Jedro

Imisije kot del življenja v urbanem okolju so res splošno znano dejstvo. Vendar škodo lahko pomenijo le prekomerne imisije, torej tiste, ki presegajo običajno, še dopustno raven, kar pa je treba dokazati. Sodišče ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem, da bi lahko samo ugotovilo, ali so bile prekoračene mejne vrednosti hrupa in vibracij. Pri dokazovanju tega, da so bile imisije prekomerne, si ni mogoče pomagati z „mejnim pragom zadostne verjetnosti“, pač pa je treba to dokazati s stopnjo prepričanja.

Če je za ugotavljanje nekega dejstva primeren dokaz samo dokaz z izvedencem, to ni v nasprotju z načelom proste presoje dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 8.345,85 EUR (prej 2.000.000,00 SIT) vsakemu od obeh tožnikov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in za povrnitev pravdnih stroškov, tožnikoma pa nerazdelno naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

(2) Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP) pravočasno pritožujeta tožnika in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata pritožbene stroške. Menita, da je sodišče s tem, ko je navedlo, da je odločilo izven naroka skladno z dogovorom strank, zagrešilo bistveno kršitev postopka po 1. odst. 4. čl. ZPP, saj izrecnih pisnih izjav, na podlagi katerih bi se stranki veljavno odpovedali pravici do glavne obravnave (279.a čl. ZPP), ni bilo. Nadalje navajata, da sta hrup in vibracije, na katere se je osredotočilo sodišče, le ena od več zatrjevanih vrst imisij, ki jih povzroča promet, in ki skupaj z ostalimi vplivi, kot so prah in škodljivi plini, onesnažujejo okolje, pri čemer se sklicujeta na uporabo določbe 5. odst. 214. čl. ZPP. Menita, da se za presojo odgovornosti za negmotno škode 8.262,40 EUR, strošek, ki bi bil potreben za opravo meritev imisij, pokaže kot neopravičeno visok, zato sta se znašla v dokazni stiski. Že sodišče prve stopnje sta opozorila na uporabo merila mejnega praga zadostne verjetnosti, ki pa ga le-to ni uporabilo in razlogov za neuporabo ni navedlo. Navajata, da je izvedenec za varstvo okolja dr. M. Č. v svojem dopisu sodišču izrecno povedal, da je bil zunanji hrup zaradi bližine ceste gotovo presežen. Nedopusten poseg v zdravo življenjsko okolje je storjen že, če je presežena krajevno običajna meja zunanjega hrupa in je glede na takšno ugotovitev izvedenca mejni prag zadostne verjetnosti zagotovo dosežen. Sodišče je ugotovilo, da sta tožnika dokazala povečan in za krajane moteč promet. Glede na lego hiše tožnikov in glede na sporočilo M. N. m. z dne 15. 2. 2006 (o zelo prometni cesti s slabimi tehničnimi elementi), pa bi sodišče lahko po 8. čl. ZPP z dokaznim standardom zadostne verjetnosti štelo za dokazano, da je tožena stranka odgovorna za povzročeno nezdravo življenjsko okolje tožnikov. Ali ti vplivi segajo tudi v samo hišo, pa je stvar ugotavljanja vrste nevšečnosti tožnikov in s tem višine škode, ne pa njenega temelja. Sodišče mora v dokaznem postopku zagotavljati ustavno pravico do sodnega varstva po 22. čl. Ustave RS in izdati materialnopravno pravilno sodbo. Če si pravice nasprotujejo, jih mora sorazmerno prilagajati, pri čemer je eden od teh mehanizmov v pravilni uporabi načela proste presoje dokazov po 8. členu ZPP in v uporabi merila mejnega praga zadostne verjetnosti. Nadalje tožnika navajata, da je ustavna pravica stranke do sodnega varstva lahko kršena, če je edini način dokazovanja tako drag, da predstavlja večkratnik povprečne neto plače. Tako je sodišče zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč, da sta hrup in vibracije edina povzročitelja nezdravega življenjskega okolja in zaradi neupravičene diskvalifikacije dokazne vrednosti pisnega mnenja izvedenca z razlogi, ki jih ZPP ne pozna (saj načela omejenih dokaznih sredstev ni) ter s spregledom vseh ostalih že izvedenih in še ne izvedenih dokazov zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo ter kršilo določbe 7. in 8. ter 4. in 214. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 339. čl. ZPP.

(3) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena

(5) Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, očitanih kršitev postopka ni zagrešilo, ugotovljeno relevantno dejansko stanje pa je rezultat dokaznega bremena.

(6) Načelo ustnosti in neposrednosti v postopku na prvi stopnji ni bilo kršeno. Kot izhaja iz zapisnika o naroku z dne 6. 7. 2009, je sodišče tega dne glavno obravnavo opravilo in med drugim sprejelo tudi dokazni sklep, da se dopusti in izvede še dokaz z izvedencem gradbene stroke za visoke gradnje. Tožnikoma je naložilo 15-dnevni rok za založitev predujma ter ju opozorilo, da v primeru, če predujem ne bo založen, tega dokaza ne bo izvedlo, hkrati pa se v tem primeru tudi vsi ostali predlagani, pa neizvedeni dokazi, zavrnejo, sodba pa izide pisno. Ni sporno, da tožnika predujma za izvedbo tega dokaza nista založila, prvo sodišče pa je nato ravnalo tako, kot je napovedalo. S tem ni kršilo načelo ustnosti in neposrednosti, pa tudi ne določbe 279a. čl. ZPP. Očitek pritožnikov, da je sodišče brez pisne odpovedi pravici do glavne obravnave v sporu odločilo na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov, ni utemeljen in je protispisen.

(7) Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode zavrnilo, razlogi za takšno odločitev pa so jasni, prepričljivi in tudi pravilni. Pravilno je prvo sodišče ocenilo, da tožnikoma ni uspelo dokazati, da sta utrpela pravno relevantno škodo.

(8) Pritožnika napačno razumeta merilo mejnega praga zadostne verjetnosti. Le-to lahko pride v poštev le pri ugotavljanju vzročne zveze. Če vzroka škodnega dogodka ni mogoče ugotoviti z gotovostjo, odgovorna oseba odgovarja za (celotno) škodo, ki je nastala zaradi škodnega dogodka, če oškodovanec z verjetnostjo, ki presega 50%, dokaže, da je ravnanje odgovorne osebe oziroma vzrok, ki izvira iz njene sfere, povzročil škodni dogodek in škodo (1). V obravnavanem primeru pa vprašanje vzročne zveze ni bilo sporno, saj sploh ni bilo sporno, da imisije povzroča povečan promet regionalne ceste ob hiši tožnikov. Tožena stranka temu namreč niti ni ugovarjala. Sporno pa je, ali so te imisije take, da pomenijo pravno priznano škodo, za kar pa se zahteva, da so njihove običajne meje presežene.

(9) Podlaga za prepoved nedopustnih, torej (le) prekomernih, imisij je (že) določba 3. odst. 72. čl. Ustave RS, dalje pa tudi določbe 9. in 17. čl. Zakona o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 41/2004 s kasnejšimi spremembami; ZVO) ter posamezni podzakonski akti (sedaj Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, Ur. l. RS, št. 105/2005, ki je 1. 1. 2006 razveljavila prejšnjo Uredbo o hrupu v naravnem in življenjskem okolju, Ur. l. RS, št. 45/1995), ki določajo konkretne mejne vrednosti dopustnih imisij.

(10) Sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da bi bilo treba za ugotovitev škode (imisij, ki presegajo običajne) hrup in tresljaje izmeriti ter primerjati z dovoljenimi. Podatki opravljenih meritev imisij (hrupa in vibracij) in njihova primerjava z dovoljenimi in predpisanimi mejnimi vrednostmi bi bila nujna za ugotovitev, ali škoda, ki nastaja pri opravljanju splošno koristne dejavnosti (kar zagotavljanje cestne infrastrukture zagotovo je), presega običajne meje. Enako velja (mutatis mutandis) za prah in škodljive pline, za katere tožnika prvemu sodišču očitata, da jih je spregledalo in se do njih ni opredelilo. Tudi za ti dve obliki imisij bi morala tožnika dokazati, da sta presegli običajno mejo, ki je nista dolžna trpeti.

(11) Ker sodišče s potrebnim strokovnim znanjem za ugotovitev pravnorelevantnega dejstva prekomernih imisij ne razpolaga, si mora pomagati z znanjem ustreznih strokovnjakov – z izvedencem, ki je usposobljen opraviti potrebne meritve. Pritrditi gre sicer pritožnikoma, da ZPP dokaznih sredstev ne omejuje. V pravdnem postopku res velja načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da ni dokaznih pravil, dokazna sredstva pa so načeloma enakovredna. V skladu z določbo 8. čl. ZPP je sodišče dolžno oceniti vsak dokaz posebej, nato pa vse skupaj in glede na dokazno breme zaključiti, ali je zatrjevano dejstvo dokazano z zadostno stopnjo verjetnosti, ki je v pravdnem postopku prepričanje. Tožnika pa napačno ocenjujeta, da sta se zaradi neizvedbe dokaza, katerega stroški so po njunem mnenju glede na višino tožbenega zahtevka neopravičeno visoki, znašla v dokazni stiski. Za dejstvo, ki sta ga želela dokazati, je bil dokaz z izvedencem (kot odločilni oziroma praktično edini primerni dokaz) mogoč in na razpolago. Na drug način, torej z drugimi dokazi (z lastnima izpovedbama, izpovedbami prič, s poizvedbami pri M. o. N. m., s priloženimi časopisnimi članki) dejstva prekoračitve običajnih meja imisij pač nista uspela dokazati. Tega ne dokazuje niti navedba izvedenca dr. M. Č., da je bil zunanji hrup zagotovo presežen. Gre le za zaključek, ki ni obrazložen in nima narave izvedenskega mnenja ter sam po sebi ne dokazuje preseganja krajevno običajne meje hrupa (niti zunaj hiše tožnikov), saj ni podprt z nikakršnimi vrednostnimi meritvami in ga ni mogoče preveriti in oceniti.

(12) Ker tožnika nista bila pripravljena založiti polovice potrebnega predujma za izvedenca (celo tožena stranka je izrazila pripravljenost plačati polovico predvidenega zneska, dokazno breme pa je na strani tožeče stranke), se dokaz ni izvedel, s tem pa tožnikoma ni bila kršena pravica do sodnega varstva, zato je tak očitek ne le neutemeljen, pač pa pojmovno povsem zgrešen.

(13) Ob tem velja le pripomniti, da bi tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje lahko izkoristila možnosti, ki jih ponuja Zakon o brezplačni pravni pomoči (Ur. l. RS, št. 48/2001 s kasnejšimi spremembami; ZBPP), če nista imela sredstev za založitev predujma, saj se po 26. čl. ZBPP brezplačna pravna pomoč lahko dodeli med drugim tudi kot oprostitev plačila stroškov za izvedence.

(14) Sklicevanje na določbo 5. odst. 214. čl. ZPP, ki določa, da dejstev, ki so splošno znana, ni treba dokazovati, ne more biti uspešno. Imisije kot del življenja v urbanem okolju so res splošno znano dejstvo. Dopustno obremenjevanje okolja pa še ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti (2). Življenje v urbanem okolju od posameznika namreč terja ustrezno prilagoditev in toleranco do imisij, in sicer (le) do »normalnih« meja. Ko pa te imisije presežejo mejne vrednosti, je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostne pravice posameznika, da je njegova škoda pravno priznana (3). Tožnika bi tako pač morala dokazati, da je bilo obremenjevanje njunega življenjskega okolja z imisijami prekomerno. Le to bi pomenilo, da sta utrpela pravno priznano škodo. Ker tega v postopku pred sodiščem prve stopnje nista dokazala, je zaključek tega sodišča, ko je zahtevek iz naslova nepremoženjske škode zavrnilo že po temelju, pravilen in zakonit. (15) Tako se izkaže, da pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je pritožbo zavrnilo, sodbo prvostopenjskega sodišča pa v skladu s 353. čl. ZPP potrdilo.

(16) Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, nista upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov.

(1) Glej več v N. Plavšak, Obligacijsko pravo - splošni del, GV Založba 2009, str. 512. (2) Prim. odločbo VS RS II Ips 140/2009. (3) Prim. odločbo VS RS II Ips 409/2009.