Jedro

Ekskulpacijski razlog kršenja navodil in pravil pravne osebe in kršenja pogodbe o zaposlitvi se lahko uveljavi le na podlagi predhodno izkazanega in dokazanega dejstva, da je pravna oseba v okviru dolžnega nadzorstva izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška - kateri so primerni pravočasni ukrepi, je dejansko vprašanje, ki se presoja v vsakem konkretnem primeru.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ, Specializirana enota za nadzor prometa Ljubljana, je z odločbo o prekršku pravno osebo M. d.o.o. spoznal za odgovorno prekrškov po četrtem in osmem odstavku 30. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), četrtem in osmem odstavku 31. člena ZCes-1 in prvem odstavku 37. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnem prometu (v nadaljevanju ZDCOPMD), odgovorno osebo pravne osebe, M. N., pa za odgovornega prekrška po drugem odstavku 37. člena ZDCOPMD. Za storjene prekrške je bila pravni osebi izrečena enotna globa v višini 3.500 EUR, odgovorni osebi pa globa v višini 300 EUR. Okrajno sodišče na Vrhniki je zahtevo za sodno varstvo, ki sta jo vložili pravna in odgovorna oseba, zavrnilo kot neutemeljeno ter jima naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z drugim odstavkom 167. člena ZP-1 in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Navaja, da prekrškovni organ v odločbi o prekršku ni pojasnil, zakaj navedbam o ekskulpacijskih razlogih ne verjame, oziroma zakaj pravna oseba ni uspela dokazati, da je prekršek storjen s kršenjem njenih navodil in sprejetih pravil. Nadalje zatrjuje, da tudi sodišče v izpodbijani sodbi ni presodilo vseh pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo glede obstoja ekskulpacijskih razlogov iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1 oziroma se do njih ni v zadostni meri opredelilo. Po prepričanju vložnika gre za relevantna zatrjevanja, od ocene katerih je odvisna odločitev o tem, ali je kršitelj uspel dokazati, da je bil prekršek storjen s kršenjem njegovih navodil in pravil. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilkama prekrška. Slednji sta v izjavah navedli, da se z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti v celoti strinjata.

B.

4. Obveznost sodišča, da svojo odločitev obrazloži, izhaja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, kot je to v svojih odločbah že večkrat poudarilo Ustavno sodišče (prim. odločba Up-399/05 z dne 15. 5. 2008 in Up-1266/05 z dne 7. 6. 2007). Sodišče se mora z navedbami strank seznaniti ter se do njih v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeliti. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo posamezne zadeve odločilni. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče ni enostavno prezrlo.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je M. N., direktor pravne osebe M. d.o.o., v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška (in enako tudi v zahtevi za sodno varstvo) uveljavljal ekskulpacijski razlog iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Do obravnavanih prekrškov je po njegovem prepričanju prišlo, ker pri njem zaposleni voznik G. B. ni upošteval pravil in navodil pravne osebe ter je hkrati kršil tudi pogodbo o zaposlitvi. Voznik je tisti, ki mora skrbeti za pravilno naložen tovor, pravna oseba pa je storila vse, da bi lahko svojo nalogo opravil brez kršitve veljavnih predpisov. Voznik je bil natančno poučen o metodi ugotavljanja teže naloženega materiala. Tako kot vsi ostali vozniki je bil seznanjen s prostornino kesona vozila, ki ga vozi, in specifično težo materiala, katerega količina se ugotovi s kubiciranjem. To metodo uporabljajo kot izhod v sili, saj vozila na kraju nakladanja ni mogoče stehtati, ker tehtnica ni na voljo. Voznik je kršil tudi pogodbo o zaposlitvi, saj v skladu s podpisanim aneksom k pogodbi vsaka kršitev internih aktov predstavlja kršitev pogodbe o zaposlitvi. Voznik ni spoštoval internega akta družbe (Pravilnika o izvajanju notranje kontrole), v katerem so natančno opredeljene zadolžitve vseh akterjev v prevozu. Omogočeno mu je bilo tudi redno usposabljanje, na katerem se je seznanil z veljavnimi predpisi, ki zadevajo področje njegovega dela, in pred zaposlitvijo opravil preizkus. Navedel je še, da vse svoje voznike nepretrgoma opozarja na pomanjkljivosti, ki jih opaža pri njihovem delu, in v zvezi z izvajanjem notranje kontrole vodi posebno evidenco.

K izjavi je priložil listinska dokazila, in sicer izjavo voznika, da je seznanjen z vsebino internega akta, pogodbo o zaposlitvi, zapisnik o preizkusu voznika, spričevalo o opravljanem rednem usposabljanju in del evidence izvajanja nadzora.

6. Zatrjevanjem vložnika, da odločba o prekršku ne vsebuje potrebnih razlogov, zakaj prekrškovni organ navedbam storilke v zvezi z zatrjevanim ekskulpacijskim razlogom ne verjame, ni mogoče slediti. Iz obrazložitve odločbe o prekršku izhaja, da je bil voznik G. B. neposredno prisoten ob natovarjanju vozila in bi lahko na podlagi svojih izkušenj zagotovil, da bi bilo vozilo obremenjeno v skladu s predpisi. Prekrškovni organ je še navedel, da je voznik na podlagi svojih delovnih izkušenj že pred natovarjanjem vozila vedel, kakšne so dovoljene obremenitve vozila in koliko znaša specifična masa betona, in bi moral vedeti, da vozila ne sme natovoriti v tolikšni meri, kot je bila ugotovljena. V nadaljevanju je prekrškovni organ pravilno pojasnil, da se lahko ekskulpacijski razlog kršenja navodil in pravil pravne osebe in kršenja pogodbe o zaposlitvi uveljavi le na podlagi predhodno izkazanega in dokazanega dejstva, da je pravna oseba v okviru dolžnega nadzorstva izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Kateri so primerni pravočasni ukrepi, je dejansko vprašanje, ki se presoja v vsakem konkretnem primeru. Po presoji prekrškovnega organa v obravnavani zadevi storilka v okviru dolžnega nadzorstva ni pravočasno izvedla vseh ukrepov, potrebnih za preprečitev izvršitve prekrška, torej zagotovila vse potrebno, da se posamezniki z njenimi navodili in pravili seznanijo in jih tudi spoštujejo, zaradi česar se ne more razbremeniti odgovornosti za obravnavani prekršek. Pri tem se je prekrškovni organ skliceval tudi na ignoranco predhodnih kršitev s strani pravne osebe in jo utemeljil z dejstvom, da je bila obravnavana pravna oseba v zadnjih treh letih že enajstkrat obravnavana za prekrške s področja preobremenitev vozil in trikrat zaradi neupoštevanja časa trajanja vožnje in počitkov. Prekrškovni organ je navedel, da vsi postopki še niso pravnomočno zaključeni, kar izpostavlja tudi storilka v zahtevi za sodno varstvo, vendar gre v tem primeru le za dejanske ugotovitve, ki izhajajo iz uradne evidence prekrškov.

7. V zahtevi za sodno varstvo je storilec v celoti vztrajal pri vseh svojih navedbah iz izjave in še navedel, da se prekrškovni organ do listinskih dokazov ni opredelil in da se je skliceval na primere, ki še niso pravnomočno zaključeni.

8. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da se je sodišče seznanilo z navedbami pravne in odgovorne osebe, podanimi v zahtevi za sodno varstvo, in jih je v obrazložitvi sodbe tudi natančno povzelo (točka 2 razlogov sodbe). V nadaljevanju je sodišče, ob hkratnem upoštevanju ugotovitev prekrškovnega organa iz odločbe o prekršku, presodilo, da navedbe storilk iz zahteve za sodno varstvo niso utemeljene in da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno (točka 3 razlogov sodbe). Sodišče je pravilno navedlo, da bi razlogi, ki omogočajo izogib odgovornosti, prišli v poštev le, če bi se izkazalo, da je bilo sankcioniranje pravne osebe neupravičeno, ker izvršeni prekršek pomeni namerno kršitev storilca (tj. voznika), oziroma da je do prekrška prišlo kljub korektnemu izvajanju dolžnega nadzorstva s strani pravne osebe. Presodilo je, da navedbe pravne osebe v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška in zahtevi za sodno varstvo niso prepričljive in ne izkazujejo, da bi voznik ravnal z namenom škodovati pravni osebi.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba vsebuje zadostne razloge, s katerimi je sodišče napravilo skupno dokazno oceno, da se pravna oseba ni uspela razbremeniti odgovornosti za obravnavane prekrške. Sodišče res ni ponovno odgovorilo na vse navedbe pravne osebe v zvezi z uveljavljanim ekskulpacijskim razlogom in ocenilo vsakega od izvedenih dokazov posebej, vendar pa je na te ugovore pravne osebe argumentirano odgovoril že prekrškovni organ, ki je utemeljil, zakaj meni, da storilkine trditve ne morejo biti uspešne. V zahtevi za sodno varstvo je namreč pravna oseba zgolj ponovila svoje navedbe iz izjave o dejstvih in okoliščinah prekrška in s tem izrazila svoje nestrinjanje z razlogi, vsebovanimi v odločbi o prekršku. Zaradi navedenega se sodišču ni bilo potrebno izrecno opredeljevati do vsakega listinskega dokaza posebej oziroma ponovno odgovarjati na očitke, na katere je obširno odgovoril že prekrškovni organ. Zatrjevanju vrhovnega državnega tožilca, da sodišče v izpodbijani sodbi ni presodilo vseh pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo glede obstoja ekskulpacijskih razlogov iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1, tako ni mogoče pritrditi. Okoliščine, ki jih vrhovni državni tožilec izpostavlja v zahtevi, Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti tudi niso vzbudile dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi. Kolikor pa se vložnik s takšnimi razlogi ne strinja, s tem izraža nestrinjanje z dokazno oceno ter uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

10. Ker v izpodbijani pravnomočni sodbi uveljavljena kršitev drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 167. člena ZP-1 in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.