Jedro

Pred razvezo zakonske zveze ni bilo mogoče sprožiti postopka za določitev imetnika stanovanjske pravice po 2. odst. 17. čl. ZSR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlagateljičinemu predlogu ter njo določilo za imetnico stanovanjske pravice. Nasprotnemu udeležencu je naložilo, da se mora iz spornega stanovanja izseliti, ko mu bodo preskrbljeni najpotrebnejši prostori. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter predlog zavrglo, potem ko je ugodilo pritožbi nasprotnega udeleženca.

Proti sklepu sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava predlagajoča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter ga vrne temu sodišču v ponovno odločanje. V reviziji se ne strinja s sklepanjem drugostopenjskega sodišča, da predlagateljica ni upravičena oseba za vložitev predloga za določitev imetnika stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Preuranjenost predloga ni razlog za uporabo 22. čl. ZNP. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je razveza zakonske zveza postala pravnomočna, je na ta način saniralo to vprašanje kot predhodno vprašanje. Odločitev drugostopenjskega sodišča tudi ni v skladu z načelom ekonomičnosti, ko se je izkazalo, da je predlagateljica postala povsem upravičena za vložitev obravnavanega predloga, ker bo nov postopek spet zahteval določen čas. Predlagateljica je želela doseči izselitev nasprotnega udeleženca, saj je življenje v spornem stanovanju nevzdržno. Novi zakon je celo ugodnejši za predlagateljico, saj po novi ureditvi nasprotni udeleženec ne bi bil upravičen do najpotrebnejših prostorov. Poleg tega sta se zakonca o stanovanjski pravici v primeru sporazumne razveze zakonske zveze lahko dogovorila v sporazumu o delitvi skupnega premoženja, torej pred razvezo zakonske zveze. Če bi obveljalo stališče sodišča druge stopnje, ni jasno, kdaj postanejo upravičene osebe partnerji iz izvenzakonske skupnosti. Revidentka opisuje še, zakaj je bilo nasprotnemu udeležencu dodeljeno sporno stanovanje in razmere v stanovanju.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotnemu udeležencu, ki nanjo ni odgovoril (3. odst. 390. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).

Revizija ni utemeljena.

ZSR (ta zakon se v konkretnem primeru uporablja na podlagi 158. čl. SZ) je v 15. čl. določal, da je imetnik stanovanjske pravice na stanovanju lahko samo ena oseba. To pomeni, da, čeprav je bilo stanovanje namenjeno družini, je bil nosilec stanovanjske pravice le eden izmed zakoncev. V primeru njegove smrti ali trajnega prenehanja uporabe stanovanja je stanovanjska pravica po 16. čl. ZSR avtomatično prešla na drugega zakonca. Logična posledica takšne ureditve (ki je bila drugačna od ureditve ZSR iz leta 1974, ko je bil imetnik stanovanjske pravice po samem zakonu tudi zakonec tistega, ki je sklenil stanovanjsko pogodbo) je določilo 17. čl. ZSR, ki vprašanje urejanja razmerij bivših zakoncev glede uporabe dotlej skupnega stanovanja veže na čas po razvezi zakonske zveze. Šele po razvezi zakonske zveze, tedaj po razpadu družinske skupnosti bivših zakoncev, je bilo potrebno namreč upravičenja glede uporabe skupnega stanovanja ponovno urediti, v primeru spora pač v nepravdnem postopku (2. odst. 17. čl. ZSR). Zato pred razvezo zakonske zveze postopka zaradi določitve imetnika stanovanjske pravice pred sodiščem ni bilo mogoče sprožiti, pa čeprav je bil razvezni postopek že začet. Odločitev drugostopenjskega sodišča, da je bila predlagateljica po 1. odst. 22. čl. ZNP neupravičena oseba za vložitev zavrženega predloga, je ob povedanem tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna.

Pritrditi je potrebno revidentki, da sta se zakonca lahko sporazumela o tem, kdo od njiju bo imel stanovanjsko pravico na dotlej skupnem stanovanju že pred razvezo zakonske zveze. Toda takšen sporazum je lahko učinkoval le, če je do razveze zakonske zveze prišlo. Sklenjen je bil tedaj lahko le pod pogojem, da bo zakonska zveza razvezana. Zgolj za takšen sporazum, ki do razveze zakonske zveze ni posegal v sistem upravičenj do stanovanja, kakršnega je urejal ZSR, sta bila zakonca upravičena. Zato ta revizijska trditev ne more vplivati na drugačno odločitev. Prav tako nanjo ne more vplivati trditev o težavnosti opredelitve trenutka razpada izvenzakonske skupnosti ter s tem pridobitve upravičenja za sprožitev nepravdnega postopka zaradi določitve imetnika stanovanjske pravice.

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (111. čl. ZNP in 393. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).