Jedro

Po upravnosodni praksi se določba 2. odstavka 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku razlaga tako, da o predlogu za obnovo postopka odloča tisti organ, ki je o zadevi meritorno odločil, kar pomeni, da je v primeru, ko je zoper prvostopno odločbo vložena pritožba, ki je z odločbo drugostopnega organa zavržena ali zavrnjena, to prvostopni organ. Organ druge stopnje odloči meritorno le v primeru, če v pritožbenem postopku odpravi prvostopno odločbo in s svojo odločbo sam reši stvar.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila kot neutemeljen predlog tožeče stranke za obnovo postopka, ki je bil po njenih navedbah končan z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 3.10.2000, s katero je ta zavrnila pritožbo zoper odločbo urbanistične inšpekcije Inšpektorata RS za okolje in prostor, Enote A. z dne 31.8.2000, po kateri je bila tožeča stranka zavezana odstraniti gospodarsko poslopje kot prizidek ob severni fasadi obstoječe stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 649 k.o. B., vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške in se držati izrečenih prepovedi. Tožena stranka v obrazložitvi navaja določbe Zakona o splošnem upravnem postopku glede obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva ter dejstva in dokaze, ki jih kot razlog za obnovo postopka po 1. točki 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku uveljavlja tožeča stranka. Tako naj bi iz gradbenega dovoljenja Okrajnega ljudskega odbora A. z dne 7.5.1954 za obnovo stanovanjske hiše last A.A. iz C., izhajalo, da je sporno gospodarsko poslopje kot prizidek legalno zgrajeno. Tožena stranka pa meni, da navedena listina ni dokaz, ki bi pripeljal do drugačne odločitve o stvari. Meni, da že same navedbe tožeče stranke o tem, da na podlagi navedenega gradbenega dovoljenja objekt ni bil dokončan, temveč le delno zgrajen, govorijo o tem, da je bilo gradbeno dovoljenje izčrpano oziroma realizirano, in to ne glede na to, da ni bil objekt zgrajen do konca. V zvezi s spornim prizidkom, zgrajenim v letih 1982 in 1983 se zato nanj ne more sklicevati, saj ne bi pripeljalo do drugačne odločitve, četudi bi bilo v prejšnjem postopku poznano in uporabljeno. Na podlagi navedenega tako tožena stranka ocenjuje, da predloženi dokazi niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve in je predlog na podlagi 3. odstavka 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku zavrnila.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke ter navaja, da je obnovo upravnega postopka predlagala zato, ker je dne 27.12.2002 zvedela za nova dejstva in pridobila možnost uporabiti nove dokaze, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve, če bi bila znana oziroma uporabljena v prejšnjem postopku. Z novim dokazom namreč želi izpodbiti stališče prvostopenjskega organa, da je prizidek ob severni fasadi obstoječe stanovanjske hiše na parc. št. 649 k.o. B. zgrajen brez ustreznega upravnega dovoljenja. Navaja, da sporni prizidek ni prizidek, temveč del stavbe katere gradnja je bila dovoljena z gradbenim dovoljenjem iz leta 1954. Pokrajinski arhiv v A. je tožeči stranki izdal fotokopije naslednjih dokumentov: prošnjo brata tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja za obnovo med drugo svetovno vojno porušene stanovanjske hiše na parc. št. 649 k.o. B.; tehnično poročilo za obnovitev sporne stanovanjske hiše z dne 13.4.1954; odločbo o odobrenju načrta in gradbenega dovoljenja Okrajnega ljudskega odbora z dne 7.5.1954 in načrt za obnovitev stanovanjske hiše, ki ga je gradbeni inšpektor odobril ob pogojih odločbe z dne 7.5.1954. V nadaljevanju obširno navaja dogodke po pridobitvi gradbenega dovoljenja, predvsem glede dejstva, da rekonstrukcija po navedenem gradbenem dovoljenju zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni bila izvedena v celoti. Tako bi po projektnem načrtu morala nova stavba imeti na glavnem licu tri okna, dejansko pa so zgradili stanovanjsko stavbo le v širini dveh oken. Tako je funkcijo severne zunanje stene (po načrtu široke 45 cm) začasno opravljala le 25 cm debela notranja predelna stena, kar vse dokazujejo slike posnete v letu 1976, te pa so priložene v upravnem spisu. Po potresu v letu 1976 je tožeča stranka, ki je sicer prava neuka stranka, večkrat urgirala pri pristojnih občinskih organih, prijavljala nastalo škodo in prosila za pridobitev dokumentov, ki bi omogočali najetje posojila. V nobeni vlogi sicer ni precizirala kakšno odločbo zahteva, prosila je le za izdajo odločbe o priglasitvi del. Če bi ji na občini določili, da mora zaprositi za gradbeno dovoljenje, bi to storila. Prvostopenjski upravni organ pa je v prvotnem postopku zavzel stališče, da navedenih vlog tožeče stranke sploh ni, ker naj bi jih uničila poplava arhiva v prostorih občine A.. Ponovno poudarja, da je sporna pozidava del pritličja stavbe, katere gradnja je bila dovoljena z gradbenim dovoljenjem iz leta 1954, namenjena pa je tudi varovanju severne stene in preprečitvi drsenja hiše v dolino. Glede navedb tožene stranke, da je bilo z vselitvi v prostore gradbeno dovoljenje realizirano, pa meni, da nimajo osnove v nobenih njej znanih predpisih, niti ni takšne določbe o časovni omejitvi dovoljenja v dovoljenju samem. Meni, da bi gradbeno dovoljenje prenehalo veljati le, če stranka ne bi pričela z gradnjo, ta pa se je pričela v letu 1954. Gradnja še zmeraj traja, saj stavba po odobrenem projektu še zmeraj ni bila dokončana, niti ni bilo dano zaprosilo za tehnični pregled in uporabno dovoljenje vse do danes. Meni, da za gradnjo nečesa, kar je bilo že pravnomočno dovoljeno, ne bi bilo potrebno izdati še enega gradbenega dovoljenja oziroma ne bi smeli proglasiti za črno gradnjo. V predloženem gradbenem dovoljenju je dovoljena tudi gradnja tistega dela hiše, ki se ga sedaj poimenuje sporni prizidek, kar pomeni, da je bilo o istem delu hiše leta 1954 pravnomočno odločeno drugače kot z odločbo z dne 3.10.2000. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari tako, da obveznost rušenja spornega dela stavbe razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi in v celoti prereka navedbe tožeče stranke ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: V obravnavanem primeru je iz podatkov upravnih spisov razvidno, da je upravni organ prve stopnje izdal odločbo z dne 31.8.2000, s katero je tožeči stranki naložil odstranitev gospodarskega poslopja kot prizidka ob severni fasadi obstoječe stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 649 k.o. B.. Tožena stranka pa je z odločbo z dne 3.10.2000 pritožbo tožeče stranke zoper prej navedeno odločbo prvostopnega organa kot neutemeljeno zavrnila. Tožeča stranka je dne 21.1.2003 vložila predlog za obnovo postopka.

Po določbi 2. odstavka 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02 - ZUP) odloča o predlogu za obnovo postopka tisti organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan. Po upravnosodni praksi se ta določba razlaga tako, da je to tisti organ, ki je o zadevi meritorno odločil, kar pomeni, da je v primeru, ko je zoper prvostopno odločbo vložena pritožba, ki je z odločbo drugostopnega organa zavržena ali zavrnjena, to prvostopni organ. Organ druge stopnje odloči meritorno le v primeru, če v pritožbenem postopku odpravi prvostopno odločbo in s svojo odločbo sam reši stvar. Ker je bila v konkretnem primeru z odločbo tožene stranke pritožba zoper odločbo prvostopnega upravnega organa z dne 31.8.2000 zavrnjena, je prvostopni organ tisti, ki je o zadevi vsebinsko odločil. Čeprav je tožeča stranka predlog za obnovo postopka naslovila na toženo stranko ter v zahtevku navedla, da predlaga obnovo v pritožbenem postopku, pa je iz njenih navedb razbrati, da se obnovitveni razlog, ki ga predlaga s predloženimi dokazi, nanaša, na odločitev v zvezi z odstranitvijo prizidka stanovanjskega objekta oziroma v zvezi z vprašanjem ali je sporni objekt postavljen brez ustreznega upravnega dovoljenja ali ne. Predloga tožeče stranke torej ni mogoče razumeti tako, da bi se podan obnovitveni razlog nanašal izključno na odločbo o pritožbi. Iz navedenega razloga je sodišče presodilo, da tožena stranka o predlogu tožeče stranke za obnovo postopka ni bila pristojna odločati, zato bi morala tožena stranka predlog v odločanje poslati prvostopnemu organu.

Ker je torej izpodbijano odločbo izdal stvarno nepristojen organ, je moralo sodišče zaradi bistvenih kršitev določb postopka (1. točka 3. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS)) v skladu s 3. točko 1. odstavka 60. člena ZUS tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti ter jo skladno z 2. odstavkom 60. člena ZUS vrniti v ponoven postopek.

Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, se v presojo ostalih vsebinskih tožbenih navedb ni spuščalo, saj po njegovem mnenju niso bili podani pogoji iz 61. člena ZUS za odločitev o stvari sami. Kljub temu pa glede že navedenega spornega vprašanja, ali za postavitev prizidka ob severni fasadi stanovanjske hiše tožeče stranke (katerega odstranitev je bila naložena v inšpekcijskem postopku) obstaja veljavno upravno dovoljenje ter v zvezi s tem podanimi navedbami tožene stranke, sodišče pripominja, da je po podatkih v predloženih upravnih spisih, obstoj gradbenega dovoljenja verjetno izkazan. Sodišču se zato postavlja dvom v pravilnost stališča, da se takšnega dovoljenja ne šteje za relevantnega. Če je odločba, s katero je bilo investitorju dano formalno dovoljenje za gradnjo, pravnomočna, pravno učinkuje vse dotlej, dokler ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena, ali pa če poseben predpis ne določa drugače. Vse dotlej pa se šteje, da je odločba zakonita in nobeden, tudi inšpekcijski organ, ne more zanikati pravnega učinka takšne odločbe samo zaradi tega, ker je datum izdaje časovno relativno oddaljen oziroma ker je bila gradnja v vmesnem obdobju prekinjena. Po mnenju sodišča veljavnost gradbenega dovoljenja ne preneha, ko je gradnja objekta enkrat začeta, česar pa v konkretnem primeru niso niti ugotavljali, saj je upravni organ izhajal iz pravne predpostavke, ki pa ni v ničemer utemeljena, ne v dejanskem ne v pravnem pogledu.