Jedro

V primeru, ko je bila uveljavljena carinska oprostitev na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena CZ, je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je bilo vozilo dejansko uporabljeno za potrebe invalidne osebe.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 26.7.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice L. z dne 15.12.1998, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo carinskega dolga v skupnem znesku 947.123,00 SIT, za osebni avto, ocarinjen po ECL CI T.L. z dne 23.12.1997, s carinsko oprostitvijo na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, CZ).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema ugotovitve iz odločbe tožene stranke, ki temeljijo na upravnih spisih, ter navaja, da je vozilo, ki je bilo ob uvozu oproščeno plačila carine ob upoštevanju 8. točke 1. odstavka 161. člena CZ, dne 30.4.1998 vozila oseba, kateri tožnik ob uvozu vozila ni dal pooblastila za njegovo uporabo za potrebe invalidne osebe (tožnika). Tožena stranka je zato izdala pravilno in zakonito odločbo. Sodišče prve stopnje se sklicuje tudi na odločbo, št. U-I-216-/98-18 z dne 15.2.2001, s katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo besedilo 2. odstavka 35. člena Uredbe o uveljavljanju pravic do carinske oprostitve (Uradni list RS, št. 56/95, Uredba) v delu, ki se glasi: "če uvaža osebni avtomobil izključno za osebni prevoz in" ter navaja, da ostajajo druge določbe citirane Uredbe še naprej v veljavi. To pa pomeni, da lahko upravičenec v skladu z 2. odstavkom 35. člena navedene Uredbe uveljavi pravico do carinske oprostitve, če carinskemu organu poleg izvida in mnenja komisije priloži tudi dokaze, da je sposoben voziti osebno motorno vozilo, kar dokazuje z ustreznim vozniškim dovoljenjem na svoje ime, ali da mu je potrebna nega in pomoč druge osebe, ki ima vozniško dovoljenje in bo vozila to vozilo izključno zaradi prevoza invalida, če ta ne more imeti vozniškega dovoljenja zaradi invalidnosti, kar se dokaže z odločbo, s katero mu je priznana pravica do strežbe in pomoči, ali z drugim dokumentom, ki ga izda pristojni organ, in vozniškim dovoljenjem osebe, ki streže invalidu in mu pomaga. Za upravljanje osebnega avtomobila je bila pooblaščena A.R., ne pa I.R., ki je dne 30.4.1998 na MMP V. upravljal navedeno vozilo.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo oziroma ni upoštevalo njegovih navedb, da je bilo vozilo uporabljeno izključno za potrebe tožeče stranke. Že v tožbi je navedel, da je šel kritičnega dne njegov nečak v Italijo po zdravila zanj. Neživljenjska ter v nasprotju z namenom bi bila odločitev, da se vozilo lahko uporablja le za prevoz invalida, ne pa tudi za njegove osebne potrebe, zlasti, če je invalidu priznana pravica do pomoči in postrežbe drugega, kar je v tem primeru nesporno izkazano. Poudarja tudi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik je namreč dne 27.12.1997 pooblastil A.R., A.R. in I.R., da lahko uporabljajo njegovo vozilo za njegove potrebe, tudi brez njegove prisotnosti. I.R. je zato bil upravičen uporabljati avto tako po splošnem pooblastilu z dne 27.12.1997, kot tudi po specialnem pooblastilu, ki ga je izdala A.R. za določeno vrsto posla, to je za nabavo zdravil v Italiji dne 30.4.1998. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter postopek ustavi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

K 1. točki izreka: Za odločitev v tem upravnem sporu je po mnenju pritožbenega sodišča bistveno, ali so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za carinsko oprostitev, ki so določeni v 8. točki 1. odstavka 161. člena CZ. Po navedeni določbi so plačila carine oproščeni invalidi za specifično opremo in tehnične pripomočke, ki jih neposredno uporabljajo za življenje in delo ter za nadomestne dele za uporabo te opreme in pripomočkov, če jih prinesejo ali dobijo iz tujine za osebno rabo. Natančnejše pogoje za uveljavljanje carinske oprostitve določa Uredba v 34. in 35. členu. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo, št. U-I-216/98-18 z dne 15.2.2001, razveljavilo besedilo 2. odstavka 35. člena Uredbe v delu, ki se glasi: "če uvaža osebni avtomobil izključno za osebni prevoz in".

Po presoji pritožbenega sodišča sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Kot je razvidno iz predloženih upravnih spisov, je tožnik že v tožbi navajal, da ni šlo za nenamensko rabo vozila, saj je bil njegov nečak namenjen v Italijo po zdravila zanj. To pa kaže, da je bilo vozilo uporabljeno za potrebe invalidne osebe. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo, niti jih ni presojalo, ampak je svojo odločitev oprlo na dejstvo, da je v času postopka naknadne kontrole (dne 30.4.1998) osebni avtomobil, za katerega je bila uveljavljena carinska oprostitev na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena CZ, uporabljala nepooblaščena oseba. Pritožbeno sodišče je pri svoji odločitvi, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti, sledilo stališču, ki ga je v navedeni odločbi z dne 15.2.2001 sprejelo Ustavno sodišče RS, to je, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je bilo vozilo dejansko uporabljeno za potrebe invalidne osebe.

Glede na navedeno je podana bistvena kršitev pravil postopka po določbi 3. odstavka 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

K 2. točki izreka: Ker je pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru odločalo le o zakonitosti upravnega akta, v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo zahtevo tožeče stranke, da ji tožena stranka povrne stroške pritožbenega postopka.