Jedro

Toženka bi za izrek izpodbijanega ukrepa morala pojasniti, kako tožnik s tem, ko odklanja razgovore, huje moti delavce, saj vsako motenje oziroma oviranje njihovega dela še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa. Prav tako toženka ni navedla dokumentacije, na podlagi katere ugotavlja tožnikovo kontinuirano obnašanje, tožnikovega osebnega načrta, na katerega se tudi sklicuje, pa ne prilaga. Posledično sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. To pomeni, da sodišče ne more preveriti uporabe prostega preudarka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je odločba Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni št. 720-1056/2013/182 z dne 23. 10. 2014 nezakonita.

II. Glede zahtevka za povrnitev škode se tožnika napoti, da uveljavlja svoj zahtevek v pravdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 98a. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, v nadaljevanju ZIKS-1) odločila, da tožnik ostaja še naprej nameščen v bivalnem prostoru s strožjim režimom prestajanja kazni zapora, vendar najdlje do 25. 11. 2014, najpozneje 21. 11. 2014 pa bo preverjeno, če so še podani razlogi za tako namestitev, s tem da pritožba ne zadrži izvršitve in da posebni stroški niso nastali. V obrazložitvi odločbe kot razlog podaljšanja ukrepa navaja tožnikovo vedenje do soobsojencev in delavcev zavoda, ki se ni spremenilo in je še vedno moteče, pri čemer se sklicuje na več dogodkov, opisanih v uradnih zaznamkih v obdobju od 3. 9. 2013 do 23. 10. 2014. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Ker ugotavlja, da je bil tožniku zaradi dogodkov do dne 24. 9. 2014 že izrečen ukrep namestitve v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora, svojo odločitev utemeljuje na uradnem zaznamku z dne 23. 10. 2014, iz katerega izhaja, da je tožnik odklonil razgovor z vodjo A.A. Navaja, da iz razpoložljive dokumentacije in iz tožnikovega osebnega načrta izhaja, da tožnik odklanja razgovore oziroma srečanja s strokovnimi delavci zavoda, kar pa je nedvomno moteče za delavce zavoda in jih ovira pri izpolnjevanju njihovih delovnih nalog, v konkretnem primeru vodjo in strokovne delavce 3. oddelka. Po tej dopolnitvi postopka na podlagi prvega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri opozarja, da je toženka po izdaji izpodbijane odločbe izdala še štiri nove odločbe. Navaja, da je vse odločbe izdala nepristojna oseba, saj je za njeno izdajo pristojen direktor, ki je dolžan stanje osebno preveriti, pazniki pa neglede na stopnjo in funkcijo nimajo pravice sestavljati in podpisovati odločb. Opozarja, da predhodno ni bil izpeljan disciplinski postopek, ter meni, da vse temelji na izjavah anonimnih in nepreverjenih prič, zato gre za zlorabo postopka. Zaradi izolacije in prepovedi delovne terapije je moral menjati nujno potrebna zdravila in tehnične pripomočke, zaradi česar je ogroženo njegovo zdravje in življenje, neustrezni pa so tudi prostori. V nadaljevanju obširno navaja razloge, zakaj meni, da toženka dejstev v zvezi z očitanimi dogodki ni pravilno ugotovila, za uradne zaznamke pa navaja, da so nepreverjeni, izdani brez soočenja in večinoma na anonimnih podlagah, saj z njim direktor ni opravil razgovora. Sodišču zato predlaga, naj razveljavi odločbe o sankcioniranju in mu povrne škodo zaradi nezakonite izolacije in uveljavljanja pravne zaščite ter stroške za dodatne zdravstvene ukrepe zaradi poslabšanja zdravja.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je imel podpisnik pooblastilo v. d. generalnega direktorja. Navaja še, da je podlaga za konkretno odločitev tožnikovo obnašanje in uradni zaznamek z dne 23. 10. 2014, zato so vsi drugi dogodki in uradni zaznamki, ki jih tožnik izpostavlja v tožbi, brezpredmetni.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila izpodbijana odločba izvršena pred vložitvijo predmetne tožbe, saj je bila sporna namestitev datumsko opredeljena, pritožba pa ni zadržala njene izvršitve. Da je bila odločba izvršena, navaja tudi tožnik sam. V upravnem sporu pa se s tožbo lahko zahteva tudi izdaja ugotovitvene sodbe kot samostojne sodbe, to je ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v pravice ali pravne koristi tožeče stranke (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Po presoji sodišča je tožnik z razlogi, ki jih je navajal pri sklicevanju na nezakonitost izpodbijanega akta, in tistimi, ki se nanašajo na uveljavljanje odškodninskega zahtevka ter na preprečitev ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja toženke, izkazal pravni interes za izdajo ugotovitvene sodbe.

Izpodbijana odločitev temelji na prvem odstavku 98a. člena ZIKS-1, ki določa, da se v zaprtem zavodu ali oddelku lahko določijo bivalni in drugi prostori s strožjim režimom, v katere se namestijo obsojenci, ki so izrazito begosumni oziroma s svojim vedenjem in obnašanjem huje motijo druge obsojence ali delavce zavoda, in obsojenci, ki jih ogrožajo ali jim grozijo drugi obsojenci. Namestitev lahko traja največ en mesec in se lahko podaljša vsakokrat za en mesec, če še obstajajo navedeni razlogi.

ZIKS-1 in Pravilnik o izvrševanju kazni zapora (v nadaljevanju Pravilnik) ne določata podrobnejših pogojev in kriterijev takšnega premeščanja, kar pomeni, da gre pri takšni odločitvi za prosti preudarek uradne osebe, ki o tem odloča. Pri odločanju pa je uradna oseba vezana na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu (prvi odstavek 98a. člena ZIKS-1).

V primeru, ko je organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

Glede na toženkine navedbe v obrazložitvi drugostopenjske odločbe in v odgovoru na tožbo je za odločitev v obravnavanem primeru relevanten le dogodek, opisan v uradnem zaznamku z dne 23. 10. 2014, iz katerega izhaja, da je tožnik odklonil razgovor z vodjo oddelka.

Na podlagi tega uradnega zaznamka in razpoložljive dokumentacije ugotavlja, da tožnik odklanja razgovore oziroma srečanja s strokovnimi delavci zavoda, zato zaključuje, da je to nedvomno moteče za delavce zavoda in jih ovira pri izpolnjevanju njihovih delovnih nalog.

Te navedbe pa so po presoji sodišča presplošne, da bi bilo mogoče oceniti, ali so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa iz 98a. člena ZIKS-1 ter s tem, ali je bil obseg prostega preudarka prekoračen, oziroma ali je bil preudarek uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen. Toženka bi za izrek izpodbijanega ukrepa namreč morala pojasniti, kako tožnik s tem, ko odklanja razgovore, huje moti delavce, saj vsako motenje oziroma oviranje njihovega dela še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa. Prav tako toženka ni navedla dokumentacije, na podlagi katere ugotavlja tožnikovo kontinuirano obnašanje, tožnikovega osebnega načrta, na katerega se tudi sklicuje, pa ne prilaga. Posledično sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. To pomeni, da sodišče ne more preveriti uporabe prostega preudarka.

Poleg tega ZIKS-1 v prvi alineji drugega odstavka 87. člena neizpolnitev ukaza uradne osebe, ki bi povzročila hujše motnje v delovanju zavoda, šteje za hujši disciplinski prestopek, nepravilen odnos do delavcev zavoda pa je po prvi alineji prvega odstavka 92. člena Pravilnika lažji disciplinski prestopek. Zato bi morala organa toliko bolj konkretno obrazložiti, zakaj so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izrek drugega ukrepa iz 98a. člena ZIKS-1, in ne morebiti za vodenje disciplinskega postopka, kot to smiselno zatrjuje tožnik.

Ker se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, je s tem podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Odločba mora biti obrazložena do tolikšne mere, da je tožeči stranki zagotovljeno učinkovito pravno varstvo, kar velja tako za prvostopenjski kot tudi za drugostopenjski akt. To pa je lahko zagotovljeno, če ima obrazložitev izpodbijanega akta vsebino, določeno v 214. členu ZUP, sicer je poseženo v pravico do pravnega varstva. Zaradi navedenih procesnih kršitev je sodišče na podlagi prvega odstavka 64.a člena ZUS-1 v zvezi s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugotovilo, da je izpodbijana odločba nezakonita.

Ker je sodišče ugotovilo nezakonitost odločbe že zaradi zgoraj navedene kršitve določb postopka, se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

V preostalem delu, ki se nanaša na zahtevek za povrnitev škode, sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal škode v konkretnem primeru. To pomeni, da bi bilo potrebno pozivanje tožnika na dopolnitev tožbe, kar bi v smislu drugega odstavka 67. člena ZUS-1 bistveno podaljšalo postopek v upravnem sporu. Kot izhaja iz druge točke izreka sodbe, lahko tožnik svoj zahtevek za povrnitev škode uveljavlja v pravdi (drugi odstavek 64a. člena ZUS-1).