Jedro

Ker je tožnik še zmožen opravljati delo z omejitvami, na katerega je razporejen kot invalid III. kategorije, v polnem delovnem času, ni prišlo do sprememb v stanju invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek na priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja (pravica do dela v polovičnem delovnem času) neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 10. 2010 in z dne 1. 6. 2010, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 31. 3. 2010 dalje in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer ne bo delal na višini, brez nočnega dela ter brez dvigovanja bremen nad 8 kg, s polovico polnega delovnega časa. Zavrnilo je tudi zahtevek, da o pravici in višini nadomestila za invalidnost odloči tožena stranka s posebno odločbo, da je tožniku dolžna plačati stroške postopka v 8 dneh od prejema prvostopenjske sodbe, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrniti tožniku prevozne stroške po odmeri sodišča. Zoper sodbo se je iz vseh razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ter toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče sodbo utemeljilo s pavšalnim mnenjem izvedenke. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pomeni, da tožnikovo zdravstveno stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Tožnik je predlagal, da preostalo delovno zmožnost ugotovi izvedenski organ, zlasti bi sodišče moralo ugoditi predlogu, da postavi izvedenca internista oziroma hepatologa. Glede tožnikovih diagnoz se neutemeljeno mešata pojma alkoholna jetrna ciroza in kompenzirana jetrna ciroza, ker ni isto. Pri tožniku so bili ugotovljeni zvišani tumorski markerji in je zdravnica specialistka za interno medicino ugotovila jetrno cirozo, ki ni kompenzirana. Sklicuje se na izvid z dne 14. 12. 2011. Sodišče ni pojasnilo, katere internistične izvide iz časa pred izdajo dokončne odločbe je upoštevalo ter katere izvide je pregledalo. Pri tožniku so bili ugotovljeni zvišani tumorski markerji ter poslabšanje jetrne funkcije. Obširno opisuje medicinske razlage, ki jih je v pritožbo povzel iz medicinskih učbenikov. Izvedenec nevrolog se je opredelil le do narkolepsije, ne pa tudi do ostalih nevroloških težav. Poudarja, da je jetrna ciroza ireverzibilen proces zlasti ob upoštevanju, da gre za alkoholno jetrno cirozo. Pri tožniku je lahko ugotovljeno boljše psihično stanje kot leta 2010, to pa ne pomeni, da je delo z omejitvami zmožen opravljati v polnem delovnem času. Sodišče bi nujno moralo postaviti izvedenca s področja interne medicine, neugoditev predlogu pomeni kršitev 3. odstavka 254. člena ZPP. Ustrezno izvedensko mnenje bi lahko pripravila le strokovna institucija, saj je tožnik pojasnil, da izvedensko mnenje psihiatrinje ni prepričljivo oziroma je celo nejasno in protislovno. Trditev, da sodišče nezakonito ni ugodilo predlogu za postavitev komisije za izvedenska mnenja utemeljuje z dvema odločbama Vrhovnega sodišča RS. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni zagrešilo kršitev, ki jih očita pritožba, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Pravno podlago presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje v obrazložitvi pravilo in popolno navedlo in so ponavljanja v tej smeri nepotrebna. Bistvo tožnikovega zahtevka je, da se mu prizna pravica do dela v skrajšanem polovičnem delovnem času, upoštevajo pa naj se tudi že priznane omejitve kot invalidu III. kategorije invalidnosti, kar mu je od 22. 1. 2008 dalje tožena stranka priznala z odločbo z dne 21. 2. 2008, priloženo v upravnem spisu.

Pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 93. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo z nadaljnjimi spremembami) pridobi zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije in zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50 letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela, vsaj s polovico polnega delovnega časa. S pravico do dela s krajšim delovnim časom je povezana pravica do delne invalidske pokojnine, ki se odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa, od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti.

Tožnik po zbrani delovni dokumentaciji in tudi po njegovih anamnezah opravlja delo tehnologa KPM opreme pri delodajalcu A. d.d.. Delodajalec mu je zagotovil delo ob upoštevanju omejitev, ki so posledica razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti, da ne dela na višini, da ne dela ponoči in ne dviga bremen nad 8 kg. V pravnomočno končanem socialnem sporu opr. št. II Ps 2197/2009 je bila od 1. 8. 2009 dalje določena dodatna omejitev, da se delo opravlja brez vsiljenega tempa in ritma dela.

Z omenjeno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Ps 2197/2009 z dne 4. 3. 2011, ki je postala pravnomočna 20. 4. 2011, sta bili sicer odpravljeni prvostopenjska in drugostopenjska odločba tožene stranke z dne 13. 2. 2009 in 28. 7. 2009, s katerima je zavrnila zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, vendar je bil, tudi ob upoštevanju izvedenskih mnenj, razlog razveljavitve le potreba po dodatni razbremenitvi pri delu, brez časovne omejitve zmožnosti opravljati delo.

Glede na omenjeno pravnomočno sodbo je bilo sodišče v tem socialnem sporu pri presoji zahtevka dolžno ugotavljati le, ali so se tožniku po izdaji dokončne odločbe z dne 28. 7. 2009 pojavile nove zdravstvene težave oziroma je prišlo do poslabšanja invalidnosti ali novega primera invalidnosti v smislu določb 71., 105. in 163. člena ZPIZ-1. Kar zadeva nevrološke in psihiatrične zdravstvene težave je sodišče prve stopnje tožnikove trditve, da ne zmore dela v polnem delovnem času, preizkusilo s pridobitvijo dveh mnenj izvedencev nevrologa in psihiatrinje. Izvedenca sta se tudi po prepričanju sodišča druge stopnje opredelila do tožnikovih navedb, proučila sta medicinsko dokumentacijo, oba sta tožnika osebno pregledala in skladno vztrajala pri mnenju, da je tožnik zmožen opravljati delo tehnologa KPM z že priznanimi omejitvami in da dodatna časovna razbremenitev ni potrebna. Psihiatrinja je v izpovedi na naroku podrobno opisala tožnikove psihične težave, opredelila se je tudi do kasnejših izvidov psihiatrinje, ki tožnika zdravi ter vztrajala pri mnenju, da se pri tožniku sicer pojavlja depresija, ki je pretežno reaktivno pogojena in ne posebno globoka. Objektivnih razlogov za skrajšani delovni čas po 4 ure dnevno ni ugotovila.

V zvezi s pritožbenimi navedbami o hudih zdravstvenih težavah sodišče druge stopnje ugotavlja, da se pri tožniku že od prvega postopka, ki se je začel 17. 10. 2007 s predlogom osebnega zdravnika, ponavljajo enake diagnoze, poudarjena je kompenzirana jetrna ciroza ter desna ingvinalna hernija. Na tej podlagi je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Delodajalec mu je zagotovil omejitve pri delu, kljub temu pa tožnik vztraja, da dela v polnem delovnem času ne zmore. Invalidske komisije so tožnika večkrat pregledovale, v njihovi sestavi so sodelovali specialisti medicine dela, internisti ter nevropsihiater. V medicinski dokumentaciji je prvi izvid, v katerem se navaja jetrna okvara s steatozo, povečana vranica, alkoholna ciroza jeter, nizki trombociti, markerji za hepatitis pa so bili negativni z dne 24. 5. 2007 in te ugotovitve se ponavljajo v vseh naslednjih izvidih specialistov internistov. V zadnjem času se pri tožniku pojavljajo predvsem izvidi specialistke psihiatrinje, v zvezi s tem pa je izvedenka podala zadostna pojasnila in se do navedenih izvidov opredelila tako, da je kljub drugačnim in številnim predlogom psihiatrinje sodišče moralo upoštevati izvedensko mnenje. Osebni zdravnik je zadnji predlog za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja podal 7. 1. 2009 in posebej navedel, da ga podaja na zahtevo zavarovanca. Med izvidi v upravnem spisu ter v prilogah tožbi oziroma tožnikovim vlogam sta po dokončni odločbi z dne 28. 7. 2009, o kateri je sodišče pravnomočno odločilo, pomembna še izvida internistke z dne 11. 1. 2010 (priloga A29) in z dne 12. 2. 2010 (priloga A28). To sta edina internistična izvida iz obdobja med pravnomočno potrjeno dokončno odločbo in dokončno odločbo z dne 12. 10. 2010, ki je predmet sodne presoje v tem postopku. V omenjenih izvidih ni ugotovitev o poslabšanju tožnikovega zdravja, kar zadeva internistično diagnostiko. Specialistka internistka ugotavlja kompenzirano jetrno cirozo, po opravljenih laboratorijskih preiskavah so bili izvidi v glavnem negativni, izključena je bila sistemsko vezivna tkivna bolezen s prizadetostjo jeter oziroma imunološke bolezni, ki prizadenejo jetra. Specialistka je vztrajala pri dotedanjih diagnozah, da gre za alkoholno okvaro jeter. Laboratorijski izvidi so pokazali normalen proteinogram, CA19-9 je bil blago povišan in menila je, da gre v sklop jetrne ciroze.

Iz navedenih ugotovitev nikakor ne izhaja utemeljenost tožnikovega predloga, da bi sodišče moralo razširiti dokazni postopek in pridobiti nova izvedenska mnenja, zlasti specialista internista. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo takšen dokazni predlog, saj je ugotovilo, da so bile posledice težav z jetri upoštevane že v prejšnjem postopku in so bile tožniku ravno zaradi navedenih težav pri delu priznane omejitve. Ker iz izvidov ne izhaja poslabšanje in ker internistka tudi ni navajala, da je za tožnika nujno skrajšanje delovnega časa, so tožnikovi predlogi, da se pridobijo dodatna izvedenska mnenja oziroma da se mu priznajo dodatne pravice, neutemeljeni. Medicinska dokumentacija, ki jo je tožnik predložil dne 28. 2. 2012 in s kasnejšimi vlogami, se pretežno nanaša na obdobje po izdaji dokončne odločbe dne 12. 10. 2010. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje so kasnejši izvidi (npr. psihološko poročilo z dne 27. 1. 2011, izvid specialista otorinolaringologa z dne 14. 2. 2011, izvidi psihiatrinje z dne 5. 1. 2011, 3. 3. 2011, 9. 3. 2011, 9. 6. 2011, 7. 7. 2011, 24. 11. 2010 ter izvida internistke z dne 3. 6. 2011 in z dne 14. 12. 2011) lahko le podlaga za nov predlog pri toženi stranki, da se ugotovijo morebitna poslabšanja zdravja, njihov vpliv na preostalo delovno zmožnost ter nato odloči o morebitnih novih tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja.

Izvedeni postopek, kljub obširnim drugačnim tožnikovim zatrjevanjem v vlogah in v pritožbi, po prepričanju sodišča druge stopnje ustreza ustavnim garancijam o enakem varstvu pravic oziroma o pravici do pravnega sredstva in je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek, vključno z zahtevo za povračilo stroškov, zavrnilo.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel stroške pritožbe nosi sam, kot določa 154. člena ZPP