Jedro

Po presoji sodišča je razmerje med toženkami in tožnikom kot kandidatom za nagrado s priznanjem civilnopravno razmerje. Javni razpis po Odloku o podeljevanju priznanja z nagrado Alojza Kocjančiča in na tej podlagi podeljeno nagrado s priznanjem je mogoče opredeliti kot javno obljubo nagrade po določbah OZ, ki v prvem odstavku 207. člena določa, da z javnim razpisom dana obljuba nagradbe tistemu, ki opravi določeno dejanje, doseže kakšen uspeh ali se znajde v določenem položaju, ali obljuba, dana pod kakšnim pogojem, veže tistega, ki jo je dal, da jo mora izpolniti. Bistvo javne obljube nagrade je, da udeleženec ob določenem uspehu pridobi konkretno korist oziroma odmeno. Poseben primer javne obljube nagrade pa je javni razpis, ki je urejen v 210. členu OZ.

Izrek

I. Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

II. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Piranu.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri tukajšnjem sodišču vložil tožbo zoper Občino Piran, Občino Izola, Mestno občino Koper in Občino Ankaran. Kot izhaja iz tožbe, se namreč ne strinja z odločitvijo Komisije za podelitev priznanja z nagrado Alojza Kocjančiča (v nadaljevanju: odločitev Komisije), da priznanje z nagrado Alojza Kocjančiča za leto 2020 prejme A.A.. Odločitev je bila dne 5. 10. 2020 objavljena na spletni strani Občine Ankaran kot organizatorke za izvedbo razpisa in podelitev nagrade za leto 2020. Tožnik navaja, da je Komisija z odločitvijo kršila pogoje razpisa, objavljenega dne 2. 7. 2020, saj je odločila, da se priznanje z nagrado podeli A.A., ki je umrl dne 13. 5. 2020; ne Odlok o podeljevanju priznanja z nagrado Alojza Kocjančiča (v nadaljevanju: Odlok) ne razpis pa ne predvidevata posthumne podelitve. Pri tem se tožnik sklicuje na pravno mnenje pravnice B.B. in ga citira. Predlaga, da se odpravijo kršitve razpisnih pogojev in se razveljavi izbor nagrajenca.

2. Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

3. V zadevi na toženi strani nastopajo Občina Piran, Občina Izola, Mestna občina Koper in Občina Ankaran, ki so s sprejetjem Odloka ustvarile združenje občin in postavile pravila za podeljevanje priznanja z nagrado Alojza Kocjančiča, za katero tudi zagotavljajo sredstva. Priznanje, ki vsebuje pisno listino in denarno nagrado v višini 4.000,00 EUR, se podeljuje za posebne dosežke pri oblikovanju, raziskovanju in ohranjanju kulturne identitete Istre in njeni prepoznavnosti v širšem prostoru (2. in 3. člen Odloka). O podelitvi samostojno odloča posebna komisija (4. in 8. člen Odloka) na podlagi meril iz 12. člena Odloka. V skladu s 5. členom Odloka občine pripravijo in objavijo razpis izmenično, tako da vsakokratna občina organizatorka izvede vse potrebno za izvedbo razpisa ter pripravi in izvede prireditev s podelitvijo nagrade. Po 7. členu Odloka se priznanje podeljuje posameznikom, skupinam, društvom, zavodom in drugim na podlagi javnega razpisa, objavljenega v sredstvih javnega obveščanja. Predmet razpisa za leto 2020, ki je bil objavljen na podlagi Odloka, in zadevnega spora je torej podelitev priznanja z nagrado Alojza Kocjančiča v višini 4.000,00 EUR za leto 2020. 4. Po presoji tega sodišča je razmerje med toženkami in tožnikom kot kandidatom za priznanje z nagrado civilnopravno razmerje. Javni razpis po Odloku in na tej podlagi podeljeno priznanje z nagrado je mogoče opredeliti kot javno obljubo nagrade po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ, členi 207 do 211). OZ v prvem odstavku 207. člena določa, da z javnim razpisom dana obljuba nagrade tistemu, ki opravi določeno dejanje, doseže kakšen uspeh ali se znajde v določenem položaju, ali obljuba, dana pod kakšnim drugim pogojem, veže tistega, ki jo je dal, da jo mora izpolniti. Javna obljuba nagrade je na nedoločen krog oseb naslovljena javna obljuba koristi za določen uspeh. Javna obljuba je torej enostranska izjava in tistega, ki nagrado obljubi, veže k izpolnitvi obljubljenega, in sicer mora obljubljeno izpolniti tistemu, ki je bil izžreban, izbran ali je pravilno izpolnil vse pogoje. Bistvo javne obljube nagrade je, da udeleženec ob doseženem uspehu pridobi konkretno korist oziroma odmeno. Poseben primer javne obljube nagrade je razpis, ki je urejen v 210. členu OZ. Ta v prvem odstavku določa, da o podelitvi nagrade pri razpisu odloča organizator razpisa ali pa ena ali več oseb, ki jih on določi. Po drugem odstavku 210. člena OZ ima, če so v razpisnih pogojih ali v kakšnih splošnih predpisih, ki veljajo za določen razpis, postavljena pravila, po katerih naj bo podeljena nagrada, vsak udeleženec razpisa pravico zahtevati razveljavitev odločitve o podelitvi nagrade, če ni bila podeljena v skladu s temi pravili. O podelitvi nagrade pri razpisu po OZ torej lahko odloča več oseb, ki jih določi organizator razpisa, ne pa npr. naključno žrebanje, prav tako so razpisni pogoji po vsebini nekaj drugega kot povabilo k nagradnemu tekmovanju (običajno pravila terjajo specifično znanje oziroma uspehe). Cilj objavitelja razpisa je drugačen kot pri organizatorju igre in to je tudi razlog, da je zakonodajalec posebej določil možnost udeležencev javnega razpisa, da imajo pravico izpodbijati odločitev o podelitvi nagrade, če ta ni bila podeljena v skladu s pogoji razpisa.1

5. Upoštevajoč vsebino navedenih zakonskih določb (OZ) ter Odloka in na njegovi podlagi objavljenega razpisa, po presoji sodišča odločitev o podelitvi nagrade s priznanjem Alojza Kocjančiča ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.2 V obravnavani zadevi gre za civilnopravni spor, in sicer za spor iz drugega civilnopravnega razmerja v smislu 1. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), o katerem v pravdnem postopku odloča pristojno okrajno sodišče (glej še določbe 30. člena ZPP). K temu je še dodati, da Zakon o sodiščih (ZS) v prvem odstavku 97. člena določa, da se sodna oblast v Republiki Sloveniji izvaja na sodiščih s splošno pristojnostjo, v drugem odstavku istega člena pa, da se sodna oblast na specializiranih sodiščih, med katere spada tudi Upravno sodišče RS, izvaja v okviru pristojnosti, ki je z zakonom izrecno določena. S tem je vzpostavljena domneva, da so za vse zadeve iz sodne pristojnosti, razen za zadeve, za katere zakon izrecno določa pristojnost specializiranih sodišč, stvarno pristojna sodišča s splošno pristojnostjo.

6. Ker je torej sodno varstvo v obravnavani zadevi zagotovljeno v pravdnem postopku, v katerem je stvarno pristojno odločati okrajno sodišče kot sodišče splošne pristojnosti in ne upravno sodišče, se je slednje na podlagi določb 19. člena in prvega odstavka 23. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi, in še sklenilo, da se bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopila v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Piranu. Pri tem je poleg že povedanega upoštevalo še določbe 48. in 49. člena ZPP ter dejstvo, da je tožnik v tožbi kot prvo toženko navedel Občino Piran.

1 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča št. II Ips 233/2003 z dne 22. 4. 2004 in II Ips 19/2013 z dne 5. 2. 2015. 2 Po določbah 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, pri čemer je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, za kar pa pri odločanju Komisije ne gre. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako (posebej) določa zakon. Po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 pa sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. To pa je za obravnavano zadevo, kot je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, zagotovljeno v pravdnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti.