Jedro

Sodišče prve stopnje ni moglo zaslišati zakonitega zastopnika tožene stranke, saj se ta kljub prejetemu vabilu naroka za glavno obravnavo ni udeležil in svojega izostanka tudi ni opravičil, kar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi pojasnilo. Po drugem odstavku 258. člena ZPP je sodišče v tem primeru smelo zaslišati le tožečo stranko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (točka I. in II. izreka).

II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo na 4.156,80 EUR s pp. skrčenemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je, da je tožeča stranka po naročilu tožene stranke za njo opravila z vtoževanimi računi zaračunane storitve, ki jih tožena stranka kljub zapadlosti in večkratnim pozivom tožeče stranke ni poravnala.

2. Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da so bile njene navedbe zadostno konkretizirane in da je zanje ponudila zadostne dokaze. Kot dokaz, da je predlagala zaslišanje strank, ki ga sodišče ni izvedlo in razloga za to ni navedlo. S tem naj bi sodišče zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka, posledično pa napačno ugotovilo dejansko stanje oziroma ga sploh ni ugotavljalo, saj je napačno zaključilo, da tožena stranka svojih trditev za razliko od tožeče stranke ni dokazala. Odločitev sodišča prve stopnje naj bi bila zaradi tega tudi materialnopravno napačna. Sodišče prve stopnje se do njenih navajanj naj ne bi konkretneje opredeljevalo, kakor da bi jih štelo za irelevantne in ni izvedlo zaslišanja strank, s čemer je kršilo določila Zakona o pravdnem postopku, kršitev pa je vplivala na pravilnost sodbe. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni bila zaslišana kar da pomeni kršitev načela kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje naj bi ravnalo diskriminatorno, kar da pomeni kršitev pravice do izjave. Vse to pa je po mnenju tožene stranke vplivalo na zakonitost in pravilnost prvostopenjske sodbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbene navedbe tožene stranke odgovorila. Pritožbene navedbe je prerekala kot neutemeljene in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po toženi stranki pritožbeno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku na prvi stopnji niso bile storjene. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da tožena stranka svojih ugovornih navedb ni dokazala in to svojo ugotovitev tudi v zadostnem obsegu pojasnilo s skladnimi in jasnimi razlogi. Sodišče prve stopnje se je izjasnilo o vseh s strani pravdnih strank ponujenih dokazih. Tožena stranka je res predlagala zaslišanje strank, ki ga je sodišče prve stopnje tudi izvedlo in zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke, ni pa moglo zaslišati zakonitega zastopnika tožene stranke, saj se ta kljub prejetemu vabilu naroka za glavno obravnavo ni udeležil in svojega izostanka tudi ni opravičil, kar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi pojasnilo1. Po drugem odstavku 258. člena ZPP je sodišče v tem primeru smelo zaslišati le tožečo stranko. Ptitožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dokaznemu predlogu za zaslišanje strank ni ugodilo oziroma da ga je zavrnilo in ni dopustilo dokazati trditev tožene stranke ter s tem kršilo načelo kontradiktornosti, tako ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen očitek o kršitvi načela neposrednosti in diskriminatornem ravnanju sodišča. Tožena stranka je imela v postopku na prvi stopnji vse možnosti dokazovanja svojih trditev ne le z zaslišanjem svojega zakonitega zastopnika temveč tudi z listinami in pričami.

6. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do trditev tožene stranke ni konkretneje opredeljevalo, da jih je štelo za irelevantne in da je posledično zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka v pritožbi ne pojasni konkretizirano do katerih njenih trditev se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sicer pa je iz obrazložitve sodišča prve stopnje razvidno, da se je sodišče prve stopnje do ugovornih trditev tožene stranke opredelilo in nanje odgovorilo z jasnimi in skladnimi razlogi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih2. 7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso konkretizirano izpodbijane je sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tudi materialno pravo, kot je tega navedlo v obrazložitve izpodbijane sodbe3 pravilno uporabilo.

8. Pritožbo je bilo po navedenem zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

9. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške in povrniti stroške pritožbenega odgovora tožeči stranki (člen 154/I ZPP). Ti znašajo 279,99 EUR, pritožbeno sodišče pa jih je odmerilo po specificiranem stroškovniku tožeče stranke in v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (sestava odgovora na pritožbo tar. št. 21/1 375 točk, 2 % materialni stroški in 22 % DDV).

1 Glej točko 7 obrazložitve. 2 Točka 9 in nadaljnje obrazložitve. 3 Glej točko 8 obrazložitve.