Jedro

Pritožnik v pritožbi navaja, da se naroka ni udeležil, ker ni uspel najti Upravnega sodišča. To po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja upravičenega razloga za izostanek z naroka za glavno obravnavo. Tožnik se je dolžan pravočasno seznaniti z lokacijo sodišča in si prihod organizirati tako, da je - razen če nastopijo nenadne in nepredvidljive okoliščine - na naroku pravočasno.

Poleg tega pritožnika zastopa svetovalka za begunce, ki mu je po prvem odstavku 9. člena ZMZ-1 dolžna nuditi tako podporo kot tudi pravno pomoč v postopkih po ZMZ-1 na Upravnem sodišču. Od strokovne pooblaščenke se zato pričakuje, da svoji stranki, ki si prizadeva pridobiti mednarodno zaščito, zagotovi vse potrebne informacije za učinkovito uveljavljanje njenih pravic.

Izrek

I.Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ), št. 2142-1371/2025/17 (1222-15) z dne 30. 9. 2025, s katero je to zavrnilo njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, mu določilo 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, odredilo, da če v tem roku ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga odstrani v izvorno državo Kraljevino Maroko, ter mu določilo prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če ta območja zapusti v postavljenem roku. Z II. točko izreka je Upravno sodišče zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe.

2.V razlogih izpodbijane sodbe in sklepa je presodilo, da je toženka pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Zato se je na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo na razloge odločbe upravnega organa z dne 30. 9. 2025. Poudarilo je, da je toženka pravilno ugotovila, (1) da iz tožnikovih izjav izhaja, da svojo prošnjo utemeljuje z revščino oziroma finančnim pomanjkanjem in korupcijo, kar pa ne more biti obravnavano v okviru mednarodne zaščite, ter (2) da tožnik prihaja iz Kraljevine Maroko, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, tožnik pa ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite zanj ni varna izvorna država. Tožnikove navedbe, da bi moral oditi na služenje vojaškega roka, glede katerega pa meni, da bi moral biti iz zdravstvenih razlogov oproščen, pa je presodilo kot nedovoljene tožbene novote (52. člen ZUS-1) in jih zato ni upoštevalo.

3.Upravno sodišče je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Pojasnilo je, da v skladu s tretjim odstavkom 70. člena ZMZ-1 tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje v pospešenem postopku zadrži izvršitev odločbe, kar pomeni, da že na podlagi samega zakona vložitev tožbe zadrži izvršitev odločbe upravnega organa z dne 30. 9. 2025.

4.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

5.V pritožbi v bistvenem navaja, da je zaslišanje prosilca v postopkih mednarodne zaščite obvezno, Upravno sodišče pa ga ni zaslišalo in naroka za glavno obravnavo kljub njegovi odsotnosti ni preložilo. Trdi, da je narok za glavno obravnavo zamudil, ker ni našel Upravnega sodišča, in vztraja pri njegovi izvedbi, saj mora pojasniti dejansko stanje, zlasti zdravstvene težave, glede katerih zdravniške pomoči v azilnem domu ne prejme. Opozarja, da toženka dejanskega stanja ni razjasnila. Dalje navaja, da dejstvo, da je zaposlen, pomeni, da je izpolnil vse kumulativno podane pogoje, ki morajo biti za to izpolnjeni. Z izvršitvijo odločitve Upravnega sodišča pa bi mu bila pravica dostopa do trga dela onemogočena. Poleg tega opozarja, da je izpostavil, da Kraljevina Maroko zanj ni varna država, a Upravno sodišče tega ni obravnavalo, pač pa se je oprlo na toženkine navedbe in zastarel seznam varnih držav.

6.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

7.Pritožba ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)

8.v prvem odstavku 115. člena določa, da lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Glede na navedeno v povezavi s pritožbenimi navedbami Vrhovno sodišče ugotavlja, da v tej pritožbeni zadevi ne gre za spor o tem, ali so bili izpolnjeni pogoji za opravo glavne obravnave v pritožnikovi nenavzočnosti. Ta je namreč svojo udeležbo na glavni obravnavi udejanil prek svoje pooblaščenke, ki je na naroku lahko tudi sodelovala. Sporno pa je, ali bi moralo Upravno sodišče določiti še en narok za glavno obravnavo, na katerem bi izvedlo dokaz s pritožnikovim zaslišanjem, saj ga je na navedeni narok, ki se ga ni udeležil, vabilo z namenom, da ga zasliši kot stranko na podlagi 257. člena ZPP. Prav v opustitvi izvedbe tega dokaza pritožba vidi kršitev pritožnikove pravice do kontradiktornosti iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

9.Očitek navedene kršitve ni utemeljen, prav tako ne pritožbene navedbe, ki po svoji vsebini pomenijo uveljavljanje kršitev določb o zaslišanju stranke.

10.ZPP v drugem odstavku 258. člena določa, da sodišče zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu. Na podlagi te določbe je razvidno, da se vselej zaslišita obe stranki, ena pa le ob zakonsko izpolnjenih zahtevah, med drugim, če se druga (nasprotna) stranka brez upravičenih razlogov ne odzove sodnemu vabilu na svoje zaslišanje. V tem primeru sodišče zoper pasivno stranko ne more uporabiti nobenih prisilnih ukrepov (prvi odstavek 262. člena ZPP), kar pomeni, da je neizvedba zaslišanja rezultat strankine odločitve, da se vabilu ne odzove. Da bi za postopke mednarodne zaščite veljalo drugače, iz ZMZ-1 ne izhaja. Tudi pritožnik, ki v pritožbi le pavšalno navrže, da naj bi bilo zaslišanje tožnika obligatorna predpostavka odločanja, ne pojasni, na čem naj bi takšno stališče temeljilo.

11.Pritožnik v pritožbi navaja, da se naroka ni udeležil, ker ni uspel najti Upravnega sodišča. To po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja upravičenega razloga za izostanek z naroka za glavno obravnavo. Tožnik se je dolžan pravočasno seznaniti z lokacijo sodišča in si prihod organizirati tako, da je - razen če nastopijo nenadne in nepredvidljive okoliščine - na naroku pravočasno. Poleg tega pritožnika zastopa svetovalka za begunce, ki mu je po prvem odstavku 9. člena ZMZ-1 dolžna nuditi tako podporo kot tudi pravno pomoč v postopkih po ZMZ-1 na Upravnem sodišču. Od strokovne pooblaščenke se zato pričakuje, da svoji stranki, ki si prizadeva pridobiti mednarodno zaščito, zagotovi vse potrebne informacije za učinkovito uveljavljanje njenih pravic. Pri tem ne gre spregledati, da je procesno sredstvo, ki ga ima stranka na voljo, če zamudi narok iz upravičenega vzroka in je sodišče že izdalo sodbo, vrnitev v prejšnje stanje iz 116. člena ZPP, tega pa pritožnik (tudi glede na vsebino pritožbe) ni predlagal. Glede na navedeno je Upravno sodišče s tem, ko pritožnika ni zaslišalo, ker se brez upravičenega razloga ni odzval sodnemu vabilu, po presoji Vrhovnega sodišča postopalo pravilno.

12.Tudi če bi dejansko stanje zato, ker se pritožnik svojega zaslišanja neupravičeno ni udeležil, ostalo nerazjasnjeno, se to po obrazloženem lahko pripiše izključno njemu, ki je s tem, ko ni prišel na narok in ni omogočil svojega zaslišanja, izgubil priložnost za učinkovitejše varstvo svojih pravic. Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče opozarja da je ta pritožbeni ugovor neutemeljen tudi zato, ker je zaslišanje tožnika dokazno sredstvo in kot tako namenjeno zgolj dokazovanju resničnosti predhodno zatrjevanih dejstev. Pritožnik je svoje zaslišanje predlagal v zvezi s tožbenimi navedbami o svojem zdravstvenem stanju. Upravno sodišče pa je njegove trditve, da bi moral v Kraljevini Maroko odslužiti vojaški rok, pri čemer meni, da bi moral biti zaradi zdravstvenih razlogov oproščen, presodilo kot nedovoljene tožbene novote (52. člen ZUS-1) in jih kot takih ni upoštevalo že iz tega razloga. Tudi predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke je zavrnilo, saj pritožnik v tožbi ni v ničemer konkretiziral, kakšne naj bi bile njegove zdravstvene težave, ki jih v upravnem postopku tudi ni omenjal, oziroma s katerega področja medicine naj bi bil izvedenec.

13.Upravno sodišče je tako presodilo, da je toženka pravilno ugotovila, (1) da iz pritožnikovih izjav izhaja, da prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljuje z revščino oziroma finančnim pomanjkanjem in korupcijo, kar ne more biti obravnavano v okviru mednarodne zaščite, ter (2) da pritožnik prihaja iz Kraljevine Maroko, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, pritožnik pa ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite zanj ni varna izvorna država. Glede na to, da pritožba ne ponudi nobenih konkretnih argumentov, zakaj naj bi bili ti razlogi napačni, jim lahko Vrhovno sodišče le pritrdi in doda, da je presoja Upravnega sodišče tudi sicer v skladu s stališči ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, na katero se Upravno sodišče tudi pravilno sklicuje.

14.Poleg tega na to presojo ne vplivajo niti pritožnikove navedbe in v zvezi s tem priloženi dokazi, da je pridobil pravico do prostega dostopa na trg dela po Zakonu o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (ZZSDT).

15.Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

K II. točki izreka

16.Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

V zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 258, 258/2

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 9, 9/1, 9/10, 9/10-5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.