Jedro

V konkretni zadevi nižji sodišči neposrednega dokaza, ki bi dokazoval, da je obsojeni prevoz opravil odplačno, nista navedli. Vendar pa dejstvo, da so ilegalni prebežniki zanikali, da bi karkoli plačali voznikom, nima odločilne teže, kot mu pripisuje zagovornik. Povezava med organizatorji in obsojencem v smislu denarnega toka res ni izkazana na podlagi nobenega materialnega ali personalnega dokaza, vendar to ne predstavlja ovire za obsodilno sodbo - sodišče lahko namreč izreče obsodilno sodbo tudi na podlagi strnjenega kroga zanesljivih indicev.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da dodatno opredeljevanje obsojenčevega ravnanja kot odločilnega pri uspešnosti izvedbe hudodelskega načrta niti ni (bilo) potrebno. Sodišči sta namreč ugotovili, da je obsojenec sam uresničeval zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ter je že s tem izpolnjen izpodbijani objektivni element sostorilstva. Zagovornikove navedbe, ki izpodbijajo ugotovitev o obsojenčevem odločilnem prispevku, so zato nerelevantne. Posledično so nerelevantne, pa tudi pravno zmotne, tudi zagovornikove navedbe, da pomočnika ni mogoče šteti za člana hudodelske združbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojene S. R., A. J. in E. I. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Vsakemu izmed obsojencev je izreklo zaporno kazen v višini enega leta in štirih mesecev, poleg tega pa še stransko denarno kazen, ki so jo obsojenci dolžni plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obsojenemu E. I. v izrečeno zaporno kazen vštelo čas, preživet v pridržanju, hišnem priporu ter priporu. Odločilo je, da so obsojenci na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžni povrniti stroške kazenskega postopka, vključno s sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je ob odločanju o pritožbah obsojenčevih zagovornikov po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo v odločbi o vštetju odvzema prostosti spremenilo tako, da je obsojenima S. R. in A. J. v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja, pritožbe zagovornikov pa je zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenega E. I. je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zagovornik obsojenega E. I. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti krivde oziroma podredno, da razveljavi izpodbijani sodbi in vrne zadevo v novo odločitev pred drugim senatom oziroma sodnikom posameznikom.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull v odgovoru na zahtevo meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navaja, da zagovornik z zahtevo nasprotuje dokaznim zaključkom sodišč glede dveh znakov kaznivega dejanja, in sicer da je bil prevoz tujcev opravljen za plačilo ter da je obsojeni dejanje storil kot član hudodelske združbe. Kar se tiče očitka, da niso podani razlogi o odločilnih dejstvih v zvezi z izpostavljenima vprašanjema, ocenjuje, da ta kršitev ni podana. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obtožencu, ki se o njem ni izjavil, ter njegovemu zagovorniku, ki v izjavi dodatno poudarja, da se koristoljubnost odraža v namenu, da obdolženec pri spravljanju vsaj ene osebe čez mejo dobi ustrezno materialno korist. Obsojencu ni dokazano niti, da je ustrezno korist dobil, niti da bo takšno korist šele pridobil. Navaja, da se tožilstvo ne ukvarja s tem, da je bil obsojeni zgolj "zamenljivo kolesce" in se kot takemu ne more očitati delovanje v hudodelski združbi. V ostalem se sklicuje na svoje navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Obsojeni E. I., S. R. in A. J. so bili spoznani za krive, da so več tujcev, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, za plačilo nezakonito spravili čez ozemlje države, to dejanje pa so storili v okviru hudodelske družbe. Še neugotovljeni člani hudodelske združbe, ki so jim tujci plačali od 1.200,00 EUR do 1.900,00 EUR na osebo za prevoz iz Bosne v Italijo, so poskrbeli, da so tujci v spremstvu dveh vodičev ilegalno vstopili na ozemlje Republike Slovenije. Obsojenci pa so najmanj 13 teh tujcev, ki niso imeli dovoljenja za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji, dne 11. 3. 2019 v bližini meje z Republiko Hrvaško, po dogovoru in za plačilo, ki bi ga dobili od še neugotovljenih članov združbe, ko bi tujce pripeljali na dogovorjeno lokacijo, sprejeli v svoja vozila ter jih peljali iz smeri mejnega prehoda Petrina v smeri Ljubljane oziroma Trsta, kamor so bili namenjeni.

6. Zagovornik obsojenega E. I. z zahtevo za varstvo zakonitosti sodbama nižjih sodišč očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP - ker niso podani razlogi o odločilnih dejstvih - glede dveh znakov kaznivega dejanja: (i) da je bil prevoz tujcev opravljen za plačilo; (ii) da je obsojeni dejanje storil kot član hudodelske združbe.

7. Zagovornik najprej navaja, da je bil E. I. obsojen brez dokazov, da naj bi določeno plačilo prejel oziroma da mu je bilo plačilo obljubljeno, obsojen je bil zgolj na podlagi sklepanja sodišča. Opozarja na sodbo naslovnega sodišča III K 22366/2019, kjer naj bi bila izdana oprostilna sodba, kljub temu da je eden od tujcev, ki sta jih obdolžena peljala v vozilu, izjavil, da naj bi mu obdolžena dala številko svojega računa, da bi tujec nanj lahko nakazal določen denar.

8. Drži, da v konkretni zadevi nižji sodišči neposrednega dokaza, ki bi dokazoval, da je obsojeni prevoz opravil odplačno, nista navedli. Vendar pa dejstvo, da so ilegalni prebežniki zanikali, da bi karkoli plačali voznikom, nima odločilne teže, kot mu pripisuje zagovornik. Povezava med organizatorji in obsojencem v smislu denarnega toka res ni izkazana na podlagi nobenega materialnega ali personalnega dokaza, vendar to ne predstavlja ovire za obsodilno sodbo - sodišče lahko namreč izreče obsodilno sodbo tudi na podlagi strnjenega kroga zanesljivih indicev.1 Takšen zaključen krog indicev je v konkretnem primeru podan, nižji sodišči pa sta v zvezi s tem navedli zadostne razloge.2 Na podlagi izpovedb tujcev je bilo ugotovljeno, da so plačali za storitev, torej za celotno pot od Bihaća (BiH) do Trsta v Italiji, organizatorjem prevoza v Bihaću, oziroma bi za pot plačali ob uspešnem prihodu v Trst, del te storitve pa je bil tudi prevoz čez ozemlje države Republike Slovenije. Tujci tako za pot niso plačali nobenemu izmed preostalih članov hudodelske združbe, niti vodičem, temveč le organizatorjem poti. Povezava med slednjimi in obsojencem pa je vzpostavljena na podlagi ugotovljenega usklajenega časa ter kraja prevzema tujcev ter usklajenega ravnanja obsojencev glede na število tujcev (13 tujcev so na dogovorjenem kraju prevzeli trije obsojenci, vsak s svojim osebnim vozilom). Kot izhaja iz zagovora soobsojenega S. R., je ta delal uslugo obsojenemu I., kar kaže na njegovo pomembnejšo vlogo v kriminalni združbi. Glede na navedeno je tudi po presoji Vrhovnega sodišča izkazana zadostna podlaga za sklepanje na ravni gotovosti, da obsojeni, ki je brez rednih dohodkov in zaposlitve, prevoza tujcev ni opravil neodplačno, temveč za plačilo.

9. S sklicevanjem na sodbo III K 22366/2019 zagovornik po vsebini poskuša uveljavljati kršitev 22. člena Ustave RS, ki - med drugim - zagotavlja enako varstvo pravic ob ustaljeni sodni praksi, vendar v tem delu ne more uspeti. Ustavna pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) med drugim zagotavlja, da morajo sodišča v enakih primerih odločati enako. To pomeni, da sklicevanje na ta argument terja ne le analizo dejstev primera, ampak tudi analizo (nosilnih) pravnih stališč, na katera sodišče opirajo svoje odločitve. Tega pa zagovornik ne ponudi.

10. Podredno obsojenčev zagovornik problematizira ugotovitev nižjih sodišč o kvalifikatorni okoliščini, da je obsojeni dejanje storil v hudodelski združbi, za kar prav tako meni, da ni nobenega dokaza. Navaja, da že po mnenju sodišča prve stopnje obsojenec prevozov ni opravljal zaradi izvedbe hudodelskega načrta združbe, pač pa zaradi pridobitve sredstev za preživljanje, zato se mu zdi nelogičen očitek delovanja v hudodelski združbi. Dejstvo je zgolj, da se je obsojenec kot tretji v vrsti s svojim vozilom peljal s petimi tujci. Nasprotuje ugotovitvi nižjih sodišč, da je obsojenec dejanje storil kot član hudodelske združbe ter, da je bil njegov prispevek odločilen. Višjemu sodišču očita, da se ne opredeli do dejstva, da je bil obsojenec zgolj zamenljivo kolesce v prevozu tujcev, ki bi ga lahko nadomestil katerikoli posameznik (voznik), ki zna upravljati vozilo, zato niso podani razlogi o odločilnih dejstvih, višje sodišče pa je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Po pregledu razlogov izpodbijanih sodb se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da v zvezi z zakonskim znakom članstva v kriminalni združbi sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru ugotovilo vse elemente, ki konstituirajo hudodelsko združbo, ter navedlo okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da je obsojeni njen član, njegov prispevek pa odločilen za izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja.

12. Določba 41. člena KZ-1 našteva pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi nekdo strožje odgovarjal zaradi izvršitve v hudodelski združbi. Pogoji so: a) da gre za člana združbe najmanj treh oseb; b) da izvrši kaznivo dejanje zaradi izvedbe hudodelskega načrta te združbe; in c) da izvrši kaznivo dejanje v povezavi z najmanj še enim članom kot sostorilcem ali udeležencem. V okviru hudodelske združbe je pomembna organizirana povezava, ki zahteva ustrezno osmišljeno (organizirano) strukturo (delitev vlog) in v določenem obsegu vnaprejšnje načrtovanje dejavnosti in koordinacijo. Člani združbe delujejo v skladu z njenim skupnim krovnim interesom, pri čemer zadošča že, da je organizirana struktura podana v osnovni (rudimentarni) obliki, vendar mora biti namenjena zasledovanju krovnega interesa. V subjektivnem pogledu ni potrebno, da se člani hudodelske združbe med seboj poznajo, morajo pa vedeti za njen obstoj.3

13. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve sodbe, čemur je v celoti pritrdilo višje sodišče v 15. točki obrazložitve, skladno z navedenimi izhodišči navedlo, da je pri organizaciji in izvedbi ilegalnega prehoda meja in ozemlja države sodelovalo najmanj osem oseb (trije obsojenci, dva vodiča ter trije organizatorji v Bihaću, katerim so oziroma bi ob prihodu v Trst tujci plačali za pot). Navedene so tudi okoliščine, ki dokazujejo usklajeno ter vnaprej organizirano ravnanje navedenih oseb, saj je bilo ugotovljeno, da so obsojenci na ozemlju Republike Slovenije na dogovorjenem mestu ob dogovorjenem času v svoja vozila prevzeli večje število tujcev, ki so prestopili hrvaško-slovensko mejo ob pomoči dveh vodičev, kar kaže na to, da so obsojenci glede prevzema kontaktirali najmanj z njima ali pa z drugo neugotovljeno osebo, ki je organizirala celotno pot (glede točnega kraja in časa prevzema tujcev). Obsojenci so kontaktirali tudi z neugotovljeno osebo, s katero so se dogovarjali glede prejema plačila za prevoz (po navedbah tujcev je šlo za tri različne osebe v Bihaću). Vse te osebe so morale delovati usklajeno, da so skoordinirale celotno pot tujcev, združile so se in delovale pa so ravno z namenom organizacije ilegalne poti tujcev iz Bihaća do Trsta. Glede na navedeno je očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP neutemeljen.

14. V zvezi z navedbami, s katerimi poskuša zagovornik prikazati, da vloga obsojenca pri izvršitvi kaznivega dejanja ni bila odločilna, ter da je bil obsojenec le pomočnik oziroma kot se izrazi "zamenljivo kolesce", s tem pa ponovno nižjima sodiščema očita pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, Vrhovno sodišče ugotavlja, da dodatno opredeljevanje obsojenčevega ravnanja kot odločilnega pri uspešnosti izvedbe hudodelskega načrta niti ni (bilo) potrebno. Sodišči sta namreč ugotovili, da je obsojenec sam uresničeval zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ter je že s tem izpolnjen izpodbijani objektivni element sostorilstva. Zagovornikove navedbe, ki izpodbijajo ugotovitev o obsojenčevem odločilnem prispevku, so zato nerelevantne. Posledično so nerelevantne, pa tudi pravno zmotne,4 tudi zagovornikove navedbe, da pomočnika ni mogoče šteti za člana hudodelske združbe.

C.

15. Vrhovno sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ob presoji premoženjskih razmer obsojenca, ugotovljenih s sodbo sodišča prve stopnje, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse.

1 Glej, med zadnjimi, sodbo VSRS I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018. 2 Sodišče prve stopnje predvsem v 26. točki obrazložitve, pritožbeno sodišče v 13. točki obrazložitve sodbe. 3 Sodba VS RS I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018. 4 Glej N. Kogovšek Šalamon, T. Bobnar in P. Skerbiš, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, 3. knjiga (ur. D. Korošec, K. Filipčič in S. Zdolšek), Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 498.