Jedro

Možnost uveljavljanja prenizke ali celo nikakršne odpravnine kot ničnostni ali izpodbojni razlog zoper sklep skupščine o iztisnitvi manjšinskih delničarjev je v celoti izključena.

Namen glavnega delničarja, da pridobi tolikšen delež, ki mu bo omogočil iztisnitev manjšinjskih delničarjev, ni niti nezakonit niti v nasprotju z moralnimi in etičnimi načeli.

Sklep o povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki že po naravi stvari predstavlja izključitev prednostne pravice do novih delnic dotedanjih delničarjev po 337. členu ZGD-1. Prednostna pravica delničarjev iz 337. člena ZGD-1 ni absolutna. Že iz zakonske zahteve, da je za njeno izključitev potrebna večina najmanj 3/4 pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala, je razvidno, da ima večinski delničar, ki je že pred dokapitalizacijo dosegal le nekaj manj kot 90 % udeležbo v osnovnem kapitalu družbe, velike možnosti doseči izključitev prednostne pravice ostalih delničarjev. Prav ima pritožba, da izključitev ne sme biti fraudulozna ali zlonamerna in da se morajo poleg formalnih spoštovati tudi materialne predpostavke za izključitev, skladno s katerimi je izključitev dopustna le, če je v interesu delniške družbe, če ustreza namenu, ki ga zasleduje in je sorazmerna v smislu prednosti za delniško družbo in slabosti za posamezne delničarje. A te predpostavke so v danem primeru izpolnjene, tožniki pa fraudoloznosti ali zlonamernosti glavnega delničarja niso izkazali.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti stroške odgovora na pritožbo prvotoženi stranki v višini 839,00 EUR, drugotoženi stranki pa v višini 597,31 EUR, obema v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti pravnega posla prenosa lastnih delnic prvotožene stranke na drugotoženo stranko in ugotovitev ničnosti (podredno razveljavitev) sklepa skupščine prvotožene stranke z dne 23. 12. 2021, ki je v bistvenem določal, da se vse delnice prvotožene stranke (...), ki niso lastne delnice in katerih imetniki so manjšinski delničarji prvotožene stranke prenesejo na glavnega delničarja (drugotoženo stranko) proti plačilu denarne odpravnine v znesku 36,00 EUR za eno delnico (I. in II.). Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženima strankama povrniti pravdne stroške in sicer prvotoženi stranki 2.998,00 EUR, drugotoženi stranki pa 1.317,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III.).

2. Zoper navedeno sodbo so se pritožile tožeče stranke. Sodbo izpodbijajo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagajo, da jo pritožbeno sodišče spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Toženi stranki sta v odgovorih na pritožbo nasprotovali pritožbenim razlogom in predlagali pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Vse stranke so priglasile pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeče stranke so manjšinski delničarji prvotožene stranke, ki so imeli skupno manj kot 10 % delnic v osnovnem kapitalu prvotožene stranke, drugotožena stranka je glavni delničar prvotožene stranke, ki je pred sprejemom izpodbijanega sklepa o iztisnitvi manjšinskih delničarjev na skupščini dne 23. 12. 2021 pridobil 90,05 % delež v osnovnem kapitalu prvotožene stranke. Tožeče stranke sklep o iztisnitvi manjšinskih delničarjev, sprejetem na skupščini dne 23. 12. 2021, izpodbijajo iz razloga, ker so predhodno že vložile izpodbojno oziroma ničnostno tožbo zoper sklepe, sprejete na prejšnji skupščini prvotožene stranke dne 1. 9. 2021 o povečanju osnovnega kapitala prvotožene stranke s stvarnimi vložki in o izključitvi prednostne pravice drugih delničarjev (navedeni postopek se pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. V Pg 1664/2021 in na prvi stopnji še ni končan). Tožeča stranka pa je vložila pritožbe tudi zoper sklepe sodnega registra o vpisu vseh sklepov (sprejetih na skupščini prvotožene stranke dne 1. 9. 2021 in dne 23. 12. 2021) v sodni register, s katerimi je zahtevala registrsko zaporo (t. j. prekinitev odločanja o vpisu sklepa v sodni register do dokončanja postopkov v zvezi z ničnostjo oziroma izpodbojnostjo navedenih sklepov). Tožeča stranka je toženima strankama očitala tudi, da je prvotožena stranka na drugotoženo stranko nezakonito prenesla 42.192 lastnih delnic, s čimer sta toženi stranki prav tako kršili predkupno pravico ostalih delničarjev.

5. Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke tožečih strank zavrnilo na podlagi ugotovitve, da pravnega posla med toženima strankama o prenosu 42.000 lastnih delnic prvotožene stranke na drugotoženo stranko, ki naj bi se odvijal od 2. 9. do 5. 11. 2021, ni bilo (oziroma ga tožeča stranka ni dokazala); in da tožeče stranke ničnostnih razlogov v skladu s 390. členom ZGD-1 niso niti zatrjevale, sodišče pa tudi ni našlo izpodbojnih razlogov po 337. členu ZGD-1 zoper navedeni sklep. Ugotovilo je nadalje, da so bili do konca postopka na prvi stopnji v sodni register vpisani vsi izpodbijani sklepi skupščine prvotožene stranke (sklep skupščine o povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki, sprejet na seji dne 1. 9. 2021 in sklep o iztisnitvi manjšinskih delničarjev, sprejet na skupščini dne 23. 12. 2021), in da sta obe odločitvi o vpisu teh sklepov v sodni register, s katerimi je bila prebita registrska zapora, tudi že pravnomočni (VSL sklep IV Cpg 197/2022, VSL sklep IV Cpg 347/2022) in realizirani. V zvezi s sklepom o povečanju osnovnega kapitala prvotožene stranke je šlo za konverzijo terjatve (posojila) drugotožene stranke v osnovni kapital prvotoženke. Sklicevalo se je na stališča višjega sodišča v sklepu IV Cpg 197/2022 z dne 2. 6. 2022, po katerem že sam sklep o povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki predstavlja izključitev prednostne pravice do novih delnic dotedanjih delničarjev iz 337. člena ZGD-1 in da so imele tožeče stranke možnost predlagati dopolnitev sklepov o povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki, tudi še z denarnimi vložki in si s tem zagotoviti sorazmerni delež v osnovnem kapitalu tudi po povečanju osnovnega kapitala s stvarnim vložkom drugotožene stranke. Sodišče prve stopnje je z oziroma na stališča v citiranem sklepu IV Cpg 197/2022 ocenilo, da je uspeh tožečih strank v pravdni zadevi V Pg 1664/2021 le malo verjeten.

6. Z nosilnimi razlogi sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja in jih pritožbeni razlogi ne morejo izpodbiti. Pritožba meni, da je bila v sklepu določena emisijska vrednost delnice ... v višini 36,00 EUR na delnico glede na javno objavljena letna poročila prvotožene stranke tako nizka, da je v nasprotju z moralo, ker da se je z delnico prvotožene stranke ... v tem obdobju trgovalo po ceni tudi do 50,00 EUR na delnico. Sodišču prve stopnje očita, da se do navedenega ničnostnega razloga iz četrte alineje prvega odstavka 390. člena ZGD-1, ni opredelilo. Toženi stranki v odgovorih na pritožbo utemeljeno opozarjata na določilo prvega odstavka 388. člena ZGD-1, po katerem sklepa skupščine o soglasju za prenos delnic (iztisnjenih delničarjev) na glavnega delničarja ni mogoče izpodbijati, če denarna odpravnina ni primerna, če ni bila ponujena ali če ni bila pravilno ponujena. Možnost uveljavljanja prenizke ali celo nikakršne odpravnine kot ničnostni ali izpodbojni razlog zoper sklep skupščine o iztisnitvi manjšinskih delničarjev je torej v celoti izključena. Citirana zakonska ureditev temelji na predpostavki, da je interes manjšinskih delničarjev pri iztisnitvi lahko le premoženjske narave in jim zakon zato ponuja ustreznejše pravno sredstvo za zavarovanje njihovih interesov, to pa je postopek sodne določitve primerne denarne odpravnine, s katerim so interesi manjšinskih delničarjev po oceni zakonodajalca v zadostni meri varovani in ni potrebno, da bi manjšinski delničarji zaradi uresničitve teh interesov blokirali delovanje družbe oziroma podjetniške interese družbe in glavnega delničarja. Sklep skupščine prvotožene stranke o iztisnitvi manjšinskih delničarjev torej ne bi bil ničen ali izpodbojen niti v primeru, če glavni delničar manjšinskim delničarjem ne bi ponudil nikakršne odpravnine.

7. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da tako prvotoženo kot tudi drugotoženo stranko zadevajo sankcije Evropske unije zaradi napada Rusije na Ukrajino, pri čemer se pritožba sklicuje na Uredbo Sveta EU 2022/428 z dne 15. 3. 2022, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožniki s tem uveljavljajo nedopustne pritožbene novote, saj tega niso zatrjevali v postopku na prvi stopnji. Poleg tega pa za trditve, da ima Banka C. v drugotoženi stranki 42,5 % delež, Banka X. pa 7,5 % delež, niso predlagali nobenih dokazov. Drugotožena stranka v odgovoru na pritožbo pojasnila, da je v 42,51 % lasti družbe A. LLC (ki je pod kontrolo ruske banke C.), 7,39 % pa v lasti Banke X. in da je bil med prestrukturiranjem koncerna B. d. d., katerega pravna naslednica je drugotožena stranka, uveden zaščitni mehanizem za sankcije, ki delničarjem, za katere veljajo sankcije EU, Združenega kraljestva ali ZDA, preprečuje, da bi samostojno ali skupaj presegli 50 % lastniški delež, ki ga delničarji drugotožene tudi ne dosegajo.

8. Glede na pritožbene trditve, da je bil izvirni greh prvotožene stranke narejen na skupščini dne 1. 9. 2021, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi le v toliko, da bi sodišča morala najprej odločati o tožbi zaradi izpodbijanja sklepov zgodnejše skupščine prvotožene stranke (1.9.2021) in šele potem o tožbi zaradi izpodbijanja sklepov kasnejše skupščine (23. 12. 2021) in da je obratni vrstni red pravno nedosleden, ker terja sprejem odločitve o vprašanju, glede katerega že teče zgodnejša pravda kot o predhodnem vprašanju. A takšne procesne situacije niso nedopustne, (četudi lahko povzročijo težje rešljive zaplete) in tudi pritožbeno sodišče z ozirom na vse okoliščine primera in na že rešena pravna vprašanja ne najde utemeljenih razlogov za prekinitev postopka v tej zadevi.

9. Ni mogoče ugotoviti, kam meri pritožba z očitkom, da je bil edini prikriti namen dokapitalizacije prvotožene stranke, da drugotožena stranka s konverzijo svoje terjatve iz naslova posojila v osnovni kapital prvotožene stranke pridobi 90,005 % delež v osnovnem kapitalu, s tem pa status glavnega delničarja. Šlo je za z zakonom povsem dopusten način dokapitalizacije, pa tudi namen glavnega delničarja, da pridobi tolikšen delež, ki mu bo omogočil iztisnitev manjšinjskih delničarjev, ni niti nezakonit niti v nasprotju z moralnimi in etičnimi načeli. Delniška družba, v kateri eden delničar v celoti obvladuje družbo, ker njegov delež presega več kot 75%, izgublja lastnosti, funkcijo in pomen delniške družbe in se po svoji notranji strukturi (poslovanja, upravljanja, odločanja ipd.) začne približevati družbi z omejeno odgovornostjo. V takšni situaciji pomeni iztisnitev manjšinskih delničarjev praviloma prednost tako za glavnega delničarja kot za delniško družbo, saj že sama notranja organizacija, delovanje in ustroj delniške družbe povzroča družbi dodatne stroške (s sklicevanjem in izvedbo skupščine), pa tudi njeno upravljanje je bistveno bolj formalizirano, kot npr. upravljanje d.o.o., v katero se delniška družba po iztisnitvi običajno preoblikuje. Pritožbeni očitek sodišču, da ni preverilo, ali je bila izključitev prednostne pravice dopustna, ali ustreza namenu, ki ga zasleduje in je sorazmerna v smislu prednosti za delniško družbo, že iz navedenih očitnih razlogov ni utemeljen.

10. Sodišče prve stopnje pa se je v zvezi z oceno ničnosti oziroma izpodbojnosti sklepa o povečanju osnovnega kapitala, sprejetega na skupščini prvotožene stranke 1. 9. 2021, sklicevalo na ugotovitve iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani IV Cpg 197/2022, (in jih sprejelo kot lastne), ki je v okviru presoje pogojev za registrsko zaporo presojalo pomen pravice, katere kršitev so tožniki v tožbi zatrjevali, verjetnost, da bi tožniki s tožbo (na ničnost oziroma izpodbijanje sklepa skupščine o konverziji terjatve v osnovni kapital oziroma o povečanju osnovnega kapitala prvotožene stranke s stvarnimi vložki) uspeli in tudi škodo, ki bi lahko subjektu vpisa in glavnemu delničarju zaradi poznejšega vpisa nastala. Povzelo je stališča višjega sodišča iz navedenega sklepa, da sam sklep o povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki že po naravi stvari predstavlja izključitev prednostne pravice do novih delnic dotedanjih delničarjev po 337. členu ZGD-1 in da so pritožniki po zakonu imeli možnost predlagati dopolnitev sklepa o povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki, z možnostjo povečanja osnovnega kapitala tudi še z denarnimi vložki in si s tem zagotoviti sorazmeren delež. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da prednostna pravica delničarjev iz 337. člena ZGD-1 ni absolutna in da že iz zakonske zahteve, da je za njeno izključitev potrebna večina najmanj 3/4 pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala, razvidno, da ima večinski delničar, ki je že pred dokapitalizacijo dosegal le nekaj manj kot 90 % udeležbo v osnovnem kapitalu družbe, velike možnosti doseči izključitev prednostne pravice ostalih delničarjev. Prav ima pritožba, da izključitev ne sme biti fraudulozna ali zlonamerna in da se morajo poleg formalnih spoštovati tudi materialne predpostavke za izključitev, skladno s katerimi je izključitev dopustna le, če je v interesu delniške družbe, če ustreza namenu, ki ga zasleduje in je sorazmerna v smislu prednosti za delniško družbo in slabosti za posamezne delničarje. A te predpostavke so v danem primeru izpolnjene, tožniki pa fraudoloznosti ali zlonamernosti glavnega delničarja niso izkazali. Glavni delničar, ki že razpolaga s skoraj 90 % delnic v osnovnem kapitalu družbe, v običajnih okoliščinah primera niti nima težav pri izkazovanju materialnih (vsebinskih predpostavk) za izključitev te pravice. Iztisnitev manjšinskih delničarjev je zakonska pravica glavnega delničarja, kar pomeni, da že zakon sam predpostavlja, da je njegov interes močnejši kot interes manjšinskih delničarjev, saj vendar on vodi in upravlja družbo. Tudi Ustavno sodišče (U-I-165/08, Up-1772/08, Up-379/09) je ocenilo, da je zakonodajalec pri posegu v pravico do zasebne lastnine manjšinskih delničarjev, ki na podlagi izpodbijane ureditve prisilno izgubijo korporacijske pravice iz delnic v zameno za primerno denarno odpravnino, upravičeno dal prednost močnejšemu podjetniškemu in premoženjskemu cilju glavnega delničarja in družbe, ki jo obvladuje in da se z institutom izključitve krepi prav svobodna gospodarska pobuda glavnega delničarja. Še toliko bolj so bile v konkretnem primeru podane vsebinske, materialne predpostavke za izključitev prednostne pravice delničarjev, saj je prvotožena stranka z konverzijo terjatve drugotožene stranke v osnovni kapital zmanjšala svojo zadolženost in nedvomno izboljšala svoj finančni položaj tako, da je bila že iz tega razloga izključitev prednostne pravice stvarno upravičena, saj je služila uresničevanju dopustnih in koristnih družbenih ciljev. Prvotožena stranka utemeljeno navaja v odgovoru na pritožbo, da je bila konverzija terjatve drugotožene stranke nedvomno v interesu družbe, saj je pomenila zmanjšanje zadolženosti prvotožene stranke za približno 6 MIO EUR in prav tako drži, da tožniki kot manjšinski delničarji niso navedli razlogov, zakaj se izključitvi prednostne pravice niso uprli s predlogom, da prvotoženko dokapitalizirajo tudi sami.

11. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženima strankama povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku v višini sestave odgovora po odvetniški tarifi, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV.