Jedro

Iz določbe 3. odst. 319. člena ZPP, ki se glasi: "Če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna," izhaja, da mora biti v pobot uveljavljana terjatev popolnoma jasno in nedvoumno opredeljena, saj je le na ta način mogoče preprečiti, da se o njej ne bi ponovno odločilo v kakšni drugi pravdi ali da se o njej ne bi začela nova pravda. To je pomembno takrat, ko se v pobot uveljavlja več terjatev, posebno če njihov seštevek presega tožbeni zahtevek, saj mora biti iz sodbe jasno razvidno, o kateri ali o katerih nasprotnih terjatvah je odločeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku

564.967,52 SIT ne obstoji. Zato je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 2000/00922 z dne

3.2.2000 v veljavi v 1. in 3. točki izreka.

Zoper takšno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora.

Čeprav vsem pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi, je pritožba kljub temu utemeljena.

Sodišče druge stopnje bo najprej odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so po njegovi presoji neutemeljene.

Ne drži, da je bila izvršba predlagana le glede zneska 334.887,12 SIT oziroma da ni bila predlagana tudi glede zneska 229.810,40 SIT po računu št. Z. Ta račun je bil v naraciji predloga za izvršbo naveden tako s številko kot tudi z zneskom, njegov znesek pa je bil upoštevan tudi v petitu predloga (v glavnici 564.647,52 SIT). Naveden ni bil samo v besedilu "Na podlagi verodostojne listine in sicer: ...", kjer so bili še enkrat navedeni vsi računi, razen omenjenega. Ta nedoslednost (gre zgolj za očitno pisno pomoto) pa nima takšnega pomena, kot mu ga pripisuje tožena stranka, saj se iz predloga za izvršbo kot celote jasno vidi, na katere vse terjatve se nanaša. Nenazadnje pa bi se petit predloga za izvršbo lahko začel tudi s takim besedilom: "Na podlagi navedenih verodostojnih listin ...", torej brez ponovnega navajanja teh listin.

Prav tako ne drži, da je tožena stranka predlagala izvršbo na celoten znesek računov št. X in št oziroma da ni upoštevala plačanih delov teh dveh računov. Glede teh dveh (in tudi drugih) delno plačanih računov je zahtevala samo še neplačani del glavnice, od celotne glavnice teh računov pa je zahtevala samo obresti od zapadlosti do delnih plačil. Na to se navezuje tudi pritožbena navedba, ki se nanaša na obrestni del predloga za izvršbo. Tudi ta navedba ni utemeljena. Tožena stranka je očitno spregledala, da je tožeča stranka posebej uveljavljala glavnico (seštevek dolgovanih zneskov iz posameznih računov, v katerem so upoštevana vsa delna plačila), posebej pa obresti. Obresti pa je uveljavljala tako, da je njihov tek prikazala od vseh še neplačanih glavnic hkrati (kumulativno) in kronološko: najprej za čas od zapadlosti računa št. Ž do delnega plačila tega računa, nato od tu do zapadlosti računa št. Y, od tu naprej pa spet do delnega plačila tega računa in tako naprej vse do zapadlosti računa št. Z. Zato se samo po sebi razume, da seštevek zneskov, od katerih je tožeča stranka za posamezna obdobja zahtevala obresti, ne more biti enak znesku zahtevane glavnice, ampak je lahko samo višji.

Tožena stranka tako zgolj s temi ugovori ne bi mogla uspeti.

Tožbenemu zahtevku pa po temelju in višini tudi sicer ni oporekala.

Branila se je namreč samo s pobotnim ugovorom, in sicer tako, da je na prvem mestu uveljavljala predpravdno pobotanje (ugovor ugasle terjatve), podrejeno pa pobotanje v pravdi (3. odst. 324. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da do predpravdnega pobotanja ni prišlo. Sodišče prve stopnje namreč o tem vprašanju sploh ni zavzelo nobenega stališča. Vendar pa samo zaradi tega pritožbi še vedno ne bi bilo mogoče ugoditi. Trditev tožene stranke, da je prišlo do predpravdnega pobotanja, je bila namreč nesklepčna, saj tožena stranka ni navedla takšnih dejstev, da bi iz njih izhajalo prenehanje terjatve tožeče stranke - kot pravna posledica pobotanja. Tako ni navedla odločilnega dejstva, kdaj in kako je tožeči stranki podala pobotno izjavo (337. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Sklepčnost pa je materialnopravna predpostavka utemeljenosti ne samo tožbenega zahtevka, ampak tudi pobotnega ugovora.

S pobotnim ugovorom, (podrejeno) podanim v pravdi, pa se je sodišče prve stopnje ukvarjalo, kar je razvidno tako iz izreka kakor tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. V zvezi s tem kaže najprej povedati, da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da ji tožeča stranka dolguje 1.529.469,60 SIT (za sanacijo zgradbe) in

304.749,00 SIT (za stroške rednega vzdrževanja), nato pa ugovarjala v pobot svojo nasprotno terjatev le do višine terjatve tožeče stranke.

Tako oblikovan pobotni ugovor je bil pravilen, saj je nasprotno terjatev mogoče pobotati le do višine tožbenega zahtevka.

Neutemeljena in celo nerazumljiva je zato pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje "odločiti o celotni v pobot uveljavljani terjatvi, odločilo pa je le glede zneska, ki naj bi bil enak vtoževani glavnici". Druga točka izreka izpodbijane sodbe je zato povsem s skladu s pravili pravdnega postopka. Na v pritožbi postavljeno vprašanje, "kaj pa je z obstojem terjatve, ki presega vtoževano glavnico", pa si je tožena stranka odgovorila že sama, ko je v ugovoru zoper sklep o izvršbi (pravilno) navedla, da bo razliko zahtevala od upnika v posebni pravdi.

3. odst. 319. člena ZPP se glasi: "Če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna." Iz te določbe izhaja, da mora biti v pobot uveljavljana terjatev popolnoma jasno in nedvoumno opredeljena, saj je le na ta način mogoče preprečiti, da se o njej ne bi ponovno odločilo v kakšni drugi pravdi ali da se o njej ne bi začela nova pravda. To je pomembno takrat, ko se v pobot uveljavlja več terjatev, posebno če njihov seštevek presega tožbeni zahtevek, saj mora biti iz sodbe jasno razvidno, o kateri ali o katerih nasprotnih terjatvah je odločeno.

Kot je bilo že povedano, je tudi v tej zadevi tožena stranka uveljavljala v pobot več terjatev, in to niti ne samo dve, saj je samo glede sanacije zgradbe predložila kar deset računov, ki vsak zase predstavljajo samostojne temelje. Že iz tega naslova je torej tožena stranka v pobot uveljavljala deset terjatev, katerih seštevek bistveno presega tožbeni zahtevek, poleg tega pa je uveljavljala še terjatev iz naslova rednega vzdrževanja.

Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, na katero ali na katere terjatve tožene stranke se nanaša 2. točka izreka (da v pobot uveljavljana terjatev v znesku 564.967,52 SIT ne obstoji). Ker izpodbijana sodba o tem nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Gre za pritožbeni razlog, na katerega pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbi ugoditi že iz tega razloga ter izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP).

Ne glede na doslej navedeno pa sodišče druge stopnje šteje za potrebno, da se opredeli še do nekaterih drugih pritožbenih navedb.

Drži pritožbena navedba, da opis nastale škode (priloga B 20) ni dokaz in da gre le za popis že predloženih računov. V bistvu gre le za navedbe oziroma dopolnitev navedb tožene stranke. Sodišče prve stopnje zato ni ravnalo pravilno, ko (očitno ob uporabi določb 286. člena ZPP) tega "dokumenta" ni upoštevalo.

Strinjati se je mogoče s pritožbeno navedbo, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da do škode, ki naj bi jo povzročilo neurje, ni prišlo, nelogična. Do takega zaključka pač ni mogoče priti na podlagi izpovedi takratnega direktorja tožeče stranke, da ga o neurju, ki naj bi povzročilo zatrjevano škodo, ni nihče obvestil, ali celo na podlagi izpovedi sedanjega direktorja tožeče stranke, da se neurja ne spominja.

V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva zgoraj podana stališča sodišča druge stopnje, sicer pa naj v okviru materialnoprocesnega vodstva (285. člen ZPP) s toženo stranko najprej razčisti, katere terjatve (samo do višine tožbenega zahtevka) uveljavlja v pobot. Nato naj ugotovi materialnopravno podlago pobotnega ugovora in ponovno oceni že izvedene dokaze ter v zadevi ponovno odloči. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).