Jedro

Stranka, ki se sklicuje na samopomoč, mora dokazati, da je bila nevarnost neposredna, da je bila samopomoč takojšna in da je ustrezala okoliščinam, v katerih je obstajala nevarnost. Ker tožeča stranka ni izkazala zadnje mirne posesti, ne more biti upravičena do varstva pred motenjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna odstraniti cca 10m3 peska – kamenja tako, da ne bo ovirala oziroma motila izvrševanja posesti na parceli št. 399/4, k.o. x ter da se je dolžna vzdrževati vsakih nadaljnjih ravnanj, s katerimi bi ovirala oziroma motila izvrševanje posesti na tej nepremičnini. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 647,93 EUR.

Zoper sklep se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Opozarja, da iz izpovedb prič, toženih strank in zlasti sina toženih strank, to je T. P., izhaja, da naj bi tovorno avtomobilsko prikolico premikal ravno on sam. Iz izpovedb toženih strank pa ne izhaja, da bi T. P. pooblastile za takšna dejanja, ampak jih je on izvajal po lastni iniciativi in brez pooblastila. Zato njegova dejanja ne morejo pomeniti, da je nastopal v imenu toženih strank. Sodišču očita, da je napačno okvalificiralo in napačno ocenilo dokaze, da je izvajal dejanja toženih strank, saj o njegovih dejanjih tožene stranke niso vedele ničesar. Zato tožeča stranka ni izgubila zadnje mirne posesti, ves čas pa se je posluževala dovoljene samopomoči in to takoj in vedno, ko je videla prikolico, da je premaknjena iz sporne parcele na zgornjo parcelo. Iz vsega dokaznega gradiva izhaja, da sta toženi stranki motili tožečo stranko le z navozom peska, ne pa tudi z odvažanjem prikolice, saj je to počel njun sin. Njegova predhodna motenja tako ne pomenijo izgube zadnje mirne posesti. Meni, da je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedb prič in med samimi temi izpovedbami, ki izhajajo iz zapisnikov glavnih obravnav. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, podrejeno pa njegovo spremembo.

Tožena stranka v odgovoru na vročeno pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke in priglaša stroške odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Do sodnega varstva pred motenjem posesti je upravičen tisti, ki dokaže, da je imel pred motenjem posest stvari, da je bila posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je v posest posegla, da njeno ravnanje res pomeni motenje in da je to protipravno. Posestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame, sodišče pa daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika. Posestno varstvo ima tudi tisti, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, razen nasproti tistemu, proti kateremu je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč (III. del Stvarnopravnega zakonika – SPZ).

Med pravdnima strankama ni spora, da je bil dne 13.06.2008 na nepremičnino parc. št. 399/4, k.o. x (v nadaljevanju sporna parcela) po naročilu tožencev pripeljan kup peska, ki na sporno parcelo preprečuje dostop. Sporno pa je, katera izmed pravdnih strank je pred tem imela posest sporne parcele.

Tožeča stranka v pretežnem delu svoje pritožbe izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazala zadnje mirne posesti na sporni parceli. Nosilni razlog pritožbe je, da toženca nista bila tista, ki sta iz sporne parcele odstranjevala tovorno avtomobilsko prikolico tožeče stranke, temveč je to počel sin tožencev, T. P. Trdi, da toženca sina nista pooblastila za takšna ravnanja in da ta ni nastopal v njunem imenu. Takšnemu stališču pa ni mogoče pritrditi. Iz izpovedbe toženca izhaja, da je sam videl prikolico na sporni parceli, ki sta jo njegova sinova vsakič odstranila, tudi toženka pa je izpovedala, da ko so čez teden opazili, da je prikolica na sporni parceli, sta jo sinova vsakič takoj odpeljala nazaj. Pritrditi gre ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so tožene stranke vsakič, ko so na sporni parceli opazile avtomobilsko prikolico, to odpeljale nazaj (na parcelo tožeče stranke). Iz citiranih izpovedb namreč nedvomno izhaja, da sta bila toženca z ravnanjem svojih sinov seznanjena, da sta se z njim strinjala in da sta sinova delovala po njuni volji. Da je T. P., sin tožencev, deloval po volji svojih staršev, je razvidno tudi iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da je kup peska, zaradi katerega tožeča stranka vlaga motenjsko tožbo, naročil sin tožencev, da pa sta se slednja s tem strinjala in sta zato pasivno legitimirana. Pritožba takšno ugotovitev sprejema in ji v pritožbi ne nasprotuje. Ob tem pritožba tožeče stranke pozablja tudi, da toženca (oz. po njuni volji njun sin) s sporne parcele nista zgolj odstranjevala parkirane avtomobilske prikolice, pač pa sta na sporni parceli posest izvrševala tudi na druge načine, na njej obsekala veje ob cesti, naročila uporabo lesa posekane smreke, če pa sta na sporni parceli opazila parkirano vozilo, sta od tožeče stranke zahtevala, da ga odstrani, kar je ta tudi storila.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa ni mogoče zaključiti, da bi tožeča stranka imela zadnjo mirno posest sporne parcele. Težave so se namreč začele že jeseni leta 2007, ko sta toženca (oz. v soglasju z njima njuna sinova) pričela odstranjevati parkirano prikolico takoj, ko sta jo opazila. Ne drži niti, da se je tožeča stranka pravočasno posluževala dovoljene samopomoči, saj je skrbnik tožnika v svojem zaslišanju izpovedal, da je dvakrat ali trikrat prikolico peljal nazaj na sporno parcelo, vsakič pa ne, ker se mu ni dalo ali ker ni mogel, če je bil sam na vikendu. Pozimi 2007/08 pa je prikolica celo zimo ostala na parceli tožeče stranke in ni bila odpeljana nazaj na sporno parcelo. Zgolj s tem, ko je tožeča stranka 2 krat ali 3 krat odpeljala prikolico nazaj na sporno parcelo, se ni poslužila dovoljene samopomoči (31. člen SPZ). Ker tožeča stranka ni izkazala zadnje mirne posesti (1. odstavek 33. člena SPZ), pa ne more biti upravičena do varstva pred motenjem.

Pritožba uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi bilo v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini izpovedb prič in med samimi temi izpovedbami, ki izhajajo iz zapisnikov glavnih obravnav. Uveljavljane kršitve ne konkretizira in ne pove, kje naj bi bilo to nasprotje. Ker gre za kršitev pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), teh pritožbenih navedb zato ni moglo preizkusiti.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijan sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožeča stranka stroškov ni priglasila, pritožbeno sodišče o njih ni odločilo (2. odstavek 163. člena ZPP). Toženi stranki pa so nastali stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo. Po določbi 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj v odgovoru na pritožbo ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške nosi tožena stranka sama.