Jedro

Zapadle in neplačane terjatve sicer res štejejo v aktivo, vendar slednje ne pomeni avtomatično, da stranka z njimi ne more razpolagati. Terjatve lahko npr. odstopi tretji osebi proti plačilu ali sklene pogodbo o factoringu, kar pomeni, da imajo lahko tudi takšne terjatve določeno vrednost. Samo dejstvo zaprtja računa še ne pomeni odsotnosti sredstev za plačilo sodne takse. Tožeča stranka lahko zaprt račun ponovno odpre oziroma odpre novega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo primarni predlog tožeče stranke za oprostitev plačila odmerjene sodne takse v višini 23.366,00 EUR za pritožbeni postopek. Zavrnilo pa je tudi njen podredni predlog za odlog plačila oziroma obročno plačilo sodne takse.

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju: ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in jo v celoti ali delno oprosti plačila sodne takse za postopek s pritožbo. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in ji odloži plačilo sodne takse do izdaje končne odločbe v predmetni zadevi oz., da ji dovoli obročno plačilo sodne takse. Priglaša pritožbene stroške. Podaja tudi nov predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari ter podredni predlog za odlog plačila do izdaje odločbe v zadevi oz. obročno plačilo sodne takse. V pritožbi tožeča stranka navaja, da je sodišče zmotno presodilo njeno izjavo o premoženjskem stanju. Ugotovilo je povečanje aktive za 500.000,00 EUR, ni pa ugotovilo, da enako velja tudi za pasivo. Navaja, da je v letu 2014 poslovala z izgubo v višini 102.169,00 EUR, prav tako ima bilančno izgubo v višini 278.384,00 EUR. Na svojem poslovnem računu nima prilivov in je nelikvidna. Tako ni sposobna poravnati sodne takse v pritožbenem roku 15 dni. Zatrjuje, da ji ni treba dokazovati, na kakšen način in zakaj bi bilo opravljanje njene dejavnosti ogroženo, ker posluje z izgubo in zneska sodne takse ne more poravnati. Svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu je zadostila. Za plačilo sodne takse so potrebna likvidna denarna sredstva, ki jih, glede na predložene listine, nima (sodba VSC Cpg 9/2013). Razlog za zavrnitev njenega predloga ne more biti ugotovitev sodišča, da je bilančna izguba v višini 278.384,00 EUR še vedno bistveno nižja od vrednosti aktive in bi tožeča stranka lahko brez ogrožanja lastnega poslovanja plačala sodno takso v višini 23.000,00 EUR. Pretežni delež aktive predstavljajo dolgoročna sredstva kot so zemljišča, zgradbe, neopredmetena sredstva in dolgoročne poslovne terjatve. Prvostopenjskemu sodišču je glede na izvedene dokaze v postopku na prvi stopnji poznano, da imajo tožeča stranka in njene družbenice veliko število zapadlih, a neplačanih terjatev. Le-te se v bilančnem prikazu vseeno štejejo v aktivo, čeprav s tem premoženjem dejansko ne razpolaga(jo). V tako kratkem roku (roku za pritožbo) ni pričakovati, da bi lahko prodala nepremičnine in takoj plačala sodno takso (sklep VSM Ip 56/2014). Prodaja dolgoročnih sredstev bi bila tudi nesorazmeren ukrep. O vsem tem sodišče ni zaslišalo njene zakonite zastopnice. Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti pridobiti podatke iz uradnih evidenc. Tako bi poleg podatkov iz izjave o premoženjskem stanju ugotovilo izpolnjevanje pogojev za oprostitev plačila sodne takse. Ne glede na to pa je sodišče vpogledalo v bilance za leto 2013 na AJPES-u, čeprav te bilance tožeča stranka ni predložila (sklep VSM I Cp 356/2014). Sodišče se je z vpogledom e-Rtr pri AJPES seznanilo, da tožeča stranka na poslovni račun ne prejema nobenih prilivov oziroma je oba poslovna računa zaprla (sklep VSM I Cpg 1069/2014). Smiselno enak predlog s smiselno enakimi trditvami in enakimi dokazi je v istem postopku vložila že 21. 2. 2012. O obeh predlogih je odločal isti sodnik. Prvemu predlogu je bilo ugodeno in ji je bilo plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji (tožbo) odloženo do izdaje končne odločbe. Domnevno pomanjkljiva trditvena podlaga v prvem sklepu ni bila izpostavljena. Sodišče je prvi sklep obrazložilo z ugotovitvijo, da ima na poslovnem računu pomanjkanje sredstev. Sedanja odločitev sodišča za tožečo stranko pomeni ?sodbo? oz. sklep presenečenja. Sodišče je na podlagi enakih predloženih dokazov odločilo drugače in zavrnilo predlog, pri čemer je bilo v prvem sklepu ugotovljeno pomanjkanje sredstev. V sedaj izpodbijanem sklepu sredstev že tri mesece sploh ni, kar izhaja iz izjave o premoženjskem stanju. Sodišče je v dveh identičnih primerih sprejelo diametralno nasprotno stališče, kar ne daje pravne varnosti. Ko sodišče odloča o predlogu za oprostitev sodne takse, s sklepom odloči o celotni taksni oprostitvi, torej tudi za pritožbo. Tožencu zato ni bilo treba ponovno vlagati predloga, sodišču pa ne odločati o predlogu, o katerem je že bilo odločeno. Sodišču očita tudi kršitev pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave Republike Slovenije in 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah. Višino predpisane takse je treba presojati v luči konkretnega primera, vključno s posameznikovo zmožnostjo plačila in fazo postopka, v katerem je ta obveznost vzpostavljena. Pri tem se sklicuje na zadevi, obravnavani pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) Weissman in drugi proti Romuniji ter Jedamski in Jedamska proti Poljski. Navaja, da sodišče ni presojalo, kaj predstavlja za tožečo stranko plačilo 23.000,00 EUR sodne takse glede na njeno trenutno finančno stanje. Neprimerna je obrazložitev o dolžnosti zavedanja tožeče stranke, da bo v primeru neuspeha s tožbo morala plačati takso za pritožbo in se na to tudi predhodno pripraviti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse v pritožbenem postopku pravilno presojalo le kot predlog za delno oprostitev plačila sodne takse ter to tudi pojasnilo. Tožeča stranka je pravna oseba, ki se jo plačila sodne takse lahko oprosti le delno (4. odstavek v zvezi z 2. in 3. odstavkom Zakona o sodnih taksah, Ur. l. RS, št. 37/08, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZST-1). Predlog za delno oprostitev plačila sodne takse ter podredna predloga za odlog plačila oziroma obročno plačilo sodne takse je sodišče zavrnilo. Tožeča stranka namreč ni izkazala, da bi bila s plačilom sodne takse ogrožena njena dejavnost. Prav tako ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za taksno oprostitev.

5. Pritožba sicer pravilno izpostavlja neustreznost obrazložitve sodišča prve stopnje v delu, ko navaja, da bi se tožeča stranka morala zavedati, da bo v primeru neuspeha s tožbo morala plačati takso za pritožbo in se na to tudi predhodno pripraviti. Če bi zavzeli takšno stališče, sodišča ne bi v nobenem primeru ugodila predlogom za taksno oprostitev, postopek oprostitve pa bi bil vsebinsko izvotljen. S tem bi bila pravdnim strankam tudi odvzeta pravica do sodnega varstva. Ne glede na navedeno pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

6. Sodišče mora pri odločanju upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (5. odstavek 11. člena ZST-1). Morebitna insolventnost oz. nelikvidnost ni izključni pogoj, pri čemer je tožeča stranka svojo (morebitno) nelikvidnost zatrjevala nekonkretizirano. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala dovolj trditev v zvezi s svojim premoženjem kot enim izmed kriterijev, ki se presoja pri izpolnjevanju pogojev za oprostitev (ali odlog oziroma obročno plačilo) sodne takse. Ključno ugotovljeno dejstvo je, da ima tožeča stranka sredstva oz. aktivo v višini 17.764.780,00 EUR (izhajajoč iz izjave o premoženjskem stanju). Ne glede na njeno slabo poslovanje v tekočem letu in ne glede na navedbe, da je vrednost aktive enaka vrednosti pasive, bi morala tožeča stranka (tudi) zatrjevati, da gre za sredstva, vezana na dolgi rok, ki niso hitro unovčljiva. Oprostitev plačila sodne takse pomeni izjemo od plačila sodne takse, zato je trditveno in dokazno breme na stranki in ne na sodišču. 7. Sodišče skladno s 4. odstavkom 12. člena ZST-1 po uradni dolžnosti preverja uradne evidence le, če dvomi o resničnosti navedb v izjavi o premoženjskem stanju, pri čemer sme ugotavljati le dejstva, ki jih je v predlogu in izjavi navajala stranka. Tako se izkaže za neutemeljeno tudi pritožbeno zatrjevanje, da sodišče prve stopnje ni presojalo, kaj za tožečo stranko pomeni plačilo 23.000,00 EUR sodne takse glede na njeno trenutno finančno stanje, saj tožeča stranka v zvezi s tem konkretnih navedb ni podala.

8. Za izpolnjevanje pogojev za oprostitev plačila sodne takse je pravno nepomembno vprašanje, ali je družbenik tožeče stranke v stečaju. Slednje namreč še ne pomeni, da tožeča stranka nima sredstev za plačilo sodne takse oz., da jih ne more zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnosti.

9. Sodišče je pri odločanju o oprostitvi plačila sodne takse vezano le na trditve in dokaze, ki so podani ter predlagani v predlogu in izjavi o premoženjskem stanju. Tako ni dolžno opravljati presoje na podlagi dejstev, ki jih stranka navaja v postopku o glavni stvari, in listin, ki se sicer nahajajo v spisu.

10. Tožeča stranka ne more uspeti z navajanji, da je sodišče v istem postopku na podlagi identičnega oz. v bistvenem podobnega dejanskega stanja, o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks odločilo drugače. Sodišče se o pravilnosti neizpodbijanega in pravnomočnega sklepa o prvem predlogu ne sme izrekati. Sprejeta odločitev v prvem sklepu pa sodišča prve stopnje ne veže pri odločanju o drugem predlogu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v okviru podanih trditev tožeče stranke ter pravilno uporabilo materialno pravo in svojo odločitev zadostno obrazložilo. Tožeča stranka v tem pritožbenem postopku ne more uspeti s sklicevanjem, da je sodišče pri odločanju o prvem predlogu materialno pravo morebiti uporabilo drugače. V takšnih primerih se stranka ne more zanašati na odločitve sodišča, zato v tem primeru ne gre za ?sodbo presenečenja?. Ob povedanem se očitano neenako obravnavanje izkaže za dopustno. Pri tem je treba opozoriti, da bi šlo za nedopustno neenako obravnavanje tožeče stranke le v primerih primerjav z drugimi pravdnimi strankami v drugih pravdnih postopkih.

11. Navajanja tožeče stranke v pritožbi v zvezi s tem, kaj vse predstavlja njeno aktivo in kakšna je unovčljivost posameznih postavk znotraj nje ter s tempovezani vsi na novo predlagani dokazi, so pritožbena novota, ki je pravno neupoštevna. Tožeča stranka je ni ustrezno opravičila, zato se pritožbenemu sodišču do novih trditev in predlaganih dokazov ni treba opredeljevati (1. odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 3. odstavkom 1. člena ZST-1).

12. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se zapadle in neplačane terjatve sicer res štejejo v aktivo, vendar slednje ne pomeni avtomatično, da stranka z njimi ne more razpolagati. Terjatve lahko npr. odstopi tretji osebi proti plačilu ali sklene pogodbo o factoringu, kar pomeni, da imajo lahko tudi takšne terjatve določeno vrednost. 13. Pritožbena navedba v zvezi zaprtjem računa ni utemeljena. Tožeča stranka je v predlogu za oprostitev navajala le, da nima finančnih prilivov na računu, odprtem pri banki X. Sodišče prve stopnje je to preverilo z vpogledm v e-Rtr. Pri tem ni bilo dolžno ugotavljati dejstev, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala: da sta bila dva računa, odprta pri banki X, v določenem obdobju zaprta oz. blokirana. Pritožbeno sodišče sprejema stališče prvostopenjskega sodišča, da samo dejstvo zaprtja računa še ne pomeni odsotnosti sredstev za plačilo sodne takse. Tožeča stranka lahko zaprt račun ponovno odpre oz. odpre novega.

14. Neutemeljeni so očitki, ki jih pritožba naslavlja v zvezi z neizvedbo dokaza z zaslišanjem zakonite zastopnice tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaza ustrezno pojasnilo z ugotovitvijo, da dokazni predlog v predlogu za oprostitev ni bil substanciran.

15. Tožeča stranka navaja, da mora biti višina sodne takse odvisna od okoliščin samega primera, s tem pa tudi dostop do sodišča, pri čemer se sklicuje na na sodbo ESČP v zadevi Weissman in drugi proti Romuniji. Takšno pritožbeno navajanje je prepozno, saj tožeča stranka v samem predlogu za oprostitev plačila sodne takse ni izpodbijala višine odmerjene sodne takse. Odločilen razlikovalni element je, da se omenjena sodba nanaša na tožnike, ki so fizične osebe, predmet obravnave pa je bila previsoko odmerjena sodna taksa za začetek postopka (tožbo) in ne za pritožbo.

16. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče z izpodbijanim sklepom odločalo o zadevi res iudicata. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9. 12. 2013 plačilo sodne takse za redni pravdni postopek odložilo do izdaje končne odločbe. Slednje ne pomeni, da je sodišče odlog plačila določilo za vse sodne takse, ki se plačajo v postopku, temveč le za postopek na prvi stopnji. Dejansko stanje tako ni podobno tistemu v sklepu VSC Cp 175/2014, na katerega se sklicuje pritožnica, kjer je bil dolžnik oproščen plačila sodnih taks v postopku.

17. Glede na navedeno in ker ni ugotovilo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (1. odstavek 366. člena ZPP in 2. odstavek 350. člena istega zakona), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP in prvega odstavka 365. člena istega zakona v zvezi s 1. členom ZST-1).

18. Tožeča stranka je skupaj s pritožbo vložila tudi nov predlog za taksno oprostitev v postopku s pritožbo zoper glavno odločbo (in podredno nov predlog za odlog oz. obročno plačilo sodne takse). Skladno s 1. odstavkom 12. člena ZST-1 bo o tem predlogu odločalo sodišče prve stopnje.

19. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, (1. odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena istega zakona v zvezi s 1. členom ZST-1).