni predlog toženke - z odločbo ATVP sodišče zavrača kot nepotreben.

11. Končno tako ostaja za presojo le še zatrjevana kršitev ustavne pravice do svobodne gospodarske pobude. Tožnica svoj ugovor le navrže in ga ne poda argumentirano in konkretizirano, zato ji sodišče ne more slediti, na abstraktni ravni pa daje prav toženki, da je izrekla zakonsko predviden ukrep, ki sam po sebi ne more predstavljati posega v tožničine ustavne pravice. Neustavnosti zakona pa tožnica tudi ne zatrjuje.

12. Ker je tožba zoper izpodbijano odločbo po navedenem neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnost na podlagi ZUS-1 ter bistvene kršitve določb postopka na podlagi 360. člena ZBan-2), je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1. k III. točki izreka

13. Tožnica stroškov ne priglaša in ne zahteva njihove povrnitve. Naložitev plačila stroškov tožnici pa izrecno zahteva toženka. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki pa ne daje podlage za s strani toženke predlagano naložitev plačila stroškov postopka tožnici, zato trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Tožnica je sicer podala nekatere dokazne predloge, vendar pa jih je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo in jih torej ne more upoštevati oz. niso pomembni za odločitev, zato je sodišče na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 in 2. alinee drugega odstavka 361. člena ZBan-2 o zadevi odločilo na seji senata.