Jedro

Glede obdolženčeve vloge je v nasprotju s prepričanjem pritožnikov sodišče prve stopnje pravilno poudarilo pomen zakonske opredelitve poslovodne funkcije iz prvega odstavka 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ter se pri tem utemeljeno sklicevalo na ustrezno pravno literaturo.

Za hišno preiskavo, ki se opravlja v predkazenskem postopku, se zahteva dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. Gre za vmesno stopnjo med razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, na podlagi katerih mora policija ukrepati po določbah prvega odstavka 148. člena ZKP, in utemeljenim sumom, ki je pogoj za odreditev pripora (prvi odstavek 201. člena ZKP) in za uvedbo preiskave (prvi odstavek 167. člena ZKP). Dokazni standard utemeljenih razlogov za sum je opredeljen kot stopnja verjetnosti, ki se opira na določena dejstva in konkretne okoliščine. Stopnja suma pa mora biti takšna, da se tako po kvaliteti kot po kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približa utemeljenemu sumu. Razloge oziroma okoliščine, s katerimi se utemeljuje sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, je potrebno konkretizirati in določno izraziti v tolikšni meri, da razumnega človeka prepričajo v obstoj suma, po drugi strani pa omogočajo sodno presojo.

Okoliščina, da bi zainteresirane osebe lahko skrile, uničile, poškodovale ali prodale dokaze, za katere je izkazana verjetnost, da jih bo mogoče najti pri njih, je vsekakor okoliščina, ki bi onemogočila učinkovitost preiskave, to pa je tudi konkreten razlog, zaradi katerega je bilo nujno poseči v zasebnost obdolženca in posledično odrediti hišno preiskavo.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. in obdolžene pravne osebe B. d.o.o. se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom VI K 31262/2021 z dne 13. 11. 2025 na podlagi 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo predloga zagovornikov obdolženega A. A. in obdolžene pravne osebe B. d.o.o. za izločitev dokazov, ki sta bila podana na predobravnavnih narokih dne 25. 11. 2024.

2.Zoper sklep se pritožujejo:

- zagovorniki obdolženega A. A., ki uvodoma uveljavljajo pritožbene razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, ter

- zagovornik obdolžene pravne osebe B. d.o.o. zaradi kršitve ustavnih pravic, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogoma za izločitev ugodi ter iz spisa izloči nedovoljene dokaze, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožbi nista utemeljeni.

4.Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko predlogoma za izločitev dokazov ni ugodilo, svojo odločitev pa je tehtno in argumentirano pojasnilo. S prvostopenjskimi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

5.Sodišče prve stopnje je v sklepu pravilno navedlo, zakaj ni podlage za izločitev dokazov, ki so bili pridobljeni na osnovi zakonito opravljene hišne preiskave. Tudi po presoji pritožbenega sodišča obrazložitev odredbe za hišno preiskavo z dne 15. 6. 2021 ustreza vsem zahtevanim standardom v smislu odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016. Zagovorniki obdolženega A. A. sodišču prve stopnje na tem mestu očitajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo storilo s tem, ko se ni opredelilo do trditev o pomanjkljivi obrazložitvi odredbe za hišno preiskavo, vendar jim ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč temeljito in tehtno pojasnilo, da je obravnavana odredba za hišno preiskavo, tudi glede v pritožbi problematizirane vloge obdolženega A. A., ustrezno obrazložena. Z razlogi, ki niso pavšalni ter sami s seboj v nasprotju, kot to skušajo prikazati pritožniki, pač pa so povsem konkretni, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

6.Po mnenju zagovornikov argumentacija preiskovalnega sodnika ne zadosti zahtevanemu dokaznemu standardu za opravo hišne preiskave, saj preiskovalni sodnik ni ugotovil konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi obdolženca lahko povezali z očitanim kaznivim dejanjem. Vloga, ki naj bi jo imel obdolženi A. A., ni opisana niti z eno samo besedo. Okoliščina, da je bil obdolženec v obravnavanem času direktor družbe B. d.o.o., je zgolj splošne narave in ne pove ničesar konkretnega ali specifičnega o vlogi obdolženca. Takšna zatrjevanja je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje v točkah od 12 do 15 razlogov izpodbijanega sklepa, kjer je celovito pojasnilo podlago za izdajo odredbe za hišno preiskavo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odredba za hišno preiskavo ustrezno obrazložena, v točkah od 4 do 29 razlogov pa je preiskovalni sodnik pojasnil, na čem temeljijo zaključki o utemeljenih razlogih za sum, da je obdolženi A. A. kot direktor in zastopnik družbe <em>B.</em> d.o.o. v imenu in za račun družbe storil kaznivo dejanje obremenjevanja in uničevanja okolja po drugem odstavku v zvezi z 2. točko prvega odstavka 332. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Glede obdolženčeve vloge je v nasprotju s prepričanjem pritožnikov sodišče prve stopnje pravilno poudarilo pomen zakonske opredelitve poslovodne funkcije iz prvega odstavka 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ter se pri tem utemeljeno sklicevalo na ustrezno pravno literaturo. Ob obširni obrazložitvi utemeljenih razlogov za sum tudi pritožbeno sodišče kot bistveno izpostavlja, da so bila dne 3. 6. 2021 za prevoz dehidriranega blata iz Centralne čistilne naprave do lokacije, kjer je bilo blato odloženo, uporabljena tovorna vozila družbe <em>B.</em> d.o.o., katere direktor je bil obdolženi A. A., zaradi česar je preiskovalni sodnik upravičeno sklepal, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da očitanega dejanja, glede na vlogo, ki jo je obdolženec imel kot direktor družbe, brez obdolženčevega sodelovanja s soobdolženim C. C., ki je bil direktor družbe Č. d.o.o., ne bi bilo mogoče storiti (točka 29 razlogov odredbe za hišno preiskavo). Pred tem je preiskovalni sodnik tudi pojasnil vlogo družbe <em>Č.</em> d.o.o., ki je imela s Komunalnim podjetjem d.d sklenjen sporazum o prevzemu in končni obdelavi dehidriranega blata iz Centralne čistilne naprave, s katerim sta se stranki med drugim sporazumno dogovorili za redno in nemoteno prevzemanje odpadka s klasifikacijsko številko 19 08 05 ter da bo prevzem, transport in končna obdelava dehidriranega blata v skladu s področnimi predpisi. Z omenjenim sporazumom se je družba <em>Č.</em> d.o.o. tudi zavezala, da brez predhodnega soglasja naročnika ne bo zamenjala partnerja ali podizvajalca, navedenega v ponudbi, ki je Surovina d.o.o. Ob navedenem in ostalih razlogih je preiskovalni sodnik upravičeno sklepal na obstoj utemeljenih razlogov za sum, da dehidrirano blato, ki ga je družba Č. d.o.o. prek svoje podizvajalke, družbe <em>B.</em> d.o.o., prevzela dne 3. 6. 2021 pri Komunalnem podjetju, ni bilo odpeljano v končno obdelavo k družbi Surovina d.o.o., čeprav je tako določal omenjeni sporazum, pač pa je družba <em>Č.</em> d.o.o. oziroma njena podizvajalka, družba B. d.o.o., dehidrirano blato odvrgla v naravo v neposredni bližini naslova .... Tako tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov glede zaključkov preiskovalnega sodnika in sodišča prve stopnje, da so bili ob izdaji odredbe za hišno preiskavo podani utemeljeni razlogi za sum, da očitanega dejanja brez medsebojnega sodelovanja obdolženih A. A. in C. C., ki sta bila direktorja družb B. d.o.o. in Č. d.o.o., ne bi bilo mogoče izvršiti. Na podlagi navedenega ni mogoče pritrditi zagovornikom obdolženega A. A., da njegova vloga v odredbi za hišno preiskavo ni opisana niti z eno besedo in da je preiskovalni sodnik dokazni standard utemeljenih razlogov za sum utemeljil zgolj na podlagi vpogleda v AJPES in dejstva, da je bil obdolženec direktor družbe B. d.o.o., zaradi česar so tudi neutemeljene pritožbene navedbe v smeri, da izpodbijani sklep ni obrazložen in da je sam s seboj v nasprotju, s čimer zagovorniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7.Zagovorniki obdolženega A. A. v nadaljevanju pritožbe izpostavljajo sodbo XI Ips 31262/2021 z dne 22. 7. 2021, s katero je Vrhovno sodišče RS v obravnavani zadevi ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov (takrat) osumljenega A. A. in razveljavilo sklep o odreditvi pripora. Navedeno sodbo je v nasprotju z mnenjem pritožnikov ustrezno upoštevalo že sodišče prve stopnje v točki 16 razlogov izpodbijanega sklepa, kjer je tudi pravilno izpostavilo, da se dokazna standarda za odreditev hišne preiskave in za odreditev pripora razlikujeta. Pritožniki skušajo s pritožbenimi navedbami v smeri, da je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pavšalne navedbe o obdolženčevi vlogi v družbi <em>B.</em> d.o.o. ne zadostujejo za ugotovitev o obstoju utemeljenega suma in da je bila obrazložitev za odreditev pripora širša in konkretnejša od obrazložitve odredbe za hišno preiskavo, minimalizirati težo razlikovanja med potrebnima dokaznima standardoma, vendar pri tem ne morejo biti uspešni. Pritožbeno sodišče namreč poudarja, da se za hišno preiskavo, ki se opravlja v predkazenskem postopku, zahteva dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. Gre za vmesno stopnjo med razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, na podlagi katerih mora policija ukrepati po določbah prvega odstavka 148. člena ZKP, in utemeljenim sumom, ki je pogoj za odreditev pripora (prvi odstavek 201. člena ZKP) in za uvedbo preiskave (prvi odstavek 167. člena ZKP). Dokazni standard utemeljenih razlogov za sum je opredeljen kot stopnja verjetnosti, ki se opira na določena dejstva in konkretne okoliščine. Stopnja suma pa mora biti takšna, da se tako po kvaliteti kot po kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približa utemeljenemu sumu. Razloge oziroma okoliščine, s katerimi se utemeljuje sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, je potrebno konkretizirati in določno izraziti v tolikšni meri, da razumnega človeka prepričajo v obstoj suma, po drugi strani pa omogočajo sodno presojo. Pri presoji utemeljenih razlogov za sum je treba upoštevati, od kod policiji informacije o sumu storitve kaznivega dejanja, storilcu in drugih okoliščinah, pomembnih za odreditev hišne preiskave. Takšna sodna presoja ni mogoča, kadar se utemeljeni razlogi za sum vzpostavljajo samo na podlagi splošnih, verjetnostnih okoliščin, navzven nedolžnega ravnanja in podatkov, ki sami po sebi ne pomenijo, niti ne nakazujejo na obstoj kakršnegakoli kaznivega dejanja, kar pa v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti. Kot je pritožbeno sodišče že predhodno pojasnilo, se ob vsem navedenem kot bistveno za utemeljitev dokaznega standarda, potrebnega za hišno preiskavo, izkaže, da dehidrirano blato iz Centralne čistilne naprave ni bilo odpeljano v končno obdelavo k družbi Surovina d.o.o., kot je bilo to dogovorjeno v sporazumu med družbo <em>Č.</em> d.o.o. in Komunalnim podjetjem d.d., pač pa je bilo v nasprotju z dogovorom in veljavnimi predpisi odloženo v naravi, pri čemer so bila ravno vozila družbe <em>B.</em> d.o.o. (katere direktor je bil obdolženec) tista, ki so opravila prevzem in prevoz blata. Navedeno je, ob upoštevanju vseh ostalih razlogov, tudi po oceni pritožbenega sodišča zadostovalo za zaključek preiskovalnega sodnika, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da očitanega dejanja brez medsebojnega sodelovanja obdolženih C. C. in A. A., ki sta bila direktorja družb Č. d.o.o. in B. d.o.o., ne bi bilo mogoče izvršiti, zaradi česar so bili podani tudi utemeljeni razlogi za sum, da je obdolženi A. A. kot direktor in zastopnik družbe B. d.o.o. v imenu in za račun družbe storil kaznivo dejanje obremenjevanja in uničevanja okolja po drugem odstavku v zvezi z 2. točko prvega odstavka 332. člena KZ-1. Na podlagi navedenega pritožniki v tej zvezi neutemeljeno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prav tako so neutemeljene pavšalno uveljavljane in nekonkretizirane kršitve pravic iz 22., 23., 25., 35. in 36. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

S smiselno enakimi pritožbenimi navedbami uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave tudi zagovornik obdolžene pravne osebe B. d.o.o. Navaja, da je izpodbijani sklep pomanjkljiv, nejasen in neobrazložen, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb obrambe, da ob izdaji odredbe za hišno preiskavo niso obstajali utemeljeni razlogi za sum, da naj bi obdolžena pravna oseba storila očitano kaznivo dejanje. Izpostavlja, da je preiskovalni sodnik utemeljene razloge za sum obrazložil z navedbo, da sta obdolžena A. A. in C. C. očitano dejanje storila z zavestnim sodelovanjem, saj dejanja brez njunega medsebojnega sodelovanja ne bi bilo mogoče izvršiti, in da se z vloženo neposredno obtožnico obdolženemu A. A. in obdolženi pravni osebi B. d.o.o. več ne očita naklepno kaznivo dejanje, pač pa kaznivo dejanje obremenjevanja in uničevanja okolja po četrtem v zvezi z drugim odstavkom v zvezi z 2. točko prvega odstavka 332. člena KZ-1, torej, da je bilo dejanje storjeno iz malomarnosti. Tudi tem pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Najprej pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh navedb obrambe iz predloga za izločitev dokazov. Kot je razvidno iz podatkov spisa, se je zagovornik obdolžene pravne osebe na predobravnavnem naroku dne 25. 11. 2024 (list. št. 4629) v glavnem skliceval na predlog za izločitev dokazov, ki so ga vložili zagovorniki obdolženega A. A., katerega pa je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom argumentirano zavrnilo. Prav tako je na več mestih pojasnilo, da je bil obdolženec direktor in zastopnik družbe B. d.o.o. in da je deloval v imenu in za račun obdolžene pravne osebe, ter se konkretno opredelilo glede potrebnega dokaznega standarda, kar vse je pritožbeno sodišče že pojasnilo, zaradi česar pritožnik ne more uspeti s trditvami, da je izpodbijani sklep nejasen, pomanjkljiv in neobrazložen. Glede pritožbenih navedb v smeri, da se obdolženemu A. A. in obdolženi pravni osebi B. d.o.o. sedaj očita le malomarnost, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je z vidika zakonitosti hišne preiskave treba presoditi, ali so pogoji za odreditev hišne preiskave obstajali v trenutku odločanja o odreditvi. Ob presoji pritožb je pritožbeno sodišče že večkrat pojasnilo, da so bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je obdolženi A. A. storil kaznivo dejanje obremenjevanja in uničevanja okolja po drugem odstavku v zvezi z 2. točko prvega odstavka 332. člena KZ-1 in da je ravnal v imenu in za račun družbe B. d.o.o. Preiskovalni sodnik je tudi ugotovil, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je obdolžena pravna oseba odgovorna za navedeno kaznivo dejanje. Kot rečeno, ker so na podlagi takrat razpoložljivih podatkov obstajali utemeljeni razlogi za sum za naklepno kaznivo dejanje, kar je bilo že obrazloženo s strani preiskovalnega sodnika, sodišča prve stopnje ter sedaj pritožbenega sodišča, so vsa zagovornikova problematiziranja v tej smeri neuspešna. Posledično so tudi neutemeljene pavšalno uveljavljane bistvene kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 9. točke prvega odstavka ter drugega odstavka 371. člena ZKP in kršitve pravic iz 22., 23. in 35. člena Ustave.

Zagovorniki obdolženega A. A. uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi z navedbami, da je izpodbijani sklep neobrazložen in pavšalen v delu, ki se nanaša na nujnost in sorazmernost hišne preiskave, vendar jim ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje se je namreč do pogoja nujnosti in sorazmernosti podrobno opredelilo v točki 17 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Kljub drugačnim stališčem pritožnikov, pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je preiskovalni sodnik konkretno in vsebinsko pojasnil nujnost ter sorazmernost hišne preiskave (točki 30 in 31 obrazložitve odredbe). Vsi navedeni razlogi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pomenijo zadostno konkretizacijo. Preiskovalni sodnik je namreč izrecno navedel, da je zelo verjetno, da bodo policisti s hišno preiskavo odkrili sledove obravnavanega kaznivega dejanja ali predmete, ki so pomembni za nadaljnji kazenski postopek, in da bodo pridobili ter zavarovali predmete, ki bi lahko služili kot materialni dokaz. Pri tem je tudi (potem ko je navedel, kateri predmeti naj bi se s hišno preiskavo našli) utemeljil, da gre za zbiranje predmetov, ki se jih lahko skrije, uniči oziroma napravi neuporabne, zaradi česar obstaja verjetnost, da bi jih osumljenca skupaj z neznanimi storilci lahko skrila, uničila, poškodovala ali prodala. Okoliščina, da bi zainteresirane osebe lahko skrile, uničile, poškodovale ali prodale dokaze, za katere je izkazana verjetnost, da jih bo mogoče najti pri njih, je vsekakor okoliščina, ki bi onemogočila učinkovitost preiskave, to pa je tudi, v nasprotju z mnenjem pritožnikov, konkreten razlog, zaradi katerega je bilo nujno poseči v zasebnost obdolženega A. A. in posledično odrediti hišno preiskavo. Preiskovalni sodnik je v nadaljevanju ocenil še sorazmernost med odreditvijo hišne preiskave, kot posegom in omejitvijo človekovih pravic na eni strani, ter cilji in učinki, ki jih je zasleduje sama hišna preiskava, na drugi strani. Pri tem je poudaril, da cilja (pridobitev dokazov, ki so potrebni za uspešno izvedbo predkazenskega postopka in morebitno njegovo nadaljevanje v kazenskem postopku) ni mogoče doseči z odreditvijo drugih ukrepov, ki bi lahko bili za obdolženca milejši. Prav tako je preiskovalni sodnik dal pravilen pomen teži obravnavanega kaznivega dejanja, kjer ni upošteval zgolj njegovih splošnih karakteristik, pač pa tudi konkretne okoliščine. Pritožbeno sodišče na tem mestu poudarja, da je odredbo oziroma njene razloge treba brati in upoštevati kot celoto, ne pa po posameznih segmentih. Končno pritožniki še navajajo, da je obrazložitev odredbe za hišno preiskavo prepis tožilskega predloga in da preiskovalni sodnik ni pojasnil niti, zakaj soglaša z ugotovitvami in tezami predlagatelja. Takšne pritožbene navedbe je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje v točkah od 18 do 20 razlogov izpodbijanega sklepa. Po oceni pritožbenega sodišča obrazložitev odredbe za hišno preiskavo ni vsebinsko prazna. Preiskovalni sodnik je v celoti sprejel temeljite in prepričljive razloge, ki jih je vsebovala že obrazložitev predloga tožilstva za izdajo odredbe o hišni preiskavi, v kateri so bili podrobno in konkretno obrazloženi utemeljeni razlogi za sum. Pri tem je nepotrebno in nesmiselno, da bi preiskovalni sodnik navajal druge (dodatne) razloge, če so zadostovali že tisti, ki so bili navedeni v obrazložitvi predloga tožilstva. Zato pritožbeno sodišče ne vidi v tem nobene nepravilnosti, zaradi česar tudi ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožbi pa neutemeljeni, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Če bo za obdolženca in obdolženo pravno osebo nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.