Jedro

Če je storilec z lažnimi podatki tudi že stopil v stik z zavarovalniškimi agenti in zahteval plačilo zavarovalnine, ne odgovarja za kaznivo dejanje tako imenovane zavarovalniške goljufije po drugem odstavku 211. člena KZ-1, temveč za kaznivo dejanje goljufije ali poskus le-tega, če mu dejanja ne uspe dokončati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 454/2008 z dne 23. 11. 2009 spoznalo obsojenega K. M. za krivega poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z 22 in 25 členom KZ ter mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo V Kp 294/2010 z dne 16. 12. 2001 zavrnilo obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno, ker je sodišče obsojenčevo dejanje pravno napačno opredelilo kot poskus kaznivega dejanja po prvem odstavku 217. člena KZ namesto po drugem odstavku 211. člena kasnejšega zakona – KZ-1, ki je glede na predpisano kazen milejši. Predlaga, da se pravnomočna sodna odločba spremeni tako, da se kazenski postopek zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona ustavi, podrejeno pa, da se sodba višjega sodišča razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Navaja, da obramba na povsem enak način kot je že v pritožbi, uveljavlja vprašanje razmerja med poskusom kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ ter kaznivim dejanjem goljufije po drugem odstavku 211. člena KZ-1. O tem je odločilo že pritožbeno sodišče in svojo odločitev utemeljilo. Na odločitev pritožbenega sodišča v tem pogledu nima nobenih pripomb.

4. Zagovornik obsojenega ni podal izjave na odgovor vrhovnega državnega tožilca, ki mu je bil vročen.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je v več zadevah (I Ips 32/2009 z dne 4. 6. 2009, I Ips 317/2008 z dne 23. 10. 2008) v zvezi z razlago drugega odstavka 211. člena KZ-1 zavzelo stališče, da je KZ-1 v navedenem zakonskem določilu inkriminiral pripravljalna dejanja za storitev tako imenovane zavarovalniške goljufije. Kaznivo dejanje po navedenem zakonskem določilu stori, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka (da sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist) v zavarovalništvu ob sklenitvi pogodbe navede lažne podatke ali zamolči pomembne podatke, sklene prepovedano dvojno zavarovanje ali sklene zavarovalno pogodbo potem, ko je zavarovalni ali škodni primer že nastopil, ali lažno prikaže škodni dogodek. Glede zadnje izvršitvene oblike tega kaznivega dejanja (lažno prikaže škodni dogodek) po ustaljeni kazensko sodni praksi za storitev kaznivega dejanja zadošča, da storilec lažno prikaže škodni dogodek bodisi policistom, zdravniku, v „evropskih poročilih“ v zvezi s prometnimi nesrečami ter nasploh v informacijah, danih zavarovalnici s strani tretjih oseb itd., vse z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist. Ko pa storilec z navedenimi lažnimi podatki stopi v stik z zavarovalniškimi agenti in zahteva plačilo zavarovalnine, ne odgovarja za to kaznivo dejanje, temveč za kaznivo dejanje goljufije ali poskus le-tega, če mu dejanja ne uspe dokončati. Kriterij za razmejitev med inkriminiranimi pripravljalnimi dejanji in poskusom kaznivega dejanja goljufije je trenutek, ko storilec lažni škodni dogodek prikaže zavarovalnici, od katere zahteva plačilo zavarovalnine z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Pripravljalna dejanja iz drugega odstavka 211. člena KZ-1 so tako vedno subsidiarne narave. Storilec bo kaznovan za takšno dejanje le, če se ne kaznuje za poskus ali za izvršitev temeljnega kaznivega dejanja goljufije. Sodišče mora zato v vsaki konkretni zadevi posebej presojati, ali je storilec s svojim ravnanjem izpolnil le zakonske znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 211. člena KZ-1 ali pa je že začel izvrševati zakonske znake kaznivega dejanja goljufije.

7. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obsojenec zavarovalnici lažno prijavil škodni dogodek ter od nje zahteval izplačilo materialne škode na vozilu v znesku 3.150,56 EUR ter odškodnine za zadobljene telesne poškodbe v znesku 13.478,55 EUR, dejanja pa mu ni uspelo dokončati, ker so delavci zavarovalnice odklonili izplačilo zavarovalnine. Glede na v prejšnji točki navedeni kriterij za razmejitev med pripravljalnimi dejanji inkriminiranimi v drugem odstavku 211. člena KZ-1 in poskusom kaznivega dejanja goljufije, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, da je obsojenec z zahtevkom za plačilo zavarovalnine že začel izvrševati zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, ki pa ga ni dokončal, saj je zavarovalnica izplačilo odklonila. Zato je sodišče prve stopnje njegovo ravnanje pravno pravilno opredelilo kot poskus kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22 (in 25) členom KZ, višje sodišče pa je s sklicevanjem na kazenskopravno sodno prakso pravilno pritrdilo tej opredelitvi dejanja. Zagovornik obsojenega zato neutemeljeno ugovarja zmotni uporabi materialnega prava, ker dejanje, ki ga je storil obsojeni naj bi ne bilo pravno pravilno opredeljeno kot kaznivo dejanje goljufije po drugem odstavku 211. člena KZ-1. 8. Ker ni podana v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev materialnega prava, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih člena 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.